<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 298/2010
ECLI:SI:VSRS:2011:II.IPS.298.2010

Evidenčna številka:VS0014165
Datum odločbe:19.05.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 2031/2009
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
Institut:hrvaško pravo - povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - višina odškodnine - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - strah - renta - odškodnina za nego in postrežbo - odmera odškodnine po prostem preudarku

Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili tudi orientacijske kriterije, ki jih je sprejel civilni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške na seji 29. 11. 2002. Tožeča stranka v reviziji zmotno meni, da bi bilo treba znesek uporabiti s faktorjem 1,5, ker ni bila predvidena matematična uporaba teh kriterijev in se jih v hrvaški sodni praksi ne valorizira.

Izrek

Revizija proti sklepom o stroških se zavrže.

Reviziji proti sodbi se delno ugodi in se odškodnina v točki II. izreka zviša za 3.204,64 hrvaških kun, tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki skupaj 564.619,26 (petsto štiriinšestdeset tisoč šeststo devetnajst 26/100) hrvaških kun in tečejo zakonske zamudne obresti od 23. 12. 2005 od zneska 318.305,88 (namesto od zneska 315.101,24) dalje, sicer pa tako, kot je navedeno v prvem odstavku točke II. sodbe sodišča druge stopnje.

V preostalem, delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod I. zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, pod II. pa je razsodilo, da mora tožena stranka – češka zavarovalnica (v nadaljevanju toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) odškodnino za nepremoženjsko škodo 40.345,31 euro, za premoženjsko škodo 127.831,87 euro, in obresti od posameznih zneskov, kot so navedeni v izreku sodbe. Presežni zahtevek je pod III. zavrnilo, pod IV. pa je odločilo še o pravdnih stroških.

2. Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki in sodišče druge stopnje jima je delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v točkah II., III. In IV. izreka spremenilo, tako da je pod II. razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 561.414,38 hrvaških kun (75.502,56 euro) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki so navedeni v izreku pod II. (vključno z izrekom v dopolnilni sodbi in v popravnem sklepu), kar je tožnica zahtevala več, pa je zavrnilo. Pod III. je tožnici prisodilo mesečno rento v znesku 3.779,04 hrvaških kun (508,23 euro) od 1. 6. 2009 dalje in zamudne obresti, presežni zahtevek pa je zavrnilo. Pod IV. je odločilo še o stroških postopka. Sicer je pritožbi zavrnilo in odločilo o stroških pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zoper odločitev, da se del njene pritožbe zavrne in zoper zavrnilni del odločitve v stroških. Revizijo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje vidi v tem, da je sodišče razložilo, da ji pripadajo obresti od nepremoženjske škode od 23. 12. 2005 in toženka v pritožbi tega ni napadla, v izreku pa obresti ni. Tudi odločitev o obrestih za prisojene zneske za pomoč in postrežbo v izreku ni. Glede kriterijev za vrednotenje nepremoženjske škode Vrhovnega sodišče Republike Hrvaške se tožnica strinja s stališčem druge stopnje, da gre le za orientacijske zneske, vendar meni, da jih je treba uskladiti z zvišanjem rasti plač v tej republiki, ki po njenem dosegajo faktor 1.5. Tako bi tožnici pripadlo za telesne bolečine ne samo 130.000 hrvaških kun, temveč še preostalih 73.000 hrvaških kun. V zvezi z odškodnino za strah napada neutemeljen argument sodišča druge stopnje, da se njen strah pred trajno ohromelostjo ni uresničil, saj je bil dolgotrajen in enak smrtnemu strahu, ki ga je trpela. Za to je upravičena do odškodnine v znesku 45.000 hrvaških kun. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti očita, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da tožnica že v fazi mirovanja ne more prikriti obrazne spremenjenosti in skrivenčenih rok, pri gibanju in v vodi pa je to še posebej očitno. Tudi pri vrednotenju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče ni dovolj upoštevalo, da gre za najhujše zmanjšanje življenjske aktivnosti in da tožnica hudo trpi. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške, ki jo izpostavlja sodišče druge stopnje, ne prikazuje dejanskega stanja, in meni, da sodišče ni presojalo, ali ni odškodnina prenizka in zlasti opozarja, da je bilo o zadevi odločeno pol leta po sprejemu kriterijev in ni bilo večje spremembe v zvezi z rastjo plač. Poleg tega ni dopustno, da je sodišče upoštevalo dejstvo, da tožnica prejema invalidnino, saj o tem ni bilo dokaznega predloga in je sodišče nedopustno ugotavljalo dejansko stanje, s čimer je prišlo do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa tudi ni odgovorilo na pritožbene trditve. Da bi bilo mogoče upoštevati prejemanje invalidnine, bi morala toženka to zahtevati in dokazati. Če iz tožničinih dokazov izhaja, da jo prejema, ne zadošča. Ugotovitev nekega dejstva ni dovolj za odbitek, če stranka tega ne zahteva. Zato tožnica meni, da sta obe sodišči kršili 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi višina invalidnine ni bila pravilno ocenjena, še zlasti, ker je sodišče prve stopnje ocenilo, da znaša 10% od te oblike odškodnine, višje sodišče pa je znižalo znesek denarne odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, odšteti znesek pa je pustilo enak in ni razložilo, zakaj tako. Tožnica se tudi zaveda, da umestitev njene poškodbe v Fischerjev sistem poškodb ni odločilna, vendar ne razume, kako je sodišče uvrstilo tožničin primer v V. skupino in ne med najhujše primere. Glede na to, da tudi kriteriji na Hrvaškem omogočajo individualizacijo, tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo ni bil previsok. Zahtevana odškodnina tudi ne bi mogla odpreti vprašanja zavarovalne vsote. V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo graja tudi postopkovno kršitev pri odločitvi pritožbenega sodišča, da znaša cena ure pomoči tožnici le 4 euro. Če je višje sodišče to ocenilo po prostem preudarku, ni ravnalo pravilno, saj je bila višina pomoči listinsko dokazana in dokazljiva. Če je samo ugotavljalo dejansko stanje, pa je spet ravnalo narobe, ker za to ni strokovno usposobljeno in ni ustrezno razložilo zakaj je znižalo ceno. Tožnica graja tudi spremembo sodišča druge stopnje v zvezi s kapitalizirano rento. Poudarja, da toženka pred in med pravdo ni izplačala ustrezne odškodnine in da nima sedeža na območju Republike Slovenije, kar otežuje izterjavo tožničinih terjatev. Poleg tega je sedaj mesečna renta določena v hrvaških kunah, kar lahko pomeni prikrajšanje zaradi spremembe valutnih tečajev. Ugovarja tudi stališčema sodišč prve in druge stopnje, da ji ne pripada odškodnina zaradi izgube dodatka za prehrano za čas do upokojitve. Na koncu izraža nestrinjanje tudi glede odločitve o povrnitvi pravdnih stroškov, ker ni bil pravilno naveden znesek za stroške prevoda in ker ni bilo pravilno izračunano razmerje uspeha v pravdi.

4. Po 367. členu Zakona o pravdnem postopku(1)lahko stranki vložita revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če je revizija dovoljena ali dopuščena. Revizija je dovoljena, če vrednost pravnomočne sodbe presega 40.000 euro. Tožnica, ki je v reviziji navedla vrednost spornega predmeta 166.134,05 euro, izračuna tega zneska ni utemeljila. Je pa res, da se revizija za odškodnino za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo, ki se po 41. členu ZPP razlikujeta, nanaša na odločitev o spornih vprašanjih v zvezi z zavarovalno vsoto, do katere jamči zavarovalnica po hrvaškem pravu, in da so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku (peti odstavek 367. člena ZPP). Zato je vrhovno sodišče štelo, da gre za dovoljeno revizijo po drugem odstavku 367. člena ZPP.

5. Po 375. členu je bil izvod dovoljene revizije vročen toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti sklepom o stroških ni dovoljena.

6. V 367. členu ZPP je predvidena možnost vložitve revizije samo proti pravnomočni sodbi in ne proti sklepu. Izjemoma je revizija dovoljena tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, toda v 384. členu ZPP je mišljen sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo ali je potrdilo sklep, da se revizija zavrže. V obravnavanem primeru je tožnica vložila revizijo proti sklepom o stroških, ki so bili povzeti v sodbo o glavni zadevi, zato revizija ni dovoljena in jo je sodišče po 377. členu ZPP zavrglo.

Revizija proti sodbi je delno utemeljena.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta v čezmejnem sporu na podlagi 9.1.b. člena tako imenovane Uredbe Bruselj I(2) pravilno odločili, da sta pristojni za odločanje, in sta na podlagi Haaške konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče(3) pravilno uporabili materialno pravo Republike Hrvaške. Glede na to, da se je prometna nesreča, v kateri je bila poškodovana tožnica, zgodila 5. maja 2004, sta pravilno uporabili Zakon o obveznim odnosima (ZOO)(4) Za določitev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa sta pravilno uporabili tudi orientacijske kriterije, ki jih je sprejel civilni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške na seji 29. 11. 2002. Tožeča stranka v reviziji meni, da bi bilo treba zneske uporabiti s faktorjem 1,5, toda ne navaja nobene hrvaške sodbe. Tega tudi ne more, ker se orientacijskih kriterijev v hrvaški sodni praksi ne valorizira in to ni predvideno niti po uveljavitvi novega ZOO, ki je bil spremenjen v letu 2005.(5)

8. Pri določanju višine odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je sodišče druge stopnje, ki je opisalo vse tožničino trpljenje, pravilno razsodilo, da pripada tožnici za to obliko nepremoženjske škode pravična odškodnina v znesku 130.000 hrvaških kun.

9. Tudi v zvezi s strahom je verjelo tožnici, da se je sprva bala za življenje, nato pa je trpela sekundarni strah, ko se je bala, da bo izid zdravljenja slab. Sodišče druge stopnje je res nerodno zapisalo, da se strah pred popolno tetraplegijo ni uresničil, kar bi bilo mogoče razumeti, da to ni priznana škoda, toda iz celotne vsebine stavka izhaja, da je bil po mnenju izvedenca v zaključni fazi zdravljenja strah le lažje stopnje. Strah za življenje in nato pred popolno ohromelostjo je torej sodišče upoštevalo, a je prisojeno odškodnino znižalo na 25.000 hrvaških kun, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo tožnici najvišji znesek, ki je predviden v orientacijskih kriterijih.

10. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti je v sodbi navedlo vse okoliščine in ni resnična trditev v reviziji, češ da je zanemarilo dejstvo, da tožnica tudi v fazi mirovanja ne more skriti obrazne spremenjenosti in skrivenčenih rok. Sodišče je podrobno opisalo spremembe v zgornjih okončinah in brazgotine, ki so posledica operacij. Zato je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 30.000 hrvaških kun pravična, sploh pa revizija ne pove, koliko bi po njenem morala znašati.

11. Tudi okoliščine v zvezi z duševnimi bolečinami tožnice zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče druge stopnje v svoji sodbi podrobno opisalo in je upoštevalo vse okoliščine, ki so nedvomno hude, a kljub temu ne utemeljujejo najvišje vsote po orientacijskih kriterijih za odškodnino, zato je prisodilo 600.000 hrvaških kun. Pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo, da tožnica prejema invalidnino. To je sodišče prve stopnje ugotovilo iz dokazov, ki jih je predložila tožnica sama, zato ni na mestu očitek, da je sodišče bistveno kršilo pravila ZPP, sodišče druge stopnje pa je na pritožbeni očitek v zvezi s tem odgovorilo na 10. strani sodbe, ko je pojasnilo, da sodišče ni izvajalo dokazov po uradni dolžnosti. Je pa res, da je sodišče prve stopnje na podlagi prostega poudarka ocenilo, da je primerno vračunati invalidnino v višini 8.500 euro, kar predstavlja 10 % glede na prisojeno odškodnino, sodišče druge stopnje pa je ob znižani odškodnini odštelo enak znesek, torej 63.204,64 hrvaških kun, čeprav bi morala glede na razlago sodišča prve stopnje, da je treba zaradi invalidnine znižati odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 10 %, odšteti le 60.000 hrvaških kun, tako da znese pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 540.000 hrvaških kun. V tem obsegu je revizija utemeljena in je Vrhovno sodišče spremenilo sodbo sodišča druge stopnje, tako da je odškodnino zvišalo za 3.204,24 hrvaških kun. Zaradi zvišanja odškodnine ni presežena zavarovalna vsota v času nesreče. Od zvišane odškodnine za nepremoženjsko škodo gredo tožnici tudi zakonske zamudne obresti od 23. 12. 2005. V preostalem delu ostane sodba sodišča druge stopnje nespremenjena, tako glede glavnice v zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo, kot glede prisojenih obresti.

12. Tako je tožnici prisojenih skupaj 318.305,88 hrvaških kun za nepremoženjsko škodo, kar je gleda na hrvaško sodno prakso pravična odškodnina. Uvrščanje poškodbe v skupine po Fischerjevem sistemu pri tem ni pomembno, kar ugotavlja že revidentka sama. Obresti od prisojene odškodnine pa je sodišče v dopolnilni sodbi priznalo od 23. 12. 2005 (čeprav to ni v skladu s hrvaško sodno prakso, a se toženka proti tej odločitvi sodišča prve stopnje ni pritožila).

13. V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo tožničina graja prisojene odškodnine za nego in postrežbo ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je na 11. strani sodbe izčrpno razložilo pravno podlago in ker tožnica ni dokazala in ni mogoče ugotoviti cene pomoči, ki ji jo nudi mož, je sodišče na podlagi pooblastila iz 216. člena ZPP uporabilo prosti preudarek. Ko je presojalo vsebino dopisa Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (priloga A-40) je pravilno ugotovilo, da točnega zneska za uro pomoči na domu v Sloveniji ni mogoče ugotoviti, ker se razlikuje, povprečna cena 5,42 euro pa je navedena za izvajanje pomoči v okviru javne službe in v bruto znesku, ki vsebuje več dodatnih elementov (poleg stroškov dela še materialne stroške, amortizacijo in investicijsko vzdrževanje). Zato je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo, da je neto znesek nižji, poleg tega pa gre za pomoč, ki se opravlja izven javne službe, zaradi česar je vsebinska in cenovna primerjava vprašljiva. Ocena, da je ura pomoči tožničinega moža vredna 4 eure na uro je povsem primerna.

14. Odškodnina zaradi tega, ker ni prejemala dodatka za prehrano med delom tožnici ne pripada. Gre za dodatek iz delovnega razmerja, ki je tesno povezan z dejanskim opravljanjem dela, ko se delavec ne more prehranjevati doma. Če delavec ne dela, ker je npr. na dopustu ali je bolan, mu ta dodatek ne pripada. Ker tožnica ni delala, ni upravičena do denarja za prehrano med delom.

15. Tožnica v reviziji graja tudi odločitev, da ji pripada mesečna renta in ne kapitalizirana renta. Toda po 188. členu ZOO se denarna renta, prisojena kot odškodnina plačuje mesečno vnaprej in sodišče ni imelo razlogov, da bi določilo kaj drugega. Tožnica ni dokazala utemeljenih razlogov za kapitalizacijo rente. Toženka ima sedež v Evropski uniji, kjer je sodelovanje med članicami te zveze na področju pravosodja urejeno, tako da morebitna izvršba ne bo težavna. V zvezi z revizijskimi pomisleki zaradi valutnih sprememb pa je treba opozoriti, da bi hrvaško sodišče določalo rento v hrvaških kunah, poleg tega pa ni izključena morebitna nova določitev mesečne rente, če se bodo spremenile okoliščine v zvezi s tožničinim zdravjem, pomočjo in nego ali glede vrednosti valute.

16. Na koncu revizijsko sodišče pojasnjuje, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno ugodilo reviziji in je pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po drugem odstavku 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, sicer pa je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.

17. O povrnitvi stroškov za revizijo je sodišče odločilo, da tožnica ni upravičena do povrnitve, ker je uspela samo v minimalnem delu. Poleg tega je na koncu revizije zahtevala le stroške v zvezi s pritožbo.

---.---

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 45/2008.

Op. št. (2): Uredba ES št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000.

Op. št. (3): Uradni list SFRJ 26/1976 MP.

Op. št. (4): Službeni list SFRJ, št. 29/1978-112/1999, ki se uporablja na podlagi 1163. člena Zakona o obveznim odnosima Narodne novine, št. 35/2005.

Op. št. (5): Glej npr. Ivo Grbin: Orientacijski kriteriji Vrhovnog suda Republike Hrvatske za utvrdjivanje visine pravične novčane naknade neimovinske štete, v knjigi Naknada neimovinske štete (pravno-medicinski okvir) Inženjerski biro, Zagreb 2009, str. 26 in Ivica Crnić: Neimovinska šteta, Organizator, Zagreb 2006, str. 186 in nasl. ter isti: Odgovornost poslodavca za povredu prava osobnosti radnika na tjelesno zdravlje, v knjigi Odgovornost za neimovinsku štetu zbog povreda prava osobnosti u vezi s radom, Narodne novine, Zagreb 2007, str. 99 in 110, kjer je zapisano tudi njegovo osebno mnenje, da bi bilo treba orientacijske kriterije na seji ponovno pregledati.


Zveza:

Haaška konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče člen 3. Zakon o obveznim odnosima (ZOO) člen 188, 200. ZPP člen 216.
Datum zadnje spremembe:
04.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU1MDYy
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*