<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1414/2010
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1414.2010

Evidenčna številka:VDS0006512
Datum odločbe:24.02.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - sprememba delodajalca - poskusno delo - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi

Jedro

V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR delavec ohrani vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je nezakonita odločitev, da mora še enkrat opravljati poskusno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane zamudne sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila tožnici 7. 9. 2010, nezakonita in jo je razveljavilo. V 2. točki izreka je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji z vsemi pravicami še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „čistilka“, zato jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela prijaviti z zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in drugo obvezna socialna zavarovanja, v 8 dneh in pod izvršbo. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati nadomestilo plače v mesečnem znesku minimalne plače, t.j. 734,15 EUR bruto, obračunati in odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila ter morebitne druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejemala v primeru, če ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer vse do vrnitve na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 4. točki izreka je ugotovilo, da je tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2010 pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas in da je dolžna tožena stranka vročiti pisno pogodbo o zaposlitvi. V 5. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 305,90 EUR bruto in nadomestilo zaradi neizkoriščenega sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2010 v višini 270,03 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.

Zoper ugodilni del zamudne sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del zamudne sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da iz tožničinih navedb v tožbi jasno izhaja, da v konkretni zadevi ne gre za spremembo delodajalca. Tožnica navaja, da naj bi šlo za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR, ker je pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko že šest let delala kot čistilka na isti lokaciji v okviru pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s prejšnjim delodajalcem. Pri prejšnjem delodajalcu C.S. d.o.o. ji je bila 23. 7. 2010 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker je potekla pogodba o izvajanju storitev čiščenja, ki je bila sklenjena med naročnikom A.L. d.d. in njenim prejšnjim delodajalcem. Na podlagi javnega razpisa je A.L. d.d. sklenil pogodbo o izvajanju storitev čiščenja poslovnih prostorov s toženo stranko. Tožena stranka je s čiščenjem tako pričela, ker je bila izbrana za izvajalko na javnem razpisu in ne, ker bi prevzela dejavnost tožničinega prejšnjega delodajalca. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb Zakona o javnem naročanju, po katerem mora naročnik skladno z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti izvesti javno naročanje tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev. Na javnem razpisu naročnik izbere najugodnejšega ponudnika, zato je v nasprotju z bistvom javnega naročanja zaključek, da je nov izvajalec dolžan prevzeti delavce prejšnjega izvajalca pod enakimi pogoji. Odločitev tožene stranke, da je zaposlila tožnico, je bila tako povsem neodvisna od njene zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu. Razen tega je prejšnji delodajalec (C.S. d.o.o.) ohranil svojo subjektiviteto in še vedno opravlja svojo dejavnost, zato o prenosu dejavnosti oziroma prenosu podjetja ali prenosu materialnih ali nematerialnih pravic, niti o prevzemu večine zaposlenih ni mogoče govoriti. V zadevi opr. št. Pdp 876/2006, na katero se sklicuje tožnica v tožbi, je bilo dejansko stanje povsem drugačno. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana zamudna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Tožnica je pri prejšnjem delodajalcu delovno razmerje zaključila sporazumno, priznane so ji bile vse pravice, ki so ji na tej podlagi pripadale. Iz sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, sklenjenega s prejšnjim delodajalec, izhaja, da je tožnica prejela odškodnino za neizkoriščen del dopusta ter višek ur. Niso podani razlogi, da bi delovno razmerje tožnice pri prejšnjem delodajalcu vplivalo na novega delodajalca. Iz dejanskega stanja, kot izhaja iz tožbe, je razvidno, da ni prišlo do prenosa dejavnosti oziroma spremembe delodajalca. Tožnica je sporazumno zaključila delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, iz tega naslova so ji bile priznane vse pravice, zato tudi v primeru, če bi prišlo do spremembe delodajalca, ne bi bila upravičena do dvakratnega priznanja pravic iz istega delovnega razmerja. Tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 8. 2010 do 31. 12. 2010, saj je tožena stranka le v tem obdobju pričakovala povečan obseg dela, kar ni nezakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pogoji za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niso podani. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov za zaključek, da je prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Tudi iz tega razloga je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ni dokazala navedb, da poskusno delo ni bilo objavljeno in da ga V.B. ni nadzorovala. V nasprotju z dokazi je trditev, da pred odpovedjo ni bila izdana ocena poskusnega dela, saj je bila ocena izdelana najkasneje 25. 8. 2010, odpoved pa ji je bila vročena 7. 9. 2009. Tožbeni zahtevek je nesklepčen tudi v delu, kjer tožnica zahteva plačilo nadomestila plače, saj ne zatrjuje, do kolikšnega nadomestila plače je upravičena oziroma koliko znaša njena bruto plača. Ker je sodišče ugodilo takšnemu tožbenemu zahtevku je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bruto znesek tožničine plače znašal 654,69 EUR, sodišče pa je tožnici v sodbi prisodilo znesek v višini 734,15 EUR. Razen tega plača v višini 654,69 EUR izhaja tudi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je podal prejšnji delodajalec, saj višina odpravnine za dve leti v višini 1,5 osnove znaša 261,88 EUR (kar je 2/5 od 654,69 EUR).

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela zamudne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče s tem, ker naj bi povzelo navedbe iz tožbe, „v predmetni zadevi uradno ne gre za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, pa vseeno gre za enako dejansko stanje“, čeprav so se te navedbe nanašale na sodbo in sklep VDSS, opr. št. Pdp 876/2006, v kateri pa je dejansko stanje povsem drugačno od dejanskega stanja v tej zadevi. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani zamudni sodbi nikjer ne sklicuje na sodbo in sklep opr. št. Pdp 876/2006 z dne 19. 4. 2007, zato pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z navedenim niso relevantne za odločitev o zakonitosti izpodbijanega dela zamudne sodbe.

Ker tožena stranka v zakonsko določenem roku ni podala odgovora na tožbo, so se kot odločilna dejstva v tem sporu lahko štela le tista, ki so navedena v tožbi. Ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, na podlagi zatrjevanih dejstev izhaja vtoževana posledica (razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela; ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas; ugoditev reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku), zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim delom zamudne sodbe utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da izpodbijana zamudna sodba nima razlogov glede transformacije delovnega razmerja (s čimer naj bi bila podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izrecno navedla, da gre v tej zadevi dejansko za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in da je zaradi tega nezakonita določba v (novi) pogodbi o zaposlitvi o tem, da mora delavec še enkrat opraviti poskusno delo, kot tudi določba, po kateri se delovno razmerje za nedoločen čas spremeni v delovno razmerje za določen čas.

Z navedbo, da iz listin v spisu ne izhaja vtoževano nadomestilo plače za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja tožena stranka dejansko uveljavlja, da ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. V tem primeru ne gre za nasprotje med dejstvi, na katere se opira tožbeni zahtevek in listinami, ki jih je predložila tožnica. V pogodbi o zaposlitvi (A1) je zares zabeleženo, da minimalna plača za polni delovni čas na dan sklenitve pogodbe znaša 654,69 EUR bruto, vendar pa to ne pomeni, da tožnica ni upravičena vtoževati minimalno plačo, ki je veljala v času izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tožbe jasno izhaja, da tožnica vtožuje nadomestilo plače v mesečnem znesku minimalne plače, ki je v skladu s 4. členom Zakona o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010). Minimalna plača je od 1. 3. 2010 dalje znašala 734,15 EUR, kar tožnica tudi vtožuje.

Nerazumljiva je pritožbena navedba, da je v nasprotju z dokazi ugotovitev, da ocena poskusnega dela ni bila izdelana pred odpovedjo. Izpodbijana sodba namreč ne temelji na tej ugotovitvi, temveč na tem, da v primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR delavec ohrani vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je nezakonita odločitev, da mora še enkrat opravljati poskusno delo.

Z navedbo, da tožnica ni dokazala, da poskusno delo ni bilo objavljeno oziroma da ga V.B. ni nadzirala, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je v primeru presoje zakonitosti zamudne sodbe nedovoljen pritožbeni razlog (člen 338/2 ZPP). Glede na to, da je tožena stranka prepozno podala odgovor na tožbo, je sodišče prve stopnje v skladu z načelom afirmativne litiskontestacije štelo za resnično navedbo tožnice v tožbi, da je bila tožena stranka potem, ko je naročnik na podlagi javnega razpisa z njo sklenil pogodbo o čiščenju prostorov na L.B., pripravljena zaposliti vse delavke družbe C.S. d.o.o., ki so na tej lokaciji opravljale čiščenje. Nadalje je za resnične moralo sprejeti tožničine navedbe o tem, da ji je prejšnji delodajalec 23. 7. 2010 odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (zaradi izteka veljavnosti pogodbe o izvajanju storitev čiščenja na A.L.), da bi odpovedni rok tožnici iztekel 22. 8. 2010 in da so delavke, če so hotele nadaljevati z delovnim razmerjem pri toženi stranki in so izogniti brezposelnosti, morale podpisati Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s prejšnjim delodajalcem. S tem sporazumom so bile razveljavljene tudi prej podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, hkrati pa so jim bile v podpis ponujene nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. Ob takih dejanskih tožbenih navedbah je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je pri zaposlitvi tožnice pri toženi stranki šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR. Tožena stranka ima sicer prav, ko opozarja, da je to določbo potrebno razlagati upoštevaje Direktivo sveta 2001/23/ES in sodno prasko Sodišča Evropskih skupnosti. Iz citirane Direktive in sodne praske pa izhaja ravno nasproten sklep, kot ga uveljavlja tožena stranka. Tako je Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi Süzen C 13/95 (1997), na katero se sklicuje pritožba, zavzelo stališče, da lahko v nekaterih delovno intenzivnih sektorjih skupina delavcev, ki je trajno vključena v skupno dejavnost, pomeni gospodarsko enoto, taka enota pa lahko ohrani identiteto tudi po prenosu, kadar novo vodstvo podjetja ne le nadaljuje zadevno dejavnost, temveč prevzame tudi bistveni del – tako po številu kot strokovnem znanju – zaposlenih, ki jim je njihov predhodnik posebej dodelil to nalogo. Za takšen primer je šlo tudi v konkretni zadevi. Tožena stranka je kot takšno celoto zaposlila čistilke, ki so prej delale na L.J.P. za družbo C.S. d.o.o.. Glede na tožbene navedbe je tožena stranka te delavke obravnavala kot gospodarsko enoto, saj jih je bila pripravljena vse zaposliti, njeni predstavniki pa so delavkam na delovnem mestu vročili tako Sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi sklenjenimi z njihovim prejšnjim delodajalcem, kot tudi nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. S tem, ko je tožena stranka zaposlila čistilke, ki so delale na L.B., med njimi tudi tožnico, je ohranila identiteto gospodarske enote (skupina delavcev, ki je opravljala skupno dejavnost čiščenja je tudi z ozirom na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v postopku CLECE SA proti Marii Socorro Martin Valor, Ayuntamiento de Cobisa, C-463/2009, pomenila gospodarsko enoto) s tem pa je bil izpolnjen pogoj, da lahko govorimo o spremembi delodajalca v smislu 73. člena ZDR oziroma Direktive 2001 /23/ES.

To pa pomeni, da bi v primeru tožnice moralo priti do prehoda pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je tožnica imela pri svojem prejšnjem delodajalcu, od njega na toženo stranko. Tožnica je bila pri družbi C.S. d.o.o. zaposlena za nedoločen čas, zato bi lahko tožena stranka ob spremembi delodajalcev vstopila samo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. To pa pomeni, da je tožnici nezakonito ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Glede na navedeno je tožnica utemeljeno zahtevala, da se ugotovi, da je pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas (54. člen ZDR).

Glede na 73. člen ZDR pa je tudi nezakonita tudi odločitev tožene stranke, da tožnici določi poskusno delo. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na uveljavljeno sodno prakso, ki je sicer razvidna tudi iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 876/2006 z dne 19. 4. 2007. Pri delodajalcu prevzemniku bi bil delavec lahko na poskusnem delu le v primeru, če bi bilo to dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med delavcem in delodajalcem prenosnikom in če ob spremembi delodajalca še ni potekel čas, za katerega je bilo poskusno delo dogovorjeno. Ker tožnica ob spremembi delodajalca pri svojem prejšnjem delodajalca ni bila na poskusnem delu, je bilo poskusno delo določeno v pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena s toženo stranko, določeno nezakonito. Posledično je nezakonita tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bila tožena stranka za čiščenje prostorov na L.J.P. izbrana na javnem razpisu. Navedeno vprašanje namreč za presojo uporabe določbe 73. člena ZDR glede na konkretne okoliščine primera ni bistveno, saj je bistveno za odločitev, če je šlo za prenos gospodarske enote v takšnem smislu, kot jo predvideva 73. člen ZDR oziroma že omenjena Direktiva. Če tožena stranka ne bi prevzela delavcev družbe C.S. d.o.o., ki so opravljali dejavnost čiščenja na L.J.P., temveč bi po uspehu na javnem razpisu opravljala čiščenja s svojimi delavci, potem ne bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ugotovilo transformacijo delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki iz določenega časa v nedoločen čas in ugodilo tožničinemu reintegracijskemu in delu reparacijskega zahtevka.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del zamudne sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), na podlagi katere delodajalec sam krije svoje pravdne stroške ne glede na izid postopka.


Zveza:

ZPP člen 318. ZDR člen 73, 73/1, 110, 111, 111/1, 111/1-6, 125, 125/4.
Datum zadnje spremembe:
29.06.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0Nzkx