<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1415/2010
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1415.2010

Evidenčna številka:VDS0006513
Datum odločbe:18.02.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - sprememba delodajalca - poskusno delo - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi

Jedro

V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR delavec ohrani vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je nezakonita odločitev, da mora še enkrat opravljati poskusno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1., 2., 3. in 4. točka izreka) potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici vročila 30. 8. 2010 in jo je zato razveljavilo (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji z vsemi pravicami še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu čistilke, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa na delu prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in druga obvezna socialna zavarovanja (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici iz naslova plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračuna nadomestilo plače v mesečnem znesku minimalne plače, to je 734,15 EUR bruto, obračuna in odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila ter morebitne druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih tožnica prejemala v primeru, da ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer vse do vrnitve na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (3. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2010 pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas, toženi stranki pa je naložilo, da tožnici vroči pisno pogodbo o zaposlitvi (4. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici obračuna in izplača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 305,90 EUR bruto in nadomestilo zaradi neizkoriščenega sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2010 v višini 270,03 bruto ter morebitne druge prejemke in delovnega razmerja, ki bi jih ta prejemala v primeru, da ne bi bilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer vse do vrnitve ne delo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti dalje do plačila (5. točka izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz navedb tožnice v tožbi jasno izhaja, da v konkretni zadevi ne gre za spremembo delodajalca. Tožnica navaja, da naj bi šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ker je pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko že 16 let delala kot čistilka na isti lokaciji, to je na L.J.P.. Pri prejšnjem delodajalcu družbi C.S. d.o.o., je bila tožnici 23. 7. 2010 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj je v družbi potekla pogodba o izvajanju storitev čiščenja, ki je bila sklenjena z naročnikom A.L. d.d.. Na podlagi javnega razpisa je A.L. d.d. sklenil pogodbo s toženo stranko. Tožena stranka je s čiščenjem tako pričela, ker je bila izbrana za izvajalko na javnem spisu in ne, ker bi prevzela dejavnost tožničinega prejšnjega delodajalca. Sodišče prve stopnje pri odločitvi sploh ni uporabilo določb Zakona o javnem naročanju (ZJN-2, Ur. l. RS, št. 128/2006 s spremembami). Na javnem razpisu naročnik lahko izbere najugodnejšega ponudnika in je zato v nasprotju z bistvom javnega naročanja zaključek, da je novi izvajalec dolžan prevzeti delavce prejšnjega izvajalca pod enakimi pogoji. Odločitev tožene stranke, da zaposli tožnico, je tako povsem neodvisna od njene zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu. Razen tega je prejšnji delodajalec, to je C.S. d.o.o., ohranil svojo pravno subjektiviteto in še vedno opravlja svojo dejavnost, zato nikakor ni prišlo do prenosa dejavnosti oziroma prenosa podjetja ali prenosa materialnih ali nematerialnih pravic ali do prevzema večine zaposlenih. Tožnica se v tožbi sicer sklicuje na sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 876/2006, vendar je šlo v tisti zadevi za povsem drugačno dejansko stanje. V tisti zadevi je iz pogodbe o zaposlitvi izhajalo, da delodajalec odpira delovno mesto zaradi prevzema poslov, ki jih dosedanji delodajalec opušča. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008), saj izpodbijana zamudna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Tožnica je pri prejšnjem delodajalcu delovno razmerje zaključila sporazumno in so ji bile priznane vse pravice, ki so ji na tej podlagi pripadale. Iz sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, sklenjenega s prejšnjim delodajalcem, izhaja, da je tožnica prejela odškodnino za neizkoriščen del dopusta ter višek ur. Niso podani razlogi, da bi delovno razmerje tožnice pri prejšnjem delodajalcu kakorkoli vplivalo in se upoštevalo pri novem delodajalcu, to je pri toženi stranki. Iz dejanskega stanja, kakršno izhaja iz tožbe in priloženih dokazov, evidentno izhaja, da ni prišlo do prenosa dejavnosti oziroma spremembe delodajalca, razen tega je tožnica sporazumno zaključila delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu in so ji bile iz tega naslova priznane vse pravice, zato celo v primeru, če bi prišlo do spremembe delodajalca, tožnica ne bi bila upravičena do dvakratnega priznanja pravic iz istega delovnega razmerja. Delovno razmerje tožnice pri toženi stranki je potrebno presojati ločeno od njenega prejšnjega delovnega razmerja. Tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 8. 2010 do 31. 12. 2010, saj je tožena stranka očitno le v tem obdobju pričakovala povečan obseg dela, kar nikakor ni nezakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Niso podani razlogi za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kakor je ob napačni uporabi materialnega prava zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov za zaključek, da je prišlo do spremembe delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, zato je podana bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je zadostila vsem kriterijem za zakonitost uvedbe in spremljanja poskusnega dela, tožnica pa ni dokazala navedb, da poskusno delo ni bilo objavljeno in da ga V.B. ni nadzorovala. V nasprotju z dokazi je trditev, da pred odpovedjo ni bila izdana ocena poskusnega dela, saj je bila ocena izdelana najkasneje 25. 8. 2010, odpoved pa je bila tožnici vročena 30. 8. 2010. Tožbeni zahtevek je nesklepčen tudi v delu, ki se nanaša na plačilo nadomestila plače, saj tožnica ni zatrjevala, do kolikšnega nadomestila je upravičena oziroma koliko znaša njena bruto plača. Z ugoditvijo takšnemu tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bruto znesek tožničine plače 654,69 EUR, zato je v nasprotju z dokazi tožbeni zahtevek, da je tožnica upravičena do izplačila plače v bruto znesku 734,15 EUR. Razen tega plača v višini 654,69 EUR izhaja tudi iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je podal prejšnji delodajalec, saj višina odpravnine za dve leti v višini 1/5 osnove znaša 261,88 EUR (kar je 2/5 od 654,69 EUR).Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo sodišča Evropske skupnosti v zadevi Süzen, saj iz tožbe izhaja, da so bile k toženi stranki prevzete vse delavke, ki so pri prejšnjem delodajalcu opravljale delo na tej lokaciji. Pri spremembi delodajalca gre za spremembo po samem zakonu. Delavci, med njimi tudi tožnica, so želeli priti k toženi stranki, ohraniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in opravljati delo naprej. Prejšnji delodajalec in tožena stranka sta tak način prehoda zavračali, ker tožena stranka delavcev ni hotela zaposliti za nedoločen čas, kar je navedeno tudi v tožbi. Gre za zlorabo ZDR. Iz opisa dejanskega stanja in drugih navedb v tožbi izhaja, da so podani vsi elementi za uporabo instituta spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR. Tožnica je opisala dejansko stanje v zvezi s poskusnim delom, priloženi dokaz pa niso v nasprotju s tožničinimi navedbami. Prav tako ni nasprotja med vloženimi dokazi in navedbo, da je bila ocena poskusnega dela tožnici poslano hkrati z izredno odpovedjo, pri čemer datum obeh dokumentov ne igra nobene vloge. Tožnica zahteva izplačilo v višini minimalne plače. Manj kot toliko delavec za svoje delo ne more dobiti, ne glede na določbe iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano zamudno sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo navedbe iz tožbe, da „v predmetni zadevi uradno ne gre za spremembe delodajalca po 73. členu ZDR, da pa je dejansko stanje vseeno enako“, čeprav so se te navedbe nanašale na sodbo in sklep opr. št. Pdp 876/2006, v kateri pa je dejansko stanje povsem neprimerljivo z obravnavano zadevo. Ne le, da pritožba nekorektno povezuje tožbene navedbe o odločitvi pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 876/2006 z razlogi izpodbijane zamudne sodbe, saj se sodišče prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi nikjer ne sklicuje na sodbo in sklep opr. št. Pdp 876/2006 z dne 19. 4. 2007, temveč posledično tudi neresnično prikazuje, zakaj je sodišče prve stopnje sploh ugodilo tožbenemu zahtevku. Zaradi navedenega so odveč pritožbene navedbe, da je v citirani zadevi šlo za povsem drugačno dejansko stanje. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Tožena stranka ni v roku odgovorila na tožbo, zato so odločilna dejstva v tem sporu lahko le tista, ki so navedena v tožbi. Ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno povzelo in na podlagi teh dejstev izhaja vtoževana posledica, to je razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela; ugotovitev, da je tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas ter ugoditev reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Protispisna je pritožbena navedba, da izpodbijana zamudna sodba sploh nima nobenih razlogov glede transformacije delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da gre v tej zadevi dejansko sta spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR in da je zaradi tega nezakonita določba v (novi) pogodbi o zaposlitvi o tem, da mora delavec še enkrat opraviti poskusno delo, kakor tudi določba, po kateri se delovno razmerje za nedoločen čas spremeni v delovno razmerje za določen čas.

Z navedbo, da iz listin v spisu (pogodba o zaposlitvi) ne izhaja vtoževano nadomestilo plače za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, pritožba dejansko uveljavlja, da ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, čeprav v pritožbi navaja, da zaradi te okoliščine zahtevek ni sklepčen (kar je pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP). Vendar pa v tem primeru ne gre za nikakršno nasprotje med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek in listinami, ki jih je predložila tožnica. Res je, da je v pogodbi o zaposlitvi (priloga A/1) zapisano, da minimalna plača za polni delovni čas na dan sklenitve pogodbe znaša 654,69 EUR, vendar to ne pomeni, da tožnica ni upravičena vtoževati minimalno plačo, kakršna je veljala ob izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tožbe pa je povsem jasno razvidno, da tožnica vtožuje nadomestilo plače v mesečnem znesku minimalne plače. V skladu s 4. členom Zakona o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 13/2010) minimalna plača od 1. 3. 2010 dalje znaša vtoževanih 734,15 EUR.

Nerazumljiva je pritožbena navedba, da je v nasprotju z dokazi (verjetno listinami v spisu) ugotovitev, da ocena poskusnega dela ni bila izdelana pred odpovedjo. Izpodbijana zamudna sodba namreč ne temelji na tej ugotovitvi, temveč na ugotovitvi, da v primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR delavec ohrani vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je nezakonita odločitev, da mora še enkrat opravljati poskusno delo.

Z navedbo, da tožnica ni dokazala navedb o tem, da poskusno delo ni bilo objavljeno in da ga V.B. ni nadzirala, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa iz tega razloga zamudne sodbe sploh ni dopustno izpodbijati (2. odstavek 338. člena ZPP). Sicer pa navedeno tudi niso odločilna dejstva v tem sporu in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se na te tožbene navedbe sploh ni oziralo.

Glede na to, da je tožena stranka nepravočasno odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično tožničino navedbo, da je bila tožena stranka potem, ko je naročnik na podlagi javnega razpisa z njo sklenil pogodbo o čiščenju prostorov na L.B., bila pripravljena zaposliti vse delavke družbe C.S. d.o.o, ki so na tej lokaciji opravljale čiščenje. Nadalje je za resnične moralo sprejeti tožničine navedbe o tem, da ji je prejšnji delodajalec 23. 7. 2010 odpovedali pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (zaradi izteka veljavnosti pogodbe o izvajanju storitev čiščenja na A.L.), da bi odpovedni rok tožnici iztekel 22. 8. 2010, da pa so delavke, v kolikor so hotele nadaljevati z delovnim razmerjem pri toženi stranki in se izogniti brezposelnosti, morale podpisati sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s prejšnjim delodajalcem, s tem sporazumom pa so bile razveljavljene tudi prej podane odpovedi iz poslovnega razloga, hkrati pa so jim bile v podpis ponujene nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki.

Ob takih dejanskih, tožbenih navedbah je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je pri zaposlitvi tožnice pri toženi stranki šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR. Ta določa, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Tožena stranka ima sicer prav, ko opozarja, da je to določbo potrebno razlagati ob upoštevanju Direktive sveta EU 2001/23/ES in sodne prakse Evropskega sodišča. Vendar pa iz te direktive in sodne prakse izhaja ravno nasproten sklep, kot ga uveljavlja tožena stranka. Tako je Evropsko sodišče ravno v sodbi v zadevi Süzen, C 13/95 (1997), na katero se sklicuje pritožba, zavzelo stališče, da lahko v nekaterih delovno intenzivnih sektorjih skupina delavcev, ki je trajno vključena v skupno dejavnost, pomeni gospodarsko enoto, taka enota pa lahko ohrani identiteto tudi po prenosu, kadar novo vodstvo podjetja ne le nadaljuje zadevno dejavnost, ampak prevzame tudi bistven del – tako po številu kot strokovnem znanju – zaposlenih, ki jim je njihov predhodnik posebej dodelil to nalogo. Ravno za takšen primer pa gre tudi v tej zadevi. Tožena stranka je kot takšno celoto zaposlila čistilke, ki so prej delale na L.J.P. za družbo C.S. d.o.o.. Glede na navedbe v tožbi je tožena stranka te delavke obravnavala kot gospodarsko enoto, saj jih je bila pripravljena vse zaposliti in so njeni predstavniki delavkam na delovnem mestu vročili tako sporazum o razveljavitvi pogodb o zaposlitvi, sklenjenimi z družbo C.S. d.o.o., kot nove pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki.

V sodbi Evropskega sodišča v postopku CLECE SA proti Maríi Socorro Martín Valor, Ayuntamiento de Cobisa, C-463/09 pa je bilo zavzeto stališče, da iz sodne prakse sodišča izhaja, da se dejavnost čiščenja, kakršna se obravnava v citirani zadevi (naročnik čiščenja je odpovedal pogodbo s podjetjem, ki opravlja storitve čiščenja in zaposlil druge delavce za čiščenje svojih prostorov, odpuščena čistilka pa je vložila tožbo zoper oba delodajalca), dejansko lahko obravnava kot dejavnost, ki v glavnem temelji na delovni sili in zato lahko skupina delavcev, ki jih trajno združuje skupna dejavnost čiščenja, ob neobstoju drugih produkcijskih dejavnikov pomeni gospodarsko enoto. Vendar pa mora biti poleg tega identiteta te gospodarske enote ohranjena tudi po zadevnem poslu. Evropsko sodišče je zavzelo stališče, da identiteta gospodarske enote, kakršna je ta iz postopka o glavni stvari, ki v glavnem temelji na delovni sili, ne more biti ohranjena, če domnevni pridobitelj bistvenega dela njenih zaposlenih ne prevzame. Ta pogoj pa je v primeru zaposlitve tožnice in njenih sodelavk pri toženi stranki v celoti izpolnjen. Tožena stranka je s tem, ko je zaposlila čistilke, ki so delale na L.B., ohranila identiteto te gospodarske enote, s tem pa je tudi izpolnjen pogoj, da lahko govorimo o spremembi delodajalca v smislu citirane določbe prvega odstavka 73. člena ZDR oziroma Direktive 2001/23/ES.

Navedeno pomeni, da bi v primeru tožnice moralo priti do prehoda pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, ki ga je tožnica imela pri družbi C.S. d.o.o. od te družbe na toženo stranko. Tožnica je bila pri družbi C.S. d.o.o. zaposlena za nedoločen čas, kar pomeni, da bi tožena stranka ob spremembi delodajalca lahko vstopila samo v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in da je bilo nezakonito njeno ravnanje, ko je tožnici v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Zaradi navedenega je tožnica utemeljeno zahtevala, da se ugotovi, da je pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če delavec ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi.

Glede na določbo prvega odstavka 73. člena ZDR pa je bila nezakonita tudi odločitev tožene stranke, da tožnici določi poskusno delo. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno sklicevalo na sodno prakso, razvidno iz sodbe in sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 876/2006 z dne 19. 4. 2007. V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR delodajalec prevzemnik vstopi v pogodbo, kakršno ima delavec sklenjeno z delodajalcem prenosnikom. Navedeno pomeni, da bi pri delodajalcu prevzemniku delavec lahko bil na poskusnem delu le v primeru, če bi bilo to dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med delavcem in delodajalcem prenosnikom in če ob spremembi delodajalca še ni potekel čas, za katerega je bilo poskusno delo dogovorjeno. Tožnica ob spremembi delodajalca v družbi C.S. d.o.o. ni bila na poskusnem delu, zato je nezakonita določitev poskusnega dela v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni z delodajalcem prevzemnikom, posledično pa je tudi nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bila tožena stranka za čiščenje prostorov na L.J.P. izbrana na javnem razpisu. Pri vprašanju, ali gre za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR glede na konkretne okoliščine tega primera, ni bistveno, na kakšen način je delodajalec prevzemnik pridobil delo, temveč, ali je šlo za prenos gospodarske enote v takšnem smislu, kot je razloženo zgoraj. V kolikor tožena stranka ne bi prevzela čistilcev družbe C.S. d.o.o., temveč bi po uspehu na javnem razpisu čiščenje opravljala s svojimi delavci, potem ne bi mogli govoriti o spremembi delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je razveljavilo izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, toženi stranki je naložilo, da jo pozove nazaj na delo in ji za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunalo nadomestilo plače v višini minimalne plače, tožnici pa izplača neto zneske.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ne le, da s pritožbo ni uspela, temveč gre v tej zadevi tudi za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, na glede na izid postopka.


Zveza:

ZPP člen 318. ZDR člen 73, 73/1, 110, 111, 111/1, 111/1-6, 125, 125/4.
Datum zadnje spremembe:
29.06.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0Nzky