VDSS sodba Pdp 1308/2010

Jedro

Ker tožnica zaradi duševne motnje oziroma bolezni ni bila sposobna razumeti, kaj pomeni podpis sporazuma, ji delovno razmerje ni zakonito prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga dne 31. 3. 2009 sklenila tožena stranka kot delodajalec in tožnica kot delavka, neveljaven (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 3. 2009 ni prenehalo in še vedno traja (2. točka izreka), zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje od 1. 4. 2009 dalje in ji za čas od 1. 4. 2009 pa do ponovne reintegracije v delovno razmerje izplačati vse zapadle plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plač in prejemkov, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (3. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnico prijaviti v zavarovanje za vpis v matično ZPIZ-A za čas od 1. 4. 2009 dalje in sicer v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo (4. točka izreka). Tožena stranka je dolžna plačati pravdne stroške v znesku 1.697,82 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ... v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (5/a točka izreka), kar je tožnica zahtevala več ali drugače, pa je sodišče zavrnilo (5/b točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da se pritožuje zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov (v 1., 2., 3., 4. in 5/a toč. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da tožnica na zagovoru ni priznala krivde. Za njene kršitve ima zbranih dovolj dokazov oz. posnetkov video nadzora. Tožnica je poklicala sindikalnega zaupnika D.T. ter mu dejala, da so jo dobili, ko je kradla. Takšna navedba povsem izkazuje priznanje očitanih kršitev. Poleg tega je sindikalist D.T. ocenil, da bi lahko dobila realno možnost nadaljevanja zaposlitve še kje drugje za dve leti, ki sta ji manjkali do upokojitve, če vzrok prenehanja v odpovedi ne bi bil naveden. Tako je bil podpis sporazuma o prenehanju pogodbe za tožnico boljša izbira izmed navedenih možnosti, saj si delavci, ki jim je izredno odpovedana pogodba, težje najdejo novo zaposlitev kot delavci, ki jih je prenehalo delovno razmerje na sporazumen način. Ne strinja se z mnenjem izvedenca psihiatrične stroke, da je bila v času podpisa sporazuma v stanju globoke depresije, zaradi česar ni bila zmožna razumeti posledic z vidika delovno pravnega in socialnega statusa. V kolikor se zdravi že od leta 1986 dalje, pomeni, da celotno obdobje do danes ni bila sposobna razumeti pomena svojih dejanj. Takšno razlogovanje in opravičevanja ravnanj na račun svojega psihičnega stanja, kadar je to ravno prikladno, je nesmiselno, predvsem pa neustrezno in neprimerno. Seveda človek, ki je v depresiji, ni v sprejemljivi psihični ali fizični kondiciji. Vendar pa pri tožnici takrat ni šlo za takšno stanje, ki bi izključevalo njeno resno in svobodno voljo. Glede na navedbe izvedenca na glavni obravnavi, da naj bi podpisu sporazuma botrovalo njeno čustveno stanje, po stališču pritožbe takšno navajanje enostavno ne drži, saj se je tožnica še pred sporazumom posvetovala s sindikalnim zaupnikom, kar pomeni, da je ravnala povsem razumsko in logično. V tej zvezi je odločilno, da tožnici takrat ni bila odvzeta poslovna sposobnost, zaradi česar je lahko veljavno sklepala vse pravne posle, kar predstavlja tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vse navedeno kaže, da izvedenec pri izdelavi mnenja ni ravnal v skladu s pravili stroke in znanosti ter je bil nepristranski. Tako je izvedenec vsa dejanja in izjave tožnice na nek način opravičeval, pri čemer je tudi omenil, da je bila tožnica v bolniškem staležu zato, da bi jo zaščitili. Zakoniti zastopnik tožene stranke je tožnico dobro poznal, saj je dalj časa sodeloval z njo, zaradi česar je lahko ocenil, da je bila tožnica ob podpisu sporazuma sposobna razumeti pomena svojih dejanj. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. V času podpisa sporazuma je bila v bolniškem staležu, v takšnem stanju pa je človek še posebno ranljiv in nesposoben braniti svoje interese. Tožena stranka se je tega zavedala, zaradi česar jo je skupaj s sindikalnim zaupnikom nagovorila, da je za njo bolje, če podpiše sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi, kakor pa da ji odpove pogodbo zaradi hujših kršitev delovne obveznosti. Izvedenec psihiatrične stroke se je pravilno opredelil do njenega psihičnega stanja v času podpisa sporazuma. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje, ko je med ostalim pritegnilo v postopek izvedenca psihiatrične stroke, pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Brez pomena je pritožbeno sklicevanje na navedbe tožnice sindikalnemu zaupniku D.T., da so jo dobili pri toženi stranki, da je kradla, ter nadalje opozarjanje na okoliščine zagovora pred odpovedjo z dne 30. 3. 2009, saj je v sporu predmet preizkusa pravilnost in utemeljenost sporazuma o razvezi pogodbe o zaposlitvi med strankama dne 31. 3. 2009. Pri sporazumu gre za dvostranski pogodbeni akt, ki je veljaven in zavezuje, če sta se za njegovo sklenitev enakopravno odločili obe stranki. Sporazum se lahko spremeni samo na sporazumen način oz. se ga v primeru neveljavnosti izpodbija v sodnem postopku zaradi omejene poslovne sposobnosti strank, morebitnih napak volje pri sklepanju oz. pomanjkanju svobodne in resne volje za njegovo sklenitev. Glede tega je potrebno poudariti, da pravno pomembna volja in vsebina medsebojnih pravic in obveznosti pri sklepanju sporazuma, niso odraz oblikovanja prava, temveč ugotavljanja dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila tožnica od dne 19. 3. 2009 dalje v bolniškem staležu zaradi hudih duševnih motenj, ko je jemala močna zdravila za pomiritev in proti depresiji, dne 31. 3. 2009 pa je podpisala ponujeni sporazum o razvezi pogodbe o zaposlitvi, česar ob prisotnosti svobodne in resne izjave volje ne bi storila. V tej zvezi je izvedenec psihiatrične stroke docent dr. M.L. povzel tožničino zdravstveno stanje od leta 1986 dalje, potek zdravljenja in temeljito obrazložil bolezen bipolarne afektivne motnje, ko se je pri njej v tem času zamenjalo več depresivnih faz bolezni. Izvedenec je sicer pri tožnici opravil pregled eno leto po spornem dogodku, vendar je posebej za dan 31. 3. 2009, ko je preučil razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ter stanja v podobnih primerih, z veliko mero gotovosti ocenil, da tožnica ni bila sposobna razumeti, kaj pomeni podpis sporazuma. Dodatno takšnim razlogom pritrjuje tudi dejstvo, da je bila takrat v bolniškem staležu. Poleg tega je izvedenec poudaril, da je pri podaji mnenja izhajal iz objektivnih podatkov, ter pojasnil, da prestavlja stanje človeka v depresiji eno od najhujših trpljenj, ki se lahko primerja samo s stanjem pri onkoloških bolnikih, to pa je bilo v konkretnem primeru prisotno pri tožnici. Pritožbeno sodišče ne najde nobenih razlogov, da takšne strokovne ugotovitve izvedenca ne bi sprejelo za verodostojne.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da mora biti za obstoj poslovne sposobnosti (poleg objektivne) izpolnjena tudi subjektivna predpostavka, to je sposobnost razumne razsodnosti, kar pomeni, da svobodne in resne izjave volje ne more podati oseba, ki ni sposobna razumeti pomena te izjave. V tej zvezi nastopi razhajanje med poslovno sposobnostjo na eni strani ter sposobnostjo odločanja na drugi strani tudi tedaj, ko polno sposobna oseba izgubi trajno ali začasno dejansko sposobnost razsojanja. Sodišče prve stopnje je pri takšnih ugotovitvah pravilno izhajalo iz sprejete sodne prakse v zadevi opr. št. Pdp 374/2008, ko je bilo o tem vprašanju razsojeno v podobnem primeru. V skladu s tako obrazloženimi razlogi pritožbeno sodišče brez kakršnekoli dileme pritrjuje ugotovitvam v izpodbijani sodbi, da tožnica ob podpisu sporazuma ni bila sposobna razumeti njegovega pomena tako z vidika delovnih kot socialnih posledic.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške. Podlago za takšno odločitev je imelo v določbi 5. odst. 41. čl. ZDSS-1, po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi v posledici razveze pogodbe o zaposlitvi) krije svoje stroške ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Vendar pritožbeno sodišče zadnjega razloga na strani tožnice ni ugotovilo.

Datum zadnje spremembe:

29.09.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 487/2012
• VDSS sodba in sklep Pdp 869/2008
• VDSS sklep in sodba Pdp 1249/2007