<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 487/2012
ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.487.2012

Evidenčna številka:VDS0009261
Datum odločbe:24.05.2012
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:sporazum o prenehanju delovnega razmerja - prava volja

Jedro

Ker izjava, ki je bila podpisana s strani tožnika, ni izjava njegove prave volje, da mu pogodba o zaposlitvi sporazumno preneha, tožniku na njeni podlagi delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se razveljavi sklep o stroških postopka, v delu ki se nanaša na stroške postopka tožeče stranke.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2009 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 6. 2009 in mu je trajalo vse do 30. 11. 2009, zato mu je tožena stranka dolžna to obdobje priglasiti v elektronsko vodeno evidenco delovnega obdobja ter mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati prikrajšanje iz naslova plač v pripadajočih neto zneskih ter po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Kar je zahtevala tožeča stranka iz tega naslova več, to je trajanje delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo in denarne terjatve, je zavrnilo. Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo, izrecno le v delu zoper sklep o stroških postopka. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je v pravdi uspela le deloma in sicer ne več kot s polovico zahtevka. S tožbo je uveljavljala nezakonitost odpovedi, reparacijski in reintegracijski zahtevek, neizplačane plače za mesec april, maj in julij 2009 in je v točkah 2., 3. in 4. z zahtevkom v celoti uspela, zavrnjen je bil zgolj zahtevek po transformaciji delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Tako je uspela vsaj s 75 % tožbenega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni glede sklepa o stroških postopka in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v točki I in II a) izreka sodbe, to je glede ugodilnega dela sodbe, ne pritožuje se zoper odločitev o stroških postopka. Pritožuje se iz razlogov po 1. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom in 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 341. členom ZPP, vse v zvezi s členom 19. ZDSS (pravilno ZDSS-1). Navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, pri čemer je izhajalo iz predpostavke, da naj bi izjava z dne 15. 6. 2009 predstavljala sporazum med strankama, ki naj bi bil nezakonit iz razloga, ker ni bil sestavljen v skladu z določili 79. člena ZDR. Takšno sklepanje je neutemeljeno, saj je tožnik izrazil le voljo, da poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar tudi izhaja iz enostranske izjave volje z dne 15. 6. 2009. To izjavo je tožnik lastnoročno podpisal. Beseda sporazumno je brez pomena, ker sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljavna delovnopravna zakonodaja ne pozna. Predpostavka sodišča, da naj bi tožnik izjavo z dne 15. 6. 2009 nevede podpisal, nima utemeljene podlage. Sodišče je povsem napačno presodilo posamezne izvedene dokaze in vse dokaze skupaj ter dejansko stanje zmotno ugotovilo. Izvedenec je ugotovil, da je podpis na izjavi tožnikov. Sodišče je navedlo, da je tožnik dopustil možnost, da je ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pred odhodom v Nemčijo nevede podpisal tudi to izjavo, ko je moral podpisati več listin. Iz izjave tožnika pred sodiščem dne 29. 3. 2012 pa nasprotno izhaja, da naj bi pred odhodom v Nemčijo sicer na hitro podpisal več dokumentov, vendar takšnega dokumenta osebno nikoli ni podpisal. Tožena stranka meni, da je s takšno izjavo potrdil, da je bil vedno, ko je podpisoval kakšne dokumente, pozoren na to kaj podpisuje in mu tožena stranka ne bi mogla podtakniti v podpis konkretne izjave. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik naj ne bi imel razloga, da poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, je v nasprotju z izjavami direktorja tožene stranke, da tožnik v Nemčiji ni dobil dela kot je pričakoval in da se je izkazalo, da dela tesarja dejansko ne zna opravljati, poleg tega je bila tožena stranka zaradi propadlega naročila v Nemčiji v finančnih težavah in ni uspela tekoče zagotavljati izplačila plač. Tožnik je podal odpoved, ker je očitno pričakoval, da bo v kratkem dobil drugo ustrezno zaposlitev. Sodišče tudi napačno povezuje nekatere izpovedi direktorja in priče A.A. v sodnem sporu Pd 427/2009. Direktor tožene stranke je izrecno povedal, da je bilo besedilo na odpovedi napisano po ustni izjavi tožnika, ki jo je tožnik tudi podpisal in s tem priznal v njej zapisano izjavo volje kot svojo. Tožena stranka meni, da je sodišče napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Presoja zakonitosti se v konkretnem primeru ni nanašala na odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi jo podal delodajalec, temveč na odpoved, ki jo je podal delavec – tožnik. Tožena stranka predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, pri čemer prereka pritožbene navedbe in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in mu naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo, ki jih priglaša.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka v delu, ko je odločalo o glavni stvari. V delu, ko je odločalo o stroških postopka pa je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi nejasni in delno tudi v nasprotju med seboj.

Sodišče je v tem sporu odločalo še o zahtevku za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2009 in ugotovitvi, da delovno razmerje tožeči stranki tega dne ni prenehalo in je trajalo do 15. 11. 2009 ter da ji je tožena stranka za navedeno obdobje dolžna priznati delovno dobo in obračunati in izplačati prikrajšanje iz naslova plač. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, potem ko je ugotovilo, da izjava z dne 15. 6. 2009, kljub temu, da je lastnoročno podpisana s strani tožnika, ni izjava njegove prave volje ter tako ni moglo priti do potrebnega soglasja volje glede sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dnem 15. 6. 2009, zaradi česar tožniku ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje pri tožbeni stranki in mu je tako trajalo vse do izteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas do dne 30. 11. 2009.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče izhajalo iz napačne materialno pravne predpostavke, ker je presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in ne zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožena stranka tožniku zaključila delovno razmerje dne 15. 6. 2009, za kar je navajala podlago izjavo tožnika o sporazumni odpovedi z dne 15. 6. 2009. Le na podlagi doseženega sporazuma, ki ga Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 79. členu res pojmuje kot prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom, lahko namreč delavcu preneha delovno razmerje z dnem, kot se delavec in delodajalec sporazumno dogovorita. V primeru, da bi držale trditve tožene stranke, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, pri čemer tožena stranka niti ne pove ali naj bi šlo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, zakon namreč predpisuje drugačne postopke. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko delavec pogodbo odpove pisno brez obrazložitve, pri čemer pa mora biti upoštevan minimalni odpovedni rok, ki je glede na določbo 1. odstavka 92. člena ZDR en mesec. Torej v primeru, da bi tožena stranka štela, da predstavlja izjava z dne 15. 6. 2009 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, bi mu delovno razmerje lahko zaključila šele po poteku enomesečnega odpovednega roka, to je dne 15. 7. 2009. V primeru pa, da bi štela da gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 112. člena ZDR, pa je prav tako predpisan poseben postopek in tožena stranka ni imela podlage za takojšen zaključek delovnega razmerja. Zaradi navedenega je tako sodišče prve stopnje pravilno presojalo izjavo o sporazumni odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah 79. člena ZDR.

Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da izjava, ki jo je predložila tožena stranka, datirana z dnem 15. 6. 2009 ni izjava prave volje tožnika. Sodišče je s pomočjo izvedenca grafologa ugotovilo, da je sicer podpis na izjavi tožnikov, vendar grafolog ni mogel ugotovili ali je bil podpis dan na prazen list papirja ali na napisano izjavo. Vsekakor je iz originalne izjave, ki se nahaja v prilogah B17 spisa, razvidno, da je izjava napisana na računalnik, razen datuma, s katerim delavec želi sporazumno prenehanje delovnega razmerja in datuma, ko naj bi izjava nastala ter lastnoročnega podpisa. Pri tem je tudi očitno razvidno, da je datum vpisan ročno z drugačnim kemičnim pisalom in drugačno pisavo, kot je podpisan originalni podpis. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da je po navodilu direktorja tožene stranke natipkala izjavo, ki se nanaša na sporazumno odpoved, ki naj bi jo delavec podpisal takoj zatem. V kolikor bi bilo to resnično, je nerazumljivo, zakaj datum odpovedi ni vpisala v izjavo oziroma zakaj datuma odpovedi ni vpisal tožnik sam. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, da je izjava z dne 15. 6. 2009 izjava tožnikove prave volje, pri čemer je tudi upoštevalo izpoved tožnika, ki je zanikal, da bi podpisal izjavo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Prav tako pa okoliščine, da je za prenehanje delovnega razmerja izvedel šele potem, ko ga je nato opozoril sodelavec A.B., ki je ugotovil, da ni več zdravstveno zavarovan, tako da je to preveril še tožnik in preko zdravstvenega zavarovanja ugotovil, da ni več v delovnem razmerju. Tožnik je tudi izpovedal, da je bil dne 15. 6. 2009 na delovišču v C. pri D. in ga tega dne na sedežu podjetja ni bilo. To izpoved je potrdila tudi priča A.B., ki se je navedenega dne skupaj s tožnikom nahajal na delovišču v C.. Glede na navedeno sodišče utemeljeno ni verjelo izpovedi direktorja tožene stranke, da je izjava z dne 15. 6. 2009 izraz prave volje tožeče stranke ter da je to izjavo podal tožnik dne 15. 6. 2009 v njegovi pisarni.

Glede na vse navedeno so pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, napačni uporabi materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitvah pravil postopka neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo o glavni stvari zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, saj je odločitev o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka nerazumljivo obrazložena. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da je tožeča stranka v pravdi uspela deloma in sicer ne več kot s polovico zahtevka pri čemer ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče prve stopnje prišlo do te ugotovitve. Sodišče prve stopnje je namreč moralo odločati o celotnih stroških postopka. Pri tem je bilo potrebno upoštevati, da je šlo v tem individualnem delovnem sporu za tri ločene tožbene zahtevke in sicer zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja dne 15. 6. 2009 in zahtevek za plačilo denarnih terjatev, nastalih pred spornim prenehanjem delovnega razmerja. Pri odločanju o stroških postopka je tako potrebno upoštevati uspeh glede na posamezen tožbeni zahtevek, poleg tega pa je potrebno upoštevati tudi, da sta bila dva tožbena zahtevka postavljena v zvezi z obstojem delovnega razmerja, za kar je določeno posebno pravilo glede odločanja o stroških postopka v 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodišču (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Sodišče prve stopnje je sicer navedeno zakonsko določbo povzelo, vendar ni jasno, kako jo je uporabilo pri odločanju o stroških postopka. Kot je pritožbeno sodišče opozorilo že v sodbi in sklepu Pdp 686/2011 dne 25. 8. 2011, mora sodišče pri odločitvi o stroških postopka upoštevati, da je tožnik s tožbenim zahtevkom glede izplačila denarnih zneskov do prenehanja delovnega razmerja uspel in da po določbi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec vedno krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja tako, da tudi v primeru, da tožnik s tožbenim zahtevkom v zvezi z obstojem ali prenehanjem delovnega razmerja ne uspe, to ne more vplivati na odmero stroškov postopka v smislu kompenzacije.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke glede odločitve o stroških postopka ugodilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo postopanje, za kar je imelo podlago v določbi 3. odstavka 365. člena ZPP. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče pridržalo za dokončno odločitev glede na določbo 3. odstavka 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 79.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.12.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUwMDQx