VDSS sodba Pdp 340/2009

Jedro

Kljub temu, da tožnik ni ravnal skladno z navodili delodajalca, ampak je delavcem odredil gradbena dela brez ustrezno izstavljenega pisnega naročila investitorja in brez delovnega naloga ter ni vodil gradbenega dnevnika, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita. Ker tožnikovo ravnanje ni odstopalo od običajnega ravnanja ostalih delavcev in ker je tožena stranka takšno ravnanje določeno obdobje tolerirala, nato pa le tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče šteti, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2007, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ni zakonita in jo je razveljavilo (1. točka izreka). Dalje je ugotovilo, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo, ampak še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do dejanske vrnitve tožnika na delo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tožniku obračunati bruto plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je za čas od 24. 5. 2007 do dne izdaje sodbe, in sicer za obdobje od 24. 5. 2007 do 31. 5. 2007 v znesku 180,13 EUR, za obdobje od 1. 6. 2007 do 30. 6. 2007 v znesku 797,74 EUR, za obdobje od 1. 7. 2007 do 31. 7. 2007 v znesku 797,74 RUR ter v bodoče zapadle bruto plače v znesku 797,74 EUR do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec; od teh bruto zneskov obračunati in izplačati davke in prispevke iz delovnega razmerja ter neposredno tožniku izplačati preostanek – neto plačo, v 8 dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati pravdne stroške v višini 1.642,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo tožena stranka pravočasno vlaga pritožbo iz vseh razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo napačno, saj je sodbo oprlo na izjave prič, ki so neverodostojne (S., in Z.) ter na izpoved tožnika, ki je bil v izjavah v nasprotju sam s seboj, pa tudi na pogodbo (P.), ki se ne nanaša na izvedbo očitanih del. Napačno je ugotovilo, da sporno gradbišče predstavlja manjše gradbišče ter posledično tudi napačno ugotovilo ažurnost vodenja gradbenih dnevnikov in način odrejanja dela. Ni upoštevalo, da bi moral biti tudi za manjša gradbišča narejen gradbeni dnevnik v nekaj dneh po končanju del, ne pa šele čez 14 dni ter da pri tožniku 14 dni po izvedenih delih kljub preverjanju ni bilo nobene dokumentacije glede teh del – dokumentacija je bila torej narejena za potrebe te pravde. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da se gradbeni dnevniki ne nanašajo na sporna dela, temveč na drugo obdobje. Nepravilno je obrazložilo, da je na gradbišče Z. tožnik dal pripeljati odpadni (izkopni) material, v resnici pa je šlo za pesek in beton. Slednji pa se po izpovedbi priče D. vedno skladišči na deponiji v Podutiku. Nepravilna je ugotovitev, da tožena stranka ni ugovarjala višini zahtevane plače, saj je v začetku odgovora na tožbo navedla, da v celoti prereka vse navedbe tožnika ter na koncu predlagala, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s čimer je ugovarjala izplačilu in višini izplačila zahtevanih plač. Tudi če tožena stranka ne bi ugovarjala višini, sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi zahtevku v taki višini, saj tožnik le-te ni z ničemer dokazal.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/2007; v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo sicer zgolj pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in ne tistih, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožniku je bila dne 24. 5. 2007 s strani tožene stranke podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 10. 2. 2003 za nedoločen čas za delovno mesto „delovodja projekta“. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je v času med 1. 5. 2007 in 12. 5. 2007, ne da bi bil na ime tožene stranke odprt oz. izdan delovni nalog in izstavljeno ustrezno naročilo za izvedbo gradbenih del, naročil delavcem delodajalca, da v delovnem času izvedejo gradbena dela – izdelavo dveh priključkov za kanalizacijo na lokaciji poleg Jurčkove ceste v Ljubljani, pri gostilni Z. in za ta dela ni vodil gradbene knjige niti kakršnekoli druge dokumentacije za izvedbo gradbenih del ter so delavci po njegovem naročilu ta dela tudi opravili; ter da je v istem časovnem obdobju naročil delavcem tožene stranke, da na navedeno lokacijo pripeljejo in raztovorijo večjo količino peska in betona v lasti delodajalca, in sicer med delovnim časom ter s kamioni delodajalca, kar so delavci tudi storili, pri čemer tožnik za to ni imel izdanega ustreznega delovnega naloga na ime tožene stranke ali druge potrebne dokumentacije, v ta namen tudi ni bilo pridobljeno nobeno naročilo. Očitana ravnanja naj bi tožnik storil naklepno.

Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi že enkrat odločalo ter na pritožbo tožene stranke s sklepom opr. št. Pdp 477/2008 z dne 12. 9. 2008 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno, izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena, ugotovljeno je bilo trajanje tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki do izdaje sodbe ter ugodeno tudi reparacijskemu zahtevku. Ob presoji navedene prvostopenjske sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo nasprotje med njenim izrekom in obrazložitvijo ter sodišču prve stopnje naložilo v ponovnem sojenju primarno razčisti, ali tožnik zahteva trajanje delovnega razmerja le do izdaje prvostopenjske sodbe ali do dejanske vrnitve nazaj na delo. Zaradi odprave ugotovljene kršitve načela enakopravnosti pravdnih strank v postopku je sodišču prve stopnje tudi naložilo v novem sojenju omogočiti toženi stranki enakopravno možnost dokazovanja v postopku ter z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke ali v okviru ostalih dokaznih predlogov tožene stranke primarno ugotoviti, kakšen je bil običajni postopek – organizacija dela, da je delovodja lahko pričel s posameznimi deli na nekem objektu.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje sledilo napotilom iz sklepa pritožbenega sodišča ter po zaslišanju vseh predlaganih prič tožnikovemu zahtevku (delno spremenjenemu tako, da le-ta zahteva ugotovitev trajanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo) ugodilo. Zaključilo je, da je tožena stranka pri podaji predmetne odpovedi sicer postopala zakonito (tožniku je bil zagovor pred izredno odpovedjo omogočen skladno z zakonom), vendar podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 5. 2007 vsebinsko ni utemeljena. Ocenilo je, da tožnikovo ravnanje glede na okoliščine primera ne predstavlja hujše kršitve njegovih delovnih obveznosti, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja z njim vsaj do poteka odpovednega roka. Ugotovilo je namreč, da je tožnik ravnal skladno z običajno delovno prakso, ki je bila (četudi v nasprotju s predpisanim) vzpostavljena pri toženi stranki in se je vse do obravnavanega spornega primera izvajala oziroma tolerirala, za odredbo očitanih ravnanj (odredbo dela in deponiranja materiala na spornem gradbišču) pa je imel tožnik tudi izrecno naročilo svojega nadrejenega – V.S.. Zaradi navedenega po oceni sodišča prve stopnje tožniku tudi ni mogoče očitati hude malomarnosti, še manj naklepnega kršenja njegovih delovnih obveznosti.

Svojo pravilno odločitev je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki ter z razlogi v izpodbijani sodbi. V izogib ponavljanju zato na pritožbene navedbe le še dodatno pojasnjuje:

Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu mora delodajalec skladno z drugim odstavkom 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) dokazati "utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved“. Po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR takšen razlog lahko predstavlja hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo delavec stori naklepoma ali iz hude malomarnosti. To pomeni, da mora biti (ob navedeni kvalificirani obliki krivde) hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in morebitni drugih okoliščinah konkretnega primera takšna, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Vsaka kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti namreč ne more pomeniti navedenega odpovednega razloga. Način storitve in vrsta kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti morata biti takšni, da pomembno vplivata na razmerje med delavcem in delodajalcem. Skladno s 1. odstavkom 110. člena ZDR mora tako za zakonitost izredne odpovedi delodajalec dokazati, da delovnega razmerja z delavcem ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Iti mora namreč za takšno porušenje ali bistveno omajanje medsebojnih razmerij strank pogodbe o zaposlitvi, da njuno nadaljnje delo in sodelovanje nista več mogoči. Takšna ureditev je skladna tudi z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS – MP, št. 15/92), po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega (resnega) razloga je torej bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno pravno podlago je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče je sicer ugotovilo, da tožnik ni ravnal skladno s predpisi – očitana gradbena dela na sporni lokaciji je delavcem tožene stranke odredil brez ustrezno izstavljenega pisnega naročila investitorja, brez odprtega delovnega naloga, prav tako ni sproti vodil gradbene knjige – vendar takšno tožnikovo ravnanje v konkretnem primeru ni odstopalo od običajnega ravnanja ostalih delavcev oziroma delovodij pri toženi stranki. Sporna gradbena dela tožnik ni odredil samovoljno, temveč po naročilu V.S., v spornem obdobju tožniku nadrejenega delavca, kar je le-ta izrecno potrdil. Iz izpovedi prič V., L., D., D. in V., ki so v spornem obdobju (oziroma nekateri še vedno) pri toženi stranki opravljali delo delovodje (enako kot tožnik) pa izhaja, da se je delo pri toženi stranki odrejalo tudi ustno, po ustnem navodilu nadrejenega in občasno tudi brez vnaprej pridobljene ustrezne dokumentacije (naročilnic, delovnih nalogov), pri čemer se je dokumentacija za manjša gradbišča lahko vodila tudi pod večja gradbišča, gradbeni dnevniki pa so se velikokrat vodili za nazaj. Navedeno je zlasti veljalo za manjša gradbišča. Pritožba sicer vztraja, da gre v obravnavanem primeru za večje gradbišče, za katera zgoraj navedena praksa ravnanja pri toženi stranki ni veljala. Slednje je tožena stranka zatrjevala že v postopku na prvi stopnji. Iz obrazložitve v izpodbijani sodbi (drugi odstavek na strani 10) izhaja, da je sodišče prve stopnje v tej smeri zasliševalo priče in ugotovilo, da je glede na siceršnji obseg del pri toženi stranki in glede na to, da sta za opravo del zadostovala le dva delavca, tožnik utemeljeno verjel, da gre za „manjše gradbišče“ in ustna navodila nadrejenega izpolnil temu običajno. Pritožbeno sodišče z oceno sodišča prve stopnje soglaša ter kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe v tej zvezi. Iz izpovedbe priče L. namreč izhaja, da je šlo pri manjših gradbiščih za npr. izvajanje hišnih priključkov – kanalizacijskih ali vodovodnih (ravno odreditev in opravo tovrstnih del pa tožena stranka očita tožniku v obravnavani izredni odpovedi), po oceni priče D. pa manjše gradbišče lahko predstavljajo tudi dela v zvezi z izvedbo ceste, parkirišč in odvodnjavanjem obojega, pri čemer je odvisno od kvadrature. Da se na manjšem gradbišču dela ne morejo izvajati en teden ali 14 dni, je res menila priča V., pri čemer je le izrazila svoje mnenje, saj njeno delo predstavlja le asfaltiranje, kjer je opredelitev „manjšega gradbišča“ drugačna. Ne vzdrži torej pritožbena navedba, da dela na manjših gradbiščih nikakor niso smela potekati več kot dva dni. Da naj bi šlo za „večje gradbišče“, tožena stranka utemeljuje zlasti tudi z vsebino gradbenih dnevnikov, za katere na drugem mestu sáma trdi, da so ponarejeni in se ne nanašajo na sporno obdobje oziroma tožniku očitano ravnanje. Dalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je šlo na spornem gradbišču za izdelavo dveh priključkov za kanalizacijo, hkrati pa (kot že navedeno) v obravnavani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očita ravno to – izdelavo dveh priključkov za kanalizacijo na lokaciji poleg Jurčkove ceste v Ljubljani, pri gostilni Z. in le v časovnem obdobju od 1. 5. 2007 do 12. 5. 2007. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presojalo le ravnanja tožnika v okviru očitkov, na katerih temelji obravnavana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj drugih pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga tudi ni smelo upoštevati.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z razlogi sodišča prve stopnje glede očitka, da je tožnik v spornem obdobju naročil delavcem tožene stranke, da na lokacijo pri gostilni Z. pripeljejo in raztovorijo večjo količino peska in betona v lasti tožene stranke, pri čemer za to ni imel izdanega ustreznega delovnega naloga na ime tožene stranke ali drugo dokumentacijo, ki bi izkazovala prevoz in deponiranje materiala na tej lokaciji niti ni bilo za takšen prevoz pridobljeno nobeno naročilo. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tudi pri deponiranju izkopnega materiala na sporni lokaciji ravnal skladno s prakso in po nalogu oziroma s soglasjem nadrejenega. Pritožba pa opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik v konkretnem primeru tam skladiščil pesek in beton, kar pa ni bilo skladno s prakso dela pri toženi stranki, saj naj bi se beton vedno skladiščil na deponiji toženca v Podutiku. Tožnik je sicer očitano ravnanje priznal, vendar takoj pojasnil, da dejansko ni šlo za pesek, temveč izkopni material z gradbišča na Iški loki, kar izhaja tudi iz izpovedbe V.S.. Tudi priča S. je izpovedala, da je v konkretnem primeru od tožnika dobila navodilo, naj pripelje „beton k Z. in material iz Iške vasi k Z.“. Priča D. je sicer res izpovedala, da so ekološko neustrezni material (beton, asfalt) vedno vozili na deponijo v Podutik, če pa je šlo za tampon oziroma mešan material z zemljo, pa se je to deponiralo kje bližje, vendar je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da je tožnik tudi za odlaganje spornega materiala na obravnavani lokaciji vendarle imel naročilo nadrejenega V.S. in tudi dovoljenje P.Z., kar sta oba potrdila. Četudi je šlo poleg izkopnega materiala tudi za odlaganje betona, njegovo ravnanje ob zgoraj navedenem ni moglo biti samovoljno oziroma ni moglo predstavljati „hujše kršitve, storjene iz hude malomarnosti ali naklepa“, ki bi utemeljevala najstrožjo sankcijo – izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Skladno z 8. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2003 je namreč tožnik kot delavec tožene stranke v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja dolžan dosledno upoštevati pisne ali ustne zahteve in navodila delodajalca oziroma od njega pooblaščenega nadrejenega delavca (v konkretnem primeru torej V.S.).

Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni pravni standard, pri presoji katerega sta dolžna tako delodajalec kot sodišče upoštevati vse pomembne okoliščine primera. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. VIII Ips 477/2007 z dne 29. 1. 2009 zavzelo stališče, da pri opredelitvi pravnega standarda glede obstoja krivdnega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poleg ostalega sodišče presoja tudi, kakšne možnosti ukrepanja ima delodajalec nasploh na razpolago. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženi stranki pred prihodom „nove vodilne garniture“ in po izpovedbah nekaterih prič tudi še potem – vse do obravnavanega dogodka, ko sta bila tožnik in njegov nadrejeni V.S. „zalotena“ v načrtno izpeljani akciji novega vodstva tožene stranke z namenom vpeljati spremenjen način dela – veljala praksa, od katere tožnikovo ravnanje ni odstopalo. Novo vodstvo delavcev tožene stranke ni opozorilo, da ustaljene prakse ravnanja ne bo več toleriralo, ampak so delavci to spoznali šele po ukrepanju zoper tožnika in V.S. (kateremu naj bi ob njegovem soglasju bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga). Glede na ugotovljene okoliščine je tožena stranka za sankcioniranje tožnika imela na voljo bolj ustrezne, primerne in zlasti bolj sorazmerne možnosti ukrepanja – od neformalnega izrecnega opozorila (ne le tožniku, ampak vsem delavcem), da obstoječe prakse ravnanja ne bo več tolerirala; izreka disciplinskih sankcij, pa do formalnega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve iz 1. odstavka 83. člena ZDR. Namesto naštetih možnosti se je tožena stranka kljub navedenim okoliščinam primera neposredno in takoj odločila za najstrožjo sankcijo, to je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je skladno s 1. odstavkom 110. člena ZDR predvidena izključno samo za primere, ko nadaljevanje delovnega razmerja tudi do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi) ni več mogoče. Glede na to, da je na podoben način kot tožnik opravljalo delo več delavcev pri toženi stranki (zaslišane priče: T. V., Š. L., V. D., I. D., Č.V.), odpoved pa je dobil le tožnik, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da pogoj nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja iz 1. odstavka 110. člena ZDR (tudi) za tožnika ni dokazan.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na izjave prič (S.,Z.) in tožnika, ki niso verodostojne oziroma na pogodbo (P.), ki se ne nanaša na izvedbo očitanih del. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče prve stopnje navedeni pogodbe ni štelo za odločilne, izpovedbam tožnika ter prič V.S. in Z. pa je sledilo v okviru navedb, ki so bile potrjene z izpovedbami ostalih prič, zlasti zaslišanih delavcev tožene stranke, ki so vedeli izpovedati o ustaljeni praksi dela pri toženi stranki. Slednje ravno pa je odločilnega pomena za rešitev obravnavanega individualnega delovnega spora.

Glede na ugotovitev, da tožniku očitano ravnanje ob upoštevanju vseh okoliščin primera ne predstavlja hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene iz naklepa ali iz hude malomarnosti (2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR), ki bi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR), je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obravnavano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonito razveljavilo ter ugodilo reintegracijskemu zahtevku, pravilna in zakonita.

Pravilno in utemeljeno je sodišče prve stopnje ugodilo tudi reparacijskemu delu zahtevka (3. točka izreka). Višine slednjega namreč tožena stranka ni izrecno oziroma substancirano prerekala. Zgolj pavšalno, nekonkretizirano prerekanje vseh navedb v tožbi oziroma predlaganje zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, na kar se v konkretnem primeru sklicuje pritožba, pa ne zadostuje. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku po višini (četudi neprerekanemu) ne bi smelo ugoditi, ker vtoževanih zneskov po višini ni z ničemer dokazal. Skladno z načelom afirmativne litiskontestacije namreč neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati, saj se štejejo za priznana.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo, saj je nanje bodisi že odgovorjeno v obrazložitvi sodišča prve stopnje, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, bodisi bi bilo to glede na določilo prvega odstavka 360. člena ZPP nepotrebno.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe je namreč ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se le-ta izpodbija in tudi ne tisti, na katere sámo pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

11.02.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 98/2009
• VDSS sodba Pdp 293/2011
• VDSS sodba Pdp 1098/2011