VDSS sodba Pdp 1081/2011

Jedro

Dejstvo, da je bil tožnik v času pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v bolniškem staležu, ne pomeni avtomatično, da je z zagovora pred odpovedjo izostal opravičeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da sta sklepa tožene stranke št. ... z dne 11. 8. 2010 in sklep št.... z dne 8. 9. 2010, nezakonita in brez pravnih učinkov ter se odpravita, zaradi česar se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti, to je od 20. 9. 2010 dalje ter mu priznati delovno dobo in ga pozvati nazaj na delo v roku osem dni, da ne bo izvršbe; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku za čas brezposelnosti od 20. 9. 2010 dalje bruto plačo v znesku 1.475,07 EUR mesečno za vsak mesec brezposelnosti, od te plače obračunati in plačati dolžne zneske in prispevke za socialno varnost ter neto zneske izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne plače, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v osmih dneh od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo (razen v delu odločitve o stroških tožene stranke v II. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da se ni želel zagovarjati, zaradi česar naj glede tega sam nosi posledice. V skladu s stališčem sodne prakse je potrebno restriktivno razlagati vse okoliščine o zagovoru delavca in v vsakem posameznem primeru posebej ugotavljati njihov obstoj. Zagovor predstavlja pravico delavca, zaradi česar se lahko sam odloči na kakšen način ga bo podal. V konkretnem primeru mu je tožena stranka odpovedala pogodbo brez možnosti zagovora, pri čemer pooblaščencu ni niti posredovala vabila. Njegova mati ni bila dolžna sprejeti pisanja. Glede tega je tožena stranka kršila načelo pravice do obrambe iz določbe 29. člena Ustave ter pravice iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je 2. 8. 2010 pooblastil odvetnika, da ga zastopa v vseh zadevah, ki so potekali v zvezi z očitano prometno nesrečo. Takrat je bil slabega zdravstvenega stanja in v hudih psihičnih težavah, zaradi česar je bil v bolniškem staležu. Tožena stranka tega ni upoštevala in je zavestno kršila njegovo pravico do zagovora. Tožena stranka je tista, ki je bila dolžna v sodnem postopku dokazati obstoj utemeljenega razloga za izredno odpoved. Izpodbijana sodba o takšnih ključnih vprašanjih ne vsebuje nobenih razlogov, zaradi česar se jo ne more preizkusiti. V njegovem ravnanju niso bili podani znaki kaznivega dejanja, temveč v najslabšem primeru znaki prekrška in vožnje pod vplivom alkohola. V ničemer ni izkazan element kaznivega dejanja, ki je povzročil smrt oškodovanke, saj je ta ležala na zadnjem sedežu tovornjaka in ni bila pripeta, zaradi česar ni podane vzročne zveze med storitvijo kaznivega dejanja in nastalo posledico. Sodišče se v razlogih sodbe ni opredelilo do njegovih navedb, ki so se nanašale na neustreznost tovornjaka, na pripetost oškodovanke z varnostnim pasom in na neobstoj vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo posledico. Prav tako ne more predstavljati vožnja avtomobila v vinjenem stanju in izven delovnega časa kršitev pogodbenih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, saj gre za situacijo, ki je nastala v zasebni sferi storilca. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na obstoj porušenega zaupanja med strankama in na neizkazane možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka na podlagi izpodbijanih sklepov z dne 11. 8. 2010 in 8. 9. 2010 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu policista iz razlogov po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožena stranka je očitala tožniku, da je 16. 7. 2010, ko je vozil z osebnim vozilom pod vplivom alkohola, povzročil prometno nesrečo IV. kategorije s smrtnim izidom ter s takšnim ravnanjem iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 323. člena KZ-1. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe ugotovila, da je prišlo zaradi očitanega ravnanja do porušenega zaupanja med strankama, zaradi česar ni bilo možnosti za nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo takšno odpoved in ugotovilo, da so bili zanjo podani utemeljeni razlogi. Poleg tega tožniku ni bila kršena pravica do zagovora. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema takšne zaključke v izpodbijani sodbi.

Neutemeljena je pritožba, da tožena stranka pred odpovedjo pogodbe ni tožniku pravilno vročila vabila oziroma mu ni omogočila zagovora. V skladu z določbo 87. člena ZDR mora delodajalec tako redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot tudi vabilo na zagovor vročiti delavcu osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi. V tej zvezi je tožnikov predstojnik Š. izpovedal, da je bil tožnik po povzročeni prometni nesreči najprej pridržan, nato pa v bolniškem staležu, tako da sta bila v kontaktu preko telefona. Kot predstojnik je imel nalogo, da mu vroči pisno obdolžitev in vabilo na zagovor. Glede tega sta se dogovorila za 28. 7. 2010, da se dobita na mejnem prehodu, pa tožnik ni prišel in tudi po telefonu ni bil dosegljiv. V nadaljevanju ga je poskušal najti na naslovu stalnega bivališča v G., pa ga ni bilo doma. S strani njegove matere mu je bilo rečeno, da je v Č., kjer ima dekle. Vendar so mu policisti PP R. posredovali pojasnilo dekletovih staršev, da naj bi se nahajal doma v G.. Naslednji dan 29. 7. 2010 ga tudi na domačem naslovu ni našel. Ker njegova mati ni hotela sprejeti pisanja, ga je ob prisotnem dežurnem policistu pustil na mizi in o tem napravil uradni zaznamek na vročilnici. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je bila v konkretnem primeru izvedena vročitev obvestila in vabila na zagovor tožniku v skladu z določbo 1. odstavka 140. člena ZPP.

Neutemeljena je pritožba, da tožena stranka pri pravici tožnika do zagovora ni upoštevala bolniškega staleža in odsotnosti zaradi slabega zdravstvenega stanja. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so razlogi za bolniški stalež lahko različni, ki pa vedno ne morejo vplivati na možnost podaje zagovora. V tej zadevi ne zadostuje okoliščina, da je delavec ali njegov pooblaščenec posredoval delodajalcu opravičilo o izostanku z naroka zagovora, saj je potrebno izkazati dejanske zadržke, ki utemeljujejo izostanek. Ne gre za opravičilo v formalnem smislu, kot ga je v konkretnem primeru podal tožnikov pooblaščenec, temveč za opravičilo v vsebinskem smislu, da je izostanek utemeljen. Iz dosedanje številne sodne prakse je razvidno, da je zagovor pomemben za delodajalca zgolj zaradi seznanitve s kršitvijo, oziroma da delodajalec o tem sliši tudi stališče delavca. V zakonu ni predpisano, da mora delavec podati ustni zagovor, lahko ga posreduje delodajalcu tudi v pisni obliki.

V konkretnem primeru je tožena stranka dokazala, da je bil tožnik v vabilu na takšno možnost obveščen. V kolikor pa je tožnik želel, da bi bil na zagovoru neposredno udeležen s svojim pooblaščencem, pa tožena stranka ni mogla v nedogled čakati na njegovo okrevanje in zaključek bolniškega staleža, saj je bila pri izredni odpovedi vezana na subjektivni rok njene podaje. Glede tega vsebuje izpodbijana sodba pravilno obrazložene razloge. Zato pritožbeno zavzemanje, da je bila v konkretnem primeru kakorkoli kršena pravica tožnika do zagovora, ter da bi se glede tega moral dopolniti dokazni postopek z zaslišanjem konkretne priče in pridobiti potrdilo o bivanju v kampu M., ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, da je v sodbi izostala dokazna ocena o tem, da so podani v tožnikovem kršitvenem ravnanju zgolj znaki prekrška pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dokazov in pravilno ugotovilo, da je tožnik s povzročitvijo prometne nesreče s smrtnim izidom storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po določbi 1. odstavka 323. člena KZ-1. Poudarilo je, da ugotovitev, da ima določeno dejanje znake kaznivega dejanja, ne posega na področje kazenske odgovornosti, saj predstavljata tako kazenski postopek kot postopek izredne odpovedi dva povsem ločena in neodvisna instituta. Glede tega se tožnika v postopku izredne odpovedi ni v ničemer bremenilo, da je povzročil navedeno prometno nesreče iz hude malomarnosti, temveč to, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja. Dejstvo, ki ga očita pritožba, da ponesrečena oškodovanka v tovornjaku ni bila pripeta, za odločitev v sporu, da se mora zato tožnikovo ravnanje šteti kot prekršek in da ni podane vzročne zveze med njegovim ravnanjem ter nastalo posledico, ni pomembno. To je lahko predmet presoje v kazenskem postopku, od katerega je odvisna stopnja kazenske odgovornosti in na tej podlagi izrečena kazenska sankcija. Ne more pa vplivati na oceno znakov kaznivega dejanja v delovnem sporu, ki predstavlja podlago za ugotovitev kršitev delavčevih pogodbenih obveznosti.

Neutemeljena je pritožba, da je tožnik storil očitano kršitev izven delovnega časa v povsem zasebni sferi, ne da bi pri tem kakorkoli vpletal ali izkoriščal delodajalca. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno razlogovalo pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da se je tožnik dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela in naravo dejavnosti lahko delodajalcu materialno in moralno škodujejo ali pa bi lahko škodovala delodajalčevim interesom, pri čemer je potrebno presojati ravnanje delavca v skladu s položajem, ki ga ima pri delodajalcu. Tožnik je opravljal pri toženi stranki delo policista. Eno od temeljnih nalog takšnega delavca pa je varovanje življenja in premoženja drugih ter zagotavljati njihovo osebno varnost. V skladu s takšnimi načeli mora policist ravnati tako v službi kot izven nje in s tem ohranjevati ter krepiti zaupanje javnosti v poštenost in pravilnost njegovih dejanj, v kar je potrebno šteti tudi obnašanje policista v zasebnem življenjem oziroma v času, ko ne nosi uniforme. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno izpostavilo določbe Kodeksa policijske etike in konkretne določbe Zakona o policiji (ZPol – Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami). Tudi sodna praksa je v podobnih primerih, ko je policist povzročil prometno nesrečo s hudimi škodnimi posledicami, zavzela stališče, da delo v Policiji tudi v osebnem življenju nalaga policistu, da spoštuje in upošteva cestno-prometne predpise. Zato lahko predstavlja groba kršitev cestno-prometnih predpisov na strani policista z življenjsko usodnimi posledicami, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru, z vidika ciljev in interesov, ki jih zasleduje Policija, veliko moralno škodo za Policijo in njen ugled. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča to v celoti utemeljuje ugotovitev v izpodbijani sodbi o porušenem medsebojnem zaupanju med strankama za delo policista ter na neizkazane možnosti za nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

30.03.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 939/2011
• VDSS sodba Pdp 1087/2013
• VDSS sodba Pdp 119/2010