VDSS sodba Pdp 1098/2011

Jedro

Tožnik je kot poklicni voznik cestnega vozila največjih dovoljenih dimenzij z neprilagojeno in prehitro vožnjo po ovinkastem cestnem odseku, katerega vozišče je bilo v slabem stanju, in z neprimerno vožnjo izven naselja in v naselju kršil cestnoprometne predpise. S tem je kršil tudi delovne obveznosti in mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2007 nezakonita, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 10. 7. 2007, temveč še vedno traja, tožena stranka pa mu je dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 10. 7. 2007 dalje in ga pozvati nazaj na delo ter mu plačati plačo in razliko v plači za ves čas od prenehanja delovnega razmerja ter razliko v plači od 1. 6. 2008 do ponovne zaposlitve s pripadki. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, v delu glede dajatvenega zahtevka pa sodbo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je vrhovno sodišče s sklepom ugodilo reviziji tožnika in razveljavilo sodbo sodišča prve in druge stopnje in naložilo sodišču prve stopnje, kaj mora v zadevi storiti. In sicer mu je naložilo, da ugotovi okoliščine, ki vplivajo na presojo o možnem nadaljevanju delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaslišalo le stranke ter odločilo enako. Sodišče se sklicuje na 31. člen ZDR, ki govori o vestnem delu. Nevestno delo tožniku ni nihče očital, razen prehitro vožnjo, kar pa ni bilo nikoli dokazano. Nezaslišano je, da sodišče brez pravnomočno dokazane krivde delavcu očita prav to. Nikoli mu ni bilo pravnomočno dokazana krivda, niti ogrožanje kogar koli, skratka kršitev, ki naj bi bila in jo ni nikoli nihče ugotovil s pravnomočno sodbo. Tožnik ni ničesar kršil, saj ima še danes vozniško dovoljenje, brez kazenskih točk ali kakršnih koli drugih prometnih prekrškov. Gre za šikaniranje s strani delodajalca. Nerazumljiva je odločitev sodišča prve stopnje, da sploh ne upošteva navodila in napotke najvišjega sodišča v državi in enostavno brez oprijemljivega dokaza odloči povsem enako. V kolikor bi marljivo pretehtalo in ocenilo dokaze, bi ugotovilo, da je tožnik izpolnjeval pogoje za nadaljevanje delovnega razmerja. Imel je vozniško dovoljenje, posebno licenco, bil zdrav in sposoben za vožnjo brez kazni in kazenskih točk. Na strani tožnika ni bilo nobenega utemeljenega razloga, da delovnega razmerja ne bi mogel nadaljevati. Prav tako tega razloga ni imel delodajalec, razen očitnega šikaniranja delavca, ker je opozarjal na napake, ki so se dogajale na strani avtoprevoznika. Ne more razumeti, da je za takšna opozarjanja kaznovan s prenehanjem delovnega razmerja. Tožnik vztraja pri pritožbenih navedbah, ki jih je podal že v prvi pritožbi 20. 10. 2010. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške tega postopka. Vrhovno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovljenem postopku ugotovi okoliščine, ki vplivajo na presojo o možnem nadaljevanju delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik v pritožbenem postopku poskuša izpodbiti tudi zaključek sodišča o tem, da je v obravnavanem primeru obstajala hujša kršitev pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da je bila ta v postopku pravilno in določno ugotovljena, kljub temu, da je take zaključke potrdilo tudi Vrhovno sodišče. Le to je potrdilo tudi stališče, da sodišče v okviru predhodnega vprašanja samo lahko reši vprašanje glede obstoja kršitve cestno prometnih predpisov. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pdp 1469/2008 z dne 24. 6. 2009 zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 440/2009 z dne 8. 6. 2011 reviziji tožnika ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti okoliščine, ki vplivajo na presojo o možnem nadaljevanju delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sledilo napotilom revizijskega sodišča in tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o stroških postopka tožene stranke ni pod pritožbo) v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovila vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi zahtevek, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo, neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdane na podlagi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) iz razloga po 2. alinei 1.odstavka (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

Po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V skladu z 2. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je tožniku 9. 7. 2007 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR , ker je s tovornim vozilom vlačilcem na relaciji G. - D. 26. 6. 2007 kot poklicni voznik vozil prehitro izven naselja kot tudi v naselju. Navedeno je bilo razvidno iz tahografa, ki ga je direktor tožene stranke pregledal po obvestilu voznika osebnega avtomobila, ki je opazil neprimerno vožnjo voznika tovornjaka. Izvedenec je ugotovil, da je s tožnikovim vozilom bila dne 26. 6. 2007 na odseku G. - D. 5 krat prekoračena najvišja dovoljena hitrost 70km/h za vlečna vozila s priklopnikom z največjo dovoljeno maso nad 3500 kg.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je očitek tožniku iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki obsega dejanski stan prehitre vožnje skozi naselje (čez 50 km/h) in tudi sicer prehitre vožnje za to vozilo izven naselja (nad 70 km/h) na relaciji G. - D., dokazan in sicer z izpovedbo priče M.K. (vožnja skozi naselja) in izvedenskim mnenjem. Tožnik je kot poklicni voznik cestnega vozila največjih dovoljenih dimenzij z neprilagojeno in prehitro vožnjo po ovinkastem cestnem odseku, katerega vozišče je bilo v slabem stanju, z neprimerno vožnjo izven in v naselju kršil cestnoprometne predpise. S tem je kršil določbe 1. in 2. odstavka 30. člena, 1. alineo 1. odstavka 32. člena in 2. točko 1. odstavka 33. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1, Ur. list RS št. 83/2004). Poklicni voznik, katerega osnovno opravilo je vožnja v cestnem prometu, je dolžan opravljati svoje delo vestno in varno, kršitev cestno prometnih predpisov pa pomeni tudi kršitev delovnih obveznosti, ki imajo lahko za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral opravljati delo v skladu s cestno prometnimi predpisi ter se vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. (35.člen ZDR). Dejstvo, ki ga tožnik izpostavlja, da zaradi kršenja predpisov ni bil v postopku prekrška, še ne pomeni, da ni kršil svoje delovne obveznosti, saj sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje (13. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je moralo v skladu z napotili revizijskega sodišča presojati ali je obstajal tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je glede okoliščin in interesov na strani delodajalca oprlo na izpoved tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je izpovedal, da tožnik ni obžaloval svojih dejanj, očitno jih tudi ni dojel kot kršitve, ter celo zahteval ime prijavitelja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da že sam način kršitve pogodbenih obveznosti s strani tožnika kaže na to, da med strankama ni več mogoče pričakovati vzpostavitve potrebnega zaupanja. Tožnik je do svojega ravnanja popolnoma nekritičen, bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi same narave kršitve in dela, ki ga je tožnik opravljal, izgubila zaupanje vanj. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353.člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1.odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 98/2009
• VDSS sodba Pdp 340/2009
• VDSS sodba Pdp 293/2011