VDSS sodba Pdp 293/2011

Jedro

Tožena stranka je tožniku (pobiralcu cestnine), ki je kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja s tem, ko si je prilastil cestnino za dve vozili, utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker so bile podane tudi okoliščine, zaradi katerih z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Ne glede na (razmeroma nizko) vrednost protipravno pridobljene premoženjske koristi je strožje obravnavanje opisane kršitve utemeljeno pri opravilih, pri katerih se pričakuje visoka stopnja zaupanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2006. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in denarne zahtevke. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi v celoti oziroma v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred spremenjenim senatom. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da obstaja resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšna ocena sodišča ni pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni sledilo določilom 2. odstavka 82. člena ZDR in ni upoštevalo določil 1. odstavka 110. člena ZDR. V konkretnem primeru niso podani razlogi, kaj šele dokazi, ki bi v skladu z zakonom utemeljevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ves čas postopka je tožnik izrecno zanikal, da bi storil očitane kršitve. Nobena izmed prič, ki so bile zaslišane v postopku, ni izpovedala, da bi videla tožnika izvajati kršitve, niti da bi na kakršenkoli način vedela, da je tožnik očitane kršitve res storil. Celo nasprotno priča M.S. je izrecno povedala, „da se ne spomni, da bi tožnik zlorabil sistem cestninjenja“, nadalje pa je izpovedala, „da je povsem možno, da bi katerikoli od sodelavcev prišel v tožnikovo kabino in v njej zlorabljal kartico, saj so bile kabine vedno odklenjene, tudi v času, ko so šli na malico“. Sodišče ni pravilno ocenilo dejstva, da tožniku očitanih mu kršitev ni bilo videti iz razpoložljivih videoposnetkov, čeprav je bilo celotno območje cestninske postaje pod videonadzorom. Tožena stranka tudi ni uspela z ničemer dokazati, da bi tožnik kartice, s katerimi so se očitno odvijale zlorabe cestninjenja, imel kdajkoli v posesti. Sodišču je zadoščalo zgolj dejstvo, da so se zlorabe sistema cestninjenja dne 13. 1. 2006 odvijale na stezi, na kateri je tisti dan svoje delo opravljal tožnik. Sodišče je pri tem spregledalo izpovedbo priče M.S.. Četudi so se pri delu pri toženi stranki dogajale nepravilnosti, je potrebno vsak posamični primer presojati posebej. Videoposnetka, ki bi prikazoval tožniku očitano dejanje, tožena stranka ni predložila. Tega dejstva, glede na pravilo o dokaznem bremenu, ni možno tolmačiti drugače, kot da je videoposnetek v nasprotju z zatrjevanjem tožene stranke. Zato je nepravilna, nezakonita in nedopustna vsaka sodba, ki temelji na interpretaciji posrednih dokazov v okoliščinah, ko je očitno, da obstajajo neposredni dokazi, ki jih stranka pravdnega postopka, na kateri je dokazno breme, noče uveljavljati. Sodišče prve stopnje je tožniku pripisalo izvajanje zlorab, ne da bi sploh ugotovilo, ali je tožnik imel kartice v svoji posesti. Sodišče prve stopnje je spregledalo dokaz – izpisek oseb, ki so prvič izdale oz. prodale posamezne kartice in jih evidentirale v sistem povsem druge osebe, nobena izmed teh oseb pa ni izpričala, da bi tožniku kasneje ali sploh izročila kartico. Sodišče je tudi spregledalo, da je V.M., zaslišan kot priča, tožnika ocenil „kot dobrega delavca, za katerega je bil tudi sam presenečen, ko se je njegovo ime pojavilo na seznamu v zvezi z zlorabami kartic.“ Sodišču tudi ni bil predložen noben dokaz, da bi tožniku med trajanjem delovnega razmerja pri toženi stranki bil izrečen kakšen disciplinski ukrep. Spregledalo je tudi, da je tožnik v letu 2005 prikazal kar 625,00 EUR presežka. Če bi imel tožnik namen ogoljufati ali prikrajšati toženo stranko, bi to lahko storil s presežkom v znatno večjem znesku in ne z očitanimi mu zlorabami cestninskih kartic, s katerimi naj bi toženo stranko oškodoval za 3,09 EUR. Očitana protipravna premoženjska korist, v kolikor bi do le-te prišlo, nikakor ne opravičuje najhujše in najstrožje disciplinske sankcije. Tožnik je ves čas postopka poudarjal, da bi moralo sodišče ugotavljati zlasti ali je za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal zakoniti razlog ter če je takšen razlog delodajalcu v skladu s pravili o dokaznem bremenu v postopku uspelo dokazati. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 779/2008 z dne 19. 3. 2009 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2006 ter reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožniku izdala tožena stranka zaradi hujših kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja na podlagi 110. in 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji). Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bila podana zaradi kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče, zato je v nadaljevanju presojalo, ali so podani vsebinski razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi za kršitve, storjene v letu 2005 tožena stranka prekoračila šestmesečni objektivni rok za podajo odpovedi, zato je bila v tem delu izredna odpoved podana prepozno. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila pravočasna glede očitane kršitve z dne 13. 1. 2006, zato je v nadaljevanju presojalo zakonitost izredne odpovedi le glede kršitve z dne 13. 1. 2006.

Po 4. členu konvencije MOD št. 158 delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) tudi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delov nega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja s tem, ko je dne 13. 1. 2006 z izmeničnim približevanjem dveh kartic k čitalcu ustvaril dva navidezna prehoda vozil in nato od enakega števila dejansko prihajajočih vozil pobral cestnino in si jo prilastil. Za tako ugotovitev je imelo sodišče prve stopnje podlago v listinski dokumentaciji v spisu, prepričljivi izpovedi prič V.M. in M.S. in izvedenskemu mnenju izvedenca za računalništvo in informatiko. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče M.S., da ni videla, da bi tožnik storil očitane kršitve. Sodišče prve stopnje ni oprlo svoje odločitve na izpovedbo priče, priča je namreč izpovedala le, na kakšen način so delavci tožene stranke – pobiralci cestnine na cestninski postaji ... zlorabljali sistem cestninjenja. Priča je tudi izpovedala, da je kartici, ki jih je sama uporabljala kupila na neki bencinski črpalki in ne na cestninski postaji. Priča je tudi izpovedala, da so vsi delavci cestninarji na tej postaji uporabljali kartice in zlorabljali sistem cestninjenja. Priča tožnika ni videla, da bi zlorabljal sistem cestninjenja in da bi sama menjavala kartice s tožnikom, sodišče prve stopnje pa tudi ni prezrlo njene izpovedi, kot to neutemeljeno zatrjuje tožnik. Zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo tako dokazno oceno, je obširno obrazložilo. Ne drži pritožbena navedba, da sodba temelji zgolj na posrednih dokazih. Ni bistveno, ali je imel tožnik sporne kartice v posesti, saj je priča M.S. povedala, da so si kartice delavci med seboj sposojali in tudi kupovali drugje, in ne na cestninski postaji. Odločilno je, da je bila zloraba ugotovljena na stezi, na kateri je tisti dan svoje delo opravljal tožnik. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo zatrjevanju tožnika, ki je ves čas postopka zanikal, da bi storil očitano kršitev, da bi lahko v njegovi odsotnosti (npr. v času malice) prišel v njegovo kabino drug delavec in zlorabil njegovo kartico, saj je sam tožnik trdil, da nikoli ni videl drugega delavca v svoji kabini.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR, to je, da upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tem je pravilno ugotovilo, da je v smislu vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank potrebno upoštevati, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja in podobno. Ne glede na vrednost protipravno pridobljene premoženjske koristi je strožje obravnavanje takih kršitev v dejavnostih in opravilih delodajalca, kjer se utemeljeno pričakuje visoka stopnja zaupanja, utemeljena tudi z vidika generalne prevencije. Tožnik v zvezi z ugotovljeno kršitvijo ni navedel nobenih resnih razlogov, zaradi katerih bi lahko bila stopnja njegove odgovornosti zmanjšana. Kljub temu, da je priča V.M. tožnika ocenil kot dobrega delavca, je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, saj je tožena stranka zaradi same narave kršitve in dela, ki ga je tožnik opravljal, izgubila zaupanje vanj.

V obrazložitvi sodbe se pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 360.člena ZPP do pritožbenih navedb, ki se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ki ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka, ni opredelilo.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

14.10.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 98/2009
• VDSS sodba Pdp 340/2009
• VDSS sodba Pdp 1098/2011