<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 211/2009
ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.211.2009

Evidenčna številka:VS3004759
Datum odločbe:22.03.2011
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 916/2008
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:konkurenčna prepoved - konkurenčna klavzula - pogodbena kazen - odškodnina - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izvedba dokazov - kršitev načela kontradiktornosti
Objava v zbirki VSRS:DZ 2011-2013

Jedro

V primeru prepovedi konkuriranja med trajanjem delovnega razmerja (konkurenčna prepoved) sicer ZDR v drugem odstavku 37. člena res predvideva, da delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, ki je nastala z delavčevim ravnanjem, vendar to ne pomeni, da je določba kogentne narave in torej izključuje druge pravice delodajalca, še manj pa, da ta določba velja tudi v primeru dogovora o konkurenčni klavzuli in bi jo bilo treba razlagati tako, da je tudi v primeru nespoštovanja konkurenčne klavzule mogoče od delavca zahtevati le povrnitev škode v obliki (pavšalne) odškodnine.

V primeru ravnanja v nasprotju s konkurenčno klavzulo se delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi lahko dogovorita tudi za pogodbeno kazen.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki pogodbeno kazen v višini 89.064,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti tožencu stroške postopka.

Takšna odločitev je posledica ugotovitve, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženec ravnal v nasprotju s konkurenčno klavzulo v pogodbi o zaposlitvi - da bi brez pisnega soglasja tožeče stranke za svoj ali tuj račun opravljal dela in sklepal posle, pri katerih bi izkoriščal tehnična znanja, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je tudi, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi dejansko nista dogovorili za pogodbeno kazen, saj je ta v skladu z določbo 247. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) predvidena le za neizpolnitev ali nepravočasno izpolnitev obveznosti (torej ne kot sankcija v primeru neizpolnitve ali nepravočasne izpolnitve), temveč sta se dogovorili za pavšalno odškodnino, za katero morajo biti podani vsi elementi odškodninskega delikta. To izhaja tudi iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki ob kršitvi prepovedi konkurence, ki ima enak namen kot konkurenčna klavzula, posebej ureja način povrnitve škode (drugi odstavek 37. člena ZDR). Sodišče druge stopnje je nadalje ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja toženca. Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje nekatere dokazne predloge za zaslišanje prič utemeljeno zavrnilo, ker dajejo izvedeni dokazi zadosti podlage za odločitev.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Za presojo, da sta se stranki dejansko dogovorili za pavšalno odškodnino in ne za pogodbeno kazen, sodišče druge stopnje ni imelo opore v pogodbi o zaposlitvi niti v splošnih predpisih. V skladu z 247. členom OZ se stranki lahko dogovorita za pogodbeno kazen tudi v primeru kršitve konkurenčne klavzule. V primeru pogodbene kazni obstoj škode ni odločilen za uveljavljanje te kazni, zato je upnikovo dokazno breme veliko lažje kot v primeru pavšalne odškodnine. Z nasprotnim stališčem je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Iz ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje izhaja, da toženec ni spoštoval pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti, zaradi česar tožeča stranka upravičeno zahteva plačilo pogodbene kazni. Sodišče je oceno o nedokazani kršitvi sprejelo zato, ker je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje prič, ki bi potrdile njene navedbe o toženčevih aktivnostih. Dokazni predlog je bil zavrnjen iz razloga, ker naj bi izvedeni dokazi že zadoščali za odločitev o zavrnitvi zahtevka, kar pa je napačno. Gre za prakso, ki se ne bi smela uveljavljati. Selektiven pristop pri izvajanju dokazov in arbitrarnost nista v skladu z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) o vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče dokaznega predloga ne more zavrniti samo zato, ker je mnenja, da že zbrani dokazi zadoščajo za odločitev. V posledici nespoštovanja določbe 8. člena ZPP sodbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S presojo, da je bila med strankama dogovorjena pavšalna odškodnina, je sodišče druge stopnje otežilo pogoje za uveljavljanje pogodbene kazni. Odločitev je bila sprejeta v škodo tožeči stranki, ki se je edina pritožila, torej tudi v nasprotju z določbo 350. člena ZPP.

4. V odgovoru na revizijo toženec predlaga, da se revizija zavrže kot prepozna, podrejeno pa kot neutemeljena.

5. V naknadni vlogi (pojasnilu) je tožeča stranka navedla, da je bila revizija vložena pravočasno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Neutemeljen je očitek toženca, da je bila revizija vložena prepozno. Tožeča stranka je namreč sodbo sodišča druge stopnje prejela 27. 2. 2009, revizijo pa je vložila s priporočeno pošiljko na pošti dne 28. 3. 2009. Pri tem je iz kuverte razvidno, da je bila revizija pravilno naslovljena na Delovno in socialno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti. Do napake pri vročitvi revizije je prišlo s strani pošte in ne zaradi ravnanja pooblaščenca tožeče stranke. Revizija je bila namreč pomotoma vročena Delovnemu sodišču v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu in ne naslovnemu sodišču. To pomeni, da je bila revizija vložena pravočasno (prvi in drugi odstavek 112. člena ZPP).

9. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni navedlo razlogov, zaradi katerih ni upoštevalo pogodbene opredelitve in volje strank o tem, da sta se dogovorili za pogodbeno kazen v primeru kršitve konkurenčne klavzule, saj je sodišče druge stopnje te razloge navedlo in obrazložilo stališče, zakaj je dogovor s stranko o pogodbeni kazni štelo kot dogovor o pavšalni odškodnini (glej obrazložitev v zadnjem odstavku na strani 3 oziroma prvem odstavku na strani 4 izpodbijane sodbe). Ne gre torej za očitano bistveno kršitev določb postopka, temveč kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava.

10. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba v posledici nespoštovanja določbe 8. člena ZPP pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nima neposredne povezave s kršitvijo 8. člena ZPP, razen če bi bila posledica kršitve načela proste dokazne ocene (8. člen ZPP) površna in pomanjkljiva dokazna ocena in sodba ne bi imela razlogov oziroma v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti nejasni ali med seboj v nasprotju, itd. (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tega pa tožeča stranka v reviziji ne zatrjuje, saj iz ostalih revizijskih navedb v zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami določb postopka izhaja, da nasprotuje odločitvi sodišč druge in prve stopnje zato, ker ji je bila s selektivnim oziroma arbitrarnim pristopom odvzeta pravica do izvedbe predlaganih dokazov, kar pa lahko predstavlja drugo kršitev - kršitev načela kontradiktornosti oziroma bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. V zvezi s tem revizijskim očitkom je treba izhajati iz tega, da pravica stranke do predlaganja dokazov načeloma vključuje tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Čeprav o tem, kateri dokazi bodo izvedeni, odloča sodišče (213. člen ZPP), to ne pomeni, da ima sodišče diskrecijsko pravico. Prosta dokazna ocena, ki se sicer nanaša tudi na izbor dokaznih sredstev, mora biti v primeru zavrnitve dokaznega predloga ustrezno argumentirana. Pravno normo drugega odstavka 213. člena ZPP je torej mogoče pravilno razumeti šele v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga drugi odstavek 287. člena ZPP, ki določa, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Med upravičene razloge, zaradi katerih sodišče lahko zavrne dokazni predlog se npr. uvrščajo primeri nesubstanciranih dokaznih predlogov strank, predlaganje dokazov, ki so neprimerni za ugotovitev določenega dejstva, dokazov glede katerih je stranka prekludirana, dokazov za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana oziroma, ki niso pravno relevantna, dokazni predlogi, s katerim naj bi se dokazovala dejstva, ki niso predmet dokazovanja, itd. (1).

12. V tem sporu je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje večjega števila prič, kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Tožeča stranka je očitala tožencu večje število opravljanja del in sklepanja poslov, ki naj bi predstavljali kršitev konkurenčne klavzule. Pri tem je sodišče prve stopnje le v zvezi z očitkom nekonkurenčnega delovanja toženca pri obnovi zavarovanj družbe Z. izvedlo dokaz z zaslišanjem priče, ki jo je predlagala tožeča stranka, I. B., dokazni predlog za zaslišanje drugih prič, ki jih je tožeča stranka predlagala (predvsem v zvezi s tem, da naj bi toženec konkurenčni družbi S. posredoval imena zastopnikov tožeče stranke), pa je zavrnilo. Na drugi strani je zaslišalo toženca in predlagano pričo toženca N. K.. Kljub temu takšno postopanje sodišča samo po sebi še ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odgovor na to je treba poiskati tudi z upoštevanjem materialno pravnih izhodišč za odločanje – glede na to, ali so tudi ob takšni presoji predlagani, vendar neizvedeni dokazi, sploh pomembni za odločbo.

13. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da tožeča stranka tožencu ni očitala konkretne povzročitve škode in navajala višine škode (razen škode, ki naj bi jo toženec povzročil v zvezi s podaljšanjem zavarovanja Z. za nižjo premijo, vendar tudi v tem primeru brez točnega zneska škode). To bi v primeru stališča sodišča druge stopnje, da je določbo v toženčevi pogodbi o zaposlitvi o pogodbeni kazni treba tolmačiti kot določbo o pavšalni odškodnini, pomenilo, da tudi predlagani dokazi za zaslišanje zavarovalnih zastopnikov in ostalih prič s strani tožeče stranke sami po sebi ne bi prispevali k ugotavljanju pravno relevantnih dejstev, saj tožba že zaradi pomanjkljivih navedb o škodi ne bi bila sklepčna, predlagani dokazi pa nepotrebni.

14. Vendar pa se revizijsko sodišče ne strinja z materialnopravno presojo sodišča druge stopnje, da sta se stranki dejansko dogovorili za pavšalno odškodnino in ne za pogodbeno kazen. To po drugi strani pomeni, da tožeča stranka za uspeh s tožbenim zahtevkom niti ne bi bila dolžna dokazati oškodovanja, saj je bila v primeru kršitve pogodbene obveznosti z določeno pogodbeno kaznijo dolžna dokazati le, da gre za kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega ravnanja in da vzrok za kršitve izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.

15. Pomembno pravno vprašanje v zvezi s tem je torej, ali se delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi v zvezi z dogovorom o prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula) lahko v primeru ravnanja delavca v nasprotju s to klavzulo dogovorita tudi za pogodbeno kazen ali le za (pavšalno) odškodnino.

16. Stranki sta določili, da v primeru prenehanja delovnega razmerja delavca po njegovi volji ali krivdi le-ta ne sme brez pismenega soglasja uprave za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnična znanja, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri zavarovalnici, itd., dogovorili sta tudi izplačevanje denarnega nadomestila v višini 40 % povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, če delavec ne bo mogel pridobiti zaslužka, primerljivega njegovi plači pri zavarovalnici, in v primeru ravnanja v nasprotju s prejšnjimi odstavki tudi pogodbeno kazen v znesku desetkratne plače pred prenehanjem delovnega razmerja (27. člen pogodbe o zaposlitvi toženca).

17. Ob tako jasni določbi o pogodbeni kazni je tolmačenje, da naj bi ta določba predstavljala določitev pavšalne odškodnine, neutemeljeno. 37. člen ZDR se nanaša na prepoved konkuriranja med trajanjem delovnega razmerja in ne v času po prenehanju pogodbe o zaposlitvi po volji ali krivdi delavca. V primeru prepovedi konkuriranja med trajanjem delovnega razmerja (konkurenčna prepoved) sicer ZDR v drugem odstavku citiranega člena res predvideva, da delodajalec lahko zahteva povrnitev škode, ki je nastala z delavčevim ravnanjem, vendar to ne pomeni, da je določba kogentne narave in torej izključuje druge pravice delodajalca, še manj pa, da ta določba velja tudi v primeru dogovora o konkurenčni klavzuli in bi jo bilo treba razlagati tako, da je tudi v primeru nespoštovanja konkurenčne klavzule mogoče od delavca zahtevati le povrnitev škode v obliki (pavšalne) odškodnine. Iz določb ZDR sicer ne izhaja, da bi zakonodajalec uredil vprašanje možnih (dopustnih) zahtevkov delodajalca v primeru kršitve konkurenčne klavzule.

18. Avtonomija pogodbenih strank pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi ter v času trajanja delovnega razmerja je omejena le z upoštevanjem določb ZDR in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca (prvi odstavek 7. člena ZDR), sicer se pa glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 11. člena ZDR). To pomeni, da je v navedenem okviru treba upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ, s tem pa tudi možnost dogovora pogodbene kazni v skladu z določbami 247. do 254. člena OZ.

19. Po določbi prvega odstavka 247. člena OZ se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo (pogodbena kazen). Prepoved določitve pogodbene kazni velja le v primeru denarnih obveznosti (tretji odstavek 247. člena OZ).

20. Po 34. členu OZ je pogodbena obveznost lahko v tem, da nekdo nekaj da, stori, opusti ali trpi. Opustitve spadajo v skupino pasivnih izpolnitvenih ravnanj (negativnih obveznosti), za katere je značilno, da dolžnik prevzame obveznost, da nečesa ne bo storil oziroma dal, torej da bo opustil določeno aktivno ravnanje. Opustitev obveznosti seveda predstavlja tudi zaveza delavca, da za svoj ali tuj račun ne bo opravljal del in sklepal poslov, s katerim bi izkoriščal tehnična in podobna znanja ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Zato je tudi v takšnem primeru v skladu z določbo prvega odstavka 247. člena OZ lahko predvidena pogodbena kazen; nasprotno stališče sodišča druge stopnje ni utemeljeno (primerjaj tudi odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 565/2000, II Ips 169/94 in II Ips 464/95). Kot navedeno je v primeru določitve pogodbene kazni položaj upnika (delodajalca) v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika (delavca) olajšan v primerjavi z določitvijo (pavšalne) odškodnine, vendar tudi to ne predstavlja ovire za določitev pogodbene kazni v primeru kršitve prepovedi konkurenčne klavzule.

21. Vendar pa navedeni materialnopravni razlogi niso edino odločilni za presojo v tej zadevi. Kot že navedeno sta se stranki v 27. členu pogodbe dogovorili, da v primeru prenehanja delovnega razmerja delavca po njegovi volji ali krivdi le-ta „ne sme brez pismenega soglasja uprave za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnična znanja, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri zavarovalnici,“ pri čemer so nekatera od teh dejanj še posebej opredeljena (ustanavljanje podjetja ali začetek samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, sklenitev delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za zavarovalnico pomenilo konkurenco, in sklenitev podjemne pogodbe ali pogodbe o avtorskem delu pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo, če bi to za zavarovalnico pomenilo konkurenco). Dejanj, ki jih tožeča stranka očita tožencu, ni mogoče obravnavati in šteti kot „opravljanje del in sklepanje poslov“ v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca.

22. S tem, ko tožeča stranka navaja, da naj bi toženec sodeloval s konkurenčno družbo in njeno ustanoviteljico N. K. (ki je sicer dolgoletna prijateljica toženca), in kar naj bi izhajalo iz tega, da je bil skrivni gost na klubskem večeru v organizaciji obrtne zbornice in ob sodelovanju N. K., gost na jutranjem valu radia (kjer je izjavil, da se bo srečal z N. K.), ko naj bi le tej posredoval informacijo o imenih in storilnosti zastopnikov ter o zastopnikih s specifičnimi znanji, ki naj bi jih nato N. K. vabila na več sestankov v hotel D. (na enem od teh sestankov naj bi se v bližini nahajal tudi toženec), obiskal z N. K. družbo M. in še eno družbo z drugo osebo (na teh sestankih pa naj bi govorili o zavarovanju in koristnosti posredniške družbe pri zavarovanjih), niti ne zatrjuje opravljanja (konkretnega) dela ali sklenitve posla toženca, ki bi sploh lahko predstavljal konkurenčno dejavnost po opredelitvi strank v pogodbi o zaposlitvi. Ti kratki in sicer splošni opisi dejanj toženca – sodelovanje in govor na klubskem večeru, govor na radiu (brez opredelitve, kakšno delo ali posel naj bi s tem toženec opravil za ali s konkurenčno družbo), udeležba na sestanku in posredovanje nekih podatkov o zastopnikih (brez opredelitve za kakšno delo naj bi šlo pri tem ali kakšen posel) skratka ne odgovarjajo navedeni opredelitvi konkurenčnega delovanja. V zvezi s tem sodišče tudi ni bilo dolžno zaslišati ostalih predlaganih prič, saj ni dolžno izvajati dokazov za izvedbo tistih dejstev, ki jih navaja stranka, in ki že sama po sebi, tudi če se dokažejo, ne zadoščajo za ugoditev zahtevku (2). Glede očitanega dejanja tožencu, da naj bi ta za posredniško družbo pripravil dokument, zaradi katerega je tožeča stranka zgubila del provizije pri družbi Z., je sodišče izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem priče, ki jo je predlagala tožeča stranka, torej ji ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku.

23. Ker glede na navedeno ni prišlo do očitanih kršitev določb postopka, odločitev sodišč nižje stopnje pa je sicer utemeljena na drugačni materialno pravni presoji, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo.

24. Toženec krije sam svoje stroške odgovora za revizijo, saj ta ni bil pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Vsekakor pa se zavrnitev predlaganih dokazov ne sme spremeniti v vnaprejšnjo oceno uspeha nekega dokaza. Velja namreč načelna prepoved vnaprejšnje dokazne ocene, kar sta večkrat poudarila že Vrhovno in Ustavno sodišče (glej na primer odločbe Up-420/00, II Ips 368/2004, II Ips 720/2003).

Op. št. (2): V zvezi s posredovanjem podatkov o storilnosti in znanjih nekaterih zastopnikov bi prej lahko sklepali o morebitni kršitvi poslovne skrivnosti – vendar le ob pogoju, če je ta določena v pravilniku ali drugih aktih (26. člen toženčeve pogodbe o zaposlitvi, ki za primer kršitve predvideva odškodninsko odgovornost).


Zveza:

ZDR člen 7, 11, 37, 38.
OZ člen 3, 34, 247.
ZPP 213, 287, 339, 339/2, 339/2-8.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0MjUz