sodba I U 958/2010

Jedro

Ker pogodbe o finančnem najemu ni mogoče obravnavati kot pogodbe o pridobitvi kapitala v last, tudi ni mogoče šteti, da je čas pridobitve nepremičnine čas sklenitve pogodbe o finančnem leasingu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožnici odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 34.328,30 EUR po stopnji 20% v znesku 8.665,66 EUR. Tožnica je v skladu z določbo 326. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in 125/08, v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine, in sicer stanovanjske hiše z zemljiščem vl. št. ... k.o. ... Datum pridobitve nepremičnine in datum odsvojitve nepremičnine pa sta 4. 12. 2008. V nadaljevanju davčni organ navaja vsebino določbe 93., 97., 98. in 99. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06, 33/07, odl. US, 45/07, odl. US, 90/07, 10/08 in 78/08, v nadaljevanju ZDoh-2). Tožnici so bili priznani normirani stroški, povezani z pridobitvijo kapitala v višini 625,33 EUR, in normirani stroški, povezani z odsvojitvijo kapitala v višini 1.100,00 EUR. Tako znaša vrednost kapitala ob pridobitvi 62.593,89 EUR, stroški ob pridobitvi znašajo 1.877,80 EUR, vrednost ob osvojitvi je 110.000,00 EUR, stroški ob odsvojitvi znašajo 2.200,00 EUR, davčna osnova pa znaša 43.328,30 EUR. V skladu z določbo 132. člena ZDoh-2 je bila tožnici odmerjena dohodnina v znesku 8.665,66 EUR.

Drugostopni davčni organ je odločbo št. DT-499-05-16/2009-2 z dne 15. 6. 2009 pritožbo tožnice zavrnil in navedel, da je bila tožnici odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine stanovanjske hiše z zemljiščem v ... Tožnica je dne 15. 12. 2008 vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine, iz katere izhaja, da je nepremičnino dobila dne 4. 12. 2008 in jo istega dne tudi odsvojila. Kot vrednost ob pridobitvi je ob napovedi navedla vrednost 62.593,89 EUR, kot vrednost ob odsvojitvi pa je bila navedena vrednost 100.000,00 EUR. Uveljavljala je stroške plačanega davka na dediščine in darila in davka na promet nepremičnin. Tako ugotovljena davčna osnova je znašala 43.328,30 EUR in od nje odmerjen davek 8.665,66 EUR. Sporno je ugotovljeno dejansko stanje glede časa pridobitve nepremičnine. Tožnica meni, da je nepremičnino pridobila že s sklenitvijo leasing pogodbe dne 2. 9. 2005, kar pomeni, da izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila davka po 2. točki 2. odstavka 96. člena ZDoh-2. Tožnica je nesporno pridobila nepremičnino šele s prodajno pogodbo dne 4. 12. 2008, s katero je prodajalec A. leasing, d.o.o., kot lastnik nepremičnine tožnici kot kupovalki izročil v last in posest nepremičnino s kupnino 62.593,89 EUR, pri čemer je tožnica del kupnine že plačala v obliki mesečnih anuitet na podlagi pogodbe o finančnem leasingu z dne 2. 9. 2005, preostali del kupnine v višini 54.854,01 EUR pa je bila zavezana poravnati do 31. 12. 2008. Iz 4. člena prodajne pogodbe izrecno izhaja, da se s to pogodbo vknjiži lastninska pravica na ime tožnice. Na podlagi navedene pogodbe je bil z odločbo v obliki notarskega zaznamka tožnici odmerjen tudi davek na promet nepremičnin. Iz 1. odstavka 101. člena ZDoh-2 izhaja, da se za čas pridobitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe, na podlagi katerega je fizična oseba pridobila kapital. Tožnica je nepremičnino lastninsko pravno pridobila s prodajno pogodbo z dne 4. 12. 2008. Z vidika odmere davka od dobička iz kapitala je prehod lastništva tisto pravno dejstvo, ki šteje kot pridobitev ali odsvojitev nepremičnine. S pogodbo o finančnem leasingu št. 1004714 z dne 2. 9. 2005je tožnica predmetno nepremičnino vzela le v uporabo oziroma v najem, pri čemer se je zavezala, da bo v 180. mesecih poravnala vrednost predmeta leasinga v višini 15.000.000,00 SIT oziroma 62.515,63 EUR. Lastnik nepremičnine vse do sklenitve prodajne pogodbe z dne 4. 12. 2008 je bil leasingodajalec. Predmetne leasing pogodbe po vsebini ni mogoče šteti kot prodajne pogodbe, saj ima pogodba vse elemente pogodbe o finančnem najemu nepremičnine. Iz leasing pogodbe ne izhaja, da leasingodajalec na obroke prodaja nepremičnino tožnici kot to ugovarja tožnica, ampak izhaja, da se nepremičnina deje v uporabo tožnici, za kar mora slednja plačevati uporabnino in ne kupnine.

Tožnica se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da je nepremičnino odsvojila na podlagi kupne pogodbe z dne 4. 12. 2008, s katero je nepremičnino prodala kupcema B.B. in C.C., v pogodbi pa je bila določena kupnina v višini 110.000,00 EUR. Tožnica meni, da je davčni organ nepravilno ugotovil čas pridobitve nepremičnine in zaradi tega tudi napačno uporabil materialno pravo. Tožnica je pridobila nepremičnino na podlagi pogodbe o finančnem leasingu št. 1004714 z dne 2. 9. 2005, ki je bila sklenjena s podjetjem Č., d.o.o., v obliki notarskega zapisa št. SV 612/2005. Iz navedene pogodbe izhaja, da je leasingodajalec Č., d.o.o. sklenil prodajno pogodbo dne 31. 8. 2005 in postal lastnik navedene nepremičnine. Nato je s pogodbo o leasingu to nepremičnino odtujili tožnici kot leasingojemalcu. V pogodbi je določeno, da se pogodba sklepa za obdobje 180 mesecev, nabavna vrednost predmeta leasinga pa znaša 62.515,63 EUR. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da se bo nepremičnina odplačevala obročno, ter, da znaša posamezen obrok 516,06 EUR. Določeno je bilo, da je leasingodajalec dolžan izstaviti zemljiško-knjižno listino, na podlagi katere se bo tožnica lahko vknjižila kot lastnica na nepremičnina po plačilu vseh obrokov leasinga. Stranki sta pogodbo poimenovali leasing pogodbo, toda iz vsebine izhaja, da ne gre za leasing pogodbo, ampak za prodajno pogodbo, s katero Č., d.o.o. tožnici prodaja nepremičnino - stanovanjsko hišo, pri čemer je bilo dogovorjeno plačilo kupnine v 180-tih obrokih. Določba o prehodu lastninske pravice na tožnico po plačilu vseh obveznosti iz pogodbe oziroma zadnjega obroka pogodbe predstavlja določbo na podlagi Obligacijskega zakonika, ki ureja prodajo na obroke in tudi prodajo s pridržkom lastninske pravice, dokler kupec ne plača celotne kupnine. Tako je potrebno izhajati iz 2. odstavka 82. člena OZ. Sklenitev pogodbe ter izstavitev zemljiško-knjižne listine, kot je to določeno v točki 14 pogodbe, je treba šteti kot en poslovni dogodek in celotno vsebino pogodbe opredeliti kot prodajno in ne kot leasing pogodbo. Kot dan pridobitve nepremičnine pa se v davčnem pravu šteje dan sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla, na podlagi katerega je zavezanec pridobil kapital (1. odstavek 101. člena ZDoh-2). Tako je potrebno kot datum pridobitve nepremičnine upoštevati dan sklenitve leasing pogodbe, kar pomeni, da je tožnica pridobila nepremičnino dne 2. 9. 2005. Tako je davčni organ nepravilno ugotovil v svoji odločbi datum pridobitve nepremičnine, in sicer 4. 12. 2008. Davčni organ bi moral uporabiti tudi odločbo 2. točke 2. odstavka 96. člena ZDoh-2, ki je socialna določba za oprostitev plačila davka pri odsvojitvi stanovanj in stanovanjskih hiš, saj je zavezanec v nepremičnini, ki je predmet prodaje, dejansko bival zadnja tri leta pred odsvojitvijo, tožnica je v nepremičnini bivala od 2. 9. 2005, torej več kot tri leta. Kot temeljno pogodbo bi tako bilo potrebno upoštevati leasing pogodbo z dne 2. 9. 2005, vse nadaljnje pogodbe pa pomenijo le izvedbo te pogodbe. Ker leasing pogodba določa tudi možnost predčasnega plačila vseh še neplačanih obrokov leasinga in s tem izstavite zemljiško-knjižne listine oziroma posebne pogodbe o zemljiško-knjižnem prenosu lastnine. Vse pogodbe, ki so bile sklenjene za predčasen odkup predmeta leasinga in opis lastninske pravice skupaj z leasing pogodbo tvorijo en poslovni dogodek, eno pravno razmerje in je zato čas pridobitve kapitala čas sklenitve leasing pogodbe. V skladni z navedenim tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa tudi naloži plačilo stroškov upravnega spora.

Davčni organ v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, razvidnih iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da sodišče lahko odloča v senatu treh sodnikov ali po sodniku posamezniku. Na podlagi določil 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je zadevo obravnaval sodnik posameznik, saj gre za enostavno dejansko in pravno stanje,

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave, na podlagi določil 59. člena ZUS-1, saj za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani plačilni nalog pravilen in zakonit. Ministrstvo je za svojo odločitev navedlo tudi prave in utemeljene razloge. Sodišče se glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim v celoti sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1.

Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je med strankama sporno ugotovljeno dejansko stanje glede časa pridobitve nepremičnine. Tožnica meni, da je nepremičnino pridobila že s sklenitvijo leasing pogodbe dne 2. 9. 2005, kar pomeni, da izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila davka po 2. točki 2. odstavka 96. člena ZDoh-2. Davčni organ pa meni, da jo je pridobila na podlagi sklenjene prodajne pogodbe dne 4. 12. 2008, s katero je prodajalec A. leasing, d.o.o. kot lastnik izročil tožnici v last in posest nepremičnino za kupnino 62.593,89 EUR, pri čemer je tožnica del kupnine že plačala v obliki mesečnih anuitet na podlagi pogodbe o finančnem leasingu z dne 2. 9. 2005, preostali del kupnine v višini 54.854,01 EUR pa je bila zavezana poravnati do 31. 12. 2008.

Predmetne lesaing pogodbe po vsebini ni mogoče šteti kot prodajne pogodbe, saj ima pogodba vse elemente pogodbe o finančnem najemu nepremičnine. Iz leasing pogodbe ne izhaja, da leasingodajalec na obroke prodaja nepremičnino tožnici, kot to ugovarja tožnica, ampak izhaja, da se nepremičnina deje v uporabo tožnici, za kar mora slednja plačevati uporabnino in ne kupnine.

Kot sta navedla že oba davčna organa, je po določbi 1. odstavka 97. člena ZDoh-2 davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Iz 1. odstavka 101. člena ZDoh-2 izhaja, da se za čas pridobitve kapitala šteje datum sklenitve pogodbe, na podlagi katerega je fizična oseba pridobila kapital. Tožnica je nepremičnino lastninsko-pravno pridobila s prodajno pogodbo z dne 4. 12. 2008. Tudi po presoji sodišča je z davčnega vidika prehod lastništva pravno dejstvo, ki šteje kot pridobitev ali odsvojitev nepremičnine. S pogodbo o finančnem leasingu 2. 9. 2005 pa je tožnica predmetno nepremičnino vzela le v uporabo oziroma v najem. Lastnik nepremičnine vse do sklenitve prodajne pogodbe z dne 4. 12. 2008 je bil leasingodajalec.

Po določbi 92. člena ZDoh-2 je dobiček od kapitala, ki je obdavčen, dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. V 101. členu ZDoh–2 je urejen čas pridobitve kapitala. Za čas pridobitve se šteje datum sklenitve pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma pravnomočnost sodne odločbe ali dokončnost upravne odločbe, na podlagi katerih je fizična oseba pridobila kapital. Ker se, po navedenih določbah ZDoh-2 dobiček od kapitala, ki je obdavčen, ugotavlja le ob odsvojitvi kapitala, mora fizična oseba, ki kapital odsvaja, tega prej pridobiti (v last). Ker pogodbe o finančnem najemu v tem smislu po presoji sodišča ni mogoče obravnavati kot pogodbe o pridobitvi kapitala v last, v obravnavanem primeru tudi ni mogoče šteti, da je čas pridobitve nepremičnine čas sklenitve pogodbe o finančnem leasingu. Čim je pa tako, pa je odločitev davčnih organov pravilna.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2011

Podobni dokumenti:

• sodba I U 879/2010
• sodba I U 879/2009
• sodba III U 13/2012