<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 376/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.376.2014

Evidenčna številka:VDS0012773
Datum odločbe:11.09.2014
Senat:Tatjana Prebil (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog

Jedro

Ukinitev tožničinega delovnega mesta predstavlja organizacijski razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, na podlagi katerega je tožena stranka tožnici lahko redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi, veljavne od 1. 1. 2012, ni zakonito prenehalo, ampak še traja, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno od 23. 4. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v obvezna socialna zavarovanja ter ji obračunati in plačati nadomestilo plače v višini 1.301,46 EUR bruto mesečno in druge prejemke v zvezi z delom, kot da bi delala, po plačilu davkov in prispevkov pa ji izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sodišče prve stopnje ni nesporno ugotovilo, ali je tožena stranka ravnala zakonito v situaciji, ko je v decembru 2012 na delovnem mestu „referent distribucije“ imela zaposleno tožnico in A.A. in je s 1. 1. 2013 A.A. prerazporedila na delovno mesto prodajnega referenta 2, ki sta ga pred razporeditvijo na delovno mesto referent distribucije zasedali s tožnico. Tožena stranka je tako v pičlem mesecu in pol eni delavki namenila novo delovno mesto ter jo s popolnoma istovrstnimi delovnimi nalogami, kot jih je opravila na delovnem mestu referent distribucije, zgolj formalno premaknila v drug oddelek pri toženi stranki, po drugi strani pa je tožnico dne 6. 2. 2013 obvestila, da ji bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem delavka, ki je ostala, nima zahtevane izobrazbe, niti za delovno mesto referent distribucije, niti za delovno mesto prodajnega referenta 2, tožnica pa ima ustrezno izobrazbo, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v času, ko je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana, v njeno pisarno na novo prišel B.B., ki je sicer formalno pravno zaposlen pri drugem delodajalcu, to je pri povezani družbi C. d.o.o., dejansko pa je opravljal delo za toženo stranko. B.B. tudi sedi skupaj z A.A. in je v rednem delovnem procesu očitno obravnavan kot delavec tožene stranke, pri čemer očitno opravlja večino nalog, ki bi jih in jih je v preteklosti tudi opravljala tožnica. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo predlog, da se B.B. zasliši kot pričo. Tako prerazporeditev A.A. na drug oddelek kot kasnejši prihod B.B., tožnica vidi zgolj kot pripravljanje primernih okoliščin, da bi njej podana odpoved pogodbe o zaposlitvi obstala kot zakonita. Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje predsednika sindikata D.D., ki bi lahko objektivno in neodvisno izpovedal, kako je potekalo delo in kako so bile dejansko izvedene in prerazporejene delovne naloge tožnice po njenem odhodu. Tožena stranka je zatrjevala, da so bila odpuščanja potrebna, ker poslovni izkazi leta 2012 niso bili dobri in da so že poprej bila potrebna odpuščanja, vendar je iz listin, ki jih je predložila tožena stranka razvidno, da so se prihodki v prodaji v letu 2012 povečali, prav tako je povprečno število zaposlenih v letih 2010, 2011 in 2012 vseskozi znašalo 197. Za neresnične so se pokazale navedbe v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožena stranka usposobila delavca v oddelku E., da bo lahko tudi ta oddelek poskrbel za delovne naloge s F. in G. obrazci, vodil poenostavljene carinske postopke, preveril poreklo blaga ter arhiviral potrebno dokumentacijo. Navedbe tožene stranke, da tožnice ni mogla zaposliti na kateremkoli od novo odprtih delovnih mest (prodajalec, svetovalec, odpremljevalec - skladiščnik, skladiščno transportni delavec, vodja logistike) kažejo izogibanje tožene stranke, da bi tožnico obdržala kot zaposleno delavko. Zavajujoče je ravnanje tožene stranke, ki je pri razpisu za delovno mesto prodajalca - svetovalca, dodala kot pogoj tudi izpit za viličarja, čeprav v prodajalni nihče od zaposlenih pri svojem delu dejansko nikoli ne upravlja z viličarjem. V skrajnem primeru bi tožnici lahko tudi ponudili, da opravi izpit za vožnjo viličarja. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu tega zakona.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu „referent distribucije“. Na tem delovnem mestu je do 1. 1. 2012 bila zaposlena tudi tožničina sodelavka A.A., katera pa je zatem s toženo stranko sklenila delo za delovno mesto prodajni referent II, ki ga je zasedala že pred tem. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka sprejela sklep o spremembi akta o sistemizaciji in organizaciji dela (B11), s katerim je ukinila tožničino delovno mesto referent distribucije.

Tožnici je bilo 22. 2. 2013 vročeno obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A5), redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A6) pa dne 8. 3. 2013. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da predstavlja ukinitev tožničinega delovnega mesta organizacijski razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, na podlagi katerega je tožena stranka tožnici lahko redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila ukinitev tožničinega delovnega mesta posledica optimalne kadrovske organiziranosti distribucije, optimizacije delovnega procesa in racionalizacije stroškov. Upoštevalo je navedbe tožene stranke, da je po proučitvi poslovnih procesov na področju oskrbovalne verige bilo ugotovljeno, da je mogoče z določenimi organizacijskimi spremembami izboljšati kakovost in učinkovitost dela. Na odvisne družbe je bilo preneseno 80 % nalog, ki jih je tožnica opravljala, takšna spremenjena organizacija dela pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi sedaj deluje. Tožnici nadrejena delavka H.H. je podala predlog za odločitev, da je možno tudi z manjšim številom delavcev zagotoviti enako kvaliteto dela v logistiki.

Ker gre za organizacijski razlog, torej ukinitev delovnega mesta zaradi optimizacije proizvodnje, z namenom racionalizacije in izboljšanja kakovosti poslovnih procesov pri toženi stranki, njenega poslovanja oziroma organizacije dela in posledično tudi dolgoročnih prihrankov pri stroških delovne sile, kar je tožena stranka obrazložila v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niso pravno odločilne pritožbene navedbe, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem neutemeljeno zatrjevala, da so bila odpuščanja potrebna, ker poslovni izkazi leta 2012 niso bili dobri, čeprav so se v letu 2012 povečali prihodki iz prodaje in je povprečno število zaposlenih v letih 2010, 2011 in 2012 vseskozi znašalo 197. Tožnica s tem izpodbija pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o ugotovitvi organizacijskega razloga z navajanjem razlogov, ki se nanašajo prvenstveno na ekonomski razlog, torej na obseg poslovanja tožene stranke, kar pa za organizacijsko odločitev tožene stranke o ukinitvi delovnega mesta ni neposredno relevantno. Tožena stranka se lahko kadarkoli, tudi v primeru dobrih poslovnih rezultatov, odloči za ukrepe organizacijske narave. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 131/2010 z dne 5. 9. 2011, sklep VIII Ips 196/2007 z dne 28. 5. 2008) se lahko delodajalec odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med še zaposlene, sodišče pa se ne more spuščati v presojo poslovnih odločitev delodajalca (npr. sklep VIII Ips 37/2013 z dne 14. 10. 2013), oziroma lahko preveri le, ali je bil organizacijski razlog za ukinitev delovnega mesta resničen in utemeljen (tako npr. sodba VIII Ips 284/2010 z dne 20. 12. 2011). Kot je bilo obrazloženo, pa je tožena stranka svojo organizacijsko odločitev ustrezno dokazala v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbene navedbe, ki uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami zaposlitve tožničine sodelavke A.A. s 1. 1. 2013 na drugo delovno mesto, so pravno nebistvene, saj tožena stranka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni izvedla kolektivnega odpusta, torej ni pogodbe o zaposlitvi odpovedala večjemu številu delavcev v smislu določb 96. do 101. člena ZDR. Zato ni bila dolžna opraviti izbire med tožnico in A.A., ki bi temeljila na upoštevanju kriterijev za izbiro med obema delavkama in svojo odločitev ustrezno utemeljiti, temveč se je lahko prosto odločila, kateri od obeh delavk bo ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „prodajni referent II“. Ne gre tudi spregledati, da je tožena stranka z A.A. sklenila novo pogodbo o zaposlitvi (B6) dne 2. 1. 2013, z nastopom dela dne 1. 1. 2013, ter da A.A. ob nastopu poslovnega razloga ni več delala na delovnem mestu „referent distribucije“, da bi lahko tožena stranka sploh primerjala obe delavki ter ugotavljala, ali izpolnjujeta pogoje glede izobrazbe za novo delovno mesto „prodajni referent II“. Zato so pravno nebistvene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri razčistilo, da A.A. nima primerne izobrazbe za opravljanje del in nalog na delovnem mestu „referent distribucije“ niti na delovnem mestu „prodajni referent II“.

Tožnica ravnanje tožene stranke v zvezi s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi z A.A. in zaposlitvijo B.B. neutemeljeno označuje kot „pripravljanje primernih okoliščin“, da bi odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko v sodnem postopku „obstala“ kot zakonita, saj tožena stranka v zvezi s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi z A.A. ni kršila določb ZDR. Glede zaposlitve B.B. pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni zaposlen pri toženi stranki. Tožena stranka je pojasnila, da gre za usposabljanje delavcev hčerinske družbe pri toženi stranki, zaradi česar se ti delavci tudi fizično nahajajo v prostorih tožene stranke. Čeprav je A.A. izpovedala, da jo B.B. zamenjuje pri delovnih nalogah v njeni odsotnosti, pa to ne vpliva ne pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožničino delo postalo nepotrebno v smislu organizacijskega razloga, torej ukinitve njenega delovnega mesta in prerazporeditve delovnih nalog med ostale zaposlene. Eventualno (krajše) nadomeščanje delavke A.A. s strani B.B. namreč ne pomeni, da poslovni razlog ni utemeljen oziroma, da zaradi tega tožena stranka tožnici ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Tožnica namreč s tovrstno navedbo zatrjuje, da bi morala biti zaposlena zaradi eventualnega nadomeščanja delavke A.A., saj je dokazano, da so se vse ostale naloge, ki jih je opravljala tožnica, razporedile med ostale delavce oziroma njihovo opravljanje ni bilo več potrebno. Bistveno je, da so bile tožničine delovne naloge prerazporejene v odvisne družbe oziroma med ostale zaposlene, ali pa so jih izpeljali s pomočjo računalniških programov.

Na drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje tudi ne bi mogla vplivati izpoved predsednika sindikata D.D., ki bi po stališču tožnice lahko objektivno in neodvisno izpovedal, kako je potekalo delo in kako so bile dejansko izvedene in prerazporejene delovne naloge tožnice po njenem odhodu. Sodišče prve stopnje je že na podlagi ocene vseh ostalih izvedenih dokazov sprejelo pravilno dokazno oceno, ki jo je ustrezno obrazložilo. Zato je bil dokazni predlog z njegovim zaslišanjem pravilno zavrnjen kot nepotreben. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče I.I. ugotovilo, da je delo po obravnavani odpovedi potekalo nemoteno, saj je potrdil, da v tem času ni bilo nobenih posebnosti pri postopkih odpreme materiala, se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpoved iste priče, in sicer, da tožena stranka ni usposobila delavca v oddelku E., da bo lahko tudi ta oddelek poskrbel za delovne naloge s F. in G. obrazci, vodil poenostavljene carinske postopke, preveril poreklo blaga ter arhiviral potrebno dokumentacijo (kar je zatrjevala v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Dokazano je, da je tožena stranka z ustrezno organizacijo dela in prerazporeditvijo nalog, ki jih je do podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljala tožnica, nemoteno organizirala delovni proces.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka preverila, ali je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, v smislu določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR. Pritožba v tem delu neutemeljeno izpostavlja, da bi tožena stranka lahko tožnici ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nova delovna mesta, ki jih je v obravnavanem času razpisovala (vodja logistike, skladiščno transportni delavec, odpremljevalec skladiščnik, prodajalec - svetovalec). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni izpolnjevala pogoja izobrazbe za delovno mesto vodje logistike, delovni mesti skladiščno transportnega delavca pa nista bili ustrezni, saj sta bili razpisani za določen čas enega leta. Za delovno mesto prodajalca - svetovalca se je zahtevala izobrazba gradbeni tehnik (tožnica je ekonomsko komercialni tehnik - A2) in izpit za vožnjo viličarja, ki ga tožnica nima. Zato ji tožena stranka tudi ni bila dolžna ponuditi v podpis pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto odpremljevalec skladiščnik, saj bi za to delovno mesto, poleg izpita za vožnjo viličarja, morala opraviti tudi tečaj za skladiščnika. Iz pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto (B12) je razvidno, da gre za delovno mesto, ki je razvrščeno v IV. tarifni razred. Torej gre za delovno mesto, ki ni ustrezno v smislu tretjega odstavka 90. člena ZDR. Po tej določbi se kot ustrezna zaposlitev šteje zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi tožena stranka tožnico lahko prekvalificirala tako, da bi ji omogočila usposobitev za vožnjo viličarja, saj bi bile kljub temu vse zaposlitve, ki so bile pri toženi stranki možne v obravnavanem časovnem obdobju, neustrezne v smislu določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Do drugih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj niso pravno odločilne za odločitev o zadevi (360. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
Datum zadnje spremembe:
19.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczMzAy