VDSS sodba Pdp 161/2008

Jedro

Na delovnem mestu, na katerem tožena stranka ni več potrebovala ene delavke, je bila poleg tožnice zaposlena še delavka, ki je kot starejša delavka uživala posebno varstvo pred odpovedjo. Iz tega razloga je tožena stranka tožnico zakonito izbrala za presežno delavko in ji podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožničin tožbeni zahtevek po ugotovitvi nezakonitosti in razveljavitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 22.6.2007, ugotovitvi obstoja delovnega razmerja med strankama do 28.11.2007, do tega dne priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja in po plačilu odškodnine v višini 20.000 EUR. Odločilo je tudi, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. Navaja, da se ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v zvezi z rokom za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj so navedbe v obrazložitvi sodbe v nasprotju z listinskimi dokazi, katere sta predložili obe stranki. Na podlagi navedenega je sodišče tudi napačno ugotovilo dejstvo, kdaj se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom – zmanjšanjem števila vpisanih dijakov ter zmanjšanjem števila oddelkov. V pisni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sicer navedeno, da se je tožena stranka z razlogom za odpoved pogodbe seznanila na sestanku Aktiva ravnateljev dne 23.5.2007. Vendar je v nadaljevanju pisne odpovedi navedeno, da se je tožena stranka na tem konkretnem sestanku tudi pogovarjala o morebitni zaposlitvi tožnice pri drugem Zavodu, in da glede na prejete informacije s strani ostalih zavodov, take možnosti ni imela. Očitno je torej, da je toženi stranki 23.5.2007 bil že dokončno znan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in ne, kakor razlaga sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, da se je tožena stranka šele navedenega dne seznanila z odpovednim razlogom. V nadaljevanju je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da je do sredine aprila bilo mogoče prenesti prijave za vpis in da je bilo stanje prijav po takem prenosu dokončno znano 22.4.2007. Očitno je, da je tožena stranka že v mesecu aprilu, torej po zaključnem rednem vpisu 14.4.2007 oziroma najkasneje dne 22.4.2007 že vedela, da bo po normativih, ki jih predpisuje pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov, zagotovila delo le enemu delavcu na delovnem mestu „svetovalni delavec“. Zaradi tega je mnenja, da je bila tožena stranka že pred 23.5.2007 seznanjena, da bo potrebno eno delovno mesto svetovalnega delavca zmanjšati, kar pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici prepozna. Tožena stranka tudi ni uspela dokazati, da je storila vse v skladu s 3. odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi z navedeno določbo utemeljilo samo na ugotovitvi potrebe oziroma možnosti zaposlitve tožnice v knjižnici. V zvezi z opravljanjem pedagoške obveznosti tožnice pa tožena stranka ni navedla ničesar, niti ni ponudila nobenih dokazov, s katerimi bi ovrgla, da tožnica ne more v letu 2007/2008 opravljati določene pedagoške obveznosti, pa čeprav samo v obsegu do 40 % njene delovne obveznosti. V konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala, da je preverila tudi možnost opravljanja pedagoške obveznosti tožnice do 40 % in da te možnosti zaposlitve niti v njenem Zavodu niti v drugem Zavodu ni več. Sodišče se je zato samo enostransko oprlo na ugotavljanje možnosti zaposlitve v knjižnici, ne pa tudi na drugih delovnih mestih. Zakon ne prepoveduje, da delodajalec delavki ne ponudi pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto za nedoločen čas, za krajši delovni čas. V tem primeru bi bilo le delavki, torej tožnici prepuščeno presojanje, ali bi tako delovno mesto sprejela ali pa ne. Zaradi navedenega je mnenja, da je glede obveznosti delodajalca po 3. odstavku 88. člena ZDR dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in navaja, da je na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita in podana v zakonsko določenem roku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo tistih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je izvedlo zadostne dokaze za ugotovitev pravno relevantnih dejstev in da je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Iz ugotovitev sodišča in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka dne 22.6.2007 podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V obrazložitvi odpovedi je navedeno, da se je zaradi zmanjšanega števila prejetih prijav za vpis v Srednjo ekonomsko in poslovno šolo Koper število oddelkov v zavodu v šolskem letu 2007/2008 zmanjšalo za štiri oddelke, zaradi česar je zaradi zmanjšanja obsega vpisa dijakov prenehala potreba med drugim tudi enemu svetovalnemu delavcu. Na delovnem mestu „svetovalni delavec“ sta bili sicer zaposleni za nedoločen čas dve delavki: tožnica kot pedagoginja in S.R. kot psihologinja, vendar glede na dejstvo, da je delavki S.R. kot starejši delavki zagotovljeno posebno varstvo pred odpovedjo, je tožena stranka bila prisiljena kot presežno delavko na delovnem mestu svetovalnega delavca določiti tožnico. Iz obrazložitve pisne odpovedi tudi izhaja, da je tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi preverila, ali je možno tožnico zaposlitvi na drugem delovnem mestu in ugotovila, da glede na organizacijo dela v Zavodu, kadrovsko strukturo in predpisane normative in standarde, ki zavezujejo Zavod, ter stopnjo strokovne izobrazbe tožnice, le-tej ni mogoče ponuditi drugega dela, niti jo ni mogoče prekvalificirati oziroma dokvalificirati za drugo delo.

Po določbi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog. V 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR je opredeljen poslovni razlog kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Ti razlogi morajo biti resni in utemeljeni, onemogočati morajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR), delodajalec pa mora pred odpovedjo preveriti ali je možno zaposlitvi delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe (3. odstavek 88. člena ZDR).

Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bil pri toženi stranki v šolskem letu 2007/2008 manjši vpis dijakov in ker se je posledično zmanjšalo število oddelkov, je s tem prenehala potreba po delu enega svetovalnega delavca. Po določbi 115. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 s sprem., uradno prečiščeno besedilo v Ur. l. RS, št. 16/2007), se za poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi štejejo spremembe programov vzgoje in izobraževanja, standardov in normativov, izobrazbenih pogojev in zmanjšanje obsega vpisa. V obravnavanem primeru je bil torej poslovni razlog izkazan v smislu te določbe z dejstvom, da se je v šolskem letu 2007/2008 zmanjšal vpis dijakov v srednjo ekonomsko in poslovno šolo v ... in se je zaradi zmanjšanja obsega vpisa zmanjšalo število oddelkov, to pa je istočasno pomenilo, da je prenehala potreba po delu enega svetovalnega delavca. Ob tako pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je tožena stranka imela vso zakonito podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov.

Neutemeljen je očitek pritožbe, da je tožena stranka zamudila 30 – dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V 5. odstavku 88. člena ZDR je namreč določba, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da rok za odpoved pogodbe še ni mogel začeti teči po zaključku vpisa dijakov v srednje šole v mesecu aprilu 2007, kot to zmotno zatrjuje pritožba, saj kot izhaja iz skladnih navedb tožene stranke in izpovedi tožnice, je bilo tedaj znanega šele 60 % bodočega dejanskega vpisa. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sledilo izpovedi ravnatelja tožene stranke, da se je z razlogom za odpoved seznanil šele 23.5.2007 na usklajevalnem sestanku Aktiva ravnateljev srednjih šol in dijaških domov, na katerem so se pregledale potrebe po delavcih in ugotavljale možnosti za zaposlitve delavcev, ki nimajo polne obveznosti pri svojem delodajalcu, pri drugih Zavodih.

Glede pritožbenih zatrjevanj, da je treba začetek 30 – dnevnega roka za podajo odpovedi šteti od dneva zaključka vpisa dijakov, zaradi česar naj bi bila odpoved pogodbe tožnici dana prepozno, pri čemer se pritožba sklicuje na podobno zadevo, o kateri je že zavzelo stališče Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je potrebno poudariti naslednje. Vprašanje kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo odpoved pogodbe, je dejansko vprašanje, kar pomeni, da je treba presojati vsak posamezni primer posebej, glede na vse okoliščine tega primera (glej stališče Vrhovnega sodišča v sklepu opr. št. VIII Ips 4/2006). V konkretnem primeru je glede na vse okoliščine primera sodišče prve stopnje tako sprejelo pravilno dokazno oceno, da se tožena stranka z razlogi za odpoved ni seznanila že v aprilu 2007 (zaključek vpisa dijakov), ampak šele 23.5.2007 (sestanek Aktiva ravnateljev), zaradi česar je potrebno ugotoviti, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila dana prepozno, kot to zmotno meni pritožba.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj se le-te ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča (1. odstavek 360. člena ZPP).

Upoštevaje vse navedeno in ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pri toženi stranki, dana iz poslovnega razloga, zakonita, je sodišče pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in ga je zavrnilo. V posledici tega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.08.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 801/2010
• VDSS sodba Pdp 959/2009
• VDSS sklep Pdp 1424/2010