<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 959/2009
ECLI:SI:VDSS:2010:PDP.959.2009

Evidenčna številka:VDS0007879
Datum odločbe:03.06.2010
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vzgoja in izobraževanje - kriteriji za izbiro - rok za podajo odpovedi - bolniški stalež

Jedro

Na podlagi navedb tožnice, da je bila ves čas sodnega spora v bolniškem staležu (ki jim tožena stranka ni oporekala, tako da štejejo za resnične), je sodišče prve stopnje v okviru tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, reparacijo in reintegracijo in ob ugotovitvi, da je odpoved zakonita, tožnici pravilno prisodilo obstoj delovnega razmerja in reparacijo za čas 6 mesecev po izteku odpovednega roka .

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 1. 11. 2008, ampak dne 19. 4. 2009 (točka I./1. izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožeči stranki mesečno obračunati in izplačati nadomestilo plače iz naslova boleznin v breme ZZZS v višini po predpisih ZZZS ter ji od bruto zneska nadomestila, upoštevajoč neto znesek, plačati vse prispevke in davke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec in ji manjkajočo delovno dobo za čas trajanja nezakonitega stanja vpisati v delovno knjižico, vse v osmih dneh, pod izvršbo (točka I./2. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki nastale stroške v znesku 168,54 EUR, v 15-ih dneh od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, vse pod izvršbo (točka I./3. izreka). Zavrnilo je podredni zahtevek, ki se je glasil, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke iz poslovnih razlogov št. ... z dne 1. 8. 2009 kot nezakonita razveljavi, da se ugotovi, da je tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki za nedoločen čas, s polnim delovnim časom na delovnem mestu učitelj praktičnega pouka za področje slaščičarstva v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 10. 1998 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki omogočiti takojšnje opravljanje dela učitelja praktičnega pouka v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 10. 1998, jo pisno pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vse do vnovičnega nastopa na delo na prejšnje delovno mesto učitelja praktičnega pouka za področje slaščičarstva za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, mesečno obračunati in izplačati prikrajšanja pri plači v višini vsakomesečne neto plače, ki bi jo tožnica prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 10. 1998 in ji od bruto zneska prikrajšanja upoštevajoč neto znesek plačati vse prispevke in davke, v skladu z zakonom in zagotoviti druge pravice iz in po delu z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji manjkajočo delovno dobo za čas nezakonite odsotnosti z dela vpisati v delovno knjižico, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa poleg že uveljavljenih stroškov postopka naloži še plačilo pritožbenih stroškov, v 15-ih dneh od vročitve prepisa sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti vse do plačila pod izvršbo. V pritožbi povzema razloge, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev ter navaja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni šlo za kolektivni odpust po 96. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ni pravilen. Tožnica je navajala, da je toženka ves čas trajanja postopka odpovedi vodila postopek, kot da gre za večje število delavcev v skladu z določili 96. do 102. člena ZDR. Zaključek sodišča, da ne gre za kolektivni odpust, je v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu, predvsem s predlogom programa razreševanja presežnih delavcev, ki ga sodišče povsem zmotno uporablja kot program z dne 9. 7. 2008 tudi z namenom prikaza, da je tožnici že takrat bilo jasno, da zanjo in ostale delavke, navedene v tem programu (pravilno predlogu), ne bo več dela. Iz samega programa oziroma iz glave tega programa izhaja, da gre le za predlog programa, da se še vedno vodi v skladu s 97. in 29. členom ZDR, kar oboje nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje. Že samo zaradi kršitve določb o kolektivnih odpustih je po mnenju tožnice potrebno pritožbi ugoditi ter izpodbijani del sodbe razveljaviti. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo točkovanje po 39. členu Kolektivne pogodbe vzgoje in izobraževanja. Delovne uspešnosti tožnice sploh ne bi smelo upoštevati zaradi njene dalj časa trajajoče odsotnosti z dela. Tožnica je bila eno leto pred 22. 5. 2008 nesporno pretežni del odsotna zaradi bolezni, zato toženka tega kriterija ne bi smela uporabiti. Sodišče prve stopnje je uporabo kriterija utemeljevalo s točkovanjem, izvedenim v letu pred ugotavljanjem presežnih delavcev, za šolsko leto 2007/2008, ki pa je služilo povsem drugemu postopku, to je ugotavljanju presežnih delavcev v letu 2007 in ne v letu 2008. Sodišče je zaobšlo določbo 3. odstavka 88. člena ZDR o ukrepih za preprečitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, čeprav je toženka v programu presežnih delavcev z dne 30. 6. 2009 podrobneje pojasnila, kakšne ukrepe je sprejela za preprečitev oziroma omilitev prenehanja delovnega razmerja. Sklicevalo se je na pojasnilo direktorice M.V., prezrlo pa je, da tožnica ni zatrjevala, da bi moralo biti delovno razmerje prekinjeno tistim delavcem, ki so imeli pogodbe o zaposlitvi za določen čas; navajala je le, da bi bilo treba počakati do njihovega izteka ter potem ravnati v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR. Opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zakaj tožena stranka ni dokupila delovne dobe D.C.. Ker gre v tem primeru za povsem očitno kršitev postopka ugotavljanja presežnih delavcev, je potrebno pritožbi tudi iz tega razloga ugoditi. Glede nadaljnjega zaključka sodišča o tem, da je bila pogodba o zaposlitvi dana pravočasno, sodišče to presojo prepušča sodišču druge stopnje, opozarja pa na novelirani člen 88. člena ZDR. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v tem delu zavrže oziroma podrejeno zavrne. Navaja, da je sodišče odločilo preko zahtevka tožeče stranke. Ta je namreč tožbeni zahtevek iz tožbe z dne 21. 11. 2008 s pripravljalno vlogo z dne 12. 1. 2009 skrčila tako, da je črtala besedilo „ampak ji traja vse do dneva ugotovljene delazmožnosti za poln delovni čas oziroma najkasneje do 19. 4. 2009“. Po skrčitvi se je ta točka tožbenega zahtevka glasila: „Ugotovi se, da tožeči stranki ne glede na razsodbo naslovnega sodišča pod opr. št. Pd 886/2008 pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo 1. 1. 2008.“. Ker je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, s prekoračitvijo zagreši bistveno bistveno kršitev določb postopka. Neizvršljiv je tudi dajatveni zahtevek, saj v njem ni določeno obdobje nezakonitega stanja glede zaposlenosti tožnice pri toženi stranki. Neizvršljiv zahtevek je potrebno zavreči. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo zaradi litispendence takoj zavreči, saj je bil celotni tožbeni zahtevek že zajet v tožbenem zahtevku z dne 22. 11. 2008, ki ga je prvostopno sodišče z napadeno sodbo zavrnilo. Ker je sodišče odločalo o zahtevku, o katerem še teče pravda, je zagrešilo zatrjevano kršitev postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da tožnica ni niti zatrjevala niti dokazala, da je bila res nesposobna za delo ves čas do 19. 4. 2009. Meni, da je tudi napačno odločeno, da naj tožena stranka vpiše delovno dobo v delovno knjižico za čas po uveljavitvi 21. člena ZDR-A.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Istovetnost zahtevkov, posledično pa tudi litispendenca glede zahtevkov z dne 29. 8. 2008 in z dne 21. 11. 2008 nista podani. V prvi tožbi je tožnica uveljavljala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično reparacijski in reintegracijski zahtevek, druga tožba pa se je nanašala le na datum prenehanja delovnega razmerja, glede na določbo 3. odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR), ki določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Druga tožba se torej ne nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč le na eventualni datum prenehanja delovnega razmerja, tudi ob ugotovljeni zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Izpodbijana sodba je tudi ustrezno obrazložena s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, tudi o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Zato tudi nista podani kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

ZDR v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog). Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev (kolektivni odpusti) je v skladu z 1. odstavkom 96. člena ZDR delodajalec dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev, ki mora v skladu z 99. členom ZDR vsebovati razloge za prenehanje potreb po delu delavcev, ukrepe za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev, pri čemer mora delodajalec preveriti možnosti nadaljevanja zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, seznam presežnih delavcev, ter ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo pri toženi stranki trajno presežnih sedem delavcev, torej ni šlo za primer po 1. alinei 1. odstavka 96. člena ZDR, ko bi torej zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni najmanj 10 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev, oziroma bi šlo za kolektivni odpust. Zaradi navedenega toženi stranki ni bilo treba sprejeti programa ter izvajati ukrepov, kot so določeni za primer kolektivnega odpusta v členih 97 do 102 ZDR. Dejstvo, da je tožena postopek odpuščanja sicer vodila, kot da gre za množični odpust, ni odločilen, saj je bistveno le število delavcev, ki jim trajno ni več mogoče zagotavljati dela po pogodbi o zaposlitvi. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pravilno upoštevala kriterije iz 39. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja Slovenije (Ur. l. RS, št. 52/1994, s spremembami: v nadaljevanju: panožna KP), ki se upoštevajo ne glede na to, ali gre za kolektivni odpust ali ne. Iz listinske dokumentacije v spisu je mogoče povzeti, da so vse delavke, katerim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, imele enako število točk pri delovni uspešnosti, zato po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ta kriterij ni mogel v ničemer vplivati na drugačno izbiro delavcev, torej tudi tožnice, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj niso utemeljene navedbe tožeče stranke glede izvedbe ukrepov za preprečitev oziroma omilitev škodljivih posledic. Ker je tožena stranka že zaposlovala delavce, ki so izpolnjevali pogoje za delovno mesto laboranta oziroma poslovodje, od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bi zaradi določbe 88. člena ZDR odpovedala pogodbe o zaposlitvi tem delavcem (oziroma jih po poteku časa, za katerega so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne bi ponovno zaposlila za določen čas, v skladu s pogoji iz ZDR) ter tožnico napotila na izobraževanje in usposabljanje. Gre za primer, ko bi dejansko s takim ravnanjem bilo onemogočeno opravljanje dejavnosti pri toženi stranki, ki bi morala čakati, kdaj se bodo delavci, ki jim trajno ni mogoče zagotoviti zaposlitve, uspešno usposobili za opravljanje drugih del. Prav tako je tožena stranka prepričljivo pojasnila, da ni imela sredstev za to, da bi delavki D.C. dokupila delovno dobo. Pri tem je treba pojasniti, da delavke ni mogoče prisiliti v upokojitev oziroma ji dokupiti delovne dobo, če tega sama ne želi, zato iz tega razloga izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.

Ker je tožena stranka lahko že na podlagi prvega vpisa dijakov v začetni letnik v maju 2008 ugotovila število presežnih delavcev, katerim bo morala redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, niso utemeljene pritožbene navedbe, naj sodišče presoja pravočasnost odpovedi v smislu 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi v roku 6 mesecev od ugotovitve razloga. Razlog je nastal takrat, ko je tožena stranka ugotovila število vpisanih dijakov po prvem vpisu, zato toženi stranki ni bilo treba čakati na dokončanje postopka v vpisov dijakov 15. 9. 2008 in šele takrat redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke. Tožnica je namreč v postopku zatrjevala, da je bila celotno obdobje trajanja spora v bolniškem staležu, zato je sodišče prve stopnje glede na to, da tožena stranka teh dejstev ni prerekala, niti ni argumentirano navajala, da to ne bi bilo res, štelo, da je tožnica bila tudi v času do 19. 4. 2009 v delovnem razmerju. Gre namreč za najdaljše možno obdobje, ko delovno razmerje ne preneha kljub poteku odpovednega roka v smislu 3. odstavka 116. člena ZDR. Datum, na katerega je sodišče oprlo svojo ugotovitev, temelji na ugotovitvenem sklepu št. ... z dne 20. 10. 2008, ki ga je izdala tožena stranka (priloga A2 v pridruženem spisu opr. št. Pd 1085/2008), s katerim je tožena stranka sama ugotovila, da tožnici, ki ji je bila dne 5. 8. 2008 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, delovno razmerje ne preneha 19. 10. 2008, ko se ji izteče odpovedni rok po tej odpovedi, temveč ji preneha z dnem ugotovitve zdravstvene nezmožnosti za delo, najkasneje pa dne 19. 4. 2009. Na podlagi navedenega je torej pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo, saj dejstvo, da je bila tožnica za delo nezmožna za delo do tega datuma, ni bilo sporno oziroma je bilo dokazano.

Sodišče tudi ni odločalo mimo tožbenega zahtevka, saj je kljub umiku dela tožbenega zahtevka iz tožbe z dne 25. 11. 2008 tožena stranka še vedno uveljavljala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za ves čas od prenehanja delovnega razmerja dalje, torej tudi za čas do 19. 4. 2009.

Ker so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o neizvršljivosti tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zavrnilo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.

Odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odst. 165. člena, v zvezi s 155. členom ZPP.


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 96, 96/1, 116, 116/3. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja Slovenije člen 39.
Datum zadnje spremembe:
01.12.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYwNTMz