<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 1424/2010
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1424.2010

Evidenčna številka:VDS0006517
Datum odločbe:14.01.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenehanje delodajalca - redna likvidacija - posebno varstvo pred odpovedjo - rok za podajo odpovedi

Jedro

Tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v postopku prenehanja delodajalca veljajo glede rokov in razlogov za odpoved splošne določbe iz 88. člena ZDR, izjema je le glede posebnega varstva pred odpovedjo, ki ga ne uživajo predstavniki delavcev in starejši delavci.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2009, s katero je tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga zaradi prenehanja delodajalca. Zavrnjen je tudi zahtevek za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama dne 30. 4. 2007, za delovno mesto vodje področja za informatiko, ni prenehala veljati dne 1. 3. 2009, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodje področja za informatiko, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja ter da ga je dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 2. 3. 2009 do vrnitve na delo, prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati plačo z vsemi dodatki, kot če bi delal in po plačilu zakonsko predpisanih prispevkov za socialno varstvo in davkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne plače v plačilo, to je od 18. v mesecu do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo zgolj na podlagi 88. in 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), ni pa upoštevalo, da je tožnik starejši delavec, ki ga ščiti 114. člen ZDR in da je tožnik predstavnik delavcev v nadzornem svetu tožene stranke. Tožnik se je med postopkom skliceval na dejstvo, da je starejši delavec in da je predstavnik delavcev v nadzornem svetu tožene stranke, torej, da ima po zakonu kar dvakratno varstvo. V skladu s 113. členom ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi članu nadzornega sveta, ki predstavlja delavce, brez soglasja organa, katerega član je. To varstvo traja ves čas opravljanja funkcije in še eno leto po njenem prenehanju, tožnik pa je še danes član nadzornega sveta tožene stranke. Sodišče prve stopnje o tem dvojnem varstvu tožnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni reklo ničesar, zato izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Tožena stranka je bila pahnjena v likvidacijo zato, da bi tako lahko uresničili scenarij lastnika, ki je v tem, da se znebi delavcev, predvsem managementa, ki bi lastnika lahko oviral pri realizaciji tega scenarija in da bi „zdrava jedra“ prenesli na dve novi družbi. Tožnik ne verjame, da zakon dopušča proste roke lastnikom, da kadarkoli in kjerkoli iz ene firme ustanovijo novo, da staro pahnejo v likvidacijo z namenom, da razprodajo premoženje in se znebijo delavcev. Iz zapisnika nadzornega sveta z dne 15. 12. 2008 jasno izhaja, da je bil poslovni izid do oktobra pozitiven, sodišče prve stopnje pa je kljub temu verjelo izpovedbi bivšega stečajnega upravitelja. Tožnik ves čas trdi, da ni bilo izgube in da novih naročil ni bilo zato, ker jih je likvidacijski upravitelj prepovedal sprejemati. Neresnica je, da je likvidacijski upravitelj v drugi polovici leta ugotovil, da delo tožnika ni potrebno, češ da v obstoječem informacijskem sistemu ni nič delovalo. Ena excelova tabela ne more pokrivati vseh poslovnih procesov podjetja, kaj takšnega ne obstaja in torej ne more biti poslovni informacijski sistem. Podatki, ki jih je tožnik vnašal v to tabelo, so bili iz obstoječega informacijskega sistema RISP. Poslovno informacijski sitem E.R.S. družbe R. d.o.o. je deloval na skoraj vseh poslovnih funkcijah podjetja in ga sedaj uporabljata tudi novoustanovljeni družbi L. in L.P.. Likvidacijski upravitelj se spreneveda, da ni vedel, da je tožnik sam skrbel za nemoteno delovanje štirih programskih informacijskih podsistemov (RISP, GASTON, SEZAM, BARCODA) in za povezavo med njimi. Sodišče prve stopnje verjame likvidacijskemu upravitelju, da delodajalec ni imel možnosti tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji, čeprav so z zunanjimi sodelavci sklepali pogodbe za delo, ki bi ga lahko opravljal tožnik (računovodstvo, kadrovska služba, vodenje profitnih centrov). Likvidacijski upravitelj je neresnično izpovedal, da so se zadeve v zvezi z vodji profitnih centrov urejale po njegovem odhodu, ki se je zgodil spomladi 2009, saj je priča M.G. izpovedal, da so bile pogodbe za vodenje profitnega centra sklenjene v decembru 2008, to pa izhaja tudi iz zapisnika 44. seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 15. 12. 2008. Tožena stranka je z zlorabo zakona posegla v ustavne pravice tožnika. Vse delavce, razen štirinajstih, med njimi tudi tožnika, je prenesla na novoustanovljene družbe, ne da bi za prenos delavcev imela izdelane kakršnekoli kriterije. Tožena stranka je tožnika pri tem obravnavala neenako, diskriminatorno, saj mu ni dala možnosti kot ostalim preko 200 zaposlenim delavcem tožene stranke, kar pomeni, da tožnik svojih pravic iz delovnega razmerja ne more uveljavljati pod enakimi pogoji, kot vsi ostali delavci. Razlaga, da ima tožena stranka pravico kadarkoli odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi uvedbe postopka prostovoljne redne likvidacije, ne vzdrži, saj bi to pomenilo zlorabo zakona. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede dvojnega varstva tožnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa okoliščina, da je tožnik starejši delavec in predstavnik delavcev v nadzornem svetu tožene stranke, ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. V skladu z 2. alinejo prvega odstavka 113. člena ZDR in 3. alinejo drugega odstavka 114. člena ZDR posebno varstvo pred odpovedjo, ki je sicer zagotovljeno starejšim delavcem in članom nadzornega sveta, ki predstavljajo delavce, ne velja v primeru, če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca oziroma v primeru uvedbe postopka prenehanja delodajalca. V tej zadevi pa gre ravno za takšen primer, saj je bil zoper toženo stranko uveden postopek likvidacije.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so zlasti naslednja:

- tožena stranka je na podlagi sklepa skupščine z dne 29. 4. 2008 v postopku redne likvidacije, likvidacijskemu upravitelju pa je skupščina dala soglasje za nadaljevanje dejavnosti sklepanja novih poslov,

- poslovni izid za obdobje od maja do oktobra 2008, obravnavan na seji nadzornega sveta 15. 12. 2008 je bil pozitiven, izkaz poslovnega izida za čas od 1. 5. 2008 do 31. 12. 2008 pa je pokazal izgubo, ki je bila posledica tudi 60 % upada naročil zaradi recesije v lesni branži,

- obseg tožnikovega dela se je zmanjševal že od druge polovice leta 2008, ko je A.R. na zahtevo in za potrebe likvidacijskega upravitelja izdeloval nov informacijski program, funkcioniranje programa RISP pa je v potrebnem obsegu zagotavljala družba R.,

- potreba po tožnikovem delu je dokončno prenehala v novembru 2008, ko so se drastično zmanjšala naročila, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana 26. 1. 2009.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da navedba v zapisniku seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 15. 12. 2008 o tem, da poslovanje v obdobju maj – oktober 2008 izkazuje pozitiven izid v višini 109.538,00 EUR, dokazuje, da ni bilo razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ugotavlja, da se v istem zapisniku govori tudi o vplivu recesije na naročila, ki so se zmanjšala za 150.000,00 do 180.000,00 EUR, pri čemer realizacija v novembru 2008 znaša 490.000,00 EUR, kar ne zadošča za pozitivni rezultat poslovanja, zaradi česar potekajo aktivnosti za povečanje produktivnosti in zmanjšanje števila zaposlenih. Navedeno pomeni, da obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi izhaja tudi iz zapisnika nadzornega sveta z dne 15. 12. 2008 in ni res, da bi sodišče prve stopnje odločitev oprlo le na izpovedbo bivšega stečajnega upravitelja.

Tožnik tudi v pritožbi uveljavlja, da naročil ni bilo, ker jih je likvidacijski upravitelj prepovedal sprejemati, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da sodišče nima pristojnosti za presojanje poslovnih odločitev delodajalca.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je tožena stranka imela možnost, da tožnika zaposli pod spremenjenimi pogoji, ga dokvalificira ali prekvalificira. Tožnik se je namreč skliceval na to, da bi ga tožena stranka kot ekonomista s šesto stopnjo izobrazbe lahko zaposlila bodisi na področju računovodstva ali kadrovske službe, za kar je sklepala pogodbe z zunanjimi izvajalci ali pa kot vodjo novih profitnih centrov. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka po upokojitvi računovodkinje in delavke na saldo kontih sklenila le pogodbo o delu z zunanjim izvajalcem za pripravo otvoritvene bilance v likvidacijskem postopku in za obračun plač zaposlenim ter da je dela v kadrovski službi še naprej opravljala ista delavka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka v času odpovedi ni zaposlovala na delih, za katera bi se zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za vodjo področja za informatiko. Sodišče prve stopnje se je glede vodij profitnih centrov ploskovnega programa in masive oprlo na izpovedbo likvidacijskega upravitelja o tem, da se je to urejalo po njegovem odhodu. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje takšni izpovedbi kot priče zaslišanega likvidacijskega upravitelja ni ugovarjal in šele v pritožbi opozarja na zapis v zapisniku 45. seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 23. 2. 2009 o tem, da sta bili v decembru 2008 sklenjeni pogodbi za izvedbo organizacije in poslovanja dveh profitnih centrov, masiva in ploskovno. Iz takšnega zapisa niti ni razvidno, ali je šlo za pogodbo o zaposlitvi ali kakšne druge pogodbe. V kolikor drži tožnikovo sedanje zatrjevanje, da je šlo za pogodbo o zaposlitvi in da so bile te sklenjene že v decembru 2008, potem je potrebno ugotoviti, da tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v januarju 2009 tega dela niti ne bi mogla ponuditi tožniku. Sicer pa je povsem nerealno pričakovanje, da bi tožena stranka vodenje proizvodnih profitnih centrov, od katerih je odvisna uspešnost nadaljevanja poslovanja tožene stranke zaupala tožniku, ki se je ukvarjal s področjem informacijskega sistema, za katerega je likvidacijski upravitelj ugotavljal, da sploh ne deluje, tako kot bi bilo potrebno. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (kar zakon opredeljuje s skupnim pojmom poslovni razlog) razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca. Pri toženi stranki je šlo tako za ekonomski kot organizacijski razlog. Tožena stranka je namreč spremenila organizacijo izvajanja dela tako, da za informacijski sitem sedaj skrbi družbi R., ostala dela pa opravlja delavec v nabavi A.R., pri čemer računalniška dela predstavljajo le še kakšnih 5 % vsega njegovega dela.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo tudi, ko je štelo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj šestmesečnega prekluzivnega roka, določenega v 6. odstavku 88. člena ZDR. Ta namreč določa, da mora delodajalec odpoved podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Zaradi navedenega je nerazumljiva pritožbena navedba o nevzdržnosti razlage, da ima tožena stranka pravico kadarkoli odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi uvedbe prostovoljne redne likvidacije. Kaj takšnega v izpodbijani sodbi ni navedeno. Tudi v primeru odpovedi v postopku prenehanja delodajalca veljajo glede rokov in razlogov za odpoved splošne določbe iz 88. člena ZDR, izjema je le glede posebnega varstva pred odpovedjo, ki ga uživajo predstavniki delavcev in starejši delavci, kakor je to že razloženo zgoraj.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Ta delodajalcu nalaga, da mora v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. V kolikor ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno, ker je preko 200 zaposlenim omogočila nadaljevanje zaposlitve v novoustanovljenih družbah, takšne možnosti pa ni dala tožniku in še trinajstim drugim delavcem. Ni mogoče govoriti o diskriminaciji, če delodajalec dokaže, da zaradi poslovnih razlogov ni več potrebe po delu delavca. Nenazadnje niti tožnik ne trdi, da bi pri novoustanovljenih družbah še naprej obstajalo delovno mesto, kakršnega je zasedal pri toženi stranki.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZPP člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/6, 113, 113/1, 113/1-2, 114, 114/1, 114/1-3.
Datum zadnje spremembe:
29.06.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0Nzk2