<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1139/2009
ECLI:SI:VDSS:2010:PDP.1139.2009

Evidenčna številka:VDS0006425
Datum odločbe:12.05.2010
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - rok za podajo odpovedi - objektivni rok - prekluzivni rok - sodna razveza

Jedro

Delodajalec lahko iz istega poslovnega razloga (ukinitve delovnega mesta, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) le enkrat redno odpove pogodbe o zaposlitvi. Četudi je prva odpoved pravnomočno razveljavljena in je dolžan delavca pozvati nazaj na delo, ne more ponovno podati odpovedi iz istega razloga, saj bi bila podana po izteku roka, določenega v ZDR (ki je začel teči z ukinitvijo delovnega mesta).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 82,72 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 14. 6. 2007. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za obdobje od prenehanja zaposlitve dalje obračunati bruto plačo, zanjo plačati davke in prispevke, ji izplačati neto plače in ji za čas od prenehanja delovnega razmerja v delovno knjižico vpisati delovno dobo, vse roku 8 dni pod izvršbo. V tretjem odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 1.601,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, vendar pred spremenjenim senatom, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007 zato, ker naj bi bila ta podana izven zakonskega prekluzivnega roka šestih mesecev. Ugotavlja, da sta o ugovoru pravočasnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločali že prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče in ugotovili, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravočasnosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabilo materialno pravo in kršilo določbe postopka do te mere, da je odločitev arbitrarna, s tem pa je toženi stranki kršena ustavna pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje je storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj prihaja v nasprotje v razlogih o vsebini listin, ki so v spisu. Kot izhaja iz sodbe opr. št. Pd 391/2006, v kateri je sodišče presojalo prvo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006, je bilo v citiranem sporu ugotovljeno, da razlog za to odpoved ni bil ne ekonomske ne organizacijske narave, zaradi česar tedaj ni mogel pričeti teči objektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007. Razlog za prvo redno odpoved je bil v dejstvu, da ni prišlo do dokončnega dogovora tožnice o sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi proti plačilu odškodnine. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana iz poslovnih razlogov. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 427/2008, saj je ta temeljila na drugačnem dejanskem stanju. Razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je nastal šele z ukinitvijo delovnega mesta, to je 28. 5. 2007, tako da pred tem datumom rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogel pričeti teči. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da je razlog druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi enak, kot pri prvi odpovedi, čeprav v prvo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006 sploh ni vpogledalo. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To, da je bila tožnici dvakrat odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne pomeni, da so bili ti razlogi za odpoved identični v obeh primerih. Razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je nastal z ukinitvijo delovnega mesta. Reorganizacija delodajalca je v njegovi pristojnosti, sodišče pa razlogov reorganizacije ne more presojati. Če pride zaradi reorganizacije do ukinitve delovnega mesta, se ta ukinitev presoja v smislu resnosti in utemeljenosti. Sodišče se ne more spuščati v presojo poslovnih odločitev delodajalca. Za presojo pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odločilen sprejem spremenjenega akta o sistemizaciji in njegova uveljavitev, saj je šele s tem prišlo do spremembe organizacijske strukture (opr. št. VIII Ips 211/2007). Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za identičen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob tem ne gre zanemariti dejstva, da je prišlo med prvo in drugo redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki do zamenjave direktorja, kar je pomembno dejstvo glede na to, da je tožnica zasedala delovno mesto „svetovalke direktorja“. Iz izpovedbe direktorice izhaja, da je na podlagi petmesečnih izkušenj in na podlagi dela tožnice po reintegraciji zaključila, da delo na tem delovnem mestu ni potrebno. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil prvi sklep o ukinitvi delovnega mesta razveljavljen dne 20. 12. 2006, tako da od te razveljavitve dalje (ko je delovno mesto še obstajalo) objektivni rok ni mogel več teči. Sodišče prve stopnje je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 338. člena ZPP, ko ni sledilo podrejenemu predlogu tožene stranke, naj sodno razveže pogodbo o zaposlitvi po 118. členu ZDR, saj nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, upoštevaje okoliščine in interese obeh pogodbenih strank. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodba pa pomanjkljivo obrazložena. Tožena stranka je v zvezi s tem predlogom v spis vložila obsežno listinsko dokumentacijo, s katero je dokazovala, da je porušeno zaupanje tožene stranke do tožnice do takšne mere, da delovno razmerje ni več mogoče.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu in po opravljeni pritožbeni obravnavi, v kateri je izvedlo tudi dokaz s prečitanjem odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 7. 12. 2006; sklepa o ukinitvi delovnega mesta „svetovalec direktorja“ z dne 4. 12. 2006; ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „specializirana novinarka I“; zapisnika 6. seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 8. 12. 2006; sklepa o razveljavitvi sklepa o ukinitvi delovnega mesta „svetovalec direktorja“ z dne 20. 12. 2006; sklepa z dne 2. 2. 2007 o tem, da je tožnica v času teka odpovednega roka pogodbe o zaposlitvi v pripravljenosti na domu; obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2006; izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2007 in zapisnika glavne obravnave pri Delovnem sodišču v Kopru z dne 20. 4. 2007 v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 391/2006, ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. Pd 172/2007 z dne 16. 1. 2008 v celoti zavrnilo. Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pritožbo, kateri je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 443/2008 z dne 4. 2. 2009 ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo (razen v delu odločitve o tem, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper sklep o razveljavitvi in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje se je pritožila tožena stranka, vendar je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. Dsp 33/2009 z dne 22. 6. 2009 njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep pritožbenega sodišča, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovilo že izvedene dokaze, ponovno zaslišalo zakonito zastopnico tožene stranke, nato pa v celoti ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 14. 6. 2007 nezakonita zato, ker je bila podana po izteku šestmesečnega objektivnega roka iz člena 88/5 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in ker je bila tožnici izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz istega poslovnega razloga, kot v letu 2006 (sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 427/2008). Na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke je ocenilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR in da je tožena stranka pri podaji sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala tudi določbo 18. člena Kolektivne pogodbe časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 43/2000 in nadalj.), ki je opredelila kriterije za določanje presežnih delavcev in način uporabe teh kriterijev. Tožbenemu zahtevku tožnice pa je ugodilo na podlagi ugotovitve, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku roka iz člena 88/5 ZDR, in ker je bila podana iz istega razloga kot redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica, ki je bila direktorica tožene stranke, dne 6. 6. 2006 po nadzornem svetu tožene stranke razrešena iz nekrivdnih razlogov in da je dne 7. 6. 2006 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu „svetovalec direktorja“. Dne 4. 12. 2006 je tedanji direktor tožene stranke delovno mesto „svetovalec direktorja“ ukinil, 5. 12. 2006 je tožena stranka tožnici podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2006 s ponudbo nove iz poslovnih razlogov, dne 7. 12. 2006 pa ji je tožena stranka podala še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (za delovno mesto „specializirani novinar I“). Tožnica ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisala, to redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je izpodbijala v sodnem postopku, ki se je pred pristojnim sodiščem vodil pod opr. št. Pd 391/2006. Dne 20. 12. 2006 je tedanji direktor tožene stranke izdal sklep o razveljavitvi sklepa o ukinitvi delovnega mesta „svetovalec direktorja“. Tožnica je v individualnem delovnem sporu z opr. št. Pd 391/2006 uspela, saj je sodba opr. št. Pd 391/2006 z dne 20. 4. 2006, s katero je bilo ugodeno njenemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006 in za reintegracijo, postala pravnomočna 23. 5. 2007. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je 22. 5. 2007 direktorica tožene stranke izdala sklep o sistemizaciji delovnega mesta „svetovalec direktorja“ (A6) z obrazložitvijo, da je to delovno mesto sistemizirano v skladu s sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 391/2006. To delovno mesto je direktorica tožene stranke s sklepom z dne 28. 5. 2007 ukinila (A7) z obrazložitvijo, da se je direktorica družbe zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja ter racionalizacije dela znotraj obračunske enote poslovodstvo odločila, da se delovno mesto „svetovalka direktorja“ ukine. Naloge svetovalke bo opravljala sama direktorica.

Istega dne, to je 28. 5. 2007, je tožena stranka tožnici podala tudi obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3) z obrazložitvijo, da se je direktorica družbe zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja ter racionalizacije dela znotraj enote poslovodstvo odločila, da se delovno mesto „svetovalec direktorja“ ukine in da bo naloge svetovalke direktorja opravljala direktorica sama. To obvestilo je bilo dne 28. 5. 2007 vročeno tožnici. Dne 14. 6. 2007 je tožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (za delovno mesto „novinar poročevalec I“), ki je tožnica ni podpisala. Na podlagi te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s potekom 150-dnevnega odpovednega roka po vročitvi odpovedi. Tožnica je v zvezi s to redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vložila tožbo, ki je predmet tega individualnega delovnega spora. V času odpovednega roka, dne 19. 7. 2007, pa je tožena stranka tožnici podala še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi tožnica dne 10. 6. 2007 in 13. 6. 2007 v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotovala iz kraja svojega bivanja. Tudi zoper navedeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi katere ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 20. 7. 2009, je tožnica vložila tožbo, ki se je pri pristojnem sodišču vodila pod opr. št. Pd 214/2009 (prej opr. št. Pd 306/2007). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je postala sodba v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 306/2007 v delu, v katerem je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in trajanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka po v tem postopku izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, pravnomočna (v zvezi s sodbo in sklepom VDSS opr. št. Pdp 746/2009).

Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in jo razveljavilo, ker je zaključilo, da je bila ta podana po izteku objektivnega roka šestih mesecev, ki ga je določal v spornem obdobju veljavni člen 88/5 ZDR in na podlagi ugotovitve, da je bila tožnici izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz istega razloga, kot prva redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 7. 12. 2006. Pritožbeno sodišče na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo in dokazno ocenilo sodišče prve stopnje in dodatno izvedenih dokazov na pritožbeni obravnavi ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 7. 12. 2006 izhaja, da je bilo zaradi racionalizacije dela uprave in zmanjšanja stroškov dela s sklepom uprave z dne 4. 12. 2006 odpravljeno delovno mesto „svetovalec direktorja“, ki je bilo oblikovano in sistemizirano s sklepom uprave tožene stranke z dne 5. 6. 2006. Iz izpovedbe priče S.Š., podane na naroku za glavno obravnavo dne 20. 4. 2007 v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 391/2006, ki je bil direktor tožene stranke od 7. 6. 2006 do 22. 12. 2006, izhaja, da se je za ukinitev delovnega mesta „svetovalec direktorja“ odločil zato, ker so imeli pri toženi stranki težave in ker likvidnostna situacija ni bila ravno najboljša. Povedal je, da je nameraval dela svetovalca opravljati sam. Pojasnil je še, da je kasneje ta sklep o ukinitvi delovnega mesta razveljavil na podlagi sklepa nadzornega sveta in da brez sklepa nadzornega sveta ne bi preklical svojega sklepa o ukinitvi delovnega mesta „svetovalec direktorja“, ampak bi nadaljeval naprej. Na podlagi navedenega in ker iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 7. 12. 2006 izhaja, da je bil razlog ukinitve delovnega mesta racionalizacija dela uprave in zmanjšanje stroškov dela, zaradi česar je prenehala potreba po opravljanju dela na delovnem mestu „svetovalec direktorja“ (poslovni razlog), je potrebno ugotoviti, da je poslovni razlog nastal že 4. 12. 2006, kar pa pomeni, da je bila s tem dnem tožena stranka z razlogom za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi seznanjena. Dejstvo, da je direktor sklep o ukinitvi delovnega mesta „svetovalec direktorja“ dne 20. 12. 2006 razveljavil, glede na njegovo izpovedbo, da je ta sklep razveljavil na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke (in torej ne zato, ker bi ugotovil, da je to delovno mesto pri toženi stranki še potrebno), na datum nastanka razloga ne vpliva. Tej ugotovitvi v prid (in ne v pritožbi zatrjevanemu dejstvu, da je poslovni razlog nastal šele 28. 5. 2007, ko je direktorica tožene stranke sprejela drugi sklep o ukinitvi delovnega mesta „svetovalec direktorja“ - A7) pritrjuje tudi izpovedba zakonite zastopnice tožene stranke, ki je pojasnila, da je delovno mesto „svetovalec direktorja“ dne 28. 5. 2007 ukinila, ker je že prej na podlagi svojih petmesečnih izkušenj pri toženi stranki vedela, da to delo ni potrebno. Ugotovitev, da delo tožnice dejansko ni bilo potrebno tudi v času pred 22. 5. 2007, potrjuje tudi sklep tožene stranke z dne 2. 2. 2007 o tem, da je tožnica, v času odpovednega roka po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 7. 12. 2006, v pripravljenosti na domu. To pomeni, da tožena stranka tožnice tudi v času odpovednega roka po prvi redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni potrebovala. Po stališču pritožbenega razloga tudi dejstvo, da je tožena stranka 22. 5. 2007 še enkrat sistemizirala delovno mesto „svetovalec direktorja“ (zaradi sodbe Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 391/06) in ga 28. 5. 2007 ukinila, glede na zgornje ugotovitve ni vplivalo na tek rokov iz člena 88/5 ZDR. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe opr. št. Pd 391/2006 z dne 20. 4. 2007 o tem, da poslovni razlog ob prvi redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil podan. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje v tej sodbi utemeljilo s tem, da je iz zapisnika 6. seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 8. 12. 2006 razvidno, da je bil sklep o ukinitvi delovnega mesta sprejet zato, ker ni prišlo med direktorjem in tožnico do dokončnega dogovora o sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi proti plačilu odškodnine. Po izpovedbi S.Š. je bil pravi razlog za ukinitev delovnega mesta v tem, da bi v primeru sporazumnega prenehanja delovnega razmerja morali tožničine terjatve plačati v treh obrokih, z ukinitvijo delovnega mesta pa bi prišlo do postopnega poravnavanja obveznosti. Navedene ugotovitve pa glede na vsebino preostale izpovedbe bivšega zakonitega zastopnika tožene stranke ne pomenijo, da v času prve ukinitve delovnega mesta „svetovalec direktorja“ (sklep z dne 4. 12. 2006) ni prišlo do prenehanja potrebe po opravljanju določenega dela po tožničini pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 6. 2006. Če delodajalec ugotovi, da so prenehale potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških,... razlogov na strani delodajalca) delavcu praviloma poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR. ZDR pa ne prepoveduje delodajalcu, da bi se v primeru prenehanja potreb po delu iz pogodbe o zaposlitvi z delavcem dogovoril za drugačen, sporazumen način prenehanja delovnega razmerja oziroma za sporazumno razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče na podlagi izvedenih dokazov zaključuje, da se je na podlagi ugotovitve, da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela, bivši zakoniti zastopnik tožene stranke želel s tožnico najprej dogovoriti za sporazumen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ker pa do dogovora ni prišlo, se je odločil ukiniti delovno mesto, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Upoštevaje tek dogodkov, kot je opisan zgoraj in ravnanja tožene stranke, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal pred drugo ukinitvijo delovnega mesta „svetovalec direktorja“, je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je poslovni razlog nastal šele 28. 5. 2007. Delodajalec sicer lahko najprej oceni, da so nastali poslovni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa kasneje svojo oceno spremeni (na primer, ker pričakuje izboljšanje ekonomskih razmer,...). Konkretni primer pa je vendarle drugačen, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je bilo delo tožnice dejansko že od 4. 12. 2006 dalje vseskozi nepotrebno.

Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da je v sklepu opr. št. Pdp 443/2008 z dne 4. 2. 2009 v zvezi s pravočasnostjo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer zavrnilo tožničine pritožbene navedbe o nepravočasnosti te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar v času izdaje omenjenega sklepa ni razpolagalo z dokazi, ki jih je izvedlo šele na pritožbeni obravnavi. Ob teh dodatno izvedenih dokazih ter njihovi dokazni oceni je pritožbeno sodišče, upoštevaje izvedene in ocenjene dokaze po sodišču prve stopnje, prišlo do drugačnega zaključka glede pravočasnosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot pa ga je zavzelo v sklepu opr. št. Pdp 443/2008 z dne 4. 2. 2009.

V zvezi z drugim razlogom, zaradi katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove nezakonita (ker je bil razlog za podajo te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi isti, kot pa je bil razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo z dne 7. 12. 2006) se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 427/2008 z dne 24. 3. 2009. V tej sodbi, ki je bila izdana v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 363/2008 z dne 19. 6. 2008, je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da lahko delodajalec iz istega poslovnega razloga delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le enkrat. Tega ne spremeni okoliščina, da je imela pravnomočna odločitev sodišča za posledico reintegracijo delavca (vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz istega poslovnega razloga ne bi bilo). Tudi pravočasnost druge redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na nastanek razloga, ki je bil podlaga za prvo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V citirani zadevi je bilo dejansko stanje nekoliko drugačno, kot v tem individualnem delovnem sporu, kar pravilno zatrjuje tožena stranka v pritožbi, saj je bil v citirani zadevi poslovni razlog za podajo obeh rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi ukinitev dela proizvodnje.

Kljub temu pa je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi svojo odločitev utemeljeno oprlo tudi na citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS. Iz dokaznega postopka v tem individualnem delovnem sporu namreč izhaja, da je tožena stranka prvo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (z dne 7. 12. 2006) utemeljila s tem, da je bilo zaradi racionalizacije dela uprave in zmanjšanja stroškov dela s sklepom uprave odpravljeno (ukinjeno) delovno mesto svetovalca direktorja, zato je prenehala potreba po opravljanju dela na tem delovnem mestu. Praktično enako utemeljitev ima tudi izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove z dne 14. 6. 2007, v kateri je navedeno, da se je direktorica zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja ter racionalizacije dela znotraj organizacijske enote poslovodstva odločila, da se delovno mesto „svetovalka direktorja“ ukine in da bo naloge svetovalke opravljala direktorica sama. Iz navedenega razloga je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji, določenimi v pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 6. 2006. Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno pri ugotavljanju, ali gre za isti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, upoštevati to, kar je v obeh odpovedih navedeno. Glede na zgoraj opisane obrazložitve obeh rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove se tudi pritožbeno sodišče pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je šlo pri obeh rednih odpovedih pogodb o zaposlitvi dejansko za isti poslovni razlog prenehanja potreb po opravljanju določenega (tožničinega) dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2006. Pri tem ni bistvenega pomena dejstvo, da je bila prva redna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena s pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 391/2006, zaradi katere je tožnica pridobila pravico do reintegracije pri toženi stranki. Ker je bila torej izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove podana iz istega razloga, kot redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006, ker je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi po izteku šestmesečnega prekluzivnega roka od nastanka razloga (člen 88/5 ZDR) oziroma 30-dnevnega subjektivnega roka od seznanitve z razlogom, je bila nezakonita. Iz teh razlogov jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo ter ugodilo tudi preostalemu delu tožničinega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da glede na izvedene dokaze sicer nima pomislekov v pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka pri podajanju izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbe panožne kolektivne pogodbe, ki so opredeljevale kriterije za določanje presežnih delavcev. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, pri čemer nobena od strank drugih dokazov v zvezi z ugotavljanjem spoštovanja določbe 18. člena panožne kolektivne pogodbe ni predlagala. Po drugem odstavku 88. člena ZDR je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če je razlog za odpoved resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Utemeljenost razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se presoja tudi glede na uporabo določb panožne kolektivne pogodbe v okviru materialnopravne presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Če pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga niso upoštevane določbe ustrezne panožne kolektivne pogodbe (ki opredeljujejo kriterije za izbiro delavcev, katerim bo pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnega razloga), je takšna odpoved nezakonita, kar se ugotavlja v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

Z ozirom na zgoraj navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na ugotovitve sodišča prve stopnje o nepravočasnosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede pričetka teka roka za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in glede identičnosti razlogov za obe redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe. Glede na ugotovitev, da je dejansko obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v času prve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je obstoj tega razloga zatrjevala tudi zakonita zastopnica tožene stranke, so irelevantne pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je v času med prvo in drugo redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi prišlo do zamenjave direktorja. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o neuporabi določbe drugega odstavka 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi glede tega predloga tožene stranke oprlo predvsem na tožničina zatrjevanja, da ima kot dolgoletna vodilna delavka pri toženi stranki, novinarka in njena solastnica legitimen interes, da se delovno razmerje med strankama v prid obeh nadaljuje. Tožena stranka je v zvezi z uporabo 118. člena ZDR sicer predložila v spis članke, objavljene v različnih časopisih oziroma na internetnih straneh, v katerih se pojavlja tudi ime tožnice v zvezi z postopki, ki so zoper njo tekli pri toženi stranki. Avtorica nekaterih od njih je tudi tožnica. Navedeno, kot tudi vsebina teh člankov pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da so podani pogoji za uporabo drugega odstavka 118. člena ZDR.

Drugi odstavek 118. člena ZDR določa, da lahko sodišče (ob pogoju, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi delodajalca) ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava, ne glede na njegov predlog, če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pri uporabi citirane določbe mora torej sodišče tehtati poleg vseh okoliščin tudi interese obeh pogodbenih strank. Dejstvo je, da je delovnopravna zakonodaja namenjena predvsem varstvu pravic delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja, da je za socialni status delavca (in tudi njegove družine) praviloma bistvenega (velikokrat tudi eksistenčnega) pomena sklenjeno delovno razmerje in pravice, ki iz njega izhajajo (plača, ustrezna zavarovanja,...) in da postane v primeru prenehanja delovnega razmerja (tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca) delavčev socialni položaj praviloma vedno slabši, kot pa je bil v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Glede na to je potrebno po stališču pritožbenega sodišča člen 118/2 ZDR (ki sicer temelji na ugotovitvi sodišča, da delodajalec delavcu nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi) razlagati in uporabljati restriktivno. V primeru uporabe citirane določbe ZDR mora delodajalec zatrjevati (in dokazati) dejstva, ki tudi ob upoštevanju zgoraj omenjenih zaključkov nudijo dovolj opore ugotovitvi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Po stališču pritožbenega sodišča na podlagi izvedenih dokazov (priloge B5, zaslišanje zakonite zastopnice) ni mogoče zaključiti, da je zaupanje tožene stranke v tožnico porušeno do take mere, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je interes tožnice, da ostane v delovnem razmerju pri toženi stranki, medtem ko je bil interes tožene stranke v tem, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki preneha (saj ji v nasprotnem primeru ne bi podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Tožena stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča ni predložila ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka sicer v pritožbi zatrjuje, da je izgubila zaupanje v tožnico, vendar pa tega na podlagi že omenjenih časopisnih člankov (B5), ki so jih poleg tožnice sestavili tudi drugi novinarji, ko so obveščali javnost o sporu tožnice s toženo stranko, ni mogoče ugotoviti. Med temi članki se sicer nahaja tudi nekaj člankov, ki jih je sestavila tožnica, vendar pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebina teh člankov ni takšne narave, da bi iz njih izhajalo, da nadaljevanje delovnega razmerje tožnice pri toženi stranki ni možno zaradi porušenega zaupanja tožene stranke v tožnico. Do takšnega zaključka pa ni mogoče priti niti na podlagi izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke, ki ju je podala na narokih za glavno obravnavo dne 16. 12. 2008 in 2. 10. 2009. Tožena stranka drugih navedb (in dokazov v zvezi s tem predlogom) glede uporabe člena 118/2 ZDR ni podala.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker se predmetni individualni spor nanaša na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja, tožena stranka z ozirom na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je z ozirom na dejstvo, da je razpisalo pritožbeno obravnavo, tožnici priznalo stroške pristopa na to obravnavo in sicer za zastopanje na pritožbenem naroku 150 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj. – tar. št. 15/3/b) in 20 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 82,62 EUR. Pritožbeno sodišče tožnici preostalih priglašenih stroškov ni priznalo, ker so bili priglašeni v nasprotju z OT (višji stroški za pristop na narok), oziroma ker niso pripomogli k rešitvi tega individualnega delovnega spora (stroški odgovora na pritožbo).


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/5, 118.
Datum zadnje spremembe:
06.06.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0Mzkx