VDSS sodba Pdp 648/2011

Jedro

Za zaključek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je bistveno, da je bilo upravljanje s tveganji ter pravilo o spoštovanju limitov določeno v splošnem aktu tožene stranke, s katerim je bil tožnik seznanjen. Prejel je tudi interno pooblastilo z navedenimi največjimi dovoljenimi vrednostmi poslov ter ostalimi omejitvami, pa je kljub temu v kratkem obdobju pri trgovanju s finančnimi instrumenti štirikrat zaporedno prekoračil predpisane limite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 26. 11. 2009, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 3. 2009, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto ... – vodja poslovnega oddelka v organizacijski enoti ... – Oddelek trgovanja z bankami ter mu izplačati zaostale neto plače, obračunati in odvesti pripadajoče prispevke in davščine, vse do ponovnega začetka dela, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu dalje do plačila. Sklenilo je, da tožena stranka svoje stroške postopka trpi sama.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik ter predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil v postopku prepričan, da sodišče ugotavlja dejstva, na podlagi katerih bi lahko uporabilo določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006 – ZZZPB-F, 46/2007 - Odl. US, 103/2007, 45/2008 – Zarbit, 83/2009 - Odl. US ), na podlagi katerega lahko odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Prvostopenjska sodba za tožnika pomeni presenečenje. Prvostopenjsko sodišče je večkrat kršilo ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo pojasnil tožnika o razlogih za prekoračitev osebnega limita in tudi ni upoštevalo, da je šlo le za neznatno prekoračitev v primerjavi s celotnim možnim limitom. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je lahko utemeljena le, če kršitve pomembno vplivajo na razmerje med delavcem in delodajalcem. Naloga sodišča je, da ugotovi hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pojasnila tožeče stranke v zvezi z očitanimi prekoračitvami so pomembna za presojo obstoja kvalificirane oblike krivde. Iz navedb tožene stranke izhaja, da je bil namen izredne odpovedi preventiven oz. zgled ostalim zaposlenim. S tem, ko je tožena stranka tožnikov primer obravnavala kot zgled ostalim, je bil tožnik postavljen v neenakopraven položaj, sankcija je imela pomen generalne prevencije, kar je nedopustno. Po sodni praksi se mora sodišče samo prepričati in oceniti okoliščine kršitve ter obrazložiti, zakaj šteje, da gre za hujšo kršitev. Pravilnik o sistemu limitov za dejavnosti trgovanja s finančnimi instrumenti ne določa sankcij v primeru prekoračitve internih pooblastil. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih listin se je prepričalo, da je prekoračitev osebnih trgovalnih limitov huda kršitev pogodbenih oz. delovnih obveznosti. Ugotavljalo tudi ni škodljivih posledic, ki so ali bi lahko nastale in ki bi lahko pomenile hujšo pogodbeno kršitev. Nekritično je ocenilo trditve tožene stranke, da je bil tožnik pred obravnavanimi kršitvami že opozorjen na prekoračitev limitov. O opozorilu obstaja le elektronsko sporočilo z dne 25. 9. 2009. Dejstvo, da je bil tožnik predhodno že večkrat opozorjen, dodatno nakazuje, da tožena stranka prekoračitve limitov ni štela za hudo kršitev pogodbenih obveznosti. Določba Pravilnika, da o sankcijah v primeru nedovoljenih prekoračitev odloča uprava, utemeljuje stališče tožnika, da gola kršitev limita ni sama po sebi hujša kršitev pogodbene obveznosti. Priče so izpovedale o kršitvah limitov, ko niso bile izrečene sankcije. Opozorilu z dne 25. 9. 2009 sodišče prve stopnje daje prevelik pomen, poleg tega pa se iz opozorila ne vidi, da se nanaša na tožnika. Če je bila škodljivost neupoštevanja limitov takšna, kot navaja tožena stranka, se zastavlja vprašanje, zakaj ni izredne odpovedi podala že ob prvi prekoračitvi oz. izpeljala postopka po 83. členu ZDR. Predhodnim opozorilom sodišče daje prevelik pomen in ni utemeljilo, da je zaradi kršitev dopustno izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Minimalni standardi ne določajo zahteve predhodne odobritve za prekoračitev limitov. Priča – direktorica kadrovske službe ni poznala pomena osnovnih terminov, ki so bili uporabljeni v izredni odpovedi. Oseba, ki ne pozna vsebine kršitve in možnosti škodljivih posledic, ne more verodostojno zatrjevati zakonitosti postopka izredne odpovedi. Opozarja na izpoved priče V.A., da je do prekoračitev limitov prihajalo redno in pogosto, kar pomeni, da je tožena stranka takšno ravnanje dopuščala. Listin ali drugih dokazov o opozarjanju na nedopustnost prekoračitev limitov na kolegijih v spisu ni. Sodba o obstoju dejstev, ki jih je mogoče kvalificirati kot hudo malomarnost, ne navaja ničesar. Opozarja na izpovedi prič o značilnostih trgovanja, po katerih vnaprejšnje predvidevanje prekoračitve limitov ni možno. Pri tovrstnih poslih praktično ni mogoče pridobiti predhodne odobritve prekoračitve limitov od izvršnega direktorja. V zvezi s presojo, ali je med strankama možno nadaljevanje delovnega razmerja, je tožnik izpovedal, da bo v bodoče spremenil ravnanje in bi v zvezi s tem sodišče prve stopnje moralo upoštevati tožnikove osebne lastnosti in njegov siceršnji delovni prispevek k uspešnemu poslovanju tožene stranke. Tožeča stranka se od vročitve izredne odpovedi zaveda, kakšen pomen ima za banko prekoračitev limitov. Sodišče bi moralo ugotoviti ugodno možnost za nadaljevanje tožnikovega dela pri toženi stranki. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev prvostopenjske sodbe. Navaja, da je tožnik zavestno kršil Pravilnik o sistemu limitov za dejavnosti trgovanja s finančnimi instrumenti, sistem limitov za dejavnosti trgovanja in svoje interno pooblastilo. Tožena stranka je večkrat opozorila, da bi tožnik moral biti zgled ostalim zaposlenim. S strani nadrejenih je bil večkrat ustno in pisno opozorjen, da mora osebne trgovalne limite dosledno upoštevati. Iz izpovedi prič izhaja, da je tožnik bil opozorjen na kršitve osebnih pooblastil, kljub temu je pooblastila le v letu 2009 sam kršil enajstkrat, njemu podrejeni trgovci pa skupaj samo šestkrat. Iz izpovedi V.A. izhaja, da je bila postavitev limitnega sistema pri toženi stranki nujen ukrep, ker je bančni sistem zašel v težave, s postavitvijo limitov se je banka zavarovala pred prevelikimi izgubami. Opozarja na izpovedi prič, iz katerih izhaja, da si je banka prizadevala za spoštovanje limitov. Od direktorice kadrovske službe ni mogoče pričakovati, da bo odgovarjala na strokovna vprašanja iz bančnega poslovanja, dolžna je bila upoštevati mnenja področnih direktorjev. Tudi ostali trgovci so kršili osebne limite, vendar njihovo ravnanje ni bilo spoznano za namerno ali hudo malomarno, pojavljalo se je občasno in v manjšem obsegu. Če bi vsi trgovci ravnali kot tožnik, bi izkoristili celotni limit trgovalne knjige, prihajalo bi do nedopustnih prekoračitev in s tem do nekontroliranih tveganj za toženko. Tožena stranka je postopek izredne odpovedi izvedla zakonito in je tudi pravilno upoštevala težo kršitve. Zaradi zavestnih kršitev od delodajalca ni mogoče pričakovati, da bo nadaljeval delovno razmerje. Če bo sodišče menilo, da je pritožba utemeljena, je potrebno pogodbo o zaposlitvi razvezati ter ugotoviti trajanje delovnega razmerja najdlje do izdaje prvostopenjske sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Pravilno je tudi uporabilo materialno pravo. Kršitve postopka, ki jih očita pritožba, niso v ničemer vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, v postopku pa tudi ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Po definiciji delovnega razmerja delavec s prostovoljno vključitvijo v organiziran delovni proces delodajalca opravlja delo po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti (4. člen ZDR). Iz razlogov na strani delavca lahko delodajalec po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dokazno breme obstoja razlogov za izredno odpoved je po drugem odstavku 82. člena ZDR na delodajalcu.

S pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (priloga A/4) se je tožnik obvezal, da bo vestno, strokovno, kvalitetno in pravočasno opravljal dela na delovnem mestu in pri tem upošteval organizacijo dela in poslovanje banke. Po četrtem odstavku 5. člena pogodbe o zaposlitvi je delavec dolžan optimalno gospodariti s sredstvi banke, po petem odstavku pa mora upoštevati zahteve, navodila in splošne akte banke v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Vsebina oz. opis tožnikovega delovnega mesta „vodja poslovnega oddelka“ je bil prenos znanja sodelavcem, uvajanje sprememb v delovni proces, vodenje in izvajanje najzahtevnejših del v poslovnem oddelku ter vodenje in organiziranje dela in sodelavcev poslovnega oddelka. Tožnik je predložil interno pooblastilo, ki ga je izdala direktorica sektorja zakladništva na podlagi 10. člena Pravilnika o sistemu limitov za dejavnosti trgovanja s finančnimi instrumenti (priloga A/5). Na pooblastilu z dne 1. 6. 2009 je tožnikova izjava, da je seznanjen s pravilnikom o sistemu limitov za dejavnosti trgovanja s finančnimi instrumenti, sistemom limitov za dejavnosti trgovanja in s pooblastilom, v katerem so bile določene največje dovoljene vrednosti posla ter omejitve s tako imenovanimi dnevnimi in mesečnimi S/L („stop loss limiti“).

Med strankama ni sporno, da je tožnik pri trgovanju s finančnimi instrumenti v dneh 4. 11., 6. 11., 9. 11. in 11. 11. 2009 prekoračil osebna pooblastila oziroma dovoljene limite trgovanja, kot so bili določeni z omenjenim pooblastilom. Tožnik trdi, da prekoračitev ne pomeni hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in trditev utemeljuje z navedbami, da je do kršitev limitov pri trgovanju prihajalo že prej in tudi pri ostalih zaposlenih, sama kršitev pa naj ne bi imela škodljivih posledic za poslovanje tožene stranke. Trdi tudi, da je tožena stranka izbrala neprimerno strog ukrep, predhodno bi ga morala opozoriti na spoštovanje omejitev pri trgovanju, neprimerno pa je tudi, da so njegove prekoračitve sankcionirane kot poduk ostalim delavcem pri trgovanju.

Upravičenost banke opravljati bančne in finančne storitve, je po prvem odstavku 81. člena Zakona o bančništvu (ZBan-1, Ur. l. RS, št. 131/2006 s spremembami) odvisna od pridobitve dovoljenja Banke Slovenije. Banka Slovenije po prvem odstavku 23. člena Zakona o Banki Slovenije (ZBS-1, Ur. l. RS, št. 58/2002 s spremembami) opravlja nadzor nad bankami na podlagi zakona, ki ureja bančništvo in na tej podlagi oblikuje, uveljavlja in nadzoruje sistem pravil, ki zagotavljajo standarde varnega poslovanja bank in hranilnic. Za pridobitev dovoljenja za opravljanje bančnih storitev mora imeti banka po 124. členu ZBan-1 trden in zanesljiv sistem upravljanja, kar mora obsegati jasen organizacijski ustroj z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi notranjimi razmerji glede odgovornosti in učinkovite postopke ugotavljanja, merjenja oziroma ocenjevanja, obvladovanja in spremljanja tveganj, ki jim banka je ali bi jim lahko bila izpostavljena pri svojem poslovanju. Za opravljanje finančnih storitev mora banka po 88. členu ZBan-1 pridobiti dovoljenje Banke Slovenije. Banka Slovenije odvzame banki dovoljenje za opravljanje bančnih storitev, med ostalim tudi, če banka ne izpolnjuje pogojev glede kapitalske ustreznosti in drugih pogojev za poslovanje v skladu s pravili o upravljanju s tveganji (2. točka prvega odstavka 250. člena ZBan-1). Tožena stranka je predložila minimalne standarde za dejavnost trgovanja v bankah in druge storitve, povezane z njimi, ki jih je Banka Slovenije izdala februarja 2005 (priloga B/9). V navodilu so določene številne obveznosti bank, katerih namen je izboljšanje bančne prakse, posebej je določeno, da gre le za ključne minimalne standarde, ki jih morajo banke implementirati v svoje procese. Po točki 29 minimalnih standardov je služba trgovanja odgovorna za vsako nedovoljeno preseganje limitov. Uprava banke mora po 44. točki, z namenom zagotavljanja obvladovanja tveganj, opredeliti, vzpostaviti in izvajati ukrepe za obvladovanje teh tveganj. Zaradi kontrole tveganj mora uprava vzpostaviti strukturo limitov za posamezne vrste tveganj v okviru politik obvladovanja tveganj, delovnih postopkov in drugih dokumentov, s katerimi se definirajo odgovornosti in pristojnosti (60. točka). Po 63. točki minimalnih standardov mora uprava zagotoviti, da nobena transakcija ne bo izvedena brez predhodno določenega limita in da preseganje limita ni dopustno brez predhodne odobritve. Nedopustna preseganja limitov mora uprava sankcionirati, dopustna pa morajo vnaprej potrditi izvršne ravni vodstva oziroma uprave. Nadalje minimalni standardi določajo vrste limitov za posamezne vrste bančnih poslov oziroma finančnih instrumentov ter v 80. točki določajo, da mora uprava določiti odgovornosti in postopke v primeru prekoračitve limitov. Na podlagi teh obveznosti je uprava tožene stranke sprejela Pravilnik o sistemu limitov za dejavnosti trgovanja s finančnimi instrumenti, ki je v predloženem besedilu (priloga B/1) veljal od 31. julija 2009 dalje. Pravilnik določa sistem limitov za dejavnosti trgovanja pri toženi stranki, posebej določa limite za največjo dovoljeno izgubo (točka 7.5. in 8.5.). Prekoračitev limitov brez predhodne odobritve pooblaščenih oseb po točki 13.2. ni dovoljena. Za nedovoljeno prekoračitev limitov je odgovorna oseba, ki je izvedla transakcijo oziroma transakcije, ki so vodile do prekoračitve limitov. O sankcijah v primeru nedovoljenih prekoračitev limitov odloča uprava na predlog izvršnega direktorja področja finančnih trgov, ki mora pri odločitvi o obliki sankcije upoštevati velikost tveganja, kateremu je bila banka zaradi nedovoljene prekoračitve limitov izpostavljena.

Glede nevarnosti za poslovanje banke in škodljivih posledic prekoračitve limitov je tožnik za prekoračitev osebnega limita 6. 11. 2009 povedal, da bi glede na prekoračitev limita pri dovoljeni odprti poziciji preko noči banka lahko utrpela dodatnih 17.000,00 EUR škode, kar se ni zgodilo. Za prekoračitve „stop loss limitov“ v vsoti 6.700,00 EUR je tožnik pojasnil, da je do takšnih in večjih prekoračitev prihajalo v preteklosti in niso bile sankcionirane. Znesek je v primerjavi z njegovim dnevnim prometom, ki je znašal preko 20 milijonov evrov, relativno nizek in za banko škoda ni nastala. Prekoračitev osebnega limita mu ni bila dovoljena. Zaslišani tožnikovi sodelavci so bili sicer mnenja, da kršitev prekoračitve limita dovoljene odprte pozicije preko noči ter kršitve „stop loss limita“ niso mogle ogroziti bančnega poslovanja in tudi niso mogle biti razlog za izgubo licence za opravljanje tovrstnih poslov, vendar se je po ukrepanju tožene stranke stanje spremenilo, čeprav še vedno prihaja do kršitev.

V zadevi je po prepričanju sodišča druge stopnje bistveno, da je bilo upravljanje s tveganji ter pravilo spoštovanja limitov določeno v splošnem aktu banke, tožnik je bil seznanjen z njegovo vsebino in prejel je tudi interno pooblastilo z navedenimi največjimi dovoljenimi vrednostmi poslov ter ostalimi omejitvami. Direktorica sektorja zakladništva je izpovedala, da je prekoračitev osebnih pooblastil načeloma nedopustna. Nesprejemljivo je, da se dogodijo štiri zaporedne prekoračitve v kratkem obdobju, kot je bilo pri tožniku. Tožnik za prekoračitev limitov ni imel odobritve nadrejenih. Njegovo ravnanje, ob upoštevanju, da je bil s pravilnikom seznanjen in od nadrejene S.K. posebej opozorjen na dosledno upoštevanje internih osebnih pooblastil, po prepričanju sodišča druge stopnje pomeni hudo malomarno ravnanje ter kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Nastanek škode ni nujen pogoj za izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 8/2010 z dne 6. 9. 2011, da nastanek škode ni nujen element kršitev obveznosti, pač pa zadostuje že verjetnost, da bi neko dejanje delodajalcu lahko škodilo), o možnosti nastanka škode oziroma abstraktni nevarnosti pa je prepričljivo izpovedala direktorica sektorja zakladništva. Tožnik je imel precejšnja pooblastila, sklepal je posle z večjimi zneski, zato je zanj veljal strog limitni sistem. Zaporedne prekoračitve osebnih pooblastil pomenijo bistveno povečano tveganje za banko. Zaradi nedovoljenih prekoračitev so bili primeri, da so banke prenehale poslovati. Tožnikova kršitev je pomenila, da so sodelavci oziroma delodajalec izgubili potrebno zaupanje za normalno izvrševanje delovnih nalog. Druga odgovorna oseba, izvršni direktor za področje finančnih trgov je pojasnil, da je trgovanje s finančnimi inštrumenti tvegana dejavnost. Zaradi tveganosti poslov se lahko ustvari izguba, določitev limitov je namenjena omejitvam izgub. Potencialne izgube so lahko zelo velike, zato je potrebno pooblastila individualno omejevati. Izrečena sankcija je očitno dosegla generalno preventivni namen, saj se po izreku kršitve pri ostalih trgovcih niso pojavljale. Potrdil je, da je delodajalec do tožnika izgubil zaupanje in nadaljevanje delovnega razmerja ni možno.

Tožena stranke, ne pa tožnik, je predlagala, da se morebitna nejasna strokovna vprašanja v zvezi z upravljanjem s tveganjem, določitvijo limitov in kršitvijo teh limitov razčistijo s pomočjo izvedenskega mnenja. Tudi sodišče druge stopnje je prepričano, da so strokovna pojasnila, ki sta jih podala S.K. in B.H. zadostna za ugotovitev kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ker ima neupoštevanje standardov, določenih v Banki Slovenije in nesankcioniranje kršitev v zvezi z upravljanjem tveganj, lahko za posledico tudi izgubo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje tovrstnih poslov, ni razlogov za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodba sodišča prve stopnje je v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Zaradi zavrnitve pritožbe je sklenilo, da tožnik sam nosi pritožbene stroške, kot določa 154. člen ZPP.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1164/2010
• VDSS sodba Pdp 506/2009
• VDSS sodba Pdp 83/2007