VDSS sodba Pdp 506/2009

Jedro

Tožnik je sodeloval pri odtujitvi osmih vreč z ureo, ki jih je pomagal naložiti v vozilo in s tem pomagal, da so bile odpeljane z območja tožene stranke. Z opisanim ravnanjem je podan dejanski stan kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, saj je tožnik nezakonito razpolagal s sredstvi tožene stranke. Zaradi te kršitve je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ..., ki jo je tožena stranka podala tožniku nezakonita (točka 1 izreka), da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2003 še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v 8 dneh pod izvršbo (točka 2), da je tožena stranka za čas od 5. 8. 2008 dalje dolžna tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v socialna zavarovanja in mu za čas do vrnitve na delo plačati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.090,06 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh pod izvršbo (točka 3) ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko v plači za mesec julij 2008 v znesku 308,29 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2008 dalje do plačila in za mesec avgust 2008 znesek 42,24 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke in mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2008 dalje do plačila (točka 4). Odločilo je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in zahtevku tožeče stranke ugodi in odloči o vseh stroških tako postopka pred sodiščem prve stopnje kot tudi o pritožbenih stroških. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da ni dvoma o tem, da je tožnik storil očitane kršitve delovnih obveznosti iz 32. in 35. člena ZDR v zvezi s 27. alineo 119. člena podjetniške kolektivne pogodbe in ugotovilo, da je tožnik dne 24. 6. 2008 nezakonito razpolagal s sredstvi družbe – tehnološko ureo, pri čemer je vero poklonilo izpovedbi prič K.E., S.L. in P.I., saj je zavzelo stališče, da ni mogoče zaključiti, da bi ti po krivem obremenili tožnika za sodelovanje pri nakladanju vreč z ureo. Sodišče je ugotovilo, da je samo nakladanje vreč potekalo v času med 18.10 in 18.25 uro, ko naj bi se vozilo, ki ga je vozil K.E. nahajalo na dvorišču tožene stranke in da ni dvoma, da je tožnik sodeloval pri nakladanju vreč z ureo, ni pa moglo ugotoviti ali je šlo med storilci za predhodni dogovor ali ne, kar pa na odgovornost tožnika ni vplivalo. Po pritožnikovem mnenju, je sodišče neutemeljeno poklonilo vero tem pričam in posledično sprejelo napačno dokazno oceno. V razlogih izpodbijane sodbe ni navedeno, zakaj sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče L.A. in pribavilo tahografa za vozili, ki sta ju dne 24. 6. 2008 upravljala voznika K.E. in V.A., kar pa je bistveno, saj se neskladnih navedb delavcev K. drugače ne da preizkusiti. Te priče so namreč izpovedale, da je natisnjeno izjavo z dne 30. 6. 2008 pripravil njihov delovodja A.L. in iz te izjave izhaja, da so se delavci K. dne 24. 6. 2008 nahajali v prostorih N.L. v času od 19.10. do 19.25 ure, prav v tem času pa se je tožniku očitala kršitev obveznosti. Izpovedbe teh prič so neskladne, so pa priče imele očiten interes, da so s svojimi izjavami obremenile tožnika. Priči E.K. in L.S. sta o tem, kdo naj bi dal pobudo oz. zahteval ureo obremenjevala eden drugega, so pa delavci K. skladno izpovedali, da naj bi tega dne drugo vozilo K., ki je pripeljalo na območje N.L., odpeljalo pred njimi, kar pa ni skladno z vpisi o evidenci vozil, ki jo je vodil vratar Š.R., kar pomeni, da ta evidenca ni v redu. Sodišče prve stopnje pa bi moralo kritično oceniti tudi izpovedbo priče A.V., ki je imel zaradi pisne izjave v korist tožnika, težave pri svojem delodajalcu, kar kaže na to, da je tožena stranka pritiskala na svojega poslovnega partnerja. Po pritožbenem stališču je predhodni dogovor o odtujitvi uree pogoj za sodelovanje. Če tako tožniku predhodni dogovor ni dokazan, mu na podlagi izvedenih dokazov, t.j. izpovedb prič, ki so nesporno zagrešile to tatvino, sodelovanje pri očitani kršitvi delovnih obveznosti ne more biti dokazano.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno poklonilo vero izpovedim prič, delavcem K., katerih izpovedi so bile neskladne, priče pa so imele očiten interes, da so s svojimi izjavami obremenile tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so delavci K. E.K., .L.S in I.P., ko so bili zaslišani pred sodiščem potrdili svoje že podane pisne izjave in svoje izpovedbe podane pri toženi stranki. Ugotovilo je, da so delavci K. prišli k toženi stranki natočit gorivo. Na dvorišču jih je čakal tožnik in v korito smetarskega vozila so naložili vreče z ureo in sicer vsak dve do tri vreče. Neskladnost v izpovedbah prič E.K. in L.S. o tem, kdo naj bi dal pobudo oz. zahteval ureo, za samo odločitev ni bistvena. Ne glede na to, ali je E.K. od tožnika zahteval ureo, ali pa jo je od tožnika zahteval L.S., so vsi trije izpovedali, da so naložili med 7 in 9 vreč uree, da so nesli vsak dve do tri vreče in da je sodeloval tudi tožnik. Te tri priče so tudi izpovedale, da so ta dan odvažali smeti do 18. ure, potem pa so šli po gorivo. Izpovedi prič se sicer malenkost razlikujejo med seboj, bistvo pa je, da se je to dogajalo takoj po končanem pobiranju komunalnih odpadkov, tako da drži zapis vratarja, da je njihovo vozilo peljalo mimo vratarnice ob 18.10 uri, za njim še drugo vozilo K., ki je dvorišče zapustilo kakšnih deset minut pred vozilom, v katerem so bile priče in ki je odpeljalo osem vreč uree. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki ni našlo razlogov na strani zaslišanih prič v tej smeri, da bi te po krivem obremenile tožnika. Tožnik je sicer izpovedal, da je tega dne torej 24. 6. 2008 med 18. in 18.25 uro pomagal pri praznjenju kamiona šoferja P.I., vendar pa tega ni dokazal. Tako se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je izvedlo vse dokaze, ki so potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Tega ne bi spremenilo niti zaslišanje priče A.L. in niti pridobitev tahografa za obe vozili K., ki sta bili tega dne zvečer na dvorišču tožene stranke. Izpovedi delavcev K., ki so pri odvozu vreč uree sodelovali, so namreč skladne tako z izjavami, ki so jih dali v predhodnem postopku pri toženi stranki, kot tudi z izpovedbami v tistem postopku in je zaslišanje A.L. nepotrebno, iz tahografov pa se tudi ne bi dalo ugotoviti, kje je kakšen izmed obeh kamionov kdaj stal. Tudi pritožbeno sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje nima pomislekov. Neutemeljeno tožeča stranka tudi navaja, da evidenca vhodov vozil k toženi stranki, ki jo je vodil vratar Š.R., ni v redu. Priča je izpovedala, da je v to evidenco (B5) vpisoval vozila, ki so prišla tankat in vozila poslovnih partnerjev, ni pa vpisovala vozil, ki so razkladala ureo, ker gredo ta vozila čez tehtnico in dobijo spremni list. Poudaril je, da je uro zapisal kolikor se da natančno, prav gotovo pa je zapisal tudi vrstni red prihoda vozil. Taka pričina izpoved, v povezavi z izpovedmi drugih zaslišanih prič in v primerjavi z listinami v spisu, ne daje nikakršnega dvoma v to, da je vratar Š.R. evidenco vodil natančno in je tako tudi iz tega razloga izvedba dokaza s predložitvijo tahografov obeh vozil nepotrebna. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da je tožnik dne 24. 6. 2008 med 18.10 in 18.25 uro sodeloval z delavci K. pri odtujitvi osmih vreč z ureo, ki jih je pomagal naložiti v vozilo K., ki ga je vozil E.K., te vreče pa so bile odpeljane z območja tožene stranke, s čimer je podan dejanski stan kršitve delovnih obveznosti iz 27. alinee 119. člena Kolektivne pogodbe družbe N.L. d.o.o. (B11), saj je nezakonito razpolagal s sredstvi družbe, to pa je hkrati kršitev delovnih obveznosti iz 32. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki predpisuje, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in 35. člena istega zakona, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Takšna kršitev pa je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku po 2. alinei 111. člena ZDR, ker nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni več mogoče, kakor je utemeljeno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Odločitev o stroških temeljni na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela in tako sama krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

29.09.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1164/2010
• VDSS sodba Pdp 648/2011
• VDSS sodba Pdp 83/2007