VDSS sodba Pdp 1164/2010

Jedro

Tožena stranka je tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je najmanj dva zabojnika s kuhinjskimi odpadki odpeljal na račun druge družbe, ki se je s tem okoristila (tožnik bi moral odpadke sam odpeljati k predelovalci, ne pa jih predati drugi družbi). S tem ravnanjem je kršil pravila delodajalca (ravnal je v nasprotju z dnevnim potnim nalogom) in pravila o ločevanju odpadkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kot nezakonita razveljavi, da mu delovno razmerje ni prenehalo in še traja tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu od 2. 6. 2009 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati in izplačati pripadajočo plačo v višini, ki bi jo prejemal, če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih plač do plačila, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje glede odgovornosti tožnika za očitane mu hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, tj. neupoštevanje navodil delodajalca ter predpisov s področja ravnanja z odpadki ter nezakonitega razpolaganja z delovnimi sredstvi z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, zaradi česar je bil uveden inšpekcijski nadzor za prekršek. Ne drži, da je izpraznil sporne zabojnike. Jasno je izpovedal, da je na lokacijo ... prihajal izključno takrat, ko je pripeljal cigarete iz Bosne. Da je bilo temu tako, sta potrdili priči M.F. in A.B.. Priča M.F. je povedal, da so imeli na navedenem naslovu dva zabojnika, ki sta bila namenjena izključno kompostiranju kuhinjskih odpadkov, in sicer na način, da so čakali, da voda odteče, nakar so jih preložili nazaj v plastične sode in odpeljali do predelovalca oziroma so zabojnik direktno naložili na kombi. Po kompostiranju so tako dobili 1/3 mase, ki je bila prevzeta z odpadki, saj je bilo 2/3 mase na račun vode. Do te izpovedi se razen pavšalne navedbe, da so izpoved M.F., izpoved tožnika in priče A.B., nelogične in je v njihovih izpovedi preveč praznin, sodišče sploh ni opredelilo. Upoštevaje, da je tožnik z odpovedjo izgubil zaslužek, s katerim je preživljal družino, da je bil zaposlen pri toženi stranki vrsto let in je bil označen kot zelo dober in vesten delavec, bi se moralo sodišče prve stopnje do navedenih izpovedi jasno opredeliti. Graja zaključek sodišča, ki ni verjelo tožnikovemu opisu postopka oddaje cigaret in prevzema denarja zanje. Glede dogovora v zvezi s cigareti tožnik in priči niso pričakovali, da ga bodo morali opisovati na sodišču. Gre za obroben dogodek, zato so določena odstopanja v izpovedih tožnika in prič normalna. Izpovedi so v ključnih dejstvih enake. Priznanje dne 5. 5. 2009 je tožnik podal pod prisilo. Zasliševanje s strani inšpektorice je trajalo več kot dve uri, tožniku pa je bilo predočeno, da bo v primeru nepriznanja „dobil delovno knjižico“. V zvezi s tem je inšpektorica v dokaznem postopku povedala, da je lahko tožniku omenila, da bo firma odreagirala, pri čemer naj ne bi vedela, kako daleč bodo šli. Ob upoštevanju celotne situacije ob razgovoru dne 5. 5. 2009 bi sodišče moralo verjeti izpovedi tožnika, da je priznanje dal pod prisilo, vendar pa se sodišče do tega ni opredelilo. Tudi priča S.V., pomočnik direktorja, je na obravnavi izpovedal, da je tožniku pojasnil, da je zadeva resna in da želi njegovo pomoč, iz česar izhaja direktni pritisk nanj. Glede na trditev detektiva, da gre za zabojnike v velikosti 700 litrov in izpovedi S.V. o 700- oziroma 900- litrskih zabojnikih, bi sodišče prve stopnje moralo v skladu s 34. členom ZDSS-1 izvesti dejanski preizkus, ali lahko ena sama oseba premakne takšen zabojnik. Napačen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da predmetno dejanje pomeni hujšo kršitev delovne obveznosti takšne narave, da predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Direktor tožene stranke je povedal, da so določene ukrepe glede izobraževanja delavcev izvedli šele po spornem dogodku. S tem so pri toženi stranki priznali, da celoten sistem izobraževanja glede ravnanja z odpadki nimajo izdelanega. Dolžnost tožene stranke je, da zaposlene ustrezno informira, pri čemer mora upoštevati stopnjo izobrazbe in dostopnost različnih načinov informiranja. Upoštevaje oceno družbe, da je potrebno ravnati z odpadki v skladu s predpisi, pa je izobraževanje delavcev najmanj, kar se od podjetja pričakuje. Glede na neurejenost tožene stranke v zvezi z izobraževanjem zaposlenih bi sodišče moralo presoditi, da ne more iti za takšne kršitve, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Upoštevati je potrebno tudi preteklo delo tožnika. Zaključek sodišča, da je že kršitev sama vožnja na ... ulico, ki ni v njegovem rajonu, je pretirana, saj tožnik nima točno določene poti do svojega rajona in v obravnavanem primeru je imel možnost priti do svojega rajona po več različnih poteh. Kršitev zato ni podana. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev postopka s tem, ko ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič (E.M. in A.E.), ki bi izpovedala, da je to tožnik nosil cigarete iz Bosne, o razlogih zavrnitve dokazov pa se sodišče ni opredelilo. Glede na navedeno v pritožbi tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka se nanaša na postopanje sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju E.M. in A.E.. Na podlagi 287. člena ZPP o izvedbi dokazov odloča sodišče, ki lahko predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, zavrne, če ima za to upravičene razloge. Izvedbo navedenih dokazov je senat z dokaznim sklepom zavrnil, ker jih ni štel za relevantne oziroma potrebne. Pritožbeno sodišče se s tako presojo strinja, saj sodišče ni bilo dolžno izvajati dokazov, ki jih ni štelo za relevantne oz. ne vseh dokazov, če je ugotovilo, da je dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno, izvedba nadaljnjih dokazov pa k razjasnitvi ne bi pripomogla. S predlaganim zaslišanjem prič (pripravljalna vloga l. št. 17) naj bi tožnik dokazoval navado delavcev iz BIH, da znancem nosijo cigarete in da je tožnik večkrat prinesel cigarete v Slovenijo. Ob zaključku sodišča prve stopnje, ki dopušča možnost, da je tožnik hkrati, ko je pripeljal na naslov ... istočasno odložil cigarete, da pa iz drugih izvedenih dokazov izhaja, da je v izredni odpovedi navedenih dnevih za M.F. praznil zabojnike s kuhinjskimi odpadki, kar se tožniku očita, zaslišanje navedenih prič ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja oziroma tak dokaz ni relevanten. V pritožbi očitane bistvene kršitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga po zaslišanju navedenih prič zato niso podane.

Na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) v povezavi s 1. odstavkom 110. člena tega zakona lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo, če delavec naklepoma ali iz hujše malomarnosti krši pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, pa ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki je pripeljal smetarsko vozilo ... na naslov ..., da je najmanj dva zabojnika s kuhinjskimi odpadki odpeljal na račun družbe B., ki se je s tem okoristila za 324,00 EUR, ko bi moral te odpadke sam odpeljati k predelovalcu, in je za opravljene prevoze tožnik prejel plačilo, sicer ne bi bilo logično, zakaj jih je opravil. Na podlagi teh ugotovitev pa je utemeljeno zaključilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti iz 31. in 32. člen ZDR, saj ni spoštoval navodil delodajalca oziroma se ni ravnal po dnevnem potnem nalogu in je nenamensko uporabil službeno vozilo ter z odvozi bio odpadkov pridobil korist zase in za družbo B., opisano ravnanje pa je v nasprotju z Uredbo o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki ter z internim aktom tožene stranke.

Tožnik v pritožbi zmotno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do izpovedi priče M.F. o tem, da tožnik ni izpraznil dveh zabojnikov, ker naj bi bili ti namenjeni izključno kompostiranju kuhinjskih odpadkov, nakar naj bi jih preložili nazaj v plastične sode in odpeljali do predelovalca oziroma so jih naložili kombi. Sodišče je (na 4. strani obrazložitve) jasno zapisalo, da priči M.F. ni verjelo, da je prelagal odpadke iz plastičnih sodčkov, v katerih morajo biti shranjeni odpadki z namenom kompostiranja in jih potem prelagal nazaj v sodčke, ker je bilo to nelogično, kot je povedala tudi inšpektorica. Prav zaradi podajanja biološko razgradljivih kuhinjskih odpadkov nepooblaščenim predelovalcem oziroma odstranjevalcem odpadkov je inšpektorica izdala ureditveno odločbo družbi B., zoper katero se priča, M.F. ni pritožil. Ob upoštevanju praznin in nelogičnosti med izpovedjo M.F. in izpovedjo priče A.B. glede pridobitve same telefonske številke in zaposlitve A.B., je sodišče imelo tehtne razloge, zaradi katerih izpovedi M.F. ni sledilo. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ne verjame tožnikovemu opisu postopka oddaje in prevzema cigaret in zakaj ni do tega prihajalo istočasno, pa je posledica neskladja med izpovedjo tožnika ter prič M.F. in A.B. in nedoslednosti v sami izpovedi tožnika glede poteka dostavljanja in prevzema cigaret na naslovu .... Prav tako se pritožnik ne more uspešno sklicevati na to, da skupaj s predlaganimi pričami ni mogel pričakovati podrobnega pojasnjevanja okoliščin obravnavanega primera niti računati na to, da se odstopanja v opisu dogodka ne bodo odrazila pri oceni verodostojnosti posameznih izpovedi.

Pritožnik neutemeljeno navaja, da je bilo priznanje dne 5. 5. 2009 dano pod prisilo. Tožniku so bile na razgovoru 5. 5. 2009 predočene ugotovitve detektiva Š.Š. in inšpektorice za okolje M.M., ki so bile dokumentirane s stvarnimi dokazi. Glede tega je priča Š.Š. povedal, da na zaslišanju ni bilo govora o kakšni prisili, kar je potrdila tudi priča M.M. in obenem izpovedala, da tožniku ni nič grozila, ker to ni njena zadeva. O prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki inšpektorica tudi sicer ne more odločati, kolikor pa je priča S.V. nastalo situacijo ocenil za resno in jo pojasnil tožniku, to še ne pomeni, da je bila izjava tožnika dana pod prisilo. Iz navedenih razlogov sodišče ni verjelo tožnikovi izpovedi, da je bilo priznanje izsiljeno s strani inšpektorice M.M.. Nadalje iz izpovedi priče R.R. izhaja, da sicer vozniki nimajo točno določene poti, vendar gre za odmik od glavne poti do rajona v ..., za katere je imel nalog. Zato bi tudi v primeru, če bi se tožnik zaradi dostave cigaret ustavljal na naslovu ..., to predstavljalo kršitev navodil in neupravičeno uporabo delovnega sredstva – smetarskega vozila tožene stranke.

Tožnik v pritožbi navaja tudi, da bi glede na trditve detektiva in priče S.V. o velikosti zabojnikov sodišče v skladu z določilom 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) moralo izvesti dejanski preizkus, ali lahko ena sama oseba premakne takšen zabojnik. Po navedenem določilu do izvedbe dokazov po uradni dolžnosti pride po zaključeni izvedbi dokazov, ki so jih predlagale stranke in če sodišče oceni, da glede na vse izvedene dokaze ne bo moglo pravilno in zanesljivo ugotoviti pravno relevantnih dejstev. Ti pogoji pa v spornem primeru niso bili izpolnjeni. Priča Š.Š. je pojasnil, da je lahko porinil oziroma povlekel zabojnik z bio odpadki, pa tudi priča A.F. je potrdil, da je lahko porinil sporni zabojnik poln odpadkov. Glede na take izpovedi ter ob obstoju materialnih dokazov in izpovedi detektiva, ki je potrdil, da je bil tožnik tisti, ki je pripeljal smetarsko vozilo na naslov ... ter vsakič izpraznil po dva kovinska zabojnika kuhinjskih odpadkov, sodišču ni bilo potrebno izvajati dokaze po uradni dolžnosti.

Ob podanem odpovednem razlogu je sodišče ugotovilo, da glede na vse ugotovljene okoliščine nadaljevanje dela delavca ni mogoče do izteka odpovednega roka. Pri tem se je oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke. Toženo stranko zavezujejo predpisi na področju ravnanja in ločevanja odpadkov na izvoru, v primeru neizpolnjevanja obvez pa so predpisane kazni. Tožena stranka ima dovoljenje za odlaganje določenega odstotka bio odpadkov in v primeru preseganja le – tega so tudi predpisane kazni. Sistem sledenja je bil uveden res kasneje, toda to izjavo je potrebno razumeti v kontekstu celotne izpovedi: da so bili o pomenu ravnanja z odpadki seznanjeni delavci preko internega časopisa, LCD-ja, interneta in direktnega komuniciranja z zaposlenimi preko pomočnikov in delovodij in da so delavci z vsem seznanjeni, delajo po delovnih nalogih in vedo, kateri zabojnik je treba izprazniti in kam odpeljati. Prav tako sta priči S.V. in R.R. smiselno potrdili, da so vsi zaposleni vedeli, da odpadkov ne smejo mešati, da je to osnova. Tožnik je vedel, da se organski in neorganski odpadki ne smejo mešati, ampak jih je potrebno ločevati. Smiselno je to potrdil tudi detektiv Š.Š., ki je povedal, da bi tožnik moral vedeti, da so glede na težo in po vonju v zabojnikih M.F. kuhinjski odpadki, pa tudi videl jih je lahko. Na podlagi teh izpovedi ni mogoče pritrditi tožniku, da celoten sistem izobraževanja glede ravnanja z odpadki pri toženi stranki ni bil ustrezno izdelan. Pomen pravilnega ravnanja z odpadki, na katerem temelji ugled družbe, je za toženo stranko velik. Kljub temu, da je bilo preteklo delo tožnika dobro, pritožbeno sodišče soglaša, da je narava in teža obravnavane kršitve omajala zaupanje tožene stranke do te mere, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi upravičena. Posledično je sodišče zavrnilo tudi druge tožbene zahtevke.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi navedeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 506/2009
• VDSS sodba Pdp 648/2011
• VDSS sodba Pdp 83/2007