<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1425/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1425.2014

Evidenčna številka:VDS0013616
Datum odločbe:22.01.2015
Senat:Borut Vukovič (preds.), Tatjana Prebil (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:starostna pokojnina - upokojitev - interventni ukrepi - prenehanje delovnega razmerja - diskriminacija - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

Jedro

Prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 246. člena ZUJF ni mogoče primerjati med seboj ali uporabljati alternativno, saj so razlogi za zakonsko ureditev in pogoji za uporabo različni. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 246. člena ZUJF, ker je izpolnil pogoje za starostno upokojitev. Tožnik ima zagotovljeno socialno varnost v obliki pravice do nezmanjšane starostne pokojnine, zato ni v enakem položaju kot delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in nimajo možnosti za starostno upokojitev. Zato tožena stranka ni kršila prepovedi diskriminacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012, v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 21. 8. 2012, nezakonit in se razveljavi, da se ugotovi, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 1996 še v veljavi in je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu povrniti plačo oziroma nadomestilo plače s pripadki ter povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek.

Sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na odločbi Ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da določba 246. člena ZUJF ni v neskladju z Ustavo (razen v kolikor zadeva javne uslužbenke). Izpodbijana sodba se ne opredeli do tožnikovega uveljavljanja, da je tožena stranka kršila načelo močnejšega pravnega varstva (člen 117. ZDR), češ da bi morala tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker bi bilo to zanj bolj ugodno. Razlog, da je tožena stranka tožnika odpustila je bil v tem, da njegovo delo ni bilo potrebno, ker je trdila, da ne potrebuje dveh učiteljev športne vzgoje. Če bi tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, bi tožniku pripadala odpravnina v skladu z določili Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS, ki je bistveno višja od odpravnine po ZUJF.

Sodba sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov o tožnikovem sklicevanju na načelo močnejšega pravnega varstva. Meni, da je tožena stranka v konkretnem primeru izkoristila diskrecijsko pravico, ki ji jo je dal ZUJF in tožniku na najbolj preprost način odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav bi glede na dejanske razloge morala izvesti postopek odpovedi iz poslovnih razlogov. Trdila je, da dveh učiteljev športne vzgoje ne potrebuje in gre torej za tipičen poslovni razlog. V konkretnem primeru uporaba ZUJF za toženo stranko ni bila nujna, na voljo je imela drug ukrep, odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker tega ni storila, je kršila načelo prepovedi diskriminacije .

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožniku je bil sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2012 izdan na podlagi 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. list RS št. 40/2012). Citirani člen v prvem odstavku določa, da javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. členom ali 404. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. list 106/99 in naslednji), pogodba o zaposlitvi preneha veljati.

Ob ugotovitvi, da je tožnik ob uveljavitvi ZUJF dne 31. 5. 2012 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma 4. odstavkom 430. člena ali 402. člena ZPIZ-1, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2012 v zvezi s sklepom z dne 21. 8. 2012, izdanega na podlagi 246. člena ZUJF. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega uveljavljanja, da je tožena stranka kršila načelo močnejšega pravnega varstva in da bi morala tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker bi bilo to zanj ugodneje. 117. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) določa, če je posameznemu delavcu zaradi njegovega statusa zagotovljeno večkratno varstvo pred odpovedjo, velja močnejše pravno varstvo. Sklicevanje na citirano zakonsko določbo v konkretnem primeru je neutemeljeno. Tožnik namreč meni, da bi mu morala biti pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnih razlogov, ker bi mu v tem primeru pripadla odpravnina, ki je bistveno višja od odpravnine po ZUJF. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 246. člena ZUJF ni mogoče primerjati med seboj ali uporabljati alternativno, saj so razlogi za zakonsko ureditev in pogoji za uporabo povsem različni. Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 246. člena ZUJF, ker je izpolnil pogoje za starostno upokojitev, tožnik ima zagotovljeno socialno varnost v obliki pravice do nezmanjšane starostne pokojnine, zato ni v enakem položaju kot delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in nimajo možnosti za starostno upokojitev. Zato tožena stranka ni kršila prepovedi diskriminacije in so pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.


Zveza:

ZUJF člen 246. ZPIZ-1 člen 36, 54, 402, 430, 430/4. ZDR člen 117.
Datum zadnje spremembe:
16.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5ODYw