<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1121/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1121.2014

Evidenčna številka:VDS0013597
Datum odločbe:04.02.2015
Senat:Metod Žužek (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:starostna pokojnina - izpolnitev pogojev - prenehanje delovnega razmerja - interventni ukrepi - javni uslužbenec - diskriminacija

Jedro

Tožniku (ravnatelju) je tožena stranka vročila sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 188. člena ZUJF, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi 1. odstavka 36. člena v povezavi z določbami ZPIZ. Rok iz ZUJF ni prekluzivni rok, da bi lahko delodajalec izgubil pravico podati sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: da se ugotovi, da je sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 13. 3. 2009 tožene stranke, izdan tožeči stranki dne 7. 10. 2013 pod št. ..., nezakonit in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki z dne 16. 10. 2013 ni prenehalo in ji še traja ter zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati in vrniti nazaj na delo na delovno mesto „ravnatelj“, jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ Slovenije, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožeči stranki izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na račun njegovih pooblaščencev - Odvetniška pisarna A. d.o.o., B. ulica 8, C., št.: ... pri D. banki d.d., povrniti pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 15. dan po vročitvi prvostopenjske sodbe toženi stranki, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, predvsem pa iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi. Izpodbijana sodba sodišča v uvodu ne vsebuje datuma konca glavne obravnave, prav tako pa je tudi navedba spornega predmeta napačna, zaradi česar je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V uvodu izpodbijane sodbe je sodišče navedlo zgolj datum seje senata in datum izdaje sodbe, ne pa tudi datuma, ko je bila končana glavna obravnava, ki je bila dne 24. 1. 2014. Ker sodišče ni pravilno uporabilo določbe 324. člena ZPP in bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, tožnik meni, da je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo določb materialnega prava po 341. členu ZPP. Sodišče je določila ZOFVI uporabilo nepravilno oziroma jih sploh ni uporabilo. Na podlagi 42. člena ZOFVI se z aktom o ustanovitvi uredijo zadeve, določene z zakonom kot tudi notranja organizacija javne šole. Poleg ustanovitvenega akta imajo lahko javne šole na podlagi 43. člena ZOFVI tudi pravila, ki jih sprejme svet šole in s katerimi se urejajo vprašanja, ki so pomembna za opravljanje dejavnosti in poslovanje javne šole. V skladu z določili ZOFVI so organi javnih šol svet (46. člen ZOFVI), ravnatelj (49. člen ZOFVI) in/ali direktor (51. člen ZOFVI) ter kolegij (52. člen ZOFVI), pri čemer je poslovodni organ izključno in samo ravnatelj šole. Svet javnega zavoda - šole nima poslovodne funkcije, njegove pristojnosti so predpisane in določene v 48. členu ZOFVI. Poslovodna funkcija je na podlagi določb ZOFVI pridržana ravnatelju. Statusna vprašanja zavodov ureja Zakon o zavodih, ki v 29. členu določa, da svet ali drug kolegijski organ zavoda, upravlja z zavodom, da pa je poslovodna funkcija v zavodu pridržana direktorju oziroma drugemu individualnemu organu. Pristojnosti sveta tožene stranke kot kolektivnega organa so na podlagi ZOFVI in ZZ omejene zgolj na imenovanje in razreševanje ravnatelja šole na funkcijo - mesto ravnatelja, ne more pa odločati o poslovodenju zavoda, v okvir katerega nedvomno spada tudi sklepanje in odpoved pogodbe o zaposlitvi, seveda razen v okviru pritožbenega postopka na podlagi 3. odstavka 48. člena ZOFVI. Glede na „dvojni položaj“ ravnatelja je pravna praksa jasna, da statusni položaj ravnatelja preneha po statusno-pravnih pravilih, za prenehanje pogodbe o zaposlitvi pa veljajo pravila delovnega prava. Sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 188. člena ZUJF pa bi tožniku moral podati poslovodni organ. To je na podlagi 49. člena ZOFVI ravnatelj oziroma vršilec dolžnosti ravnatelja, če ravnatelju predčasno preneha mandat. Z dnem razrešitve tožnika z mesta ravnatelja, je bila s sklepom sveta tožene stranke na mesto vršilke dolžnosti ravnatelja tožene stranke imenovana E.E., ki je z dnem imenovanja postala poslovodni organ tožene stranke in kot takšna pooblaščena, da na podlagi določb ZUJF tožniku izda sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zoper takšno odpoved bi lahko tožnik na podlagi 3. odstavka 48. člena ZOFVI podal pritožbo na svet tožene stranke, ki bi moral o pritožbi odločiti. Za takšno stališče, kot ga je podalo sodišče ni nobene pravne in dejanske podlage. Res je, da 20. člen ZDR-1 določa, da kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, ki je po zakonu oziroma aktih družbe pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodnim osebam, če le-tega ni, pa lastnik, vendar sodišče hote ali nehote spregleda, da niti akt o ustanovitvi tožene stranke, niti veljavni predpisi, ne določajo, da svet zavoda nastopa v imenu delodajalca pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo - ravnateljem. V konkretnem primeru bi toženo stranko lahko zastopala vršilka dolžnosti ravnatelja javnega zavoda in ne predsednik sveta zavoda. Predsednik sveta zavoda oziroma javne šole ni in ne more biti predstojnik organa oziroma organizacije, v kateri je zaposlen javni uslužbenec, ki izpolnjuje pogoje za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb ZUJF. Ni pravilno stališče sodišča, da gre v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi ravnatelju za enostopenjski postopek, brez možnosti pritožbe na svet zavoda in da je sklep dokončen z vročitvijo sklepa delavcu. ZOFVI ne ločuje med ravnateljem in članom sveta zavoda, članom kolegija in navadnim zaposlenim v javnem zavodu. Svet zavoda bi moral potem, ko je ugotovil, da ravnatelj izpolnjuje pogoje iz 188. člena ZUJF, tožnika razrešiti z mesta ravnatelja, imenovati vršilca dolžnosti ravnatelja, ta pa bi moral na podlagi 188. člena ZUJF tožniku odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi, ko je zaključilo, da je bil sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi izdan pravočasno. Drugi odstavek 188. člena ZUJF določa, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz 1. odstavka 188. člena ZUJF. ZUJF ne določa, da se lahko sklep izda kasneje. Zakaj bi ZUJF navajal določen rok oziroma datum, če bi bilo pravilno stališče, kot ga navaja sodišče, da je mogoče sklep izdati kadarkoli. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, prav tako so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, zato je podan tudi pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP. Prvi odstavek 188. člena ZUJF velja za vse javne uslužbence in ne samo za direktorje oziroma ravnatelja javnih zavodov. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da je v predmetnem primeru, ko je tožnik bil ravnatelj in s tem poslovodni organ tožene stranke (statusni položaj) lahko glede na določila ZOFVI in ZDR-1 zgolj svet stranke odpove pogodbo o zaposlitvi, v primeru, da bi ga prvotno razreševal, pa bi tožniku morala biti odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, kot to jasno izhaja iz ustaljene sodne prakse. Razlogovanje tožeče stranke ne more biti pravilno, saj bi to pomenilo, da denimo ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo (ravnateljem) v javnem zavodu (podobno ali tudi v gospodarskih družbah) ne bi imeli organa, ki bi lahko zastopal javni zavod zoper poslovodno osebo. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi je namreč posledica njenega statusno-pravnega položaja (predhodnega imenovanja na funkcijo poslovodne osebe) oziroma predpogoj za takšno sklenitev. Oseba ne more sama s seboj skleniti pogodbe o zaposlitvi, posledično to lahko stori le organ, ki je pristojen zastopati javni zavod zoper poslovodno osebo. Pogodbo s tožnikom je dne 13. 3. 2009 sklenil takratni predsednik sveta tožene stranke. Tako osebi, ki ni več ravnatelj in s tem poslovodni organ javnega zavoda, ne bi bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto ravnatelja, ker je izpolnil pogoje za upokojitev. Tožena stranka opozarja tudi na prakso pritožbenega sodišča, ki dopušča delavcem v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi izbiro, da uporabijo pravno varstvo ali po ZOFVI ali svoj zahtevek neposredno uveljavljajo po določbah ZDR-1 (Pdp 1878/2004 z dne 1. 12. 2005). Tožniku tako ni bila kršena ustavna pravica po 14. členu Ustave RS ali prepoved diskriminacije po 6. členu ZDR-1. Če ni predstojnika (ravnatelja) oziroma ta ne more skleniti pogodbe sam s seboj, sklene pogodbo o zaposlitvi lahko le svet zavoda. Glede trditev tožnika o nepravočasnosti podanega sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v zvezi z določilom 188. člena ZUJF, tožnik zmotno meni, da iz same določbe izhaja, da je rok določen v posledici možnosti dogovora o nadaljevanju delovnega razmerja, kar smiselno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I 146/12-35 z dne 14. 11. 2013.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Niso podane zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka po določilih 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela pravilnih datumov oziroma predmeta. Iz predloženega spisa izhaja, da se je tožnik na glavni obravnavi 24. 1. 2014 odpovedal glavni obravnavi, tožena stranka pa je navedla, da se bo o možnosti odpovedi glavne obravnave izjasnila v pripravljalni vlogi, kar je tudi storila 29. 1. 2014. Sodišče je v nadaljevanju odločalo na seji senata 16. 7. 2014, kot to izhaja iz sodbe, torej ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, pač pa bi šlo lahko le za t.i. očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče kadarkoli popravi v okviru 328. člena ZPP. Glede pritožbenih navedb tožnika, da gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj svet tožene stranke ne bi bil pristojni organ, ki je v predmetnem primeru upravičen do podaje sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar naj bi izhajalo tako iz ZOFVI, kakor tudi v bistveno enakih primerih v okviru prava gospodarskih družb po ZGD-1, pa bi šlo za zmotno uporabo materialnega prava, ki pa po oceni ni podana. Sodba tako vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel sprejeti ravnatelj tožene stranke temveč le organ, ki odloča o imenovanju in razrešitvi ravnatelja, to je svet tožene stranke.

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu ravnatelj, pri čemer je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom in mandatno dobo pet let, ki je začela teči 14. 3. 2009. Tožniku je tožena stranka vročila sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil Zakona o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s sprem. - ZUJF), pri čemer 188. člen ZUJF določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi 1. odstavka 36. člena v povezavi z določbami ZPIZ. Pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati, če se delodajalec in javni uslužbenec za zagotovitev nemotenega delovnega procesa v roku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz 1. odstavka tega člena dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja.

Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-146/12 odločalo o ustavnosti 1. odstavka 188. člena ZUJF v zvezi z 11. odstavkom 429. člena ZPIZ-1, 2., 3. in 4. odstavka 188. člena ter 246. člena ZUJF in pri tem odločilo, da so navedene določbe, v kolikor se nanašajo na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine kot veljajo za moške zavarovance, v neskladju z Ustavo RS. Navedeno pomeni, da določbe ZUJF glede upokojevanja niso protiustavne glede moških. Pritožbeno sodišče se glede navedenega pravnega vprašanja glede prenehanja delovnega razmerja po 246. členu ZUJF sklicuje tudi na zadeve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 149/2014, VIII Ips 106/2014, VIII Ips 174/2014 in VIII Ips 188/2014.

V konkretnem primeru je šlo za prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi izpolnjenih pogojev za upokojitev na podlagi določbe Zakona o uravnoteženju javnih financ, pri čemer tožnik zatrjuje kršitev 48. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/1996 s sprem. - ZOFVI), ker o tožnikovi pritožbi ni odločal svet tožene stranke. Po določilih 48. člena ZOFVI svet odloča o pritožbah v zvezi s pravicami, obveznostmi in odgovornostmi delavcev iz delovnega razmerja, v primerih, ko lahko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Rok za vložitev pritožbe je 8 dni od dneva, ko v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, teče rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, pri čemer mora svet zavoda odločiti o pritožbi v 30 dneh od vložitve pritožbe. Če delavec ni zadovoljen z dokončno odločitvijo sveta javnega zavoda oziroma šole oziroma le-ta ne odloči v roku iz prejšnjega odstavka, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. 6. odstavek 48. člena ZOFVI pa določa, da ne glede na določbe 3. in 4. odstavka tega člena lahko delavec uveljavlja pravice neposredno pred pristojnim sodiščem v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Tako ni podana kršitev določil 341. člena ZPP, ki sicer določa, da je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določil materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno.

Po določilih 49. člena ZOFVI je ravnatelj pedagoški vodja in poslovodni organ, pri čemer se pravice, dolžnosti in obveznosti direktorja in ravnatelja določi z aktom o ustanovitvi. Ravnatelj je torej poslovodni organ oziroma zastopnik tožene stranke, kar torej pomeni, da ni mogel sprejeti sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zase, pač pa je navedeno odločitev lahko sprejel le organ, ki imenuje in razrešuje ravnatelja, to je svet tožene stranke. Tožniku je namreč prenehal mandat ravnatelja in tudi delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izpolnjevanja pogojev za upokojitev po določilih ZOFVI. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi svet zavoda lahko razrešil tožnika le s funkcije ravnatelja, v nadaljevanju pa moral imenovati vršilca dolžnosti ravnatelja, on pa bi lahko šele v nadaljevanju izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnika, da je bila tožniku kršena pravica do pritožbe, ker sklep sveta zavoda ni postal dokončen. Sklep zavoda je postal dokončen in tožnik je imel pravico vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem, ki je v celoti odločalo o pravicah tožnika. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na primer v zadevi VIII Ips 515/2007 odločilo, da v primeru, ko že pride do prenehanja delovnega razmerja, je potrebno uveljavljati svoje pravice z direktnim sodnim varstvom, v prekluzivnem roku ob uporabi določil ZDR. Tako ni mogoče šteti, da je bila tožniku kršena pravica do pritožbe. Ob tem tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam tožnika, da tožniku ne bi smelo prenehati delovno razmerje iz razloga, ker ni bilo zagotovljeno nemoteno delovanje zavoda, saj gre glede tega za prostovoljno odločitev delodajalca, ki lahko podaljša delovno razmerje le v primeru zagotovitve nemotenega delovanja delovnega procesa, ni pa delodajalec zavezan, da bi sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega procesa do zaključka mandata na delovnem mestu ravnatelja, to je do 14. 3. 2014.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik 7. 8. 2013 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pri čemer je tožnik zatrjeval, da je pogoje izpolnil 23. 7. 2013 in bi mu lahko šele takrat tožena stranka izrekla prenehanje delovnega razmerja, pri čemer naj bi bil sklep izdan tudi prepozno po izteku dvomesečnega roka. Poudariti je, da navedeni rok iz ZUJF ni prekluzivni rok, da bi lahko delodajalec izgubil pravico podati sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tako izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči nezakonitosti izdaje sklepa.

Tako je organ, ki je pristojen skleniti pogodbo o zaposlitvi za ravnatelja, pristojen pogodbo o zaposlitvi tudi odpovedati oziroma izdati sklep o prenehanju delovnega razmerja. Navedeni način prenehanja delovnega razmerja pa nikakor ne pomeni na primer diskriminacije po 6. členu ZDR-1, kot to zatrjuje tožnik. Kot navedeno je Ustavno sodišče RS je v zadevi U-I-146/12 odločalo o ustavnosti 1. odstavka 188. člena ZUJF v zvezi z 11. odstavkom 429. člena ZPIZ-1, 2., 3. in 4. odstavka 188. člena ter 246. člena ZUJF in pri tem odločilo, da so navedene določbe, v kolikor se nanašajo na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine kot veljajo za moške zavarovance, v neskladju z Ustavo RS. Odločitev torej ne velja za moške, torej ne gre za diskriminacijo zaradi starosti po 6. členu ZDR-1, kot to meni tožnik, ker naj bi delodajalci pogodbe o zaposlitvi odpovedovali le ravnateljem. Kot navedeno, ima delodajalec pravico, da se z delavcem dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja le v primeru zagotovitve nemotenega delovanja delovnega procesa, ni pa delodajalec zavezan, da z odločitvijo počaka, da ravnatelju poteče mandat.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.


Zveza:

ZUJF člen 188. ZOFVI člen 48, 48/6, 49. ZDR-1 člen 6.
Datum zadnje spremembe:
16.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5ODQx