<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1481/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.1481.2014

Evidenčna številka:VDS0013512
Datum odločbe:11.12.2014
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Silva Donko (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:starostna pokojnina - izpolnitev pogojev - prenehanje delovnega razmerja - javni uslužbenec - interventni ukrepi

Jedro

Po prvem odstavku 246. člena ZUJF javnemu uslužbencu, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s 54. členom oziroma četrtim odstavkom 130. člena ali 402. člena in 404. člena ZPIZ-1 pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Tožnik je spornega dne pridobil pravico do starostne pokojnine, zato je tožena stranka imela pravno podlago, da je tožniku na podlagi 246. člena ZUJF izdala sklep, da tožniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je sklep tožene stranke št. … z dne 1. 8. 2012 neveljaven ter da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje še traja, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 2006, aneksa z dne 6. 3. 2008, aneksa z dne 12. 8. 2008, aneksa z dne 29. 3. 2012, aneksa z dne 13. 4. 2012 in odločbe z dne 13. 4. 2012, in mu ni prenehalo dne 6. 11. 2012 ter da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po prejemu sodbe tožnika prijaviti v obvezno zavarovanje iz naslova delovnega razmerja ter mu izplačati bruto mesečno plačo za obdobje od 6. 11. 2012 do dneva izdaje sodne odločbe za vsak mesec posebej, skupaj s pripadajočimi prispevki in davščinami, v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 7. 2006 in z vsemi aneksi ter mu izplačati neto mesečno plačo za omenjeno obdobje, za vsak mesec posebej, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska neto plače, obračunane od vsakega 18. dne v mesecu do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sklep tožene stranke z dne 1. 8. 2012 ni zakonit, oprlo v celoti na odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-146/12 v zvezi s protiustavnostjo 246. člena ZUJF, na podlagi katerega je tožena stranka izdala omenjen sklep. Takšen pristop sodišča je v konkretnem primeru napačen, kajti pri dosedanjem odločanju je Ustavno sodišče RS obravnavalo zahtevo varuhinje človekovih pravic RS za presojo ustavnosti 246. člena ZUJF z vidika diskriminacije glede na spol. Ustavno sodišče RS do sedaj še ni odločalo o zahtevah ostalih pobudnikov niti ni teh zahtev združilo v enotno obravnavanje. Tožnik je v prvostopenjskem postopku zatrjeval tudi neustavnost tistega dela 246. člena ZUJF, ki dejansko delodajalcu daje neomejeno diskrecijsko pravico za odločitev, ali zaposlenim uslužbencem, ki je izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, podaljša delovno razmerje ali ne. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge, z izjemo listinskih dokazov, zavrnilo kot nepotrebne, pri čemer se je oprlo na stališče, da zakon ne predpisuje nobenega postopka glede odločanja o tem, s katerim javnim uslužbencem bo tožena stranka nadaljevala delovno razmerje tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev starostne pokojnine. Tožnik je predložil listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je bila odločitev delodajalca takšna, da bo z vsemi javnimi uslužbenci, katerim naj bi delovno razmerje prenehalo na podlagi 246. člena ZUJF, opravljen razgovor, pri čemer je bilo celo s strani delodajalca ugotovljeno, da je nadaljevanje delovnega razmerja po 246. člena ZUJF v operativnih enotah policije zaželjeno. Že takšno pisno stališče delodajalca podkrepi navedbe tožnika, da je bil pri prenehanju njegovega delovnega razmerja dejansko diskriminiran. Sodišče prve stopnje bi moralo ta listinski dokaz oceniti tudi z vidika navedb tožnika. Splošno znano je dejstvo o kadrovski podhranjenosti policije v operativnih enotah, pa sodišče kljub temu ni raziskalo dejanskega stanja glede morebitne subjektivne diskriminacije, katere žrtev je bil tožnik, saj je bil vsekakor usposobljen za to, da bi v primeru, v kolikor ga v njegovem oddelku niso več potrebovali, bil premeščen na delovno mesto v katerokoli operativno enoto Policijske postaje A.. Sodišče je pri svoji odločitvi popolnoma nekritično sledilo odločbi Ustavnega sodišča RS, U-I-146/12, ki po mnenju tožnika v njegovem primeru ne more priti v upoštev in je pri tem spregledalo, da je tožnik zatrjeval diskriminacijo pri odločanju o njegovem delovnem razmerju tudi na podlagi starosti. Tožnik je na dan 31. 5. 2012 sicer izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ki pa je osebna pravica posameznika in kot taka neodtujljiva pravica, ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti. V domeni imetnika pravice je, da se odloči, ali bo strogo osebno pravico tudi dejansko uveljavljal in če jo bo uveljavljal, kdaj jo bo uveljavljal. Zakonske določbe ZDR in ZJU dajo popolnoma dovolj okvira za odločanje delodajalcev v javnem sektorju o različnih prenehanjih delovnega razmerja javnih uslužbencev, zaradi česar je 246. člen ZUJF s tega vidika popolnoma diskriminatoren napram zaposlenim v gospodarstvu. To diskriminatornost je tožnik v svojih navedbah izpostavil, vendar se prvostopenjsko sodišče to teh navedb sploh ni opredelilo, ampak je odločilo, da je dovolj le ena odločba Ustavnega sodišča RS, v zvezi z določbo 246. člena ZUJF, ki se sploh ne dotika vseh vidikov različnih diskriminatornosti posameznih delov določbe 246. člena ZUJF. Tudi če je Ustavno sodišče RS odločilo, da določba 246. člena ZUJF ni diskriminatorna glede na starost, ampak glede na spol javnih uslužbencev, je potrebno upoštevati tudi prepoved diskriminacije kot jo na ravni Evropske Unije določata direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in sveta ter Direktiva Sveta 2000/78/ES. ZUJF nikakor ne zasleduje ligitimnega cilja, ki ga obe omenjeni direktivi dopuščata v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev. Sodišče se ni opredelilo v zvezi z navedenim, prav tako pa se ni ukvarjalo s vprašanjem, zakaj je delodajalec izdal celo pisno stališče, da je ohranjanje zaposlitve uslužbencev v operativi policijskih enot priporočljivo, nato pa je odločil, da tožniku delovno razmerje preneha. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 607/2013, Pdp 1057/2013, Pdp 1099/2012 in Pdp 382/2014. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožniku je prenehala pogodba o zaposlitvi z dnem dokončnosti sklepa z dne 1. 8. 2012 na podlagi 246. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), ki je pričel veljati 31. 5. 2012. Zoper sklep se je tožnik pritožil, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS pa je s sklepom z dne 19. 9. 2012 pritožbo tožnika zavrnila. Po prvem odstavku 246. člena ZUJF javnemu uslužbencu, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s 54. členom oziroma četrtim odstavkom 130. člena ali 402. člena in 404. člena ZPIZ-1, pogodba o zaposlitvi preneha veljati. Na podlagi dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 5. 7. 2012 je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik na dan 31. 5. 2012 pridobil pravico do starostne pokojnine in je zato tožena stranka imela pravno podlago, da je tožniku na podlagi 246. člena ZUJF izdala sklep z dne 1. 8. 2012, da tožniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je prišlo pri izdaji sklepa z dne 1. 8. 2012 do diskriminatornega ravnanja tožene stranke in da so bile z izdajo sklepa tožniku kršene temeljne človekove pravice in svoboščine ter da tako ta sklep kot sklep druge stopnje z dne 19. 9. 2012 temeljita na protiustavni določbi 246. člena ZUJF. Sodišče prve stopnje ni ravnalo nepravilno, ko se je sklicevalo na odločitev Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-146/12 v zvezi s protiustavnostjo 246. člena ZUJF. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na to, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da je 246. člen ZUJF v skladu z Ustavo, v kolikor se nanaša na moške zavarovance kot javne uslužbence, in da predstavlja 246. člen ZUJF zakonito pravno podlago, na podlagi katere je tožniku prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Ustavno sodišče je namreč zapisalo, da so ob upoštevanju prvega odstavka 6. člena Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ustavno dopustni cilji za poseg v pravico starejših javnih uslužbencev, do nediskriminacijskega obravnavanja zagotovitev vzdržnih javnih financ in zmanjšanje mase plač v javnem sektorju, zagotovitev uravnotežene starostne strukture javnih uslužbencev in preprečitev spora o tem, ali je javni uslužbenec sposoben opravljati delo po določeni starosti. Ker je izpodbijani ukrep primeren, nujen in sorazmeren v ožjem smislu, je poseg v pravice iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS ustavno dopusten. Izpodbijana ureditev, na podlagi katere pogodba o zaposlitvi preneha veljati, ob izpolnitvi zakonskih upokojitvenih pogojev, pri čemer so ti določeni različno za moške in ženske, pa pomeni poseg v pravico javnih uslužbenk do nediskriminacijskega obravnavanja (prvi odstavek 14. člena Ustave RS).

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi moralo sodišče upoštevati prepoved diskriminacije, kot jo na ravni Evropske Unije določata Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktiva Sveta 2000/76/ES. Po oceni pritožbenega sodišča direktivi, na kateri se sklicuje pritožba, ne izpolnjujeta pogojev za neposredno učinkovanje (to je razvidno že iz obsežne sodne prakse sodišča EU, ki se je oblikovala v zvezi s tema direktivama). Pravilno je sodišče prve stopnje uporabilo 246. člen ZUJF, saj s tem direktivi, na katere se sklicuje pritožba, nista bili kršeni. V zvezi z diskriminacijo glede tožnikove upokojitve zaradi starosti se pritožbeno sodišče sklicuje na zadevi C-159/10 in C160/10 Puchs in Köhler in zadevo C-411/25 Palacios De la Villa, v katerih je sodišče EU obrazložilo, da Evropsko pravo, ob določenih pogojih, ne nasprotuje obveznemu upokojevanju delavcev (podobno tudi zadeva C-45/2009 oziroma združeni zadevi C-250/2009 in C-268/2009). Torej omenjena določba ZUJF ne nasprotuje niti Direktivi Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu niti Direktivi 2006/54/ES.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločanje o utemeljenosti pritožbe niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker je bila torej določba 246. člena ZUJF pravilno uporabljena za izdajo spornih sklepov tožene stranke, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z odgovorom ni bistveno pripomogla k rešitvi zadeve.


Zveza:

ZUJF člen 246, 246/1. ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 54, 130, 130/4, 402, 202.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5MTgy