VDSS sodba Pdp 595/2010

Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni upravičena do odpravnine ob upokojitvi, čeprav se je naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja upokojila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 10. 2008, da se ugotovi, da je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi upokojitve 6. 12. 2008, da ji je dolžna tožena stranka izplačati odpravnino ob upokojitvi skladno s Kolektivno pogodbo Zavarovalnice ... d.d. in sicer v višini treh povprečnih plač delavca v družbi po predhodnem odvodu davkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2008 do plačila ter da ji je dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla le pavšalne in splošne razloge ter da ni pojasnila, ali je bila v spornem obdobju prisotna težja gospodarska situacija. Sodišče prve stopnje je v zvezi z razlogom za odpoved zapisalo, da je direktor tožene stranke izpovedal o nenehnem upadu prometa ter da je imela tožena stranka v letu 2004 1.200.000,00 EUR prihodkov, v letu 2008 pa le 360.000,00 EUR. Ti finančni podatki, ki jih je tožena stranka predložila, niso popolni, skupni prihodki v letu 2008 so znašali 533.018,00 EUR, tako da so se glede na leto 2007 zmanjšali za manj kot 9 %. To zmanjšanje ne predstavlja zmanjšanja prihodkov, zaradi katerega bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičena upoštevaje, da je bilo število zaposlenih v letu 2008 glede na prejšnja leta manjše. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno presodilo, da izostanek obvestila o nameravani odpovedi, katerega namen je zagotovitev popolnega obveščanja delavca, kar mu omogoči pripravo na prihodnji ekonomski in pravni položaj, ne predstavlja kršitve, zaradi katere bi bila odpoved nezakonita, saj bi tožnica, v kolikor bi bila z odpovedjo pravočasno seznanjena, toženo stranko obvestila, da se namerava upokojiti. Dejansko je toženo stranko o nameravani upokojitvi pravočasno obvestila, kar je priča G.Č. zanikala. Tožnica je pogoje za upokojitev izpolnila novembra 2008, kar kaže, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti odpovedi ni izvedlo vseh predlaganih in potrebnih dokazov, tako da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo. Predvsem ni izvedlo dokazov z določitvijo sodnega izvedenca finančne stroke in z zaslišanjem tožnice, ki bi pojasnila okoliščine v zvezi z vročitvijo obvestila o nameravani upokojitvi. Prvi dan po vrnitvi z bolniškega staleža je izvedela, da je direktor tožene stranke odsoten in da se vrne šele čez tri dni. Naslednjega dne zjutraj je kljub temu odšla k toženi stranki in ugotovila, da je direktor v pisarni. Predala mu je obvestilo o nameravani upokojitvi z dne 23. 11. 2008, direktor je obvestilo le prebral in ga vrnil tožnici. Slednja je želela pred upokojitvijo izrabiti letni dopust, ki ni bil odobren. Poleg tega so ji naročili, da počaka z vročitvijo obvestila o nameravani upokojitvi, G.Č. ji je celo dejala, naj napiše obvestilo o nameravani upokojitvi s 5. 12. 2008 in ne s 23. 11. 2008. Takoj po prejemu odpovedi je tožnica obvestilo vročila T.E., ki je bila zaposlena kot tajnica. Sodišče prve stopnje je zaslišalo le direktorja tožene stranke in pričo G.Č., ki ni verodostojna. Direktor tožene stranke se je želel na vsak način znebiti tožnice, kljub temu da je delo vrsto let vestno in natančno opravljala. Odpoved je prejela, čeprav sta bila tako G.Č. kot direktor seznanjena z nameravano upokojitvijo. Dejansko razlog za odpoved ni bil poslovni razlog ampak dejstvo, da je bila tožnica v zadnjem letu pogosto odsotna zaradi bolezni. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje kot razlog za odpoved navedlo tudi ukinitev poslovalnice, v kateri je opravljala delo. Navedeno ni resnično, poslovalnica ni bila ukinjena zaradi njene bolniške odsotnosti, saj v letu 2008 v tej poslovalnici dela ni več opravljala, delo je opravljala v prostorih uprave tožene stranke. Razlog za ukinitev poslovalnice je bil v tem, da so pogodbeni delavci prenehali poslovati s toženo stranko, ker niso prejeli plačila, do katerega so bili upravičeni.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnice, pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano sodbo. Navedla je, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je zaključilo, da je tožena stranka tožnici utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pritožbene navedbe, da odpoved ni bila potrebna, ker je tožnica novembra 2008 izpolnila pogoje za upokojitev, niso upoštevne, bistveno pri presoji zakonitosti odpovedi je, da je tožena stranka z izpovedmi prič in predloženimi listinami dokazala utemeljen (poslovni) razlog za odpoved. V letu 2009 je v primerjavi z letom 2008 upadlo število sklenjenih življenjskih zavarovanj za 51 %, premoženjskih zavarovanj pa za 30 %. Trend upada je bil razviden že pred podajo odpovedi. Odpoved je tožena stranka podala zaradi ekonomskih težav, pred tem tožnice ni šikanirala ali zaničevala. Svoja stališča je tožnica izrazila preko pripravljalnih vlog in navedb na narokih za glavno obravnavo, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da je ne bo zaslišalo. Predlog za izvedbo dokaza z določitvijo izvedenca finančne stroke pa je podala prepozno. Nedovoljeno novoto predstavljajo tudi navedbe v pritožbi, da je tožnica odpoved prejela zaradi pogostih bolniških odsotnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, in pri tem skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstoji utemeljen razlog za odpoved, kot je določeno v 2. odstavku 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Posamezni odpovedni razlogi so določeni v 1. odstavku 88. člena ZDR, za poslovni razlog gre v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca, pri čemer mora biti ta razlog glede na 2. odstavek 88. člena ZDR utemeljen, torej takšen, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po 1. odstavku 82. člena ZDR je utemeljen razlog za odpoved dolžan dokazati delodajalec. Skladno s 4. odstavkom 83. člena ZDR mora pred odpovedjo delavca o nameravani odpovedi obvestiti.

Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga, ki je bila podana 21. 10. 2008, pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za odpoved. Pri tem je upoštevalo izpoved zakonitega zastopnika (direktorja) tožene stranke M.K. in priče G.Č., ki sta skladni med seboj in s predloženimi listinami. Tako zakoniti zastopnik tožene stranke kot priča sta bila pred zaslišanjem skladno z 2. odstavkom 238. člena ZPP opomnjena na dolžnost govoriti resnico, da ne smeta ničesar zamolčati, in opozorjena na posledice krive izpovedi. Slabo finančno stanje, to je dejstvo, da je promet v letu 2008 nenehno upadal, ki sta ga potrdila in ki je razviden iz prikaza poslovnih izidov, ki ga je predložila tožena stranka, predstavlja utemeljen (poslovni) razlog za odpoved, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pri tem ni bilo dolžno (oziroma niti ni smelo) presojati potrebnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela, ki je bila rezultat slabega finančnega stanja. Iz tega razloga niso upoštevne pritožbene navedbe tožnice, da finančno stanje ni bilo dovolj slabo (da ni šlo za takšno zmanjšanje prometa), da bi bila odpoved upravičena. Tožena stranka je bila dolžna dokazati le, da je zaradi takšnega stanja prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Poleg slabega finančnega stanja (ekonomski razlog) je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno še, da je tožena stranka ukinila poslovalnico, v kateri je tožnica opravljala delo, kar predstavlja nadaljnji utemeljen (organizacijski) razlog za odpoved.

Dejstvo, da tožena stranka tožnice ni predhodno obvestila o nameravani odpovedi, samo po sebi ni razlog za nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Obvestilo je namenjeno temu, da se delavec na bodočo odpoved pripravi in da si zagotovi angažiranje sindikata, katerega član je ob uvedbi postopka (kot izhaja iz 84. člena ZDR). Tožnica je v zvezi s tem v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla le, da bi ob prejemu obvestila imela možnost obvestiti sindikat (pri čemer niti ni zatrjevala, da je članica sindikata, čeprav je drugačne navedbe tožene stranke označila za neresnične), da bi se pravočasno pripravila na ekonomske in pravne posledice odpovedi in da bi v tem primeru sama podala odpoved zaradi predvidene upokojitve. Četudi ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi odpovedi zaradi upokojitve, ampak na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, se je tožnica naslednji dan po izteku odpovednega roka upokojila in pri tem ni bila prikrajšana. Prikrajšana tudi ni bila pri odpravnini. V primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi upokojitve bi bila sicer res upravičena do odpravnine ob upokojitvi, do katere sedaj ni upravičena, je pa upravičena do odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 109. členu ZDR. Odpravnini pa sta tudi po višini primerljivi.

Tožnica pred prejemom redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke ni obvestila o nameravani upokojitvi, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. V postopku pred sodiščem prve stopnje je navedbe s tem v zvezi spreminjala, na podlagi njenih navedb, ki jih je tožena stranka prerekala, sta stranki na naroku za glavno obravnavo kot nesporno ugotovili, da je bila odpoved tožnici vročena istega dne (21. 10. 2008) kot obvestilo, vendar pred njim. Tožena stranka tako ob podaji odpovedi z nameravano upokojitvijo tožnice ni mogla biti seznanjena. Drugačne navedbe v pritožbi kot tudi navedbe glede izročanja obvestila o nameravani upokojitvi toženi stranki, glede bolniške odsotnosti tožnice in glede razloga za ukinitev poslovalnice, v kateri je opravljala delo, predstavljajo novote. Navajanje novih dejstev je skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP v postopku odločanja o pravnem sredstvu izključeno, razen v primeru, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma pod pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP do konca glavne obravnave. Ker tožnica razlogov za zamudo pri podajanju navedb ni navedla, jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe oziroma o zakonitosti izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje ni upoštevalo.

Ob ugotovitvi, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 10. 2008 zakonita, je tožnici pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala 5. 12. 2008, naslednjega dne pa se je upokojila. Delovno razmerje ji je prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke in ne zaradi upokojitve, zaradi česar ni upravičena do vtoževane odpravnine ob upokojitvi, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Je pa upravičena do odpravnine, ki je predpisana za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar plačila te odpravnine v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala, zato o njej ni bilo odločeno.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožnica, niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato po 1. odstavku 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Svoje pritožbene stroške krije po 1. odstavku 155. člena ZPP tudi tožena stranka, ker njen odgovor na pritožbo tožnice ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

09.03.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 575/2010
• VDSS sodba Pdp 316/2011
• VDSS Sodba Pdp 603/2019