VDSS sodba Pdp 176/2010

Jedro

Tožnik izpita za varnostnika ni imel, tako da dela varnostnika ni smel opravljati. Iz tega razloga ga tožena stranka pri izbiri presežnega delavca utemeljeno ni primerjala z ostalimi delavci, ki so delo varnostnika opravljali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19. 3. 2002 in 24. 4. 2002, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter mu še vedno traja, toženi stranki pa se naloži, da ga je dolžna pozvati na delo, ga ustrezno razporediti ter mu za čas od 25. 4. 2002 do 25. 10. 2002 izplačati razliko med prejetim nadomestilom in plačo, ki bi jo prejel, v kolikor bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne razlike, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od 26. 10. 2002 dalje do ponovnega nastopa dela pa priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel v kolikor bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne mesečne plače, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izdalo identično sodbo kot pred tem dne 29. 8. 2006, ponovno se ni opredelilo do tožnikovih navedb, poleg tega pa je pri presoji, ali so bila pravilno uporabljena merila za določanje presežnih delavcev, ni upoštevalo napotil vrhovnega sodišča. Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala kriterije za določitev presežnih delavcev, čeprav naj bi le-ti predstavljali le priporočila. Priloga III panožne kolektivne pogodbe izrecno navaja, da delodajalec upošteva vse kriterije, merila le priporoča. Kriterije ni možno uporabiti po sistemu izločanja, temveč le kumulativno. Kljub izrecnemu napotilu vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnika določila kot trajno presežnega delavca, ker ni imel opravljenega preizkusa znanja za varnostnika. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik od pravnomočne sodbe opr. št. Pdp 259/96 z dne 10. 11. 1998 še vedno razporejen na delovnem mestu varnostnik III (operater). Sodišče je v sodbi z dne 25. 11. 2003 pravilno ugotovilo, da je bila razporeditev tožnika na delovno mesto varnostnik III (operater) dne 23. 1. 2002 zgolj fiktivna, saj je tožena stranka vedela, da dela na tem delovnem mestu dejansko ne more opravljati, ker ne izpolnjuje pogojev za zasedbo tega delovnega mesta. Sodišče najprej ugotavlja, da je bil tožnik razporejen na to delovno mesto, v nadaljevanju pa, da teh del ne more opravljati, ker nima izpita za varnostnika. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik ni imel zahtevanega preizkusa znanja - izpita, kot to določa Zakon o zasebnem varovanju, vendar pa napačno ugotavlja, da je za vsa delovna mesta sistemizirana pri toženi stranki zahtevan tak izpit. Tožniku ne gre očitati, da izpita ni imel opravljenega, temveč, da je izključni razlog za to na strani tožene stranke. Od julija 1998, ko bi tožena stranka morala tožnika pozvati na delo, do 29. 5. 2001 tožnika ni napotila na opravljanje izpita, kar je nesporno. Med tem časom je ostale delavce, ki jih je na novo zaposlila pošiljala na izpite. Direktor tožene stranke je izpovedal, da je bil tožnik napoten na opravljanje izpita, ki ga ni opravil, nakar je bil ponovno napoten še dvakrat, vendar je bil takrat v bolniškem staležu. Za prenehanje delovnega razmerja mora obstajati resen razlog. Razlogi za prenehanje potreb po delu enega delavca s sklicevanjem na slabe poslovne rezultate so bili navidezni, saj je imela tožena stranka tudi v letih pred 2002 enake težave pri poslovanju. Tožnik je zatrjeval, da je tožena stranka sklepala delovna razmerja za delovna mesta z zahtevano IV. in V. stopnjo izobrazbe po prenehanju delovnega razmerja tožnika. Sodišče prve stopnje je kljub temu, da je tožnik predlagal, da se opravijo poizvedbe pri ZZZS o prijavljenih in odjavljenih delavcih, dokaza ni izvedlo, temveč je zaključilo, da v zvezi s tem, ni predložil dokazov. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do drugih tožnikovih navedb, ni izvedlo predlaganih dokazov, niti se ni opredelilo do ugovorov. Vztraja pri ugovoru, da zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni odločal pristojni organ. Tožnik se je po obravnavi 30. 5. 2006 seznanil z zapisnikom sestanka sindikata tožene stranke z dne 9. 7. 2000. Iz vsebine zapisnika izhaja, da je do izdaje izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja prišlo iz diskriminatornih razlogov. Po reintegraciji ga je namesto, da bi spoštovala odločitev sodišča, začela poniževati in maltretirati z namenom, da bi sam dal odpoved. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Toženi stranki ni mogoče očitati nepravilne uporabe kriterijev, način uporabe pa je bil določen v programu presežnih delavcev in ugotovitvi z dne 10. 2. 2002. Tožena stranka ni imela in nima nobenega drugega delovnega mesta, na katerem ne bi bil zahtevan izpit za varnostnika. Vendar ga ni odpustila, ker ni imel izpita, temveč zato, ker varnostnikov ni potrebovala. O tem, da se je tožena stranka trudila, da bi tožnik izpit opravil, je v spisu veliko navedb in izvedenih dokazov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že dvakrat odločalo, s sodbo opr. št. Pdp 261/2007 z dne 10. 5. 2007 je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. VIII Ips 447/2007 z dne 17. 11. 2008 reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku se je sodišče prve stopnje v skladu z napotili revizijskega sodišča opredelilo glede uporabe kriterijev za določanje presežnih delavcev in tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je bil tožnik v času ugotavljanja trajno presežnih delavcev pri toženi stranki razporejen na delovno mesto varnostnik III (operater). Tožnik je bil od pravnomočne sodbe opr. št. Pdp 259/96 z dne 10. 11. 1998 še vedno razporejen na navedeno delovno mesto, tožena stranka je z ugotovitvenim sklepom z dne 23. 1. 2002 ugotovila le, da je tožnik razporejen na to delovno mesto. Kljub ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila razporeditev zgolj formalna, ker tožnik dela na tem delovnem mestu ni smel opravljati (ker ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta), je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik razporejen na to delovno mesto pravilna. Tožena stranka je tožnika po vrnitvi nazaj na delo, razporejala na različna delovna mesta, zoper sklepe je tožnik ugovarjal, nakar jih je tožena stranka sama razveljavila. Tako je dejansko v času ugotavljanja trajno presežnih delavcev bil tožnik še vedno razporejen na delovno mesto varnostnik III (operater) in so pritožbene navedbe, da tožnik ni mogel biti razporejen na to delovno mesto, ker ni imel izpita za varnostnika neutemeljene.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožena stranka za določitev presežnih delavcev ni uporabila kriterijev po Kolektivni pogodbi za dejavnost zasebnega varovanja (Ur. l. RS št. 73/2000 in naslednji – v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Po določbi 5. odstavka 17. člena panožne kolektivne pogodbe se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi panožne kolektivne pogodbe pripravila program razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru toženi stranki ni bilo potrebno upoštevati meril za ovrednotenje posameznih kriterijev, ker tožnik ni bil primerljiv z ostalimi delavci, ki so opravljali delo varnostnika III (operater). Tožnik izpita za varnostnika ni opravil, zato ni smel opravljati dela varnostnika, zato tudi ni bil primerljiv z ostalimi varnostniki. Pri navedenem pritožbeno sodišče poudarja, da tožnik tudi dejansko ni opravljal dela pri toženi stranki, ne dela varnostnika, kakor tudi ne drugega dela. Zato tudi ni bila mogoča primerjava s kakšnim drugim delom, ki bi ga tožnik eventualno opravljal (torej dejansko delo).

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so bili razlogi na strani tožene stranke, da tožnik ni opravil izpita za varnostnika. Dejstvo je, da tožnik ob prvem poizkusu izpita ni opravil, ob kasnejši prijavi, pa je bil v bolniškem staležu. Toženi stranki torej ni mogoče očitati, da tožnika ni napotila na opravljanje izpita in da so bili razlogi, da izpita ni opravil na njegovi strani.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela možnosti, da v okviru delodajalca delavca razporedi na drugo delovno mesto, v skladu z določbo 1. odstavka 36. a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS št. 14/90 in naslednji), glede na to, da tožnik nima opravljenega izpita za varnostnika.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni predložil dokazov, da je tožena stranka sklepala delovna razmerja za delovna mesta s IV. in V. stopnjo strokovne izobrazbe. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je predlagal poizvedbe pri zavodu za zaposlovanje v zvezi z zaposlitvami pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza, saj tožnik ne navaja konkretnih dokazov, katerega delavca je tožena stranka v spornem obdobju zaposlila, pri tem pa je bistveno le obdobje po prenehanju delovnega razmerja oziroma ob prenehanju delovnega razmerja tožnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pomembnih dokazov in ugotovila vsa pravno relevantna dejstva. Sodišču prve stopnje se v razlogih sodbe ni dolžno opredeljevati do vsega dokaznega gradiva. Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno. Sodišče prve stopnje ima o vseh odločilnih dejstvih razloge, ugotovljeno dejansko stanje pa je podprto tudi z dokazno oceno tistih dokazov, ki so bili bistvenega pomena.

Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.03.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1071/2010
• VDSS sodba Pdp 590/2010
• VDSS sodba Pdp 65/2012