Sodba VIII Ips 82/2007

Jedro

Kdaj preneha potreba po opravljanju določenega dela po 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR, je dejansko vprašanje. Dan začetka veljavnosti Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto, na katerem je delala tožnica, je lahko pomemben, vendar ni odločilen. Če je bilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi znano, da delo ni več potrebno (27.6.2005), datum veljavnosti tega pravilnika (1.8.2005) na odločitev ne more vplivati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožnici z odločbo z dne 27.6.2005 na podlagi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) zaradi poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ), ki je bila dne 14.6.2004 sklenjena za delovno mesto (v nadaljevanju: DM) pomočnika direktorja marketinga za domači trg za nedoločen čas. V 3. točki izreka odločbe je tožena stranka tožnici ponudila sklenitev PZ za čas od 5.7.2005 do izteka odpovednega roka (31.7.2005), za ista dela in naloge, ki jih je tožnica opravljala do takrat. V PZ z dne 14.6.2004 je bilo dogovorjeno, da je navedena dela tožnica opravlja za določen čas od 5.7.2004 do ("predvidoma") 4.7.2005. Z reorganizacijo je bilo navedeno DM ukinjeno.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnice na ugotovitev, da je navedena odpoved PZ nezakonita, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji od 31.7. do 11.10.2005 priznati pravice iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: DR), vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji izplačati nadomestilo plače v bruto znesku 849.094,60 SIT mesečno in od navedenega zneska obračunati prispevke in davke. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je bilo zaradi zmanjšanja stroškov pri toženi stranki potrebno reorganizirati službo, v kateri je bilo tožničino DM. Ugotovilo je tudi, da je Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (v nadaljevanju: Pravilnik), s katerim je bilo ukinjeno DM, na katerem je delala tožnica, začel veljati 1.8.2005. Tožnici je bila ponujena sklenitev PZ za določen čas, do 31.7.2005, ki pa je tožnica ni podpisala. Sodišče je sklepalo, da je tožena stranka dokazala resen razlog za odpoved PZ po 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ, na vrnitev na delo od 31.7. do 11.10.2005 in na plačilo bruto plače za navedeno obdobje v znesku 849.094,60 SIT (1. in 2. točka izreka). V 3. točki izreka je zavrnilo zahtevek na vpis delovne dobe od 31.7.2005 do 11.10.2005 (do tega dne je bila tožnica zaposlena pri drugem delodajalcu, njena izpovedba na glavni obravnavi dne 20.12.2005, list. št. 44 do 46 spisa) in na plačilo bruto plače. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka (4. točka izreka). Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, zato so bili podani pogoji za spremembo sodbe sodišča prve stopnje po določbi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je spremenjeni Pravilnik začel veljati 1.8.2005, kar pomeni, da v času odpovedi tožničino DM še ni bilo ukinjeno. To pomeni, da v času, ko je bila PZ odpovedana, še ni obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved po 1. alinei prvega odstavka in po drugem odstavku 88. člena ZDR. Ta zaključek je potrjen tudi z dejstvom, da je tožena stranka ponudila tožnici sklenitev DR za določen čas za DM, na katerem je opravljala delo.

Zoper izrek v 1., 2. in 4. točki pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navajala je, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, o listinah z dne 15. (obvestilo tožnici o ukinitvi DM) in 21.6.2005 (sprememba mikro sheme organiziranosti), ki potrjujeta resen in utemeljen razlog za odpoved PZ. Torej je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navajala je tudi, da je dokazni zaključek, da ob odpovedi PZ ni obstajal resen razlog za njeno odpoved, v nasprotju z listinami (listine z dne 15. in 21.6.2005), je pa tudi v nasprotju z izpovedbami prič. V 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je določeno, da delodajalec lahko odpove PZ, ko preneha potreba po opravljanju določenega dela. Ta okoliščina je odločilna za ugotovitev zakonitosti odpovedi, ne pa formalna sprememba akta o sistemizaciji DM. Tožnici je bila sklenitev PZ za določen čas za isto DM ponujena le zaradi praktičnih razlogov. Tudi če bi bila odpoved PZ nezakonita, tožnica od 11.7. do 11.10.2005 nima pravice do nadomestila plače, ker je bila v tem času zaposlena pri drugem delodajalcu. Za ta čas ima tudi vpisano delovno dobo. Sicer pa tožnica o zaposlenosti in plači ni ponudila nobenega dokaza. Zmotna je tudi odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka, ker tožnica ni "praktično v celoti uspela z zahtevkom".

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti le zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP in zaradi razlogov, ki jih navaja 370. člen navedenega zakona. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in da ni smelo upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na zaposlitev tožnice pri drugem delodajalcu.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Takšna kršitev je podana "če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki". To bistveno kršitev uveljavlja revizija dejansko v zvezi s presojo listin z dne 15.6. in 21.6.2005 in v zvezi z oceno izpovedbe prič, kar pa ne more biti bistvena kršitev določb postopka, temveč pomeni izpodbijanje dejanskega stanja (ali je povezana z zmotno uporabo materialnega prava), ta pa - kot že prej obrazloženo - na revizijski stopnji zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljena.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Za pravilno uporabo materialnega prava sta odločilni dve dejstvi, ki sta ugotovljeni v izpodbijani sodbi: najprej dan veljavnosti novega Pravilnika, in nato, ponudba tožene stranke tožnici za sklenitev PZ za določen čas za DM, na katerem je delo že opravljala in za katerega je bilo ugotovljeno, da ni več potrebno.

V 1. alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je določeno, da delodajalec lahko redno odpove PZ, če "preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz PZ ..." Kdaj dejansko preneha potreba po opravljanju določenega dela, je dejansko vprašanje. To pomeni, da je iz vsakega posameznega primera v določenem sporu presoditi, kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela. ZDR določa, da je pri sklepanju PZ treba upoštevati omejitve avtonomije pogodbenih strank (7. člen), da je pri sklepanju PZ treba upoštevati tudi vsebino splošnega akta delodajalca (8. člen), da delavec sklene PZ v skladu z splošnim aktom delodajalca (20. člen) in da se v PZ v določenih primerih lahko stranki PZ sklicujeta na splošni akt delodajalca (drugi odstavek 29. člena). V navedenih določbah ZDR daje aktu o sistemizaciji delovnih mest (splošnemu aktu delodajalca) pomembno vlogo v zvezi z vsemi pomembnimi vprašanji, ki se nanašajo na delovna mesta, torej tudi v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela. Vendar iz dosedanje prakse tega sodišča izhaja, da je za ugotovitev okoliščin iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR lahko pomemben dan začetka veljavnosti splošnega akta delodajalca (v tem primeru Pravilnika), vendar presoja in razlaga pojma "preneha potreba po opravljanju določenega dela" kaže, da v bistvu v praksi datum začetka veljavnosti splošnega akta (pravilnika) ni odločilen, čeprav je v posameznih primerih lahko pomemben. To sodišče je že na podlagi prej veljavne zakonodaje sprejelo stališče, da ugotovitev navedene okoliščine ni "nujno vezana na sočasen sprejem novega akta o sistemizaciji delovnih mest" (sodba, VIII Ips 67/2004 z dne 23.11.2004). Ugotovljeno je bilo tudi, da za zakonitost odpovedi PZ po navedeni določbi ZDR ni nujno, da ima delodajalec akt o sistemizaciji delovnih mest (sodba, VIII Ips 4/2006 z dne 14.2.2006). Pravilnik o notranji organizaciji "ni pravna podlaga za določitev tožnika kot presežnega delavca in tudi ne pogoj za to" (sodba, VIII Ips 181/2006 z dne 24.10.2006). Podobna so stališča v nekaterih drugih sodbah tega sodišča (na primer v sodbah VIII Ips 196/2006 z dne 20.6.2006 in VIII Ips 313/2006 z dne 21.11.2006). Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje (na podlagi zaslišanja prič S.P. in M.M. ter listinskih dokazov, predvsem: iz sporočila tožnici z dne 15.6.2005 - listine A9 in B6 - spremembe mikro sheme organiziranosti z dne 21.6.2005 - listina A7 - in iz sheme organiziranosti z dne 1.1.2005 - listini A10 in B4) izhaja, da je bilo pred izdajo odpovedi PZ z dne 27.6.2005 znano, da je prenehala potreba po delu, ki ga je tožnica opravljala. To pomeni, da je že ob odpovedi PZ obstajal resen razlog za odpoved, da je ta razlog tožena stranka dokazala, kar dokazuje, da so bili podani zakonski pogoji za odpoved PZ (drugi odstavek 88. člena in prvi odstavek 82. člena ZDR).

Dokazno je bilo ugotovljeno - to okoliščino tožena stranka navaja tudi v reviziji - da je tožena stranka tožnici pomudila sklenitev PZ za določen čas za DM, za katerega bi naj bilo pred 31.7.2005 ugotovljeno, da delo na njem ni več potrebno. Ta okoliščina kaže, da je tožena stranka takšno pogodbo ponudila zato, da bi tožnica še opravljala delo do izteka odpovednega roka (3. točka redne odpovedi PZ z dne 27.6.2005).

Sodišče druge stopnje je torej ob ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, kot je odločeno v izreku te sodbe.

Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških logično utemeljilo in je odločitev oprlo na 154., 155. in 165. člen ZPP. Ugovori tožene stranke v reviziji o nepravilni odmeri stroškov postopka zato ne morejo biti utemeljeni.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 179/2010, enako tudi VIII Ips 47/2011
• VSRS sodba VIII Ips 314/2015
• VSRS Sodba VIII Ips 252/2016