VSRS sodba VIII Ips 314/2015

Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka dela tožnikovega delovnega mesta razporedila delno na sodelavca, ki je tudi sicer opravljal podobna dela, delno pa naj bi jih opravljali pogodbeni izvajalci in da je pri tem šlo za reorganizacijo dela, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tudi takšna dejanska prerazporeditev nalog delovnega mesta pomeni prenehanje potreb po delu pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi v neposredni posledici drugačne organizacije dela v smislu določb 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), torej utemeljen poslovni razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožniku podala tožena stranka dne 18. 8. 2014. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja iz vrnitev tožnika na delo ter povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi organizacijske narave, ker je tožena stranka dela in naloge tožnikovega delovnega mesta referent v prodaji in logistiki prerazporedila, delno na sodelavca, delno pa na zunanje pogodbene izvajalce.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno izpostavlja vprašanje, ali je za zakonitost odpovedi ključno, da se enega delavca odpusti iz poslovnih razlogov, hkrati pa za isto delo zaposli drugega delavca ter zunanje izvajalce. Tožena stranka bi morala z dokumenti in analizo poslovanja dokazati utemeljenost potrebe po taki reorganizaciji, sodišče pa se je zadovoljilo zgolj z zaslišanjem prič. Ni sprejemljivo, da bo moral delo, ki ga je do odpovedi opravljal tožnik, poleg svojega dela opravljati drug delavec, oziroma da tožena stranka prenaša tožnikova dela na pogodbene izvajalce. Gre za zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga in kršitev načel socialne države. Tožnikovo delovno mesto niti ni bilo ukinjeno, ne glede na to pa je toženka delo, ki ga je opravljal tožnik, prenesla na drugega delavca. Sodišče ni obrazložilo, zakaj toženka ni odpustila navedenega delavca, ki je imel bolj ali manj enake zadolžitve. Toženka ni opravila primerjave za izbor delavca, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi, kot je predvideno za reševanje večjega števila presežnih delavcev. Navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožena stranka sporno odpoved podala zaradi starosti tožnika oziroma, ker je morala od tožene stranke že prej tožnikova bivša žena, to pa so diskriminatorne osebne okoliščine. Zatrjevana reorganizacija je bila zgolj navidezna.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešili sodišči nižje stopnje, ni določno opredelil. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti. Tožena stranka utemeljeno navaja, da tožnikove revizijske navedbe v tej zvezi dejansko pomenijo očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka dela tožnikovega delovnega mesta razporedila delno na sodelavca, ki je tudi sicer opravljal podobna dela, delno pa naj bi jih opravljali pogodbeni izvajalci in da je pri tem šlo za reorganizacijo dela, je sodišče utemeljeno presodilo, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tudi takšna dejanska prerazporeditev nalog delovnega mesta pomeni prenehanje potreb po delu pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi v neposredni posledici drugačne organizacije dela v smislu določb 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), torej utemeljen poslovni razlog.

10. Odločanje o organizaciji delovnega procesa je v pristojnosti delodajalca in delodajalcu utemeljenosti organizacijskih sprememb ni potrebno posebej dokazovati. Da ni šlo za zgolj navidezno reorganizacijo, v bistvu priznava tudi tožnik sam. Sodišče pa se je pri tem opredelilo tudi do vprašanja, zakaj je prišlo do prerazporeditve del tožnikovega delovnega mesta in ne del delovnega mesta njegovega sodelavca. Ugotovilo je, da je bil delavec na sorodnem delovnem mestu, ki je prevzel del tožnikovih zadolžitev, pri toženi stranki hkrati ključni uporabnik programske opreme, ki je omogočala poslovno komuniciranje z matično firmo v Nemčiji in zato na svojem delovnem mestu za toženo stranko manj pogrešljiv od tožnika. Glede na to, je utemeljeno izključilo, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz osebnih razlogov, ki bi pomenili kršitev prepovedi diskriminacije. Sicer pa tožnik tudi sam ugotavlja, da v primeru posamičnih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delodajalec ni vezan na sprejem in upoštevanje posebnih kriterijev za izbiro delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi.

11. Pri presoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče vezano na zakonske opredelitve, ki so pogoj za zakonitost odpovedi. Zato tožnikovih pavšalnih navedb o socialni državi in prekernem delu, ni moglo upoštevati.

12. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

01.04.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 82/2007
• Sodba VIII Ips 179/2010, enako tudi VIII Ips 47/2011
• VSRS Sodba VIII Ips 252/2016