VDSS sodba Pdp 40/2007

Jedro

Trajna potreba po tožnikovem delu je obstajala že ob sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi, kar je razvidno iz dejstev, da je bil pri toženi stranki zaposlen več kot pet let, da je ves čas opravljal delo na istem delovnem mestu in da je pred sklenitvijo prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas tri leta delo opravljal za pravnega prednika tožene stranke za istega naročnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da mu z dnem 30. 9. 2004 pogodba o zaposlitvi ni prenehala, ampak mu delovno razmerje še traja kot delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, razen za čas od 16. 10. 2006 do 15. 11. 2006. Posledično je ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu ter reparacijskim zahtevkom, razen glede višjega zahtevka tožnika po izplačilu regresa za letni dopust za leti 2005 in 2006 (nad bruto zneskom 142.264,00 SIT za leto 2005 in nad bruto zneskom 145.000,00 SIT za leto 2006), ki ga je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 437.580,00 SIT in sicer tožniku 33.000,00 SIT, znesek 404.580,00 SIT pa na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določil materialnega in procesnega prava (iz vseh točk prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku) pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je skupni imenovalec vseh zakonskih razlogov za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas začasnost potrebe po delu delavca. Pri toženi stranki naj bi šlo za dva tipična primera poslovnih razmerij in sicer, ko ima s svojimi pogodbenimi partnerji sklenjene trajne pogodbe o varovanju oziroma pogodbe sklenjene za nedoločen čas, v zvezi s katerimi sicer tudi obstojijo poslovni riziki, vendar mora nanje sama računati. Zato ima ne glede na tveganje zmanjšanja obsega teh trajnih pogodb 155 delavcev zaposlenih za nedoločen čas. Drugi primer pa je, ko ima tožena stranka s poslovnimi partnerji sklenjene pogodbe za varovanje zgolj za določeno časovno obdobje in pride na ta način do začasnega povečanja obsega dela za takšno obdobje. Tožena stranka ima torej stalen obseg dela s pogodbami o varovanju, sklenjenimi za nedoločen čas, in v zvezi s tem delovna razmerja za nedoločen čas ter začasen obseg dela, ko gre za pogodbe varovanja za določen čas in pomenijo začasno povečan obseg dela in v zvezi s tem pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Opozarja, da Zakon o delovnih razmerjih ne določa, do kdaj se šteje povečan obseg dela za začasnega in kdaj preraste v trajnega, zaradi česar je trajanje povečanja obsega dela odvisno od dejanskih okoliščin posameznih primerov, kamor sodijo tudi pogodbe s poslovnimi partnerji za določen čas. Opozarja, da je izjava direktorja nepopolno povzeta, saj manjka del njegove izjave, zato tako zapisana izjava, iztrgana iz konteksta, ne more biti podlaga za zaključek sodišča v smislu „prevzemanja poslovnega rizika“. V resnici naj bi direktor povedal, da ne more prevzeti rizika za zaposlitev delavcev za nedoločen čas tudi v tistih primerih, ko ima sklenjene pogodbe o varovanju s poslovnimi partnerji za določen čas, saj gre za tipično začasno povečanje obsega poslovanja. Meni, da je potrebno izjavo direktorja rekonstruirati ali pa v tem delu ponoviti zaslišanje direktorja. Postopek pa naj bi bil kršen, ker je v zvezi z odločilnim dejstvom prišlo do nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in dejansko izpovedbo zastopnika tožene stranke. Navaja še, da tožnik do nadomestila plače ni upravičen, ker se ni nikoli prijavil na javne objave potreb po delavcih pri toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Ker iz pritožbe ni jasno razvidno, v katerem delu se sodba izpodbija, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem tožena stranka v sporu ni uspela, to pa je v njenem ugodilnem delu (1. do 4. točka ter 6. točka izreka). Preizkusilo jo je v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti s pritožbo uveljavljanih postopkovnih kršitev. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

Pritožba smiselno uveljavlja postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. Sodba namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, izrek je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. O odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika o izpovedbi zastopnika tožene stranke v postopku in med samim zapisnikom, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev določb postopka ne obstoji. Zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 8. 11. 2006 (list. št. 55 – 60), na katerem je bil zastopnik tožene stranke zaslišan, je sestavljen zakonito, obe stranki in pooblaščenca sta ga podpisala, nanj ni nihče podal nobenih pripomb. To kar tožena stranka uveljavlja ne pomeni postopkovne kršitve, temveč sodišču očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

V skladu s 17. členom prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ter 52. členom sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) se lahko delovno razmerje za določen čas sklene le izjemoma, če so podani v teh določbah našteti razlogi. Eden od razlogov je tudi začasno povečan obseg dela. ZDR/90 in sedaj veljavna delovnopravna zakonodaja predvidevata delovno razmerje za določen čas zgolj kot izjemo. V primeru, da zakonski pogoji zanj niso izpolnjeni, se šteje, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. V skladu s 1. odstavkom 18. člena ZDR/90 se namreč šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom. Podobno določa tudi 54. člen ZDR in sicer, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da se je tožniku delovno razmerje za določen čas podaljševalo nepretrgoma pet let in da je tožnik na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas ves čas delal na istem delovnem mestu in sicer kot varnostnik na Ministrstvu za gospodarstvo, pri čemer so pri tem naročniku tožena stranka in njeni pravni predniki opravljali storitve varovanja skupno 8 let (od 1. 9. 1998 do 1. 9. 2006). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 26.09.2003 in tudi pri predhodnih tožnikovih pogodbah o zaposlitvi ni obstajal razlog začasno povečanega obsega dela. Trajna potreba po tožnikovem delu je obstajala že od sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi. Več kot 5-letno zaporedno sklepanje pogodb za določen čas za isto delo z istim delavcem iz istega razloga (začasno povečan obseg dela) nedvomno izkazuje to, da potreba po delu tožnika ni bila zgolj začasna temveč stalna in konstantna. Takšen obseg dela na tožnikovem delovnem mestu je dejansko izgubil značaj začasnosti, tako da je šlo z vidika potreb po tožnikovem delu za večletno, to je trajno potrebo po delu. Ker zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, na katerega so se pavšalno sklicevale pogodbe o zaposlitvi, to je začasno povečani obseg dela, dejansko ni bil podan, je bilo takšno delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z zakonom. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevah opr. št. VIII Ips 115/2001 in VIII Ips 77/2003. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi določbe 54. člena ZDR pravilno štelo, da je tožnik s toženo stranko sklenil delovno razmerje za nedoločen čas in da mu takšno delovno razmerje s potekom zadnje formalne pogodbe o zaposlitvi za določen čas s 1. 10. 2004 ni zakonito prenehalo. Skladno s tem je tožnik upravičen do nadomestila plač za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Glede na navedeno, dejstva, ki jih uveljavlja pritožba (sklepanje pogodb o varovanju za določen čas, izpoved direktorja v zvezi s tem), niso relevantna, saj gre za dejavnike, na katere mora delodajalec računati v okviru splošnih tveganj v zvezi s poslovanjem podjetja. Pri tem je potrebno poudariti, da tožena stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, da je bila v spornem času pogodba o varovanju z Ministrstvom za gospodarstvo, kjer je tožnik delo opravljal, sklenjena za določen čas. Iz listin v spisu celo izhaja, da je bila ta pogodba dne 6. 8. 1998 sklenjena za nedoločen čas (priloga B1, VI. člen), kar pomeni, da je v času sklenitve prve tožnikove pogodbe o zaposlitvi očitno obstajala trajna potreba po tožnikovem delu na njegovem delovnem mestu.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sama.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1482/2008
• VDSS sodba Pdp 634/2008
• VDSS sodba Pdp 635/2011