VDSS sodba Pdp 1562/2006

Jedro

Tožnica je bila kot vršilka dolžnosti direktorja tožene stranke razrešena iz utemeljenega razloga. Kršitev konkurenčne prepovedi (izvajanje jezikovnega izobraževanja, s čimer se je ukvarjala tožena stranka, za drug subjekt na trgu) predstavlja tak utemeljen razlog za razrešitev s funkcije direktorja zavoda, enako velja tudi za razrešitev s funkcije vršilca dolžnosti direktorja, ker ima slednji enake pravice in dolžnosti kot direktor, nima le mandata.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa sveta tožene stranke, opr. št. 41/PP z dne 24.1.2000 o razrešitvi tožnice s funkcije vršilke dolžnosti direktorice tožene stranke. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici za čas od 25.1.2000 do 15.5.2000 izplača razliko med plačo samostojne strokovne sodelavke in plačo v.d. direktorice po individualni pogodbi o zaposlitvi in sicer v neto zneskih, navedenih v izreku s plačilom zakonsko predpisanih dajatev in zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov do plačila. Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka.

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Že iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni storila nobene od kršitev, ki so ji bile očitane ob razrešitvi, razen kršitve konkurenčne prepovedi, je razvidno, da je bila tožnica razrešena zaradi šikane. Očitek kršitve konkurenčne prepovedi v zahtevi za razrešitev niti ni bil naveden in je bilo to tožnici očitano šele kasneje. Tožnica je želela urediti poslovanje tožene stranke in je s tem posegla v interese nekaterih delavcev. Zaradi tega so se je ti želeli znebiti, še preden je lahko začela delati. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica sama pripravila besedilo pogodbe o zaposlitvi in da vanj ne bi vnesla določbe o konkurenčni prepovedi, če bi jo imela namen kršiti. Tožena stranka je ves čas vedela, da tožnica poučuje v S.T.. Iz izpovedbe priče I.Š. izhaja, da to poučevanje, ki ga je tožnica opravlja izven delovnega časa, v ničemer ni vplivalo na toženo stranko. V spornem času tožena stranka izobraževanja v S.T. ne bi mogla opravljati, saj ni imela verifikacije. Tožnica zato ni kršila konkurenčne prepovedi, saj ni opravljala dejavnosti, ki bi jo v spornem času opravljala tožena stranka. Zgolj registracija dejavnosti izobraževanja ne omogoča opravljanja izobraževanja po verificiranih programih, zato tožnica ni konkurirala toženi stranki. Razlaga, da za kršitev konkurenčnih prepovedi zadošča že dejstvo, da ima delodajalec določeno dejavnost registrirano, je v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo. Poučevanje tožnice ni moglo vplivati na interese tožene stranke, saj takšnega „interesa“ tožena stranka ni imela oziroma ga ni mogla realizirati zaradi neizpolnjevanja potrebnih pogojev za opravljanje takšnega izobraževanja. Mnenje takratne direktorice Š., da naj bi pri tožnici šlo za opravljanje konkurenčne dejavnosti, je sestavni del šikane zoper tožnico, sicer pa je I.Š., zaslišana kot priča, povedala, da tega mnenja ni izdelala. Iz njene izpovedbe je razvidno, da je tožena stranka vedela, da bo tožnica to izobraževanje zaključila po nastopu funkcije in da ni šlo za kršitev konkurenčne prepovedi. Ni mogoče govoriti o konkurenci takrat, ko tisti, zoper katerega naj bi bila storjena kršitev, te dejavnosti sploh ne opravlja. Pri kršitvi konkurenčne prepovedi je potrebno ugotavljati, ali je delavec z opravljanjem takšne dejavnosti posegel v interese delodajalca oziroma ali je njegovo delo vplivalo na te interese. Novi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS, št. 42/02) je to pravilo še bolj jasno opredelil, ko je v 37. členu določil, da gre za kršitev konkurenčne prepovedi, če delavec opravlja dejavnost, ki jo dejansko opravlja tudi delodajalec. V konkretnem primeru tožena stranka te dejavnosti ni opravljala in je tudi ni mogla opravljati. Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče naj bi si zmotno razlagala določbo 13. člena pogodbe o zaposlitvi, saj konkurenčna prepoved po pogodbi ne more biti strožja od zakona. Sicer pa je v skladu z drugim odstavkom 14. člena pogodbe o zaposlitvi soglasje sveta zavoda predvideno za primer, če se je sklepa odnos s podjetjem, ki je konkurenčno toženi stranki. V konkretnem primeru ni šlo za konkurenčno podjetje, zato ni bilo potrebno soglasje sveta zavoda. Tožnica je ravnala kot dober gospodar, saj je podala vlogo za verifikacijo, kar bi toženi stranki omogočilo, da po pridobitvi verifikacije lahko začne z opravljanjem dejavnosti izobraževanja po verificiranih programih. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica v pritožbi sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tudi pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja tožnica neutemeljeno uveljavlja, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Odločilna dejstva v tem sporu, ki jih tožnica niti ne izpodbija, pa so, da je tožnica v času opravljanja funkcije v.d. direktorice tožene stranke brez soglasja sveta zavoda, zaposlene v družbi S.T. d.o.o. poučevala nemški jezik. Glede teh dejstev pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka registrirana za „srednješolsko, poklicno in strokovno izobraževanje, višješolsko izobraževanje, izobraževanje po posebnih programih in drugo izobraževanje“, kar zajema tudi izobraževanje, kakršnega je tožnica izvajala pri družbi S.T.. Tožničina navedba, da naj bi tožena stranka v spornem obdobju ne bila verificirana za izvajanje poučevanja, kakršnega je v družbi S.T. izvajala tožnica, ne more vplivati na drugačen odgovor na vprašanje, ali je tožnica s svojim ravnanjem kršila konkurenčno prepoved. Okoliščina, da je tožnica glede na svojo izobrazbo izpolnjevala pogoje za izvajanje verificiranega programa, dokazuje, da bi te pogoje v celoti izpolnjevala tudi tožena stranka, in sicer že na podlagi dejstva, da zaposluje tožnico.

Pritožbeno sodišče ne more slediti tožničinim navedbam, da je izpodbijana razrešitev nezakonita zaradi šikane. Šikana je namerno povzročanje neprijetnosti, nevšečnosti, pravno relevantna pa je seveda samo tista šikana, ki je hkrati tudi protipravna oziroma neutemeljena. Ni mogoče trditi, da gre za šikaniranje, če delodajalec od delavca pričakuje, da bo spoštoval konkurenčno prepoved. Šikanoznega uveljavljanja konkurenčne prepovedi ne dokazuje dejstvo, da je glede ostalih razlogov, s katerimi je tožena stranka utemeljevala tožničino razrešitev, sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso utemeljeni. Kršitev konkurenčne prepovedi sama po sebi zadostuje za razrešitev direktorja, enako pa lahko velja tudi za razrešitev s funkcije vršilca dolžnosti direktorja. Vršilec dolžnosti direktorja ima enake pravice in dolžnosti, kot direktor, razlika pa je, da nima mandata. Čas šestih mesecev, kolikor največ lahko traja funkcija vršilca dolžnosti, tudi ne pomeni zagotovljenega „mandata“ šestih mesecev, zaradi česar bi vršilec dolžnosti v primeru „predčasne“ razrešitve lahko zahteval razliko v plači do konca „mandata“, kakor je to storila tožnica.

Na zakonitost izpodbijanega sklepa sveta tožene stranke o razrešitvi tožnice s funkcije vršilke dolžnosti ne more vplivati okoliščina, da v prvotni zahtevi za razrešitev ni bil naveden očitek v zvezi s kršitvijo konkurenčne prepovedi. Bistveno je, da je bila tožnica razrešena tudi iz tega razloga in da je o tem razlogu svet tožene stranke razpravljal, kakor je to razvidno iz zapisnika seje sveta tožene stranke z dne 24.1.2000 (priloga A/8). Pri tem ni bistveno, da je svet tožene stranke ob sicer pravilni opredelitvi tožničinega ravnanja kot kršitve 13. člena pogodbe o zaposlitvi, to hkrati štel tudi za kršitev drugega odstavka 14. člena pogodbe o zaposlitvi, ki pa se dejansko nanaša na konkurenčno prepoved, torej na čas po prenehanju delovnega razmerja. Zadošča, da je tožnica kršila konkurenčno prepoved, kakor je bila določena v takrat veljavnem zakonu in pogodbi o zaposlitvi.

Zgolj to, da je tožnica sama pripravila besedilo individualne pogodbe o zaposlitvi, ne more biti osnova za oceno, da tožnica ni kršila konkurenčne prepovedi, češ da ne bi pripravila takšnega besedila, če bi ga imela namen kršiti. Nenazadnje konkurenčna prepoved velja že na podlagi samega zakona in niti ni potrebno, da je urejena v pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnica kršila konkurenčno prepoved, ko je brez soglasja sveta tožene stranke, ki je tožnico imenoval na funkcijo vršilca dolžnosti direktorice, v družbi S.T. izvajala jezikovno izobraževanje. V spornem obdobju je konkurenčno prepoved urejal prvi odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93). Ta je določal, da med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost organizacije oziroma delodajalca, če bi to lahko vplivalo na interese organizacije oziroma delodajalca. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da termin „dela in posli, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost delodajalca“, zajema dejavnost, za katero je delodajalec registriran, pa tudi dejavnost, ki ni registrirana, vendar jo delodajalec lahko v manjšem obsegu opravlja brez vpisa v sodni register; torej dejavnost, kakršna se občasno opravlja ob registrirani dejavnosti. Kriterij za presojo ali kršitev konkurenčne prepovedi lahko vpliva na interese delodajalca, pa je, ali bi posel, ki ga je delavec opravil zase in za svoj račun, lahko opravil tudi delodajalec, če bi delavec nastopal kot dober gospodar. Glede na to, da je tožnica izobraževanje pri S.T. lahko izvajala za svoj račun, bi ga lahko izvajala tudi kot delavka tožene stranke oziroma bi na podlagi njene kvalifikacije tožena stranka lahko dobila verifikacijo, zato je potrebno šteti, da je tožničino ravnanje lahko vplivalo na interese tožene stranke. Sicer pa je ta vpliv razviden že iz dejstva, da je tožena stranka tožnici to ravnanje očitala v sklepu o predčasni razrešitvi.

Neprepričljiva izpovedba priče I.Š., ki je bila o zadevi zaslišana več kot 6 let po dogodkih, ne more biti osnova za sklepanje, da tožnica ni kršila konkurenčne prepovedi. Najmanj nenavaden je odgovor priče na vprašanje, ali je bila za toženo stranko konkurenčna vsaka oblika izobraževanja odraslih, ki je tržno aktualna. Priča je namreč odgovorila, da ne, če je oseba profesor, ker se drugje ne more zaposliti. Popolnoma neargumentirano je bilo tudi stališče te priče, da tožnica s programom (izobraževanja pri družbi S.T.) toženi stranki ni konkurirala. Nenazadnje ni mogoče spregledati, da je ravno priča I.Š. že po razrešitvi tožnice pooblaščenki tožene stranke poslala dopis, v katerem utemeljuje, zakaj naj bi ravnanje tožnice pomenilo kršitev konkurenčne prepovedi. Pri tem tudi ni bistveno, ali so ta dopis priči, ki je bila takrat direktorica tožene stranke, pripravili podrejeni delavci ali ga je pripravila sama. Priča se je očitno v vmesnem času premislila glede ocenjevanja pomena dejanja tožnice oziroma glede smotrnosti tožničine razrešitve s funkcije vršilca dolžnosti direktorja, vendar to ne more povzročiti drugačnega odgovora na vprašanje, ali je tožnica kršila konkurenčno prepoved.

V tej zadevi pa je potrebno upoštevati tudi določbe individualne pogodbe o zaposlitvi v.d. direktorice, saj ta v prvem odstavku 13. člena določa, da med opravljanjem funkcije vršilka dolžnosti direktorice ne sme opravljati za svoj ali tuj račun del in sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost tožene stranke. S pogodbo o zaposlitvi v.d. direktorja je vprašanje konkurenčne prepovedi lahko urejeno strožje kot v zakonu, zlasti še ob upoštevanju, da je bilo s pogodbo za spoštovanje konkurenčne prepovedi dogovorjeno posebno nadomestilo v višini 15 % osnovne plače, čeprav z zakonom takšno nadomestilo ni predvideno. Delavec je dolžan spoštovati konkurenčno prepoved brez posebnega nadomestila, saj to spada v tisti minimalni obseg lojalnosti, ki jo od delavca lahko pričakuje vsak delodajalec. Še toliko večjo lojalnost pa organizacija upravičeno lahko pričakuje od direktorja, v konkretnem primeru še posebej zato, ker je bilo tožnici za spoštovanje konkurenčne prepovedi zagotovljeno denarno nadomestilo, kakršno je sicer predvideno le za spoštovanje konkurenčne klavzule. Takšna ureditev je vsaj nenavadna, saj je delavec konkurenčno prepoved dolžan spoštovati že na podlagi samega zakona in zato ne prejema posebnega plačila. V konkretnem primeru tudi očitno ne gre za zamenjevanje institutov konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule, saj je v pogodbi o zaposlitvi za vsakega od obeh institutov predvideno posebno nadomestilo. Za konkurenčno prepoved je bilo predvideno mesečno nadomestilo v višini 15 % od osnovne plače, za konkurenčno klavzulo pa mesečno nadomestilo v višini polovice osnovne plače, resda najdlje za dva meseca od dneva prenehanja delovnega razmerja. Sicer pa se je tožnica očitno zavedala svojih omejitev v zvezi s konkurenčno prepovedjo, kar je nenazadnje razvidno iz izjave Ljudske univerze ... (priloga A/18), ki jo je v spis vložila tožnica. V tej izjavi vodja izobraževanja Ljudske univerze ... potrjuje, da so se s tožnico na strokovnem aktivu 2.9.1999 dogovorili, da bo vodila 90 urni tečaj nemščine II in 90 urni tečaj nemščine I, vendar je tožnica teden dni kasneje na njihovo veliko presenečenje sodelovanje odpovedala z utemeljitvijo, da je sprejela delovno mesto (očitno gre za funkcijo vršilke dolžnosti direktorice tožene stranke), ki ne dopušča opravljanja verificiranih tečajev. Ni razumne utemeljitve, zakaj bi šteli, da konkurenčna prepoved onemogoča izvajanje tečajev pri Ljudski univerzi v ..., da pa ne predstavlja ovire za izvedbo izobraževanja pri družbi S.T..

Tožnica se povsem zmotno sklicuje, da ni kršila določb 14. člena pogodbe o zaposlitvi, saj se te določbe nanašajo na konkurenčno klavzulo, torej na prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu in ne na konkurenčno prepoved, ki je bila razlog za predčasno razrešitev tožnice s funkcije vršilke dolžnosti direktorice in ki delavca zavezuje v času trajanja delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 856/2011
• Sodba VIII Ips 330/2007
• VDSS sodba Pdp 532/2010