<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 106/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:VIII.IPS.106.2009

Evidenčna številka:VS3004543
Datum odločbe:22.11.2010
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 32/2008
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela - minimalni počitek med delovnima dnevoma - mobilni delavci - odtujitev službene dokumentacije

Jedro

Prvenstveno je dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi pravico do minimalnega počitka med zaporednima delovnima dnevoma oziroma pravico do tedenskega počitka. Če delodajalec delavcu te (minimalne) pravice do počitka ne zagotovi, delavec pa jo kljub temu izkoristi, ni mogoče govoriti o neupravičenem izostanku z dela.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev oziroma odpravo (pravilno: ugotovitev nezakonitosti) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2006, reintegracijo, reparacijo in povračilo stroškov postopka.

Ugotovilo je, da je tožnik od 26. 10. 2006 do 5. 11. 2006 kljub bolniškemu staležu opravljal delovne naloge pri toženi stranki (kot voznik kamiona), o čemer tožene stranke ni obvestil, s tem pa je podana kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Nadalje je ugotovilo, da je tožnik dne 29. 11. 2006 neupravičeno izostal in dne 30. 11. 2006 neopravičeno odtujil službeno dokumentacijo, ki jo kljub večkratnim pozivom v kasnejših dneh ni želel vrniti. Ker so razmerja med strankama povsem porušena in nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka, je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, med postopkom odpovedi in postopkom pred sodiščem pa je mešala odpovedne razloge, čemur sta sodišči druge in prve stopnje nekritično sledili. Tožena stranka je namreč v izredni odpovedi in v odgovoru na tožbo navajala 6. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, češ da tožnik ni spoštoval navodila pristojnega zdravnika oziroma komisije in je v tem času opravljal pridobitno delo. Ta očitek nima podlage v zakonodaji, saj ne gre za pridobitno delo iz 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker je to delo tožnik opravljal za delodajalca. Razlogi za izredno odpoved po prvem odstavku 111. člena se sicer prekrivajo, vendar so taksativno našteti zaradi varstva delavca in zahtevajo ločeno obravnavanje vsakega odpovednega razloga. Gre za strogo formalno presojo glede na to, kateri od razlogov je delavcu očitan v fazi predhodnega postopka odpovedi. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na razlogu, ki ga tožena stranka ni zatrjevala. Ne glede na to tudi presoja odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni pravilna, saj tožena stranka ni dokazala, da je tožnik ni obvestil o poškodbi z dne 26. 10. 2006. V zvezi s tem nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki niti ni ugotavljalo obsega in posledic telesne poškodbe, ki jo je utrpel tožnik. Neutemeljen je tudi zaključek glede odpovedi iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR v zvezi z odsotnostjo tožnika dne 29. 11. 2006 zlasti zato, ker predviden odhod na pot tega dne tožniku ni zagotavljal zakonsko določene pravice do počitka iz 155. in 156. člena ZDR. Zato je tožnik, ki se je s prejšnje vožnje vrnil šele 28. 11. 2006 v poznih večernih urah, lahko upravičeno odklonil opravljanje dela. Sodišče je kršilo tudi 34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), saj bi moralo po uradni dolžnosti izvesti dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev. Tako je ostalo neugotovljeno, ali je tožena stranka dne 30. 11. 2006 tožniku prepovedala opravljati delo, sicer pa tudi v tem delu obrazložitve sodbe glede odločilnih dejstev obstaja nasprotje med razlogi sodbe in tem, kar izhaja iz zapisnika o izpovedbah v postopku pred sodiščem prve stopnje. Le domneva, ki jo je izpovedal direktor tožene stranke – da tožnik svojega dela noče opraviti, ne zadošča za utemeljitev odpovednega razloga. Izpoved direktorja, da je tožnika videl sedeti v kamionu in nato zahteval izročitev ključa vozila, itd., je sodišče napačno povzelo kot odklonitev dela v prid toženi stranki. Neutemeljen je tudi očitek kršitve zaradi odtujitve dokumentacije tovornega vozila. Sodišče je v zvezi s tem nekritično sprejelo izpoved D. B., da bi se morala dokumentacija nahajati v tovornem vozilu. Tožnik je bil 30. 11. 2006 pripravljen nadaljevati z delom, konflikt z direktorjem pa je vseboval vse elemente šikaniranja oziroma ustrahovanja. Direktor je celotno dokumentacijo tovornega vozila prišel iskat k tožniku dne 4. 12. 2006, pri čemer je prišlo do konflikta, vendar je bil prispevek direktorja ekvivalenten ravnanju tožnika, ki je ob konfliktu 30. 11. 2006 doživel resnejšo depresivno reakcijo in je bil tega dne v bolniškem staležu, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in se do tega ni opredelilo. Pred 4. 12. 2006 tožnik ni prejel poziva k vrnitvi dokumentacije. Ne drži trditev, da je tovorno vozilo zato do 5. 12. 2006 stalo. Sporna je obrazložitev odpovednega razloga odtujitve dokumentacije, saj gre v bistvu za očitek iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR – kršitev z znaki kaznivega dejanja. Odtujitev stvari je bila namreč prijavljena policiji.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev le-te.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. ter prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožnik se v uvodu revizije sklicuje tudi na revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Te kršitve v nadaljevanju nekoliko konkretneje opredeli le v zvezi z izvedbo dokazov za ugotovitev poteka dogodkov dne 30. 11. 2006. S tem v zvezi se sklicuje na kršitev 34. člena ZDSS-1 ter na nasprotje med razlogi sodbe in zapisniki, vendar neutemeljeno. Natančen potek dogodkov dne 30. 11. 2006 (razen tega, da je tožnik tega dne vzel dokumentacijo kamiona in jo na izrecen poziv direktorja tožene stranke 4. 1. 2006 ni hotel vrniti – kar ni sporno) namreč niti ni bistven za presojo v tej zadevi, saj se kršitve pogodbenih obveznosti, zaradi katerih je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, ne nanašajo na to, da bi tožnik tega dne odklonil delo oziroma ga ni hotel opravljati, kot navaja v reviziji. Ostale bistvene kršitve niso dovolj konkretizirane in jih revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

8. V zvezi z materialno pravno presojo prvo očitane kršitve se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi ta kršitev predstavljala kršitev po 6. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je izredno odpoved izrecno opredelila kot odpoved iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Iz obrazložitve izredne odpovedi sicer med drugim izhaja tudi to, da tožnik ni spoštoval navodil lečečega zdravnika in je zlorabil bolniški stalež ter ogrožal svoje zdravje (kar bi lahko predstavljalo opis kršitve iz 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR), vendar ne gre le za ta očitek, temveč predvsem za to, da delodajalcu ni dal resničnih podatkov o svojem zdravstvenem stanju in da je kljub bolniškemu staležu v teh dneh opravljal delo za toženo stranko, čeprav bi zaradi tega lahko nastale tudi škodljive posledice zanjo. Tudi sodišči druge in prve stopnje sta prvi očitek hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tožnika ugotavljali le v tem obsegu (torej ne tudi, ali je tožnik spoštoval navodila pristojnega zdravnika oziroma zlorabil bolniški stalež) ter navedeni opis kršitve pravilno povezali s tem, da se je tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi obvezal, da bo upošteval predpise o varnosti in zdravju pri delu, itd. (10. člen pogodbe), oziroma da je spoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu že po 33. členu ZDR ena od temeljnih obveznosti delavca. Glede na navedeno tudi so ostale revizijske navedbe v zvezi s tolmačenjem določbe 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR oziroma potrebo po strogi formalnosti presoje odpovednih razlogov in očitek, da sodba sodišča prve stopnje (?) temelji na razlogu, ki ga tožena stranka niti ni zatrjevala, neutemeljene in tudi protispisne.

9. Drugi revizijski očitki v zvezi s prvo očitano kršitvijo pogodbenih obveznosti se nanašajo zgolj na nestrinjanje z dokazno presojo sodišč druge in prve stopnje, kar po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni revizijski razlog. Zato teh navedb revizijsko sodišče ni moglo in smelo upoštevati.

10. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe v zvezi z očitano kršitvijo glede tega, da tožnik dokumentacije, ki spada k tovornemu vozilu, na poziv ni izročil direktorju tožene stranke. Za očitek navedene kršitve zadošča že dejstvo odtujitve dokumentacije, ki je kljub osebnemu (daljšemu) posredovanju direktorja tožene stranke, temu dne 4. 12. 2006 ni hotel izročiti. Navedeno dejanje predstavlja kršitev 10. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika, iz katere izhaja, da se le-ta zavezuje upoštevati delodajalčeva navodila, obenem pa tudi kršitev 32. člena ZDR, po katerem mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je navedeno kršitev pravilno opredelila kot kršitev po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, česar ne more spremeniti dejstvo, da je bila odtujitev dokumentacije tovornega vozila prijavljena tudi policiji. Ta prijava ne spremeni in ne more spremeniti tega, kako je delodajalec opredelil navedeno kršitev. Nasprotne revizijske navedbe v zvezi s tem so popolnoma neutemeljene. Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da je bil 30. 11. 2006 v bolniškem staležu, saj ta stalež (očitno odobren šele po dogajanju pri toženi stranki, h kateri se je tožnik tega dne zglasil) ni vplival na ugotovitev, da je dokumentacijo vzel in jo dne 4. 12. 2006 kljub osebnim pozivom ni izročil direktorju tožene stranke.

11. Pač pa tožnik pravilno opozarja na napačno presojo glede neupravičene odsotnosti z dela dne 29. 11. 2006. Sodišči druge in prve stopnje sta presodili, da je dne 29. 11. 2006 neupravičeno izostal kljub temu, da se je prejšnjega dne po večdnevni poti vrnil domov ob 24.00 uri (ugotovitev sodišča prve stopnje, s katero se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje), vendar bi se moral kljub minimalnemu času počitka iz 155. člena ZDR (12 ur v obdobju 24 ur) javiti direktorju tožene stranke, z njim doseči dogovor oziroma opravičiti svoj izostanek ali prihod na delo.

12. Revizijsko sodišče se s takšnim stališčem ne strinja. Pri tem najprej opozarja na Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005), ki se v zvezi z delovnim časom in obveznimi počitki mobilnih delavcev v cestnih prevozih sklicuje tudi na Uredbo Sveta 3820/85/EGS, ki med drugim določa dovoljen čas vožnje in odmora ter čas počitka. ZDR glede delovnega časa mobilnih delavcev v letu 2006 sicer ni napotil na drugo zakonodajo (tako kot je to izrecno določil v kasnejši noveli v zvezi z dopolnitvijo 2. člena – Ur. l. RS, št. 103/2007), vendar je že upoštevajoč splošna načela glede uporabe prava jasno, da gre za specialno ureditev, ki jo treba upoštevati. Uredba med drugim določa, da ima voznik v vsakem obdobju 24 ur dnevni čas počitka vsaj 11 zaporednih ur, itd. (prvi pododstavek 1. točke 8. člena), da mora imeti voznik po največ šestih dnevnih časih vožnje tedenski počitek 45 zaporednih ur, ki se sicer v določenih primerih lahko skrajša (drugi pododstavek 1. točke 6. člena v povezavi s 3. točko 8. člena), itd.. Prvenstveno je dolžnost delodajalca, da delavcu zagotovi pravico do minimalnega počitka med zaporednima delovnima dnevoma oziroma pravico do tedenskega počitka. Če delodajalec delavcu te (minimalne) pravice do počitka ne zagotovi, delavec pa jo kljub temu izkoristi, ni mogoče govoriti o neupravičenem izostanku. Glede na ugotovitve o tem, kdaj je tožnik prejšnjega dne končal vožnjo, je imel naslednji dan pravico vsaj do minimalnega počitka 11 zaporednih ur (morda tudi daljšega počitka glede na vožnje pred tem). Direktor tožene stranke, s katerim sta se že zjutraj 29. 11. 2010 slišala po telefonu, ni bil upravičen od njega zahtevati takojšnjega opravljanja dela in mu očitati neupravičenega izostanka, ker na delo ni prišel.

13. Kljub navedeni presoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadoščajo ugotovitve o tem, da je tožnik namenoma oziroma iz hude malomarnosti storil ostali dve kršitvi in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR).

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZDR člen 32, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-6, 155.
Uredba Sveta 3820/85/EGS člen 6, 8.
Datum zadnje spremembe:
03.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ5ODQy