Sodba IV Ips 21/2011

Jedro

Če na relaciji, kjer voznik vozi, ni cestninske točke, ki bi jo prevozil, ne da bi plačal cestnino, dejanje ne predstavlja prekrška po prvi alineji prvega odstavka 77. a člena ZJC.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, plačilni nalog se razveljavi in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Družba za avtoceste Republike Slovenije je T. P. s plačilnim nalogom

z dne 13. 7. 2010

zaradi prekrška po prvi alineji prvega

odstavka 77. a člena Zakona o javnih cestah (ZJC) izrekel globo 300 evrov. Storilec je globo v polovičnem znesku plačal na kraju prekrška in zoper plačilni nalog ni vložil zahteve za sodno varstvo.

2. Zoper pravnomočni plačilni nalog vlaga

vrhovni državni tožilec

zahtevo

za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prve alineje prvega odstavka 77. a člena ZJC v zvezi s 1. točko 156. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker naj bi bil zakon prekršen glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek, prekršek. Navaja, da kršitelj ni storil očitanega mu prekrška, saj na relaciji, na kateri je vozil, ni nobene cestninske postaje, kjer bi lahko plačal cestnino.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu, ki se o njej ni izjavil. V vlogi, ki jo je sodišče prejelo 16. 3. 2011, direktor prevoznega podjetja, kjer je storilec zaposlen kot voznik, opisuje nastalo situacijo in opozarja na neupravičenost izdaje plačilnega naloga.

B.

4. Prekršek po prvi alineji prvega odstavka 77. a člena ZJC stori cestninski zavezanec, ki brez plačila cestnine za uporabo cestninske ceste ali cestninskega cestnega objekta prevozi točko cestninjenja, pa bi cestnino moral plačati. Glede na takšno besedilo predpisa, ki določa prekršek, je utemeljena navedba vrhovnega državnega tožilca, da dejanje ne predstavlja prekrška, če na relaciji, kjer voznik vozi, ni cestninske točke, ki bi jo prevozil, ne da bi plačal cestnino. Ali je storilec v konkretnem primeru prevozil cestninsko točko in na kateri relaciji je v času očitanega prekrška vozil, je torej odločilno dejstvo, saj je od teh okoliščin odvisno, ali je dejanje, ki se očita storilcu, prekršek.

5. Iz izpodbijanega plačilnega naloga, ki ne vsebuje niti kratkega opisa dejanskega stanja, je razvidno le, da naj bi storilec prekršek storil na mejnem

prehodu Obrežje. Dejansko stanje, kakršno naj bi pred izdajo plačilnega naloga ugotovila pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa, iz spisa ni razvidno. Ob ugotavljanju uveljavljane materialne kršitve se je Vrhovnemu sodišču glede na okoliščine, navedene v pobudi in v zahtevi za varstvo zakonitosti, pojavil precejšen dvom o tem, da je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa pred izdajo plačilnega naloga pravilno ugotovila vsa odločilna dejstva. Še zlasti, ker sam prekrškovni organ v pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti

navaja, da je storilec vozil na relaciji od mejnega prehoda Obrežje do izvoza za

Terme Čatež, na kateri po njihovih ugotovitvah ni cestninske postaje, kjer bi voznik lahko plačal cestnino.

6. Če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, Vrhovno sodišče razveljavi odločbo in zadevo vrne organu v ponovno odločanje (427. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). Zato je Vrhovno sodišče ugodilo

zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti tako, da je izpodbijani plačilni nalog razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Datum zadnje spremembe:

14.10.2011

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 28/2015, enako tudi IV Ips 27/2015, IV Ips 29/2015, IV Ips 30/2015
• Sodba IV Ips 3/2009
• Sodba IV Ips 82/2011