VDSS sodba Pdp 864/2007

Jedro

Ker tožnikovo delovno mesto, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi ter nato predmet spremljanja ter ocene poskusnega dela, ni bilo vsebovano v veljavni sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, tožena stranka zaradi negativne ocene poskusnega dela ni zakonito izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede prenehanja in obstoja delovnega razmerja, plačila nadomestila plače, regresa za letni dopust in stroškov postopka) spremeni, tako da se glasi:

„Sklepa tožene stranke z dne 5.11.1999 in 30.12.1999 se razveljavita, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 4.1.2000 do 15.5.2003 priznati delovno razmerje in mu to vpisati v delovno knjižico.

Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 4.1.2000 do 15.5.2003 obračunati vsakokratno mesečno bruto plačo ter mu po odvodu davka in prispevkov iz delovnega razmerja izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plače dalje, kot sledi:

Mesec Bruto SIT Neto SIT sedaj v EUR Zakonske zamudne obresti

Januar 2000 150.979,27 SIT 102.427,81 SIT 427 EUR od 18.02.2000 dalje,

februar 2000 150.979,27 SIT 102.427,81 SIT 427 EUR od 18.03.2000 dalje,

marec 2000 150.979,27 SIT 102.427,81 SIT 427 EUR od 18.04.2000 dalje,

april 2000 150.979,27 SIT 102.427,81 SIT 427 EUR od 18.05. 2000 dalje,

maj 2000 150.979,27 SIT 102.427,81 SIT 427 EUR od 18.06. 2000 dalje,

junij 2000 150.979,27 SIT 102.427,81 SIT 427 EUR od 18.07. 2000 dalje,

julij 2000 156.565,50 SIT 106.039,73 SIT 442 EUR od 18.08. 2000 dalje,

avgust 2000 156.565,50 SIT 106.039,73 SIT 442 EUR od 18.09. 2000 dalje,

september 2000 156.565,50 SIT 106.039,73 SIT 442 EUR od 18.10. 2000 dalje,

oktober 2000 156.565,50 SIT 106.039,73 SIT 442 EUR od 18.11. 2000 dalje,

november 2000 156.565,50 SIT 106.039,73 SIT 442 EUR od 18.12. 2000 dalje,

december 2000 156.565,50 SIT 106.039,73 SIT 442 EUR od 18.01. 2001 dalje,

januar 2001 163.610,95 SIT 110.595,03 SIT 462 EUR od 18.02. 2001 dalje,

februar 2001 163.610,95 SIT 110.595,03 SIT 462 EUR od 18.03. 2001 dalje,

marec 2001 163.610,95 SIT 110.595,03 SIT 462 EUR od 18.04. 2001 dalje,

april 2001 163.610,95 SIT 110.595,03 SIT 462 EUR od 18.05. 2001 dalje,

maj 2001 163.610,95 SIT 110.595,03 SIT 462 EUR od 18.06. 2001 dalje,

junij 2001 163.610,95 SIT 110.595,03 SIT 462 EUR od 18.07. 2001 dalje,

julij 2001 163.610,95 SIT 110.595,03 SIT 462 EUR od 18.08. 2001 dalje,

avgust 2001 170.809,78 SIT 115.249,55 SIT 481 EUR od 18.09. 2001 dalje,

september 2001 170.809,78 SIT 115.249,55 SIT 481 EUR od 18.10. 2001 dalje,

oktober 2001 170.809,78 SIT 115.249,55 SIT 481 EUR od 18.11. 2001 dalje,

november 2001 170.809,78 SIT 115.249,55 SIT 481 EUR od 18.12. 2001 dalje,

december 2001 170.809,78 SIT 115.249,55 SIT 481 EUR od 18.01. 2002 dalje,

januar 2002 175.421,64 SIT 118.231,42 SIT 493 EUR od 18.02.2002 dalje,

februar 2002 175.421,64 SIT 118.231,42 SIT 493 EUR od 18.03.2002 dalje,

marec 2002 175.421,64 SIT 118.231,42 SIT 493 EUR od 18.04.2002 dalje,

april 2002 175.421,64 SIT 118.231,42 SIT 493 EUR od 18.05.2002 dalje,

maj 2002 175.421,64 SIT 118.231,42 SIT 493 EUR od 18.06.2002 dalje,

junij 2002 175.421,64 SIT 118.231,42 SIT 493 EUR od 18.07.2002 dalje,

julij 2002 175.421,64 SIT 118.231,42 SIT 493 EUR od 18.08.2002 dalje,

avgust 2002 182.789,35 SIT 122.995,25 SIT 513 EUR od 18.09.2002 dalje,

september 2002 182.789,35 SIT 122.995,25 SIT 513 EUR od 18.10.2002 dalje,

oktober 2002 182.789,35 SIT 122.995,25 SIT 513 EUR od 18.11.2002 dalje,

november 2002 182.789,35 SIT 122.995,25 SIT 513 EUR od 18.12.2002 dalje,

december 2002 182.789,35 SIT 122.995,25 SIT 513 EUR od 18.01.2003 dalje,

januar 2003 182.789,35 SIT 122.995,25 SIT 513 EUR od 18.02.2003 dalje,

februar 2003 182.789,35 SIT 122.995,25 SIT 513 EUR od 18.03.2003 dalje,

marec 2003 182.789,35 SIT 122.995,25 SIT 513 EUR od 18.04.2003 dalje,

april 2003 182.789,35 SIT 122.995,25 SIT 513 EUR od 18.05.2003 dalje,

maj 2003 84. 941,08 SIT 9.147,56 SIT 247 EUR od 18.06. 2003 dalje

do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, pri čemer zamudne obresti od posameznih mesečnih zneskov plače po 1.1.2002 nehajo teči, dokler vsota zapadlih pa neplačanih obresti ne doseže glavnice.

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leta 2000, 2001 in 2002, za vsako leto v pripadajoči bruto višini, od nje odvesti davek ter mu izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot sledi:

Mesec Bruto SIT Neto SIT sedaj v EUR Zakonske zamudne obresti

2000 107.712,00 SIT 92.918,00 SIT 388 EUR od 01.08.2000 dalje,

2001 117.298,00 SIT 101.294,00 SIT 423 EUR od 01.08.2001 dalje,

2002 125.805,00 SIT 108.593,00 SIT 453 EUR od 01.08.2002 dalje

do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, pri čemer zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov regresa tečejo dokler vsota zapadlih pa neplačanih obresti ne doseže glavnice.

Kar tožnik iz naslova zamudnih obresti zahteva več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 351.642,00 SIT (sedaj 1467 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2006 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene in revizijske stroške v znesku 620 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je s sodbo spremenilo sklepa tožene stranke z dne 5.11.1999 in 30.12.1999 tako, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 3.1.2000 (1. točka izreka), zaradi česar je tožena stranka dolžna tožniku za čas od dne 10.11.1999 do 3.1.2000 vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu za meseca november in december 1999 izplačati nadomestilo plače v zneskih, razvidnih iz sodbe (2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico za obdobje od dne 4.1.2000 do 15.5.2003; zavrnilo zahtevek za obračun bruto nadomestila plače v višini 6.798.152,00 SIT ter izplačilo neto nadomestila plače v višini 4.592.654,81 SIT in zavrnilo zahtevek za obračun regresa za letni dopust za leto 2000, 2001 in 2002 v bruto znesku 443.594,10 SIT ter izplačilo neto zneska 382.619,49 SIT (3. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevkov in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je začel pri toženi stranki z delom dne 10.8.1999, dočim je dejansko sklenil z njo pogodbo o zaposlitvi šele dne 31.8.1999, kar pomeni, da je v tem času obstajalo med strankama faktično delovno razmerje. Ni vedel ali ima sklenjeno delovno razmerje za določen ali za nedoločen čas, saj to ni bilo razvidno niti iz objave delovnega mesta. Tudi mu ni bilo znano, kdo je spremljal in ocenjeval njegovo delo. Poleg tega ni bil seznanjen s splošnimi akti in meni, da tožena stranka z njimi sploh ni razpolagala. Ocena poskusnega dela z dne 5.11.1999 je pavšalna. Iz nje ne izhaja nikakršna pravna podlaga. Negativna ocena temelji na izpovedbah prič, ki so sodelovale pri sprejemu ocene in so še zaposlene pri toženi stranki, zaradi česar niso verodostojne priče. Tožena stranka ni predložila nobenega pisnega ali materialnega dokaza o storjenih napakah v poskusni dobi. Sodišče se je zadovoljilo zgolj z navedbami, da je do napak na njegovi strani prihajalo, ni pa jih v ničemer konkretiziralo. Na vsak očitek o storjenih nepravilnostih je odgovoril in obrazložil razloge, zakaj je do njih prihajalo. Sodišče bi moralo odločiti v njegovo korist. Opozarja na izpoved priče O., do katere se sodišče ni opredelilo. Navedena priča je potrdila njegovo izpoved, zakaj je v določenih primerih prihajalo do napak pri delu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sodbo opr. št. II Pd 190/2002 z dne 20.4.2006 spremenilo sklep direktorja tožene stranke z dne 5.11.1999 in odločbo komisije za pritožbe tožene stranke z dne 30.12.1999 tako, da je priznalo tožniku delovno razmerje pri toženi stranki od 10.11.1999 do 3.1.2000, mu za ta čas priznalo plačo, zavrnilo pa zahtevek za priznanje delovnega razmerja od 4.1.2000 do 15.5.2003 z vpisom delovne dobe, plačilo plače in regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 780/2006 z dne 5.10.2006 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Vendar je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 20/2007 z dne 26.6.2007 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 780/2006 z dne 5.10.2006 in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V sklepu je navedlo, da brez predhodne opredelitve poskusnega dela na določenih delovnih mestih v splošnem aktu, delodajalec v spornem obdobju ni imel podlage, da bi v objavi prostih delovnih mest določil dodatni pogoj poskusnega dela in nato poskusno delo določil v pogodbi o zaposlitvi. Zato je pomembna opredelitev do enega od bistvenih ugovorov tožnika, da tožena stranka v času sklepanja delovnega razmerja s tožnikom in kasneje ni imela splošnih aktov. V tej zvezi je vrhovno sodišče naložilo pritožbenemu sodišču, da v zadevi opravi obravnavo, po potrebi izvede dodatne dokaze, glede na to, da se v spisu nahaja le kopija direktorjevega sklepa z dne 1.6.1998 in kopija dela Akta o sistemizaciji delovnih mest, brez podatkov o objavi in nato zavzame jasno stališče tudi do veljavnosti navedenih aktov tožene stranke v času sklenitve delovnega razmerja in poskusnega dela tožnika.

Pritožbeno sodišče je v zadevi ponovno razsodilo. V novem postopku je v celoti sledilo napotkom vrhovnega sodišča iz razveljavitvenega sklepa in v zadevi dopolnilo dokazni postopek na glavni obravnavi. Še pred tem je toženo stranko pisno zaprosilo (tretji odstavek 107. člena ZPP), da predloži originalne listine in sicer Akt o sistemizaciji delovnih mest z dne 7.5.1998, Pravilnik o delovnih razmerjih z dne 7.5.1998 in dokazila o objavi navedenih aktov (oglasna deska ali podjetniško glasilo). Tožena stranka je delno sledila zaprosilu, saj je predložila samo Akt o sistemizaciji delovnih mest v družbi S. z dne 7.5.1998 in sklep direktorja z dne 1.6.1998, ne pa tudi Pravilnika o delovnih razmerjih in pisna dokazila o objavi takšnih aktov, saj je za presojo le-teh pomembno, kdaj so bili objavljeni, oziroma kdaj so uradno začeli veljati po preteku ustreznega časa objave – vacatio legis.

Pritožbeno sodišče je na naroku glavne obravnave dne 25.9.2007 ob soglasju strank prebralo dosedaj izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje, vpogledalo v listine, ki jih je do naroka predložila tožena stranka ter dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem priče Grom Boštjana in opravilo soočenje med pričo in tožnikom. Po tako izvedenih dokazih je ugotovilo utemeljenost tožnikovih zahtevkov glede razveljavitve sklepov tožene stranke z dne 5.11.1999 in 30.12.1999, glede vpisa delovne dobe oziroma priznanja delovnega razmerja za čas od dne 4.1.2000 do 15.5.2003, plačila nadomestila plače in regresa za letni dopust ter stroškov postopka, to je glede tistih zahtevkov, o katerih še ni bilo pravnomočno razsojeno.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je namen poskusnega dela, da se v določenem časovnem obdobju preizkusijo strokovna znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela iz delovnega mesta, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Delovno mesto mora imeti podlago v veljavni sistemizaciji, potrebe po zasedbi delovnega mesta pa morajo biti ustrezno objavljene v razpisu. Pomembno je, da določi delodajalec način spremljanja in ocenjevanja poskusnega dela, pri čemer ocenjuje takšno delo strokovna komisija, lahko pa tudi posameznik, ki ga delodajalec za to posebej določi. Sprejeta ocena o poskusnem delu predstavlja za delodajalca vsebinsko podlago in izhodišče za dokončno odločitev o nadaljevanju ali prenehanju delovnega razmerja.

V konkretnem primeru je komisija tožene stranke v sestavi predsednika A.Č. in vodje oddelka J.Š. dne 5.11.1999 izdelala oceno o delu tožnika v trimesečni preizkusni dobi, ki je bila neuspešna. Komisija je v pisni oceni navedla pravno podlago in jo po vsebini obrazložila. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebuje ocena konkretne podatke o tožnikovih napakah, ki sta jih predsednik in članica komisije v svojih izpovedbah potrdila. Vendar se jo lahko upošteva samo ob ugotovitvi, da je imelo tožnikovo delovno mesto grafičnega oblikovalca iz pogodbe o zaposlitvi podlago v veljavno sprejeti sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki in takšno delovno mesto tudi objavljeno v javnem razpisu. Pritožbeno sodišče je po dopolnjenem dokaznem postopku prišlo do zaključka, da v konkretnem primeru temu ni bilo tako, kar vse utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sistemizacija delovnih mest je akt, ki določa delovna mesta, potrebna za izvajanje dejavnosti gospodarske družbe z opisom pogojev in nalog na posameznih delovnih mestih. Sistemizacija delovnih mest se sprejme po predpisanem postopku in po zato pristojnem organu. Vendar za veljavnost sistemizacije ne zadošča zgolj njen sprejem v pisni obliki in po predpisanem postopku, vključno s podpisom pristojnega organa, temveč mora biti v skladu z določbo 154. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991) tudi ustrezno objavljena, preden začne veljati. Do vprašanj obveznosti objave in veljavnosti splošnih aktov se je že opredelilo Vrhovno sodišče RS v številnih odločbah (VIII Ips opr. št. 95/2006, 82/2002 in 172/2001), tudi Ustavno sodišče RS v odločbah (U-I-87/92, 97/2002 in 283/96). V njih je sprejeta ugotovitev, da mora biti iz takšnih aktov določno razvidno, kdaj so bili dani v objavo in kako dolgo (objava na oglasni deski ali podobno) ter kdaj po izteku časa objave – vacatio legis – je pristojni organ uradno ugotovil, da so začeli veljati. Dokazno breme o tem je na delodajalcu.

Vendar tožena stranka kljub jasnemu pisnemu zaprosilu, da o tem predloži ustrezna dokazila (pritožbeno sodišče je prejelo samo Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest družbe S. in sklep direktorja z dne 1.6.1998), ni predložila vseh listinskih dokazov. Ne glede na to je pritožbeno sodišče na glavni obravnavi o teh dejstvih zaslišalo pravnika tožene stranke B.G. Ta je izpovedal, da so bili splošni akti in sicer tako Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest kot Pravilnik o delovnih razmerjih, oboje od družbe S. in datirana z dne 7.5.1998, izobešena na oglasni deski v tajništvu družb S. in H., pri čemer so imeli delavci obeh družb možnost vpogleda v navedena akta, saj je šlo za sedež družb na istem naslovu. Tudi sicer so se na oglasni deski ves čas na enak način pritrjevala ostala obvestila delavcem. Sistemizacija je bila pri toženi stranki do letošnjega leta enaka, po novem pa je usklajena z zadnjo kolektivno pogodbo za dejavnost trgovine. Nadalje je glede sklepa direktorja izpovedal, da gre za originalno listino. Poleg tega je tožniku ob koncu preizkusne dobe, ko se je tožnik zglasil v njegovi pisarni, pojasnil, da uporablja tožena stranka splošne akte družbe S., na njegovo željo pa mu je izročil kopijo navedene kolektivne pogodbe.

Pritožbeno sodišče je po tako izkazanih dejstvih, do katerih je prišlo po dopolnjenem dokaznem postopku, ugotovilo, da tožena stranka v sporu ni dokazala, kdaj je objavila svojim delavcem navedena splošna akta, ki jih je prevzela od družbe S. Glede tega ne zadostuje zgolj pisni sklep direktorja z dne 1.6.1998 o smiselni uporabi Akta o sistemizacij delovnih mest v družbi S. z dne 7.5.1998, saj besedi „smiselna uporaba“ in nadalje ročno pripisan datum, ter potrjen z direktorjevim podpisom na sklepu, ne določajo v ničemer, na kakšen način in od kdaj je bil akt objavljen, koliko časa razobešen in kdaj po preteku časa objave – vacatio legis – je začel veljati. To še toliko bolj, ker je šlo za akt od druge družbe, ne glede na dejstvo njune kapitalne povezave. Zato ni mogoče slediti trditvam tožene stranke o veljavnem sprejemu in objavi navedenih aktov tožene stranke.

Nadalje je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik sklenil s toženo stranko delovno razmerje za delovno mesto grafičnega oblikovalca, ki ga sistemizacija tožene stranke (če jo je kot takšno že uporabljala) ne vsebuje, določa samo delovno mesto – oblikovalec. To delovno mesto je sicer bilo objavljeno v javnem razpisu, vendar s pogojem poskusnega dela šest mesecev, kar ponovno ni v skladu s sistemizacijo delovnih mest, ki za njega določa poskusno dobo tri mesece. V skladu z ugotovljenimi dejstvi, ki so za presojo odločilnega pomena, tožnikovo delovno mesto, ki je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi in nato predmet spremljanja ter ocene poskusnega dela, ni imelo podlage v veljavni sistemizaciji delovnih mest. Zato iz teh razlogov odločitev tožene stranke v izpodbijanih sklepih o prenehanju delovnega razmerja tožnika ni bila zakonita.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi ter v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbe spremenilo odločitev tako, da je razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 5.11.1999 in 30.12.1999 ter v posledici takšne odločitve priznalo tožniku delovno razmerje z vpisom v delovno knjižico za čas od dne 4.1.2000 do 15.5.2003, mu za to obdobje priznalo pripadajoče mesečno nadomestilo plače in regres za letni dopust v skladu z zahtevanimi zneski, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

V spisu ni podatkov, da bi tožena stranka podala konkretne pripombe na višino denarnih zneskov. Ne glede na to jih je pritožbeno sodišče preizkusilo in ugotovilo, da ima višina prisojene mesečne plače podlago v zadnji tožnikovi plači iz meseca novembra 1999 (ki je v nadaljevanju tudi pravilno valorizirana), dočim so prisojeni zneski iz naslova regresa za letni dopust v skladu z višino iz Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine (Ur. l. RS, št. 10/98 – 110/99). Tožnik je od prisojenih zneskov upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od dneva njihove zapadlosti dalje do plačila, po dne 1.1.2002 dalje pa samo do takrat, dokler višina zapadlih, pa ne plačanih obresti ne doseže glavnico (anatocizem), kar je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006. Pritožbeno sodišče je višji zahtevek iz naslova plačila zamudnih obresti zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev v izpodbijani sodbi, je v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o vseh stroških postopka. Tožnik je v sporu s svojimi zahtevki uspel (razen delno glede obresti), zato je upravičen do povrnitve potrebnih stroškov v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003), ki jih je imel v zvezi z zastopanjem po pooblaščencu. Pritožbeno sodišče je upoštevalo višino do sedaj pravilno odmerjenih stroškov tožnika iz postopka pred sodiščem prve stopnje v zvezi s prvima dvema sodbama (listovna številka 134) v znesku 325.242,00 SIT. Poleg tega mu je pritožbeno sodišče v skladu z vrednostjo spora priznalo še 150 točk za za zastopanje na naroku obravnave dne 20.6.2006 in za trajanje obravnave 50 točk, kar znaša 26.400,00 SIT oziroma ob upoštevanju zneska 325.242,00 SIT, skupaj 351.642,00 SIT (sedaj 1467 EUR) stroškov postopka na prvi stopnji.

Nadalje mu je priznalo za pritožbo z dne 30.5.2006 375 točk, za revizijo z dne 22.11.2006 450 točk, za zastopanje na pritožbeni obravnavi dne 25.9.2007 150 točk in za trajanje 150 točk, to je skupaj 1125 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke in 20 % DDV znaša 620 EUR, kar vse je naložilo v plačilo toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Glede stroškov tožene stranke je odločilo, da jih nosi stranka sama, saj v sporu ni uspela. Ne glede na takšno ugotovitev ima sprejeta stroškovna odločitev podlago tudi v določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 992/2007
• VDSS sodba Pdp 261/2007
• VDS sodba Pdp 994/2006