VDSS sodba in sklep Pdp 556/2007

Jedro

Pridobitev finančnih sredstev s strani Republike Slovenije oziroma sklenitev pogodbe z Zavodom RS za zaposlovanje o povračilu prispevkov za tožnika ne predstavlja zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker tožena stranka drugega razloga za sklenitev te pogodbe ni dokazala, se šteje pogodba o zaposlitvi za določen čas za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust za leto 2003 (2. točka izreka sodbe), se ne dopusti.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31.12.2003 in mu še traja, zato mora tožena stranka pozvati tožnika nazaj na delo, mu čas od 1.1.2004 do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in mu za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače tako, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov do plačila (1. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati od zneska regresa za letni dopust za leto 2003 pripadajoče zakonske zamudne obresti od zneska 109.71,10 SIT od 2.7.2003 do 15.1.2004 (2. točka izreka) ter mu povrniti stroške postopka v znesku 1.275,26 EUR (3. točka izreka), vse v 8 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi št. 1/2001 za določen čas iz razloga, ker je bilo delo vezano na programske ureditvene in na začasno povečan obseg dela, za katerega se ni vedelo, koliko časa bo trajalo. Pogodba je bila vezana na subvencijo s strani Republike Slovenije oz. Zavoda za zaposlovanje RS. V zvezi s takšnimi navedbami je predložila listinski dokaz - pogodbo o povračilu prispevkov, ki jo je sklenila z Zavodom za zaposlovanje RS, predlagala je tudi poizvedbe pri Zavodu za zaposlovanje RS. Sodišče prve stopnje omenjenega dokaza ni presojalo in ter se v obrazložitvi do tega ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo in izvajalo dokazov, ali je bila zaposlitev tožnika povezana s subvencioniranjem s strani Republike Slovenije, o čemer je bil tožnik seznanjen in je soglašal, da mu delovno razmerje preneha dne 31.12.2003. Predlagala je zaslišanje M.Š., ki se je o podrobnostih pogodbe o zaposlitvi dogovarjala s tožnikom. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 9.6.2004 odločilo, da se jo zasliši, pri čemer pa predlagane priče ni vabilo in je zaslišalo, v izpodbijani sodbi pa ni navedlo razlogov, zakaj je postopalo v nasprotju z lastnim sklepom. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) ne določa, da je določitev razloga, zaradi katerega se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas, obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi, zato tožena stranka v tej zvezi ni prekršila določb ZDR. Pogodbo o zaposlitvi je sklenila po odobritvi subvencij, v skladu s 17. členom ZDR, ki določa, da se delovno razmerje za določen čas med drugim sklene, če je delo vezano na programsko ureditev oziroma če se začasno poveča obseg dela. Priča E.Š. je izpovedal, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena zaradi subvencij, prav tako je priča P.Š. povedal, da bi v zvezi s tem vedela povedati več priča M.Š. Sodišče se tudi do izpovedb omenjenih prič v tem bistvenem delu ni z ničemer opredelilo, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita. Izrek izpodbijane sodbe v 1. točki nasprotuje odločbi Ustavnega sodišča RS glede zakonskih zamudnih obresti. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka v celoti prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo. Zato pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje:

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju: ZDR/90), ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.2001, je v 17. členu določal, da se delovno razmerje za določen čas lahko sklene; - če traja izvršitev dela po svoji naravi določen čas; - če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca; če gre za pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano; - če je trajanje določenega dela vezano na programske opredelitve; - če se začasno poveča obseg dela; - če gre za izvedbo pripravljalnih del v novo ustanovljenih organizacijah, zaradi uvedbe novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa oziroma zaradi usposabljanja delavcev; - če gre za opravljanje sezonskega dela; - če gre za delavca, ki sklene delovno razmerje zaradi usposabljanja in izpopolnjevanja za delo; če gre za začasno popolnitev posadke trgovske ladje; - če se organizacija oziroma delodajalec vključi v postopek razreševanja zaposlitve presežkov delavcev drugih organizacij oziroma delodajalcev, in - v drugih primerih, ki jih določa zakon oziroma v skladu z zakonom kolektivna pogodba oziroma splošni akt. Določba 18. člena ZDR/90 pa je določala, da je delavec sklenil delovno razmere za nedoločen čas, če se je iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklenil delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če je ostal delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno dokazno oceno, da tožena stranka ni dokazala nobenega izmed razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po 17. členu ZDR, zaradi česar je prišlo v skladu z 18. členom ZDR/90 do transformacije delovnega razmerja. Tožena stranka je zatrjevala, da je bilo delovno razmerje sklenjeno s tožnikom za določen čas zaradi programskih ureditev, ki so bile vezane na pridobitev sredstev - subvencij s strani države, in na začasno povečan obseg dela, za katerega pa se ni vedelo, koliko časa bo trajalo. Glede slednjega razloga je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da že sama doba, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, to je doba treh let, kaže na to, da ni moglo iti za začasno povečan obseg dela. Tožnik je namreč že od leta 1995 pri toženi stranki opravljal delo spikerja kot zunanji sodelavec na podlagi sklenjenih avtorskih pogodb, potreba po njegovem delu pa je obstajala tudi po tem, ko mu je delovno razmerje že prenehalo, kar je potrdila priča E.Š., direktor tožene stranke v spornem obdobju, ki je pojasnil, da je za tožnika še naprej videl možnost za delo v programu, ki pa bi ga opravljal na podlagi avtorske pogodbe, s čimer se tožnik ni strinjal. Po izpovedbi priče P.Š., direktorja tožene stranke v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi, pa so glede tožnikove zaposlitve pri toženi stranki šteli, da je pri njej redno zaposlen, čeprav formalno ni bilo tako opredeljeno. Navedeno v celoti potrjuje, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, saj je potreba po opravljanju dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. 1/2001 z dne 1.1.2002 in odredbe tožene stranke o dodelitvi dela tožniku z dne 4.7.2001 (priloga A5), torej za delo sprejema strank in radijskega vodenja, obstajala tudi po prenehanju delovnega razmerja.

Zgolj pridobitev finančnih sredstev s strani Republike Slovenije oziroma sklenitev pogodbe z Zavodom za zaposlovanje RS št. POV10/0013/01 z dne 19.1.2001 o povračilu plačila prispevkov za tožnika (priloga B6), ne pomeni, da je bilo s tožnikom zakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Tudi v tem primeru bi morala tožena stranka dokazati obstoj zakonitega razloga po prvem odstavku 17. člena ZDR/90, kar pa ni bilo izkazano. Za odločitev je torej bistveno le, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, niti za katerikoli drug razlog po 17. členu ZDR/90, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in ustrezno obrazložilo. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da se sodbe ne da preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do navedene pogodbe z Zavodom za zaposlovanje RS. Zaradi navedenega sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno izvajati dodatnega dokaza z zaslišanjem priče M.Š., ki je za toženo stranko vodila računovodsko-finančne posle, in ki naj bi pojasnila okoliščine glede subvencioniranja dela tožnika. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 9.6.2004 sprejelo dokazni sklep, da se navedeno pričo zasliši, česar v kasnejšem teku dokaznega postopka ni storilo. Vendar na svoje dokazne sklepe, ki so sklepi procesnega vodstva, ni vezano in jih lahko kadarkoli spremeni, če oceni, da je dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno in da izvedba dokaza ne bi prispevala k boljši razjasnitvi stvari. Poudariti je, da sodišče izvaja le tiste dokaze, ki so relevantni, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, kot to določa 285. člen ZPP. Sodišče je pri vodenju postopka vezano tudi na določila 11. člena ZPP, ki določa načelo procesne ekonomije. Zato pritožba tudi v tem delu neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Strinjati se je sicer mogoče s pritožbo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas ni nezakonita samo zaradi tega, ker razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas ni naveden v pogodbi o zaposlitvi. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka tudi v sodnem postopku zakonitega razloga ni dokazala, zaradi česar je odločilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 31.12.2003 in da še vedno traja, ter mu priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače. Pri tem odločitev v 1. točki izreka sodbe glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega nadomestila plače ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Uradni list RS, št. 28/06). Po določbi 376. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico - pravilo “ultra alterum tantum“. Ustavno sodišče RS je glede citiranega pravila z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 izreklo, da se uporablja za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred dnem 1.1.2002, saj je določilo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89; v nadaljevanju: ZOR), ki ni omejeval teka obresti. To pomeni, da je potrebno pri vseh terjatvah upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico - do dne 22.5.2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 40/07; v nadaljevanju OZ-A) in je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ. Le od zneskov, ki so zapadli po 17.3.2002 in glede katerih do uveljavitve navedene novele OZ zakonite zamudne obresti še niso dosegle glavnice, je potrebno - glede na to, da prepoved “ultra alterum tantum“ ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti (382.a člen OZ). Ker se v obravnavanem primeru vsi prisojeni zneski nadomestila plače lahko nanaša jo le na obdobje po 1.1.2004, in so torej zapadli po 17.3.2002, tečejo zakonske zamudne obresti od teh zneskov od zapadlosti dalje do plačila.

V okviru preizkusa 2. točke izreka izpodbijane sodbe v mejah razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile tožniku utemeljeno priznane zakonske zamudne obresti za čas od 2.7.2003 do 15.1.2004 od zneska 109.701,10 SIT, saj mu je bil regres za letni dopust za leto 2003 v navedenem znesku izplačan z zamudo, glede na drugi odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02; v nadaljevanju: ZDR), po katerem se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z drugim odstavkom 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato glede na določila 155. člen ZPP sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Ker terjatev iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust za leto 2003 (2. točka izreka sodbe) ne dosega revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno skladno z določbo 5. tč. 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) in določbo 32. člena citiranega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. Po prvem odstavku 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

Datum zadnje spremembe:

22.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 802/2009
• VDSS sodba Pdp 155/2008
• VDSS sklep Pdp 1171/2008