VDSS sodba in sklep Pdp 1168/2006

Jedro

Tožena stranka pri razporeditvi ni bila dolžna upoštevati dejstva, da je tožnica v času zaposlitve pri njej pridobila višjo stopnjo strokovne izobrazbe, ker se tožnica ni izobraževala v interesu tožene stranke in ker taka obveznost v pogodbi o izobraževanju ni določena. Iz tega razloga je razporeditev na delovno mesto, za katero se zahteva tista stopnja strokovne izobrazbe, ki jo je tožnica imela ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in ki se je zahtevala za zasedbo delovnega mesta, ki ga je zasedala pred razporeditvijo, zakonita.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. točka izreka) delno spremeni tako, da se sklep tožene stranke št. 20/00 z dne 2.3.2000 in sklep z dne 17.5.2000 delno spremenita tako, da prične razporeditev tožnice na delovno mesto višja medicinska sestra s specialnimi znanji Oddelka za zdravstveno vzgojo v Centru za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja ..., za nedoločen čas, učinkovati z dnem vročitve dokončnega sklepa (in ne od 6.3.2000 dalje), v preostalem pa se tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev izpodbijanih sklepov zavrne.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Revizija se dopusti.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sklep tožene stranke št. 20/00 z dne 2.3.2000 in sklep z dne 17.5.2000, na podlagi katerih je bila tožnica iz delovnega mesta višja medicinska sestra s specialnimi znanji Oddelka zdravstvene vzgoje Centra za higieno in zdravstveno ekologijo razporejena na delovno mesto višja medicinska sestra s specialnimi znanji Oddelka za zdravstveno vzgojo v Centru za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja..., za nedoločen čas od 6.3.2000 dalje. V II. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper I. točko izreka navedene sodbe se iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnica tudi po razporeditvi dejansko delala v isti pisarni, v enakem delokrogu, s povsem enakim osebnih dohodkom, saj je bila razporejena v drugo organizacijsko enoto izključno in samo v posledici reorganizacije tožene stranke. Vse to je bilo tožnici dobro znano. Tožena stranka je spremembe in dopolnitve Statuta, ki se nanašajo na spremembe dejavnosti tožene stranke in posledično na ustanovitev nove organizacijske enote, sprejela na svetu zavoda kot pristojnem organu že v letu 1998 in zaprosila za v zakonu predvideno soglasje ustanovitelja, na katero pa do konca leta 2002 kljub urgencam sploh ni dobila odgovora. V letu 1997 je Vlada RS v imenu ustanovitelja RS podala soglasje na sklep sveta zavoda o preoblikovanju Zavoda za zdravstveno varstvo v ... v Javni zdravstveni zavod – Zavod za zdravstveno varstvo ... Istočasno je v enajstčlanski svet zavoda določila štiri svoje predstavnike. V letu 1998 je vlada RS v enajstčlanski svet zavoda določila šest svojih predstavnikov (večina), s tem pa je dejansko obvladovala politiko in vsa pomembna ravnanje tožene stranke. Spremembe organizacije je sprejel svet zavoda tudi ob udeležbi predstavnikov ustanovitelja in to soglasno. S tem, ko je imel ustanovitelj v svetu zavoda večino, ki je soglašala s spremembami in dopolnitvami, je potrebno šteti, da je ustanovitelj dal soglasje k tem spremembam že od leta 1998 de facto in de iure. Če bi vzdržala ugotovitev iz izpodbijane sodbe v zvezi z „nezakonitimi oziroma nestatutarnimi podlagami“, ali mora potem glede na to, da je ustanovitelj kljub določbi Zakona o zavodih iz leta 1991, da je dolžan sprejeti sklep o preoblikovanju zavoda v roku enega leta po uveljavitvi zakona, ta sklep izdal šele v letu 1996, tožena stranka razveljaviti vse sklepe sveta zavoda za to obdobje, odpustiti sprejete delavce, razveljaviti sklepe o razporeditvah,.... Če je ustanovitelj v letu 1997 s soglasjem k statutu konvalidiral dejanja za nazaj, velja isto tudi za soglasje v letu 2002. Z organizacijo nove organizacijske enote – Center za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja je tožena stranka izpolnila zakonsko obligatorno obveznost po 22. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti. Ustanovitev „pravno neobstoječe organizacijske enote“ kot se to navaja v izpodbijani sodbi, je bila zakonska nuja in „ex lege“ dolžnost tožene stranke. Odločanje o notranji organizaciji tožene stranke je bilo v pristojnosti direktorja, tako da soglasje Vlade RS k spremembam Statuta tožene stranke na notranjo organizacijo ni imelo vpliva, kar izhaja tudi iz stališča pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 1255/2003. Iz izvedenih dokazov sicer izhaja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za razporeditev tožnice po 17. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, česar pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Tožena stranka je po odstopu zadeve v reševanje pritožbenemu sodišču podala še dopolnitev pritožbe, v kateri dodatno argumentira svoja stališča, ki izhajajo iz njene pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o pritožbi tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe enkrat že odločalo in ji s sklepom opr. št. Pdp 1477/2005 z dne 21.4.2006 ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato ker prvostopenjsko sodišče kljub napotkom pritožbenega sodišča iz sodbe in sklepa opr. št. Pdp 1255/2003 z dne 13.5.2005 ni obravnavalo vseh spornih vprašanj v zvezi z zakonitostjo razporeditve tožnice glede na določbo 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS). Zoper sklep pritožbenega sodišča z opr. št. Pdp 1477/2005 z dne 21.4.2006 je tožena stranka vložila pritožbo, kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Pri 19/2006 z dne 12.9.2006 ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V tem sklepu je med drugim naložilo pritožbenemu sodišču, da bo moralo na obravnavi odločiti o pritožbi meritorno po tem, ko bo samo dopolnilo ali ponovilo dokazni postopek v tistem delu, ki naj bi bil po njegovi presoji še zmotno ali nepopolno ugotovljen.

V ponovljenem oziroma dopolnjenem dokaznem postopku, izvedenem na glavni obravnavi pri pritožbenem sodišču, je pritožbeno sodišče prečitalo zapisnik 4. seje strokovnega sveta tožene stranke z dne 9.7.1999 (A9), sklep tožene stranke z dne 2.3.2000 in 17.5.2000 (A11, A14), vpogledalo v registrski izpisek z dne 19.11.2002 (A19), prečitalo sklep o sklenitvi delovnega razmerja (A21), pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med tožečo in toženo stranko z dne 29.2.1996 (A24), sklep o soglasju k spremembam in dopolnitvam statuta z dnem 17.12.2002 (A90) s spremembami in dopolnitvami (A90-A94), sklep tožene stranke z dne 4.2.2000 (B2), soglasje sindikata z dne 8.7.1999 (B3), naziv delovnega mesta „višja medicinska sestra s specialnimi znanji“ (B4), izpisek iz sodnega registra z dne 15.11.2002 (B7), zapisnik 14. seje sveta tožene stranke z dne 16.4.2002 (B8), zapisnik korespondenčne seje sveta tožene stranke z dne 19.7.2002 (B9), izpisek iz sodnega registra z dne 11.4.2003 (B14) in z dne 19.11.2002 (B15), izvleček sklepa korespondenčne seje sveta tožene stranke z dne 19.7.2002 (B16) in opredelitev o potrebnosti razporeditve tožnice v ZZV Maribor z dne 7.5.2003 (B19). Na podlagi navedenih dokazov in z ozirom na preostale dokaze, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izpodbijana sklepa tožene stranke o razporeditvi tožnice, ker je ugotovilo, da v času sporne razporeditve nova organizacijska enota, to je Center za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja, pravno še ni obstajala, ker spremembe Statuta, ki so ustanovitev takšnega centra predvidevale, takrat še niso stopile v veljavo, saj ustanovitelj k tem spremembam soglasja takrat še ni podal. Glede na to je zaključilo, da navedena organizacijska enota v času sporne razporeditve tožnice pravno ni mogla obstajati. V zvezi z uporabo 17. člena takrat veljavnega ZTPDR pa je navedlo, da je tožena stranka premalo utemeljila nujnost razporeditve tožnice, da bi lahko obveljala razporeditev že od 6.3.2000 dalje, v primeru, če bi bila zakonita, saj niso izkazani pogoji iz 3. alinee drugega odstavka 106. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih. Po 49. členu Statuta tožene stranke iz leta 1997 (C1) je bilo sprejemanje Pravilnika o notranji organizaciji tožene stranke in Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z opisi delovnih mest pri toženi stranki v pristojnosti direktorja tožene stranke.

Iz priloge B1 je razvidno, da je direktor tožene stranke 9.7.1999 sprejel Splošni akt o notranji organizaciji tožene stranke. Iz 1. člena citiranega splošnega akta izhaja, da opravlja tožena stranka v skladu z 9. členom Statuta svoje dejavnosti med drugim tudi v organizacijski enoti Center za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja. Po 6. členu Splošnega akta o notranji organizaciji zavoda je bila ta organizacijska enota sestavljena iz Oddelka za socialno medicino z enoto za statistiko, iz Oddelka za projektne dejavnosti in iz Oddelka za zdravstveno vzgojo. Iz zapisnika 4. seje strokovnega sveta tožene stranke z dne 9.7.1999 (B6) je razvidno, da je strokovni svet tožene stranke na tej seji obravnaval tudi Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest ter opis del in nalog glede na organigram ter novelizacijo splošnega akta o notranji organizaciji tožene stranke. Soglasje k sistemizaciji delovnih mest je 8.7.1999 podal tudi sindikat tožene stranke (B3). Dne 4.2.2000 je direktor tožene stranke v skladu s sklepi strokovnega sveta tožene stranke z dne 9.7.1999 oziroma s sprejeto sistemizacijo delovnih mest izdal sklep, v katerem je v Centru za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja sistemiziral delovno mesto koordinatorja zdravstvene vzgoje in višje medicinske sestre (II. točka sklepa). Opis del in nalog delovnega mesta višja medicinska sestra s specialnimi znanji v Centru za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja je v spis vložen kot priloga B4. Ker je bilo z ozirom na že omenjeni 49. člen Statuta tožene stranke sprejemanje Pravilnika o notranji organizaciji oziroma Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest z opisi delovnih mest v pristojnosti direktorja tožene stranke, pritožbeno sodišče zaključuje, da je organizacijska enota, v katero je bila tožnica razporejena s spornima sklepoma, v času razporeditve obstajala. Po stališču pritožbenega sodišča namreč soglasje Vlade RS k spremembam Statuta (9. člen Statuta), z ozirom na to, da je bilo odločanje o notranji organizaciji tožene stranke v pristojnosti direktorja tožene stranke, na samo notranjo organizacijo tožene stranke ni imelo vpliva. Glede na to je po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka v spornem obdobju tožnico lahko razporedila na delovno mesto v Center za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja.

Tožena stranka pa je to razporeditev lahko izvedla le ob pogoju, da so bile izpolnjene predpostavke iz določbe 17. člena ZTPDR, ki je v drugem odstavku določal, da je lahko delavec zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnica pred sporno razporeditvijo razporejena na delovnem mestu višja medicinska sestra s specialnimi znanji Oddelka zdravstvene vzgoje v Centru za higieno in zdravstveno ekologijo. Z ozirom na Splošni akt o notranji organizaciji tožene stranke z dne 9.7.1999 (B1) je bil Oddelek za zdravstveno vzgojo organiziran v okviru Centra za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja, v tem Oddelku pa sta bili sistemizirani delovni mesti koordinator zdravstvene vzgoje in višja medicinska sestra s specialnimi znanji (B2). Iz citiranega Splošnega akta nadalje izhaja, da v Centru za higieno in zdravstveno ekologijo ni bilo več sistemiziranega Oddelka za zdravstveno vzgojo. Ker je prišlo torej z ozirom na navedeno na podlagi akta o notranji organizaciji tožene stranke (B1) do prehoda Oddelka za zdravstveno vzgojo iz Centra za higieno in zdravstveno ekologijo v Center za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja, so bile tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazane nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela za razporeditev delavcev, ki so delali na Oddelku za zdravstveno vzgojo v Centru za higieno in zdravstveno ekologijo v Oddelek za zdravstveno vzgojo pri Centru za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožnica s sporno razporeditvijo razporejena na delovno mesto, ki je ustrezalo stopnji strokovne izobrazbe, ki jo je tožnica imela ob sklenitvi delovnega razmerja pri toženi stranki (A1, A21, A24) in ki se je zahtevala tudi za tožničino prejšnje delovno mesto.. Glede na to izpodbijana razporeditev tožnice iz teh razlogov ni bila nezakonita. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, podane v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, s katerimi tožnica zatrjuje, da bi morala tožena stranka pri njeni razporeditvi upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica v času sklenitve delovnega razmerja pri toženi stranki pridobila višjo stopnjo strokovne izobrazbe. Niti iz pogodbe o izobraževanju, ki sta jo dne 21.10.1994 sklenila tožnica in tožena stranka (A1), niti iz drugih dokazov ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi morala tožnico po končanem izobraževanju razporediti v skladu s pridobljeno izobrazbo. Iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi tožena stranko tožnico napotila na izobraževanje oziroma da bi se tožnica izobraževala v interesu tožene stranke (32. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS, Ur. l. RS, št. 18/91 in nadalj. ).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sta izpodbijana sklepa o razporeditvi tožnice nezakonita v delu, kjer je določeno, da se tožnica razporedi na novo delovno mesto od dne 6.3.2000 dalje. Tako tretji odstavek 80. člena ZTPDR kot tudi prvi odstavek 106. člena v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) sta določala, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. To pomeni, da je pričel sklep, zoper katerega je delavec vložil ugovor, učinkovati šele z dnem vročitve odločbe delodajalca o utemeljenosti tožnikovega ugovora. Izjeme, pri katerih ugovor ni zadržal izvršitve sklepa, so bile določene v drugem odstavku 106. člena ZDR/90. Med te izjeme, taksativno naštete v določbi drugega odstavka 106. člena ZDR/90, ni mogoče uvrstiti razporeditve delavca na drugo delovno mesto, do katere je prišlo na podlagi drugega odstavka 17. člena ZTPDR. Ker je iz spisovnih podatkov razvidno, da je bila tožnica na novo delovno mesto razporejena od 6.3.2000 dalje in ker je tožena stranka tožničino pritožbo zavrnila s sklepom z dne 17.5.2000, je potrebno ugotoviti, da sta izpodbijana sklepa v tem delu nezakonita, saj je bila tožnica na njuni podlagi razporejena na novo delovno mesto pred vročitvijo dokončnega sklepa tožene stranke z dne 17.5.2000 (A14).

Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da so neutemeljene navedbe tožnice, v katerih zatrjuje, da B.P. ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke, zaradi česar ni mogel pravno veljavno pooblastiti odvetnika G. za zastopanje v tem individualnem delovnem sporu. Ob upoštevanju 31. člena Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 in nadalj.), 29. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.) in prvega odstavka 12. člena statuta tožene stranke (C1) zavod predstavlja in zastopa direktor. Po drugem odstavku 12. člena statuta tožene stranke v postopkih pravnega prometa direktorja v primeru njegove odsotnosti ali zadržanosti nadomešča pomočnik direktorja za splošne in pravne zadeve, če ni s posebnim pooblastilom direktorja določeno drugače. Iz rednega izpiska iz sodnega registra z dne 11.4.2003 (B14) izhaja, da je toženo stranko zastopal kot pomočnik direktorja tudi B.P., (datum pooblastila 1.1.1998, vpis pooblastila 19.2.1999). Ob upoštevanju navedenega in z ozirom na to, da je sodni register javna listina, eno temeljnih načel registrskega prava pa načelo javnosti in publicitetno načelo, ki vsebuje tudi načelo zaupanja v registrsko stanje (7. člen Zakona o sodnem registru; ZSReg, Ur. l. RS, št. 13/94 in nadalj.) pritožbeno sodišče zaključuje, da je B.P. lahko pravno veljavno pooblastil odvetnika G. za zastopanje tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu. Podatki, vpisani v register se štejejo kot resnični, dokler se ne spremenijo oziroma izbrišejo oziroma dokler se v postopku ne dokaže, da niso resnični (na primer tožba na ugotovitev ničnosti vpisa – 41. člen ZSReg).

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna le v delu, v katerem je razveljavilo izpodbijana sklepa tožene stranke o razporeditvi tožnice na novo delovno mesto za čas od 6.2.2000 do vročitve dokončnega sklepa (torej glede učinkovanja razporeditve tožnice na novo delovno mesto).

Ker je bila pritožba tožene stranke z ozirom na navedeno delno utemeljena, (razen v delu, ki se je nanašal na pričetek učinkovanja izpodbijanih sklepov o razporeditvi tožnice), je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnice po razveljavitvi citiranih sklepov ugodilo le glede tega, da sporna razporeditev učinkuje z dnem vročitve dokončne odločitve tožene stranke o tožničinem ugovoru, v preostalem pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka 358. člena ZPP, 353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela praktično v celoti, tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Ker revizija v tem individualnem delovnem sporu ni dovoljena z ozirom na določbo 1., 2., 3. in 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tem individualnem delovnem sporu je bilo med drugim sporno tudi vprašanje o tem, če je organizacijska enota Center za spremljanje zdravstvenega varstva prebivalstva in promocijo zdravja v spornem obdobju obstajala kljub temu, da k spremembam in dopolnitvam Statuta tožene stranke ustanovitelj v tistem času še ni dal soglasja, ob tem, da je bil takrat že sprejet ustrezen splošni akt o notranji organizaciji tožene stranke po pristojnem organu (direktor tožene stranke) na podlagi 49. člena Statuta tožene stranke. Ker je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o tem pravnem vprašanju, je pritožbeno sodišče v zvezi s tem dopustilo revizijo.

Datum zadnje spremembe:

22.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 817/2008
• Sklep VIII Ips 155/2003
• VDS Sodba Pdp 134/98