VDSS sodba Pdp 605/2006

Jedro

Po ZDR/90 so se za vprašanja, ki niso bila posebej urejena v delovno pravnih predpisih, uporabljala splošna pravila obligacijskega prava, med drugim tudi pravilo o neobličnosti pogodb. Zato je bila pogodba o zaposlitvi lahko veljavno sklenjena (ali podaljšala), če ni bila sklenjena (podaljšana) v pisni obliki. Ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da sta se stranki ustno dogovorili za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas do dokončanja projekta oziroma do določenega datuma, je na ta datum tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala, saj pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prešla v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (ampak je bila le njena veljavnost za določen čas podaljšana).

Izrek

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.12.2001 ni prenehalo na podlagi vročitve delovne knjižice tožeči stranki 10.1.2002 in še vedno traja, zato je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko na njeno delovno mesto komercialnega direktorja, ji za čas od 1.1.2002 do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zapadlih zneskov do plačila, razen za obdobje zaposlitve tožeče stranke drugje v času od 1.6.2002 do vključno 17.9.2002. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je bil od 13.9.2001 dalje sklenjen dogovor o delovnem razmerju za določen čas, vendar ne pove, na kakšen način naj bi bil ta dogovor sklenjen. Tožbeni zahtevek je utemeljen že zaradi kršitve 2. odst. 18. člena Zakona o delovnih razmerjih, v posledici katere je med strankama nastalo delovno razmerje za nedoločen čas, zato bi tožeči stranki delovno razmerje lahko prenehalo le pod pogoji iz 100. člena istega zakona. Po izteku delovnega razmerja za določen čas dne 12.9.2001 se je le-to med strankama nadaljevalo, kar izkazujejo listine o poslovanju tožeče stranke, plačilne liste in vpis delovne dobe v delovno knjižico tožeče stranke. Če naj bi pri tem šlo za podaljšanje delovnega razmerja za določen čas od 12.9.2001 do 31.12.2001 na podlagi dogovora strank, bi o tem morala obstajati pisna pogodba, kot to določa 11. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Nadaljevanje delovnega razmerja dokazuje tudi sklep z dne 15.10.2001, s katerim naj bi tožena stranka razporedila tožečo stranko na drugo delovno mesto. Če bi šlo za delovno razmerje za določen čas, bi tožena stranka počakala na iztek delovnega razmerja do 31.12.2001 in tožeče stranke ne bi razporejala. Tožeča stranka poudarja, da je bil v prejšnjih dveh sodbah po oceni sodišča prve stopnje sklep z dne 15.10.2001 dodaten dokaz za obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas. Če bo sodišče druge stopnje sprejelo stališče, da je mogoče skleniti delovno razmerje za določen čas ustno, je potrebno celotno dokazno gradivo presoditi kritično. Prvostopenjsko sodišče je ob ponovnem, že tretjem sojenju, zaslišalo le toženo stranko, saj je tožeča stranka na obravnavo pristopila prepozno. Oprlo se je izključno na zaslišanje tožene stranke, ne da bi presojalo tudi druge dokaze, npr. dvakratno zaslišanje tožeče stranke, ostalih prič in predložene listine. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oz. v nasprotju s samimi seboj in z vsebino listin ter z izpovedbami prič. Ni res, da je bila tožeči stranki delovna knjižica lahko vročena šele 10.1.2002 zato, ker ni prihajala na delo. Če bi namreč to držalo, je tožena stranka imela možnost tožečo stranko odpustiti zaradi neopravičenega izostanka z dela, sploh pa bi ji lahko poslala delovno knjižico s priporočeno poštno pošiljko. Sklep o razporeditvi tožeči stranki ni bil vročen ter si ga je tožena stranka izmislila ter predložila šele v postopku pred sodiščem, ko je pričela trditi, da je tožeča stranka nesposobna za opravljanje svojega dela. Trditve, da je tožeča stranka v podjetju T. d.o.o. naročala kamione brez soglasja tožene stranke ter podpisovala listine, ki bi obremenjevale toženo stranko, niso resnične. Kljub dogovoru o delitvi dobička pol na pol je tožeča stranka prejela od tožene stranke le 1.100.000,00 SIT neto, slednja pa je „pobrala“ 20 milijonov SIT. O odpustu ni bilo nikoli govora, do njega pa je prišlo po sestanku z naročnikom W., ko je direktor tožene stranke pričakoval, da mu bo tožeča stranka pomagala urediti dolg 45 milijonov SIT. Ker naročnik dolga ni hotel odpisati, je bil odpust tožeče stranke edina rešitev, da tožena stranka tožeči stranki ne izplača dogovorjenih 8.300.000,00 SIT. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, na njegovi podlagi sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena. Pritožbeno sodišče zato v izogib nepotrebnemu ponavljanju v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

Pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila pomembna za sprejem odločitve v obravnavni zadevi, s pritožbo zatrjevano nasprotje med temi razlogi in z vsebino listin in izpovedbami prič, pa tudi ni podano. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da se je prvostopenjsko sodišče pri sprejemu odločitve oprlo predvsem na zaslišanje tožene stranke, drugih dokazov pa ni presojalo. Sodišče prve stopnje je v dokazno oceno povzelo vse izvedene dokaze, ki so bili bistvenega pomena za sprejem odločitve. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe se je pri tem opredelilo tudi do izpovedb tožeče stranke ter do dokaznih listin, ki jih je le-ta vložila v spis. V ponovljenem postopku tožeča stranka resda ni bila ponovno zaslišana, vendar je v pritožbi sama pojasnila, da je dne 3.2.2006 prepozno pristopila na glavno obravnavo, na kateri pa je njen pooblaščenec po zaslišanju direktorja tožene stranke tudi sicer predlagal sodišču, da glavno obravnavo zaključi.

Kot ugotavlja izpodbijana sodba, pritožba pa temu ne nasprotuje, sta stranki dne 12.3.2001 sklenili pisno pogodbo o zaposlitvi za določen čas 6 mesecev (t. j. do 12.9.2001), na delovnem mestu komercialni direktor. Pritožba zmotno meni, da bi stranki, če bi se za obdobje od 12.9.2001 do 31.12.2001 res dogovorili za podaljšanje delovnega razmerja za določen čas, morali o tem skleniti pisno pogodbo. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem vprašanjem opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 146/2001, z dne 12.3.2002, katere predmet je bila prav tako ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas in v kateri je le-to zavzelo stališče, da pisnost ni konstitutivni element pogodbe o zaposlitvi. Iz obrazložitve citirane sodbe izhaja, da je pogodba o zaposlitvi po svoji naravi obligacijska pogodba, zato se za vprašanja, ki niso posebej urejena v delovnopravnih predpisih, uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava. Po stari delovnopravni zakonodaji, ki je veljala tudi v času spornega razmerja med strankama obravnavane zadeve, je bilo eno takih vprašanj tudi obličnost kot predpostavka za sklenitev in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. V 1. odst. 67. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR – Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji) je bilo predpisano, da mora biti obličnost za sklenitev pogodbe določena z zakonom, sicer velja pravilo o neobličnosti pogodb. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadaljnji) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji) sta določala posebno obličnost le pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi med delavcem in t.i. zasebnim delodajalcem. Pogodba o zaposlitvi je bila zato lahko veljavno sklenjena tudi, če ni bila sklenjena v pisni obliki, v primeru spora pa se je na podlagi drugih dokazov ugotavljalo, ali ima pogodba vse elemente pogodbe o zaposlitvi. Kolikor jih ima, se šteje, da je bilo med strankama vzpostavljeno delovno razmerje. Pri tem veljajo po stališču Vrhovnega sodišča RS za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas enaka pravila glede obličnosti, kot pri pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja so tudi po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi izkazani zakonski pogoji za zaključek, da sta stranki sklenili delovno razmerje za določen čas po 1. alinei 17. člena ZDR (če traja izvršitev dela po svoji naravi določen čas), in sicer najprej do 12.9.2001, nato pa sta delovno razmerje ustno podaljšali še do 31.12.2001 oz. do dokončanja del iz pogodbe, sklenjene z B.A.. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo iz izpodbijane sodbe, da se je razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas nanašal na izvedbo posla iz pogodbe, sklenjene z B.A., t. j. na dobavo in montažo predelnih sten, kar ustreza dejanskemu stanu iz 1. alinee 17. člena ZDR.

Prav tako je pravilna dokazna ocena, ki jo je sodišče prve stopnje napravilo glede dogovorjenega časa trajanja delovnega razmerja za določen čas. Pogodba o zaposlitvi za določen čas od 12.3.2001 do 12.9.2001 je bila sklenjena v pisni obliki, kar med strankama ni bilo sporno. Po 12.9.2001 se je delovno razmerje med strankama nadaljevalo, kar tožeča stranka nenazadnje navaja tudi v pritožbi in se pri tem sklicuje na svoje listine o poslovanju, plačilne liste in vpis delovne dobe v delovno knjižico. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da sta se stranki dogovorili za podaljšanje delovnega razmerja za določen čas do 31.12.2001, t. j. do dokončanja del iz pogodbe, sklenjene z B.A.. Direktor tožene stranke se je namreč v svoji izpovedbi v zvezi s podaljšanjem delovnega razmerja izrecno skliceval na ta datum, da je bilo tudi tožeči stranki jasno, da je podaljšanje delovnega razmerja za določen čas vezano na dokončanje posla z B.A., pa izhaja iz listinske dokumentacije, ki jo je predložila sama tožeča stranka. Pritožba neutemeljeno očita, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo, na kakšen način naj bi bil sklenjen dogovor o podaljšanju delovnega razmerja za določen čas. Na 7. strani izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje namreč izrecno navedlo, „da je bila nova pogodba o zaposlitvi ustno dogovorjena ob izteku pogodbe o zaposlitvi z dne 12.3.2001“. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da o „odpustu“ tožeče stranke ni bilo nikoli govora in da je do njega prišlo zato, ker naročnik W. ni hotel odpisati dolga toženi stranki, zato je slednja tožečo stranko „odpustila“ in se s tem izognila plačilu dogovorjenih 8.300.000,00 SIT. Če bi namreč tožeča stranka dejansko imela do tožene stranke odprto terjatev v znesku 8,3 MIO SIT, se slednja ne bi mogla izogniti plačilu te obveznosti s tem, da bi tožečo stranko enostavno odpustila, saj bi tožeča stranka svojo denarno terjatev do tožene stranke kljub temu lahko uspešno sodno uveljavljala z vložitvijo tožbe.

Pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano sodbo tudi v delu, v katerem ta ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku z obsežno listinsko dokumentacijo dokazala, da je v obdobju od 12.3.2001 do 31.12.2001 opravljala delo v imenu in na račun tožene stranke ter se v okviru izvedbe posla za B.A. o vsem dogovarjala, naročala material in storitve, sodelovala z monterji in drugimi izvajalci del ipd. Prav tako pa je v postopku dokazano, da je tožeča stranka za svoje delo pri toženi stranki prejela plačilo. Navedeno priznava tožeča stranka sama v vlogi z dne 1.9.2003, prav tako pa je to razvidno iz obračuna dohodkov, izplačanih tožeči stranki do 31.12.2001, katerega je predložila tožena stranka.

Upoštevaje zgoraj navedeno pritožba zmotno meni, da bi bilo treba tožbenemu zahtevku ugoditi zaradi kršitve 2. odst. 18. člena ZDR (iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožeča stranka dejansko mislila na določilo 1. odst. 18. člena ZDR, v skladu s katerim se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati). V obravnavni zadevi so namreč izkazani vsi bistveni elementi sklenitve delovnega razmerja za določen čas: obstoj zakonskega pogoja za sklenitev takega delovnega razmerja (1. alinea 17. člena ZDR), delo, ki ga je tožeča stranka opravljala, določen čas trajanja dela in pa plačilo za opravljeno delo. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, pa tožeča stranka tudi ni navajala in dokazala, da bi za toženo stranko po izteku delovnega razmerja za določen čas opravljala kakšno delo.

Na odločitev v obravnavani zadevi v ničemer ne vpliva pritožbeno sklicevanje, češ da bi v primeru, če bi se stranki dogovorili za delovno razmerje za določen čas, tožeči stranki ne bil izdan dne 15.10.2001 sklep o razporeditvi na drugo delovno mesto, ampak bi tožena stranka počakala na iztek delovnega razmerja dne 31.12.2001. Kot namreč izhaja iz izvedenega dokaznega postopka in kakor nenazadnje tožeča stranka zatrjuje tudi v pritožbi, ji tožena stranka citiranega sklepa sploh ni vročila. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je bil v prejšnjih dveh razveljavljenih sodbah ta sklep dodaten dokaz za obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas. Določila ZPP namreč ne predpisujejo, da bi bilo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju o isti zadevi vezano na dokazno oceno, ki jo je zavzelo v svoji prejšnji, razveljavljeni odločbi.

Tudi pritožbena navedba, da ni res, da je bila lahko tožeči stranki delovna knjižica vročena šele 10.1.2002 zato, ker naj bi tožeča stranka ne prihajala na delo, za odločitev v obravnavni zadevi ni pomembna. Predmet spora je namreč ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama, ki pa v ničemer ni odvisna od datuma vročitve zaključene delovne knjižice delavcu.

Na podlagi 1. odst. 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so bile odločilnega pomena za sprejem odločitve. Upoštevaje citirani člen se sodišče druge stopnje zato ni opredelilo do pritožbenih očitkov o tem, da tožeča stranka ni naročala kamionov pri podjetju T. d.o.o., ni podpisovala za toženo stranko obremenilnih listin in da je kljub dogovoru o delitvi dobička prejela od tožene stranke le 1.100.000,00 SIT. Te navedbe namreč v ničemer ne vplivajo na rešitev spornega razmerja med strankama, katerega predmet je ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Na podlagi vsega obrazloženega je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja. Ker so s pritožbo uveljavljani razlogi tako neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi z 1. odst. 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 468/2007
• Sodba VIII Ips 68/2008
• Sodba VIII Ips 539/2007