VDSS sodba Pdp 591/2009

Jedro

V primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo delavec sprejme, je sodno varstvo bistveno zoženo in sicer samo na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, saj delavec kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi ohrani zaposlitev. Skladno s tem odpade presoja zakonitosti odpovedi o pogodbe o zaposlitvi iz morebitnih drugih razlogov.

Ker tožnica ni izpodbijala veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, bi lahko v sporu o odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi postavila le odškodninski zahtevek oziroma v primeru neustreznosti nove zaposlitve zahtevek za plačilo sorazmernega dela odpravnine, ker prejšnja pogodba o zaposlitvi ni oživela le na podlagi ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga. Če bi hotela doseči veljavnost prejšnje pogodbe o zaposlitvi, pa bi morala tožnica izpodbijati veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi po splošnih predpisih civilnega prava.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 081160 z dne 11. 11. 2008, s katero je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 7. 2003, spremenjeno z aneksom z dne 1. 8. 2008, da se kot nezakonita razveljavita tudi pogodba o zaposlitvi z dne 16. 7. 2003 in aneks k njej z dne 1. 8. 2008, da se toženi stranki naloži sprejem nove sistemizacije delovnega mesta in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko, ki bo ustrezala delu in nalogam, ki jih tožnica opravlja od 21. 6. 2003 dalje, ter obračun in izplačilo morebitnih prikrajšanj pri plačah, nastalih zaradi neskladja med deli po pogodbi o zaposlitvi in dejanskim tožničinim delom. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov zlasti pa nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledične napačne uporabe določb ZDR pravočasno pritožuje tožnica in predlaga njeno spremembo s stroškovno posledico, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje ter priglaša stroške pritožbe. Navaja, da ukinitev delovnega mesta s spremembo Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest ni zadosten dokaz obstoja poslovnega razloga za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi na tem delovnem mestu. Ugotovitve, katero delovno mesto se je sploh ukinilo, naj bi bile neskladne. Ponovno poudarja, da je vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljala dela v kuhinji, v recepciji in dela čiščenja in da je tožena stranka dela v recepciji izvajala po študentih ter da dela čiščenja sedaj izvaja preko najetega servisa, kar naj bi kazalo, da tožene stranke k odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso vodili ekonomski ne organizacijski razlogi. Meni, da do zmanjšanja stroškov s tožničino premestitvijo ni prišlo, kvečjemu naj bi prišlo do njihovega povečanja, kar pa ni racionalno in v skladu z organizacijskimi potrebami tožene stranke. Vztraja, da je dejanski razlog odpovedi v šikaniranju tožnice. Sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, da pa tudi tožena stranka ni predložila ekonomskih pokazateljev poslovanja in prenizke zasedenosti, niti ni preverila možnosti tožničine zaposlitve pod spremenjenimi pogoji v neenakomerno razporejenem delovnem času. Meni, da sodbe glede utemeljenosti odpovednega razloga ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da utemeljenost poslovnega razloga za odpoved ne izhaja zgolj iz sprejema novega Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, ampak tudi iz drugih dokazov, ki jih je tožena stranka predložila sodišču, ter izjav zaslišanih prič. Nasprotuje mnenju pritožbe, da so ugotovitve sodišča prve stopnje neskladne in nelogične. Poudarja, da je delo v Mladinskem prenočišču K. organizirala v skladu s svojimi poslovnimi potrebami, s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pa je obenem poskrbela tudi za nemoteno delovanje Doma Š. Tam ni na novo zaposlila delavca, zato ni prišlo do povečanja števila zaposlenih v celotnem zavodu. Z najemom čistilnega servisa, ki storitve opravlja le po potrebi, je zmanjšala stroške poslovanja. Študente pa tožena stranka potrebuje le za nadomeščanja čez vikende in v času dopustov. Tudi prevoz tožnice na delo in z dela ne pomeni povečanih stroškov, saj je ta organiziran v okviru že danih možnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07 in 45/08) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo smiselno uveljavljane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih glede utemeljenosti odpovednega razloga, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. To bistveno kršitev uveljavlja v zvezi s presojo sodišča glede utemeljenosti odpovednega razloga, kar pa ne more biti bistvena kršitev določb postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da sta dne 16. 7. 2003 stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „snažilka - kuharska pomočnica“. Z uveljavitvijo novega plačnega sistema v javnem sektorju sta dne 1. 8. 2008 stranki sklenili Aneks k tej pogodbi, s katero je bila določena tožničina prevedena osnovna plača za delovno mesto/naziv „čistilka II“. Dne 1. 9. 2008 je pri toženi stranki začel veljati nov Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo tožničino delovno mesto „čistilka II“ ukinjeno. V enoti Mladinsko prenočišče K. sta bili po novem sistemizirani samo še dve delovni mesti in sicer „kuhar IV“ in receptor V“. Dne 11. 11. 2008 je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za isto delovno mesto na drugi lokaciji („čistilka II“ v Domu Š.), ki jo je po dopolnitvi glede organiziranega prevoza na delo in z dela tožnica podpisala dne 10. 12. 2008.

V takem primeru je sodno varstvo na podlagi 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007) bistveno zoženo, kar potrjuje tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, in sicer samo na presojo obstoja utemeljenosti odpovednega razloga, saj delavec kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ohranja zaposlitev pri delodajalcu. Skladno s tem odpade presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz morebitnih drugih razlogov (odločitve Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 194/2006, opr. št. VIII Ips 6/2007, opr. št. VIII Ips 477/2006, opr. št. VIII Ips 422/2006 idr.). Če delavec ne izpodbija veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi (v konkretnem primeru tožnica izpodbija le veljavnost stare pogodbe o zaposlitvi), mu ostane samo še odškodninski zahtevek oziroma v primeru neustreznosti nove zaposlitve zahtevek za plačilo sorazmernega dela odpravnine. Prejšnja pogodba o zaposlitvi namreč ne oživi že zgolj na podlagi ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga, temveč mora delavec izpodbijati tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi po splošnih pravilih civilnega prava, kajti že sama sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje veljavnosti prejšnje (3. odstavek 47. člena ZDR). Ker je novo pogodbo o zaposlitvi tožnica podpisala, na podlagi določbe 3. odstavka 90. člena ZDR obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem le utemeljenost odpovednega razloga in sicer v roku, določenem v 3. odstavku 204. člena ZDR. V primeru ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga bi tako imela tožnica zoper toženo stranko samo odškodninske zahtevke (npr. za razliko v plačah med novo in staro pogodbo o zaposlitvi).

Ker tožnica ne zahteva sorazmernega dela odpravnine, sodišču prve stopnje ustreznosti ponujene zaposlitve sploh ni bilo potrebno presojati. Pravilno pa je ugotovilo, da je bilo zaradi prenehanja potreb po tem delu ukinjeno tožničino staro delovno mesto „čistilka II“, ki ga je tožnica zasedala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 7. 2003 ter njenega aneksa z dne 1. 8. 2008. To pa pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj so iz poslovnih razlogov v smislu prve alineje 1. odstavka 88. člena ZDR s tem prenehale potrebe po delu iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se razlogov za reorganizacijo ne more presojati, saj gre za poslovno odločitev tožene stranke (delodajalca), v katero sodišče nima pristojnosti posegati. Šele ko v posledici reorganizacije pride do ukinitve delovnih mest, se ta ukinitev presoja v smislu resnosti in utemeljenosti, pri čemer je ukinitev delovnega mesta zagotovo resen in utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko pod pogoji iz stare pogodbe o zaposlitvi. Glede na vse povedano izvedba predlaganih dokazov v smeri ugotavljanja racionalnosti odločitve tožene stranke ni bila potrebna, saj na odločitev ne bi vplivala. Iz enakih razlogov sodišče toženi stranki kot delodajalcu tudi ne more nalagati sprejema nove sistemizacije delovnih mest (in posledične sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi), ki bi določala drugačno organizacijo njenega poslovanja.

Zaradi pomanjkanja ustreznega trditvenega bremena v smeri ničnosti oziroma izpodbojnosti stare pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 7. 2003 in njenega aneksa z dne 1. 8. 2008 je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za njuno razveljavitev ter plačilo odškodnine v višini prikrajšanja pri plačah zaradi neskladja med deli po pogodbi o zaposlitvi in tožničinim dejanskim delom. Tožnica se je že s prvotno pogodbo o zaposlitvi zavezala opravljati tudi določena dela v kuhinji in v recepciji, pri čemer sam opis del z aneksom z dne 1. 8. 2008 ni bil spremenjen. Razlike med dogovorjenimi deli in deli, ki jih je tožnica dejansko opravljala, zato ni bilo.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Poleg tega gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zaradi česar po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 45/08) tožena stranka kot delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 311/2011
• VDSS sodba Pdp 827/2011
• VDSS sodba Pdp 828/2011