VDSS sodba Pdp 572/2009

Jedro

Tožena stranka je imela v času, ko je tožnica vložila ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki je bil izdan na podlagi izjave tožnice in v katerem se je sklicevala na napako volje oziroma na neprištevnost, možnost to preveriti. Ker tega ni storila, je s svojim ravnanjem povzročila nezakonito prenehanje delovnega razmerja, kar je bilo tudi ugotovljeno s sodno odločbo. Na tej podlagi je tožnici dolžna izplačati pogodbeno kazen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter:

naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici pogodbeno kazen v znesku 5.767,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2007 dalje do plačila (1. točka izreka);

zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več in drugače (plačilo zakonskih zamudnih obresti od 21. 10. 2005 do 14. 12. 2007) (2. točka izreka);

naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 610,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Tožena stranka je ves čas postopka opozarjala, da ima vprašanje upravičenosti tožnice do pogodbene kazni po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo glede na okoliščine primera naravo pravnega vprašanja. Namen določbe SKPgd o pogodbeni kazni je s pogodbeno kaznijo kaznovati slehernega delodajalca, ki svojemu delavcu iz nezakonitega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi, pri čemer je mišljeno predvsem kaznovanje za aktivno krivdno ravnanje delodajalca zaradi kršitev postopkovnih pravil v postopku izdaje odločbe o prenehanju delovnega razmerja ali zaradi izdaje odločbe ob odsotnosti materialnopravne podlage. Iz vsebine sodbe je mogoče smiselno zaključiti, da je sodišče zavzelo stališče, da je tožena stranka že v času zasedanja pritožbene komisije vedela za psihično stanje tožnice in bi jo to moralo odvrniti od izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče pri presoji tožničinega zahtevka ni upoštevalo v zadevi I Pd 1462/2001 ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožnica pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nikoli ni niti povedala niti kako drugače pokazala, da ima težave, v času odpovedi pa je delovala povsem v redu, čemur je pritrdila tudi izvedenka psihiatrične stroke v zadevi I Pd 1462/2001, ko je jasno zapisala, da je tožnica dajala vtis manjše emocionalne prizadetosti. Ker zaposleni pri toženki niso strokovnjaki, niso mogli zaznati, kar je tožnica subjektivno doživljala, zlasti ker izvedenka ni ugotovila nobenega objektivnega dejstva, na katerem bi temeljila ocena motenega duševnega stanja tožnice v času podpisa odpovedi. Zgolj sklicevanje tožnice na pritisk uprave brez vsakršnih dokazil ne zadostuje, da bi sodišče lahko zaključilo, da bi morala takšna zatrjevanja tožnice toženko odvrniti od izdaje odločbe, s katero naj bi ji prenehalo delovno razmerje na podlagi lastne izjave tožnice o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, pa tudi nasprotja med razlogi sodbe in listinami v spisu ni, tako da jo je mogoče preizkusiti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja:

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnici v letu 2001 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. S sodbo opr. št. I Pd 1462/2001 z dne 16. 1. 2004, potrjeno s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1177/2004 z dne 20. 10. 2005 je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 17. 9. 2001 in 20. 11. 2001 o prenehanju delovnega razmerja ter ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 31. 12. 2002 in da ji je zato ta dolžna za čas od 17. 9. 2001 do 31. 12. 2002 izplačati razlike plače in plačati davke in prispevke. Navedena odločitev je postala pravnomočna v oktobru 2005, revizija tožene stranke pa je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 125/2006 z dne 6. 11. 2007 zavrnjena. V navedenem individualnem delovnem sporu je tožnici prenehalo delovno razmerje na podlagi nezakonitih sklepov delodajalca – tožene stranke, izdanih na podlagi lastne odpovedi tožnice, ki je bila podana v neprištevnem stanju, kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da so na podlagi pravnomočne sodbe v predhodnem individualnem delovnem sporu nastopili pogoji za uveljavitev pravice do pogodbene kazni v skladu z določbo 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97 - SKPgd), po kateri je delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Pritrditi je potrebno zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. Tožena stranka je že v času, ko je tožnica vložila ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je tožena stranka izdala na podlagi njene izjave, da prekinja delovno razmerje v smislu 1. točke 1. odstavka 100. člena tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90 in naslednji – ZDR/90), v katerem se je sklicevala na napako volje oz. na neprištevnost, imela možnost to preveriti in ustrezno odločiti, ker pa tega ni storila in je njen ugovor zavrnila, je s svojim ravnanjem povzročila nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma o tem, da so podani pogoji za plačilo pogodbene kazni tožnici. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo pogodbene kazni na citirano določbo in zahtevku ugodilo. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi. Sodišče prve stopnje je tudi glede višine prisojene pogodbene kazni ter glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo materialno pravo in tožnici prisodilo vtoževani znesek.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke, ki s pritožbo ni uspela, temelji na določbah 154. in 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1266/2007
• VDSS sodba Pdp 862/2011
• VDS Sodba Pdp 812/2007