VDSS sodba Pdp 211/2010

Jedro

Določba o omejenem sodnem varstvu v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz razloga invalidnosti, nova pogodba o zaposlitvi pa mu je bila ponujena pri drugem delodajalcu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2006, ki jo je dne 7. 11. 2008 podala tožena stranka tožniku, neutemeljena in se razveljavi; da se razveljavi pogodba o zaposlitvi sklenjena dne 5. 12. 2008 med tožnikom in podjetjem F. d.o.o. Trbovlje; da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi z dne 17. 1. 2006 ni bila zakonito odpovedana in delovno razmerje tožniku ni prenehalo in teče naprej, da mora tožena stranka tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter plačati vse obvezne prispevke od 5. 12. 2008 dalje do vrnitve nazaj na delo; da mora tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od 5. 12. 2008 do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter povrniti stroške postopka. Sodišče je nadalje zavrnilo tudi podredna tožbena zahtevka in sicer, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 9.567,12 EUR odpravnine, 765,70 EUR odškodnine za neizrabljeni letni dopust (skupaj 10.332,82 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2008 dalje do plačila ter 8.060,50 EUR odškodnine za premalo izplačane plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Sodišče je še odločilo, da je tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo v celoti, smiselno pa zoper njen zavrnilni del, se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje. Odpoved z dne 7. 11. 2008 je nepravilna in nezakonita. Tožena stranka kot delodajalec ni upoštevala okoliščine, da je tožnik invalid III. kategorije ter kot tak zaščitena kategorija, ki ji ni možno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi. Invalidnost je bila tožniku priznana z odločbo Zavoda RS za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 2. 6. 2008, kar med strankama ni sporno. Glede na to, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2006, ni bilo razlogov oz. podlage, da je to pogodbo tožena stranka sploh odpovedala, ker pri tem ni navedla niti izkazala razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zadevni pravdi je bilo na strani tožene stranke kot delodajalca, da dokaže obstoj razlogov za odpoved, le-teh pa tožena stranka ni dokazala.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen.

Pravna podlaga za navedeni individualni delovni spor je podana v določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji) ter Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji).

V dokaznem postopku, izvedenem pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu „pomožni delavec jama II“. Tožniku je bila v letu 2008 priznana invalidnost III. kategorije s pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto (odločba ZPIZ-a, priloga A7). Ker tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti drugega ustreznega dela je bil tožnik od 1. 9. 2008 dalje na čakanju na delo doma. Tožena stranka je drugo ustrezno delo za tožnika našla v družbi F. d.o.o.. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je namreč toženo stranko z dopisom z dne 18. 9. 2008 obvestil, da je Invalidska komisija dne 10. 9. 2008 dopolnila izvedensko mnenje, da je zavarovanec (tožnik) zmožen s polnim delovnim časom opravljati delo na predlaganem delovnem mestu „delavec na površini“ (priloga B4). Tožena stranka in družba F. d.o.o. sta dne 3. 11. 2008 sklenili Sporazum o zagotovitvi drugega ustreznega delovnega mesta pri drugem delodajalcu, iz katerega izhaja, da tožena stranka tožniku zaradi invalidnosti ne more ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta z omejitvami; da ima družba F. d.o.o. delovno mesto, ki po mnenju invalidske komisije ustreza preostalim delovnim zmožnostim tožnika; da bo ta družba delavcu (tožniku) v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ter da se pri določitvi minimalnega odpovednega roka in višine odpravnine upošteva delovna doba pri obeh delodajalcih, če bi bila takšna pogodba kasneje odpovedana (priloga B5). Tožena stranka je nato tožnika dne 4. 11. 2008 obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ter o tem, da mu bo hkrati ponujena nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delovno mesto pri drugem delodajalcu. Dne 5. 11. 2008 pa mu je pogodbo o zaposlitvi tudi odpovedala ter mu ponudila novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „delavec na površini“ pri družbi F. d.o.o., ki se v preambuli sklicuje na sklenjen Sporazum med toženo stranko in družbo F. d.o.o., podpisal (priloga A5).

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločbe sicer zavzelo nepravilno stališče, da je tožnik zaradi podpisa nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu za ustrezno delovno mesto in za nedoločen čas, glede na določbo 3. odst. 90. čl. ZDR, obdržal le pravico, da pred pristojnim sodiščem izpodbija utemeljenost odpovednega razloga, vendar pa je njegova odločitev kljub temu pravilna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Po prepričanju pritožbenega sodišča navedene določbe ni mogoče uporabiti v primeru, ko je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi invalidnosti v primeru, ko je invalid sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri drugem delodajalcu. Zakonske določbe o omejevanju sodnega varstva pravic delavcev (o ožjem sodnem varstvu pravic delavcev v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi napram sodnemu varstvu pravic, kot ga predvideva 3. odst. 204. čl. ZDR), je potrebno po mnenju pritožbenega sodišča razlagati restriktivno. Ker niti 90. čl. ZDR niti 40. čl. ZZRZI niti drug predpis ne določa, da je sodno varstvo v zvezi s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi invalidnosti v primeru podpisa nove pogodbe za ustrezno delovno mesto pri drugem delodajalcu za nedoločen čas zoženo, je potrebno zaključiti, da ima takšen delavec pravico do polnega sodnega varstva svojih pravic (torej do sodnega varstva, kot ga omogoča člen 204/3 ZDR).

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru kljub stališču, da ima tožnik le zoženo sodno varstvo po 3. odst. 90. čl. ZDR ugotavljalo ali je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zakonito in iz utemeljenih razlogov. Pri tem je ugotovilo vse bistvene okoliščine, ki so toženo stranko privedle do odločitve o tem, da tožniku pogodbo o zaposlitvi odpove. Kot že zgoraj citirano je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožniku z odločbo ZPIZ priznana invalidnost III. kategorije s pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, da takšnega delovnega mesta tožena stranka nima, ter da so delovna mesta, za katera tožnik trdi, da bi jih lahko opravljal, zasedena. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka vso dejavnost, ki ni vezana na opravljanje del v jami (iz odločbe ZPIZ z dne 2. 6. 2008 - priloga A6 izhaja, da je potrebno tožniku zagotoviti delo izven jame), prenesla na hčerinsko družbo F. d.o.o., zato tožena stranka tudi iz tega razloga tožniku ni mogla zagotoviti dela v skladu z omejitvami. Na podlagi takšnih ugotovitev, ki jih tožnik v pritožbi ne izpodbija, je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni navajal, da je predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker tožena stranka ni imela utemeljenega oz. zakonitega razloga, da tožniku pogodbo o zaposlitvi odpove, temveč je navajal druge razloge, zaradi katerih naj bi bila predmetna odpoved nezakonita. Tožnik šele v pritožbi navaja, da tožena stranka ni navedla niti izkazala razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da tožniku ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je invalid III. kategorije. Tožnik tako šele s pritožbo uveljavlja razloge za neutemeljenost odpovednega razloga, kar pa je glede na določbe 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljena pritožbena novota, zato je pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Pritožnik ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Tožnik je v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da je predmetna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker je menil, da tožena stranka razpolaga z drugim ustreznim delovnim mestom, ki bi ga tožniku lahko ponudila, ter da novo ponujeno delovno mesto ne ustreza tožnikovi izobrazbi in usposobljenosti. Drugih razlogov za nezakonitost predmetne odpovedi tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal. V zvezi s temi navedbami, je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek in ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da dejansko ni imela drugega (prostega) ustreznega delovnega mesta, kamor bi tožnika lahko premestila, ter da je bilo ponujeno delovno mesto pri drugem delodajalcu ustrezno. Teh ugotovitev tožnik v pritožbi ne prereka, zato je pritožbeno sodišče na njih vezano in je tudi iz tega razloga ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje o primarnem tožbenem zahtevku pravilna.

Tožnik v pritožbi v celoti izpodbija del sodbe, s katero je bil njegov zahtevek zavrnjen. Vendar pa tožnik sodbo v delu, v katerem je odločeno o podrednih tožbenih zahtevkih, s pritožbo le pavšalno izpodbija. Glede navedenega je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, tako po formalni kot vsebinski plati, spoštovala relevantne določbe ZDR in ZZRZI.

V zvezi z izplačilom odpravnine je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze pravilno uporabilo tudi določbo 90. a. čl. ZDR, saj je ugotovilo, da se pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s podjetjem F. d.o.o. v preambuli sklicuje na Sporazum o zagotovitvi drugega ustreznega dela, slednji pa v 4. čl. določa, da mora nov delodajalec pri določanju minimalnega odpovednega roka in višini odpravnine, upoštevati delovno dobo pri obeh delodajalcih. Glede na določbe pogodbe o zaposlitvi in citiranega Sporazuma je nov delodajalec glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine dolžan upoštevati delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih, zato tožniku odpravnina po 109. čl. ZDR v zvezi z 90. a. čl. ZDR ne pripada.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede tožbenih zahtevkov iz naslova odškodnine za neizkoriščen letni dopust in odškodnine za premalo izplačane plače. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na dokazno oceno sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, v zvezi z odškodnino za neizkoriščen letni dopust pa le še dodaja, da tožnik do navedene odškodnine ni upravičen tudi iz razloga, ker je zaslišan na glavni obravnavi izpovedal, da je preostali del neizkoriščenega dopusta prenesel na novega delodajalca in ga je tam tudi izkoristil. Navedeno je skladno z določbo 162. čl. ZDR, tožnik ni bil v zvezi z letnim dopustom v ničemer prikrajšan, zato mu odškodnina iz tega naslova ne gre tudi iz citiranih razlogov.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.11.2010

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 206/2009
• VDSS sodba Pdp 311/2011
• VDS Sodba Pdp 563/2007