Sklep Dsp 19/2009

Jedro

Bistveno za odločitev je stališče, da je pri odmeri odpravnine (po 109. členu ZDR) treba upoštevati poleg osnovne plače, ki jo je delavec dejansko prejel, v določenih primerih tudi plačo, ki bi jo prejel, če bi delal. Glede tega vprašanja pritožba že sama navede, da je praksa višjega sodišča enotna.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je tožniku odpravnino v določenem znesku izplačala, deloma pa je zahtevek pripoznala. Po presoji sodišča je treba v osnovo za izračun odpravnine všteti tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki ga tožnik prejema pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi priznanih pravic iz naslova invalidnosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. S sklepom pa je odločilo tudi, da se revizija ne dopusti.

3. Tožena stranka je zoper sklep o nedopustitvi revizije vložila pritožbo, v kateri navaja, da se je sodišče druge stopnje oprlo na svojo odločbo Pdp 613/2006 z dne 16. 11. 2006, kjer pa je bil predmet spora povsem drugačen (povračilo stroškov v zvezi z delom). Odločitev sodišča je v nasprotju z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR ter sodno prakso tako višjih sodišč kot Vrhovnega sodišča o tem, kaj se šteje za plačo. Višje sodišče je enako odločilo v zadevi Pdp 2130/2001 z dne 18. 1. 2002 in podobno v zadevi Pdp 1951/2003 z dne 27. 1. 2005, kjer je šlo sicer za odpravnino ob upokojitvi. Drugačno stališče glede pojma plača pa je višje sodišče zavzelo v zadevah Pdp 1621/98 z dne 20. 4. 2000, kjer je odločilo, da se v osnovi za izračun odpravnine ne upošteva nadomestilo za čas čakanja na delo in Pdp 474/2006 z dne 26. 4. 2007, kjer je navedlo, kaj je plačilo za delo. Vrhovno sodišče o konkretnem vprašanju še ni odločalo, v nekaj odločbah pa je zavzelo stališče o tem, kaj je plača (VIII Ips 62/2000 z dne 10. 10. 2000, VIII Ips 119/97 z dne 14. 10. 1997, VIII Ips 97/98 z dne 15. 9. 1998 in VIII Ips 148/2003 z dne 16. 12. 2003).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Zoper odločitev o nedopustitvi revizije zato, ker ne gre za pomembno pravno vprašanje, pritožbe ni mogoče vložiti.

6. Vrhovno sodišče odloča lahko le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku.

7. Pritožnik je tisti, ki mora navesti oziroma se sklicevati na konkretne odločbe sodišč, s katerimi bi dokazoval svoje trditve o neenotni sodni praksi Višjega delovnega in socialnega sodišča oziroma o drugačni praksi Vrhovnega sodišča. Relevantna je le drugačna oziroma neenotna sodna praksa o pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev. To vprašanje je v konkretni zadevi naslednje: ali se v osnovo za izračun odpravnine po 109. členu ZDR všteva tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki ga prejema delovni invalid na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

8. Tožena stranka najprej navaja dve odločitvi Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki kažeta na enotno prakso pritožbenega sodišča o tem vprašanju v identični zadevi (Pdp 2130/2001) oziroma v podobnem primeru odpravnin ob upokojitvi (Pdp 1951/2003). V drugih zadevah pa ne gre neposredno za isto pravno vprašanje, vključno z zadevo, na katero se sklicuje odločitev pritožbenega sodišča v tej zadevi (Pdp 613/2006). Starejše odločitve imajo pravno podlago v prejšnji zakonodaji (36. f. člen ZDR90), ki je glede osnove za izračun odpravnine sicer podobna ureditvi v 109. členu ZDR.

9. Odločitve se nanašajo na vprašanja, ki v obravnavani zadevi niso sporna: na upoštevanje plače za dejansko opravljanje dela ali kot da bi delavec delal, ne pa tudi nadomestil za čas čakanja na delo (Pdp 1621/98) in predvsem kaj je plača oziroma katera plača se upošteva (časovno obdobje, bruto ali neto plača, vštevanje dodatkov).

10. Sodišče druge stopnje je glede vprašanja, kaj se šteje za plačo ni v nasprotju z navedenimi odločitvami Vrhovnega sodišča in svojimi predhodnimi odločitvami. Jasno namreč ugotovi, da plačo sestavljajo osnovna plača, dodatki in del plače iz naslova delovne uspešnosti, kot to določa tudi drugi odstavek 126. člena ZDR. Povsem jasno tudi navede, da nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu ni plača. Bistveno za odločitev pa je stališče, da pri odmeri odpravnine (po 109. členu ZDR) treba upoštevati poleg osnovne plače, ki jo je delavec dejansko prejel, v določenih primerih tudi plačo, ki bi jo prejel, če bi delal. Glede tega vprašanja pa že pritožba sama navede, da je praksa Višjega sodišča enotna, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

11. Ker glede na navedeno pritožbeni razlog ni podan je Vrhovno sodišče v smislu 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sklep Dsp 7/2009
• Sklep Dsp 8/2009
• Sklep Dsp 9/2009