VDSS sodba Psp 28/2016

Jedro

Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe izven dela. Pri delu so potrebne določene omejitve, pa tudi časovna razbremenitev, tako da tožnik lahko drugo delo opravlja le s polovico polnega delovnega časa 4 ure dnevno. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve. Kot je to določeno v 3. alineji prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2, pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % , ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. V sporni zadevi tožnik ne more več opravljati dela s polnim delovnim časom, temveč je potrebna tudi časovna razbremenitev. V takem primeru zavarovanec pridobi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko, kot je to določeno v 82. členu ZPIZ-2. Tak zavarovanec skladno s 86. členom ZPIZ-2 pridobi pravico do delnega nadomestila. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki ga bo opravljal z omejitvami.

Sodišče prve stopnje je zmotno naložilo toženi stranki, da o višini in izplačevanju delnega nadomestila odloči s posebno odločbo v 30 dneh. Ta rok začne teči od pravnomočnosti sodbe dalje. V drugem odstavku 82. člena ZDSS-1 je namreč določeno, da mora v primerih iz prvega odstavka navedenega člena tožena stranka izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da rok, ki je bil naložen toženi stranki za izdajo nove odločbe, teče od pravnomočnosti sodbe dalje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se II. točka izreka glasi:

„Tožnik se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se mu prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu, ki ga bo opravljal pretežno sede, s hojo po ravnem, na krajše razdalje, brez dela na višini in lestvi ali v počepu in pokleku, brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg, s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko in pravica do delnega nadomestila od 1. 7. 2013 dalje.“

II. Točka III. izreka se spremeni tako, da glasi:

„O višini in izplačevanju delnega nadomestila bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2013 in št. ... z dne 29. 7. 2013 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal pretežno sedeče delo, s hojo po ravnem, na krajše razdalje, brez dela na višini in lestvi ali v počepu in pokleku ter brez dvigovanja bremen, težjih od 5 kg, s polovico polnega delovnega časa 4 ure dnevno in s pravico do delnega nadomestila od 1. 7. 2013 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da o višini in izplačevanju delnega nadomestila odloči s posebno odločbo v roku 30 dni (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da sodišče v točki 12 obrazložitve zgolj navaja, da je priznalo pravico do premestitve, pri čemer pa niti ne navede pravne podlage za svojo odločitev in te odločitve tudi ne obrazloži, zato se v tem delu sodba ne da preizkusiti. Pri tožniku pa ni bilo ugotovljeno takšno dejansko stanje, da bi lahko pridobil pravico do premestitve. Tožena stranka s tem v zvezi opozarja na določbi 81. in 82. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). Navedeni predpis pravice do dela s polovico polnega delovnega časa 4 ure dnevno, ne pozna, temveč ureja pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko. Razlikovanje pravice do premestitve in pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, se odraža tudi v nadaljnjih (materialnih) pravicah, ki jih lahko uveljavi invalid III. kategorije invalidnosti. Do tega razlikovanja se je v zvezi s ZPIZ-1 večkrat izrekla tudi sodna praksa. Sodišče je tožniku priznalo pravico do delnega nadomestila, ki pa nekomu, ki mu je priznana pravica do premestitve ni mogoče priznati. Glede navedenega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka pa nadalje izpodbija tudi III. točko izreka in sicer v delu, ko je sodišče toženi stranki določilo 30 dnevni rok za izdajo odločbe. Pravilno bi moralo priznati 30 dnevni rok od pravnomočnosti sodbe. Razen tega III. točka izreka tudi ni izvršljiva, dokler tožniku ni pravnomočno priznana osnovna pravica, ki pa je lahko le pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, ne pa pravica do premestitve kot je tožena stranka v pritožbi že pojasnila. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se upošteva zakonsko besedilo.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da gre zgolj za popravo pomote, ki naj jo sodišče z novim sklepom popravi, ali pa spremeni sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. V zadevi tudi ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge, zato se jo tudi da preizkusiti. Sodišče je tudi razčistilo dejansko stanje, je pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki med strankama tudi ni sporno, izhaja, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe izven dela in sicer od 1. 7. 2013 dalje. Pri delu so potrebne določene omejitve, pa tudi časovna razbremenitev, tako da tožnik lahko drugo delo opravlja le s polovico polnega delovnega časa 4 ure dnevno.

7. Utemeljeno pritožba opozarja na nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo pravico do premestitve. Kot je to določeno v 3. alineji prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2 pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. V sporni zadevi pa tožnik ne more več opravljati delo s polnim delovnim časom, temveč je potrebna tudi časovna razbremenitev. V takem primeru pa zavarovanec pridobi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko, kot je to določeno v 82. členu ZPIZ-2. Tak zavarovanec skladno s 86. členom ZPIZ-2 pridobi pravico do delnega nadomestila. Zakon tako za konkreten dejanski stan določa ustrezne pravice. Glede priznavanja pravic invalidu III. kategorije invalidnosti, pri katerem je potrebna tudi časovna razbremenitev, je stališče zavzelo tudi že pritožbeno sodišče(1) .

8. Ker dejanski stan med strankama ni sporen, je pritožbeno sodišče, upoštevaje določbo prvega odstavka 82. člena ZPIZ-2 in pa prvi odstavek 86. člena ZPIZ-2, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki ga bo opravljal pretežno sede, s hojo po ravnem, na krajše razdalje, brez dela na višini in lestvi ali v počepu in pokleku, ter brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko in mu tudi priznalo pravico do delnega nadomestila od 1. 7. 2013 dalje.

9. Pritožba je utemeljena tudi v delu glede odločitve o višini in izplačevanju delnega nadomestila. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da o omenjenem odloči s posebno odločbo v 30 dneh. Pravilno pa pritožba opozarja, da ta rok začne teči od pravnomočnosti sodbe dalje. V drugem odstavku 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) je namreč določeno, da v primerih iz prvega odstavka navedenega člena mora tožena stranka izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato III. točko izreka spremenilo tako, da rok, ki je bil naložen toženi stranki za izdajo nove odločbe teče od pravnomočnosti sodbe dalje.

------

(1) glej Psp 556/2014 z dne 9. 4. 2015.

Datum zadnje spremembe:

09.02.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 543/2009
• VDSS sklep Psp 477/2015
• VDSS sodba Psp 62/2008