<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 301/2009
ECLI:SI:VSRS:2009:VIII.IPS.301.2009

Evidenčna številka:VS3004016
Datum odločbe:03.11.2009
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1574/2007
Področje:DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:odpravnina - osnova za odmero - invalid - odpoved pogodbe o zaposlitvi - delna invalidska pokojnina - krajši delovni čas

Jedro

Ker je delna invalidska pokojnina po svoji naravi samostojna dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne protidajatev za opravljeno delo, se ne šteje za sestavni del plače in zato tudi ne v osnovo za odmero odpravnine iz 109. člena ZDR.

Tožena stranka je kot osnovo za odmero odpravnine delavke, ki je delala s krajšim delovnim časom, pravilno upoštevala plačo, ki jo je ta prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za delo po dejanski delovni obveznosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni

- v 1. točki prvega odstavka izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki bruto znesek 4.121,20 EUR, od tega zneska plačati prispevke in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2007 do plačila,

- v 3. točki prvega odstavka izreka tako, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji, toženi stranki pa jih je dolžna povrniti v 15 dneh, od vročitve te sodbe, v znesku 553,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila,

- v 3. in 4. odstavku izreka tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka zoper sklep o nedopustitvi revizije v znesku 126,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 252,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.865,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2007 do plačila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki več kot 32 let, nazadnje s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ji je tožena stranka izplačala odpravnino v neto znesku 2.765,22 EUR (bruto 4.121,20 EUR). Sodišče je presodilo, da glede na določilo tretjega odstavka 64. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) predstavlja osnovo za odmero odpravnine iz 109. člena ZDR plača, ki jo je tožeča stranka prejela v obdobju julij – september 2006 za delo v krajšem delovnem času. To osnovo je upoštevala tudi tožena stranka. Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini, ki ga je tožeča stranka postavila ob upoštevanju osnove, ki bi veljala, če bi delala polni delovni čas, zato ni utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna obračunati bruto znesek razlike odpravnine v višini 4.121,20 EUR, od tega zneska plačati prispevke in izplačati tožeči stranki neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2007 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del prvostopenjske sodbe. V zvezi z ugodilnim delom odločitve je obrazložilo, da določilo drugega odstavka 66. člena ZDR pri krajšem delovnem času izenačuje pravice invalidov s pravicami delavcev, ki delajo polni delovni čas. Tožeči stranki zato pripada odpravnina v višini, kot če bi delala polni delovni čas. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) revizije ni dopustilo.

3. Vrhovno sodišče je na podlagi pritožbe tožene stranke zoper sklep o nedopustitvi revizije le-tega razveljavilo in revizijo dopustilo (Dsp 8/2009 z dne 12. 5. 2009). Ugotovilo je obstoj neenotne sodne prakse sodišča druge stopnje o pravnem vprašanju, ki je bilo bistvenega pomena za odločitev, t. j. kaj v obravnavani zadevi predstavlja osnovo za odmero odpravnine.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da glede na definicijo delovnega razmerja iz 4. člena ZDR delavec, ki dela le štiri ure, dobi plačilo le za štiri ure. V 109. členu ZDR ni določeno, da je potrebno delavce, ki delajo krajši delovni čas, obravnavati drugače kot tiste, ki delajo polni delovni čas. Osnova za izračun odpravnine je vezana na dejansko prejeto plačo, t. j. v primeru tožeče stranke plača za štiri ure dnevno in ne za 8 ur, kot to napačno ugotavlja izpodbijana sodba. Sodišče je zmotno razlagalo tretji odstavek 64. člena in drugi odstavek 66. člena ZDR. Prejemanje delne invalidske pokojnine ni vezano na obstoj delovnega razmerja (tožeča stranka jo bo prejemala tudi po prenehanju delovnega razmerja oziroma po prenehanju izplačevanja nadomestila za brezposelnost), zato te pokojnine ni mogoče šteti v osnovo. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

5. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

8. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijanega (ugodilnega) dela sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

9. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

10. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezano. Tožeči stranki, ki je bila sicer zaposlena pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih skupaj več kot 32 let, je bila na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 9. 5. 2005 kot invalidki III. kategorije priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom (93. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji). Na podlagi navedene odločbe je s toženo stranko dne 3. 6. 2005 sklenila pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas. Ta pogodba ji je bila odpovedana iz razloga nesposobnosti.

11. V prvem odstavku 109. člena ZDR je kot osnova za odmero odpravnine določena povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Jedro spora je vprašanje, kaj predstavlja osnovo za odmero odpravnine tožeče stranke.

12. Revizijska navedba, da delne invalidske pokojnine ni mogoče šteti v osnovo iz 109. člena ZDR, za odločitev v tej zadevi ni pomembna, saj drugostopenjsko sodišče delne invalidske pokojnine tožeče stranke ni vštelo v osnovo. Ne glede na to je vsebina revizijske navedbe pravilna. Zavarovanec, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 227/2009 z dne 2. 11. 2009 sicer glede druge vrste denarnega prejemka iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja (nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu) zavzelo stališče, da se ne všteva v osnovo za odmero odpravnine iz 109. člena ZDR. Obrazložilo je, da to nadomestilo ne predstavlja plačila za opravljanje v pogodbi dogovorjenega dela, temveč ima značaj samostojne dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ker ne predstavlja plačila za osebno opravljanje dela, ga ni mogoče šteti kot sestavni del plače in se posledično tudi ne všteva v osnovo za odmero odpravnine. Takšno stališče velja tudi za delno invalidsko pokojnino, ki jo v skladu s prvim odstavkom 98. člena ZPIZ-1 zagotavlja, odmerja, usklajuje in izplačuje Zavod. Ker je torej tudi delna invalidska pokojnina po svoji naravi samostojna dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in ne protidajatev za opravljeno delo, se ne šteje za sestavni del plače in zato tudi ne v osnovo za odmero odpravnine.

13. Presojo, da osnovo za odmero odpravnine predstavlja dvojni znesek mesečne plače tožeče stranke, je sodišče druge stopnje utemeljilo s tem, da je glede na določilo drugega odstavka 66. člena ZDR položaj delavcev invalidov, ki delajo krajši delovni čas, izenačen s pravicami delavcev, ki delajo poln delovni čas. Obrazložilo je, da bi bili sicer delavci invalidi neupravičeno prikrajšani za odpravnino in zato v slabšem položaju, kot pred nastankom invalidnosti. Takšna stališča izpodbijane sodbe so napačna.

14. Pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas, ureja ZDR posebej. Splošno pravilo je vsebovano v tretjem odstavku 64. člena ZDR, na podlagi katerega ima delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas, in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače. Obseg pravic delavca, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu (krajši delovni čas v posebnih primerih), je specialno urejen 66. členu ZDR, ki v drugem odstavku določa, da ima takšen delavec pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker sta stranki zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenili za krajši delovni čas v posebnem primeru (v skladu s predpisi o invalidskem in pokojninskem zavarovanju), je drugostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je pri določanju obsega pravic tožeče stranke iz delovnega razmerja potrebno upoštevati drugi odstavek 66. člena ZDR.

15. Ena od pravic iz delovnega razmerja, ki pripada delavcu s polnim delovnim časom in zato tudi delavcu, ki dela krajši delovni čas, je odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Tožečo stranko je glede na drugi odstavek 66. člena ZDR pri odmeri odpravnine potrebno obravnavati enako kot delavca, ki dela polni delovni čas. Ker je glede slednjega določena osnova za odpravnino v višini povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, in odmera pravice odvisna od števila let dela pri tem delodajalcu (prvi in drugi odstavek 109. člena ZDR), je potrebno enaka kriterija (povprečna mesečna plača, delovna doba) upoštevati tudi pri odmeri odpravnine delavca, ki dela krajši delovni čas. Tožeča stranka je v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo glede na drugi odstavek 66. člena ZDR prejemala plačilo za delo po dejanski delovni obveznosti (t. j. za štiri ure dela), kar tudi predstavlja njeno povprečno mesečno plačo v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR. Da bi bila povprečna mesečna plača tožeče stranke opredeljena kako drugače, iz določila 66. in 109. člena ZDR ne izhaja. Tožena stranka je zato kot osnovo za odmero odpravnine pravilno upoštevala plačo, ki jo je tožeča stranka prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za delo po dejanski delovni obveznosti.

16. Konvencija o pravicah invalidov(1) potrjuje pravilnost stališča, zavzetega v 15. točki te odločbe. V b). točki prvega odstavka 27. člena Konvencija invalidom zagotavlja le pravico do enakega plačila za enakovredno delo, ne zahteva pa, da se materialni položaj delavca (torej tudi višina odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) zaradi njegove invalidnosti ne sme poslabšati, na čemer temelji izpodbijana sodba. Tudi Direktiva Sveta 97/81/ES o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC z dne 15. 12. 1997 ne daje podlage za to, da bi bil delavec, ki dela krajši delovni čas, pri odmeri odpravnine zaradi odpovedi obravnavan kot delavec, ki opravlja enako delo s polnim delovnim časom.

17. Presoja, da se v osnovo za odmero odpravnine delavcu invalidu, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega, všteva le plačilo, ki ga je prejel za delo po dejanski delovni obveznosti, je skladna tudi s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Ta v prvem odstavku 12. člena določa, da ima delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, v skladu z državno zakonodajo in prakso pravico: a) do odpravnine ali kakšnega drugega podobnega nadomestila, katerega znesek bo med drugim odvisen tudi od delovne dobe in višine plače; izplačuje ga neposredno delodajalec ali se izplačuje iz sklada, ustanovljenega iz prispevkov delodajalcev; b) do prejemkov iz zavarovanja v primeru nezaposlenosti ali pomoči nezaposlenim ali do kakšnih drugih prejemkov iz socialnega zavarovanja, kot so starostni in invalidski prejemki, ki se dajejo v normalnih pogojih, pod katerimi se uveljavlja pravica do njih; in c) do kombinacije takšne odpravnine in prejemkov. ZDR je v 109. členu zaobsegel točko a) Konvencije, saj je višino odpravnine določil v odvisnosti od delovne dobe delavca pri delodajalcu, in povprečne mesečne plače delavca. Ob upoštevanju teh kriterijev je bila odpravnina odmerjena tudi tožeči stranki. Posebnega, ugodnejšega obravnavanja delavca invalida, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega, pa pri odmeri odpravnine Konvencija ne predvideva.

18. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje napačno presodilo, da se v osnovo za odmero odpravnine tožeče stranke všteva dvojni znesek mesečne plače, saj za to ni pravne podlage. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijani ugodilni del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v odpravnini zavrnilo.

19. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju Zakona o sodnih taksah (ZST – UPB1, Ur. l. RS, št. 20/2004 in nadaljnji; ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008) in Odvetniške tarife (OT – Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadaljnji) tožeča stranka glede na načelo uspeha v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP) sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Za prvostopenjski postopek ti stroški znašajo 183,61 EUR za sestavo odgovora na tožbo, 35,68 EUR za sodno takso za odgovor na tožbo, 103,28 EUR za pripravljalno vlogo, 137,71 EUR za poravnalni narok in prvi narok, DDV v višini 84,92 EUR in 8,49 EUR materialnih stroškov, kar skupaj znese 553,69 EUR. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi. V zvezi s pritožbo zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožena stranka upravičena do povrnitve 103,28 EUR za sestavo pritožbe (OT, tar. št. 15, tč. 2), DDV v višini 20,65 EUR in 2,10 EUR materialnih stroškov, kar skupaj znese 126,03 EUR. Tožeča stranka ji je dolžna povrniti tudi stroške revizijskega postopka, in sicer 206,56 EUR za sestavo revizije, DDV v višini 41,31 EUR in 4,13 EUR materialnih stroškov, kar skupaj znese 252,00 EUR.

---.---

Op. št. (1): Konvencija v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki v RS sicer še ni veljala. Sprejeta je bila na 61. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov dne 13. decembra 2006, v RS pa je bil Zakon o ratifikaciji te konvencije objavljen dne 15. 4. 2008, v Ur. l. RS, št. 37/2008.


Zveza:

ZDR člen 64, 66, 109. ZPIZ-1 člen 93. Konvencija o pravicah invalidov člen 27, 27/1, 27/1-b. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 12, 12/1.
Datum zadnje spremembe:
08.03.2016

Opombe:

P2RvYy02NDQ1Nw==