<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sklep Dsp 8/2009
ECLI:SI:VSRS:2009:DSP.8.2009

Evidenčna številka:VS3003758
Datum odločbe:12.05.2009
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dopustitev revizije - pritožbeni razlogi - neenotna sodna praksa - delovni invalid - odpravnina - osnova za odmero

Jedro

V sodni praksi sodišča druge stopnje ni enotnosti glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev o višini odpravnine delavcu invalidu po 109. členu ZDR, in sicer, ali je osnova za izračun odpravnine plača in nadomestilo delovnega invalida, dvojna plača ali plača, ki bi jo dobil, če bi delal poln delovni čas. Vrhovno sodišče o podobnem pravnem vprašanju še ni odločalo. S tem je tožena stranka dokazala obstoj razloga iz druge alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se glede zavrnilnega dela sodbe potrdi izpodbijani sklep.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zoper sodbo v delu, v katerem je bilo tožeči stranki ugodeno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka, revizija dopusti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova razlike v odpravnini 5.865,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2007 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki odmerjene stroške postopka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki za polovični delovni čas. Ob upoštevanju določila tretjega odstavka 64. člena in 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) je presodilo, da je tožena stranka kot osnovo za odmero odpravnine (zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti) pravilno upoštevala prejeto plačo tožeče stranke. ZDR namreč ne določa, da se delavcu, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, osnova za odmero odpravnine obračuna tako, kot če bi delal polni delovni čas.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna obračunati tožeči stranki bruto znesek odpravnine 4.121,20 EUR, od tega zneska plačati prispevke in tožeči stranki izplačati neto znesek. Obrazložilo je, da ZDR v drugem odstavku 66. člena izenačuje pravice invalidov, ki delajo krajši delovni čas, s pravicami delavcev, ki delajo poln delovni čas. Pri izračunu višine odpravnine tožeče stranke (invalidka III. kategorije) je zato potrebno upoštevati dvojni znesek mesečne plače, ki jo je prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V presežku, t. j. do bruto zneska 5.865,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2007 dalje do plačila, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki odmerjene stroške prvostopenjskega postopka. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki odmerjene stroške pritožbenega postopka, svoje pa krije sama. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004) je sklenilo, da revizije ne dopusti.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje, da se revizija ne dopusti, sta vložili pritožbo obe stranki.

4. Tožeča stranka navaja, da višje sodišče ni obrazložilo sklepa o nedopustitvi revizije in ni utemeljilo, zakaj ne gre za pomembna pravna vprašanja. Izpolnjen ni noben od pogojev za odločitev, da se revizija ne dopusti. Višje in Vrhovno sodišče sta že večkrat odločali o odpravninah in da je v določenih primerih (odpravnine, ki se presojajo s stališča korporacijskega prava) potrebno od njih plačati davek ali prispevek. Nista pa še odločali o takšnem pravnem vprašanju, kot je obravnavano v tej zadevi. Od Vrhovnega sodišča se pričakuje odločitev o pomembnem pravnem vprašanju glede na dejstva, ki izhajajo iz pravdne zadeve, pa tudi o tistih vprašanjih, o katerih se prvostopenjsko in višje sodišče nista izrekli. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: spremeni) in revizijo dopusti.

5. Tožena stranka navaja, da praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča ni enotna glede pravnega vprašanja, kaj predstavlja osnovo za odmero odpravnine v skladu s 109. členom ZDR v primeru, če delavčev dohodek predstavlja delno plača in delno izplačilo iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V obravnavani zadevi je sodišče kot to osnovo štelo dvojni znesek mesečne plače. Smiselno enako izhaja tudi iz odločb Pdp 527/2008 in Pdp 679/2008. V zadevi Pdp 526/2008 pa je višje sodišče odločilo drugače in pri izračunu osnove upoštevalo obe vrsti prejemkov: dejansko plačo, ki jo je delavec dobil na drugem ustreznem delu in nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Neenotna sodna praksa postavlja delavce invalide v neenak položaj, za delodajalca pa pomeni negotovost pri izplačevanju odpravnin. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: spremeni) in revizijo dopusti.

6. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 sta bili pritožbi vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

7. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

8. Čeprav iz pritožb obeh strank izhaja, da sklep o nedopustitvi revizije izpodbijata v celoti, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP utemeljenost njunih pritožb presojalo le glede tistega dela odločitve, glede katerega imata stranki sploh pravni interes za izpodbijanje. Ta interes je povezan z vprašanjem interesa za vložitev revizije. Pritožbo tožeče stranke je tako preizkusilo le glede tistega dela sklepa o nedopuščeni reviziji, ki se nanaša na zavrnilni del sodbe, pritožbo tožene stranke pa glede tistega dela sklepa o nedopuščeni reviziji, ki se nanaša na ugodilni del sodbe.

9. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ni dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alinei prvega odstavka citiranega člena.

10. Tožeča stranka sklep o nedopustitvi revizije izpodbija s sklicevanjem, da je od Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Presoja o obstoju tega razloga za dopustitev revizije je glede na določilo tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 pridržana izključno sodišču druge stopnje, ni pa to pritožbeni razlog. Tožeča stranka ga zato v pritožbi ne more uspešno uveljavljati.

11. Pritožbo je mogoče vložiti le zaradi razlogov iz druge alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, vendar teh tožeča stranka ne uveljavlja niti formalnopravno niti ne zatrjuje in dokazuje z navedbo konkretnih sodnih odločitev, da bi odločba sodišča druge stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, oziroma, da v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

12. Ker glede na obrazloženo tožeča stranka ni dokazala obstoja pritožbenega razloga iz druge alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na zavrnilni del odločitve sodišča druge stopnje, potrdilo.

13. Tožena stranka v pritožbi očita, da v sodni praksi sodišča druge stopnje ni enotnosti glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev o višini odpravnine delavcu invalidu po 109. členu ZDR, in sicer, ali je osnova za izračun odpravnine plača in nadomestilo delovnega invalida, dvojna plača ali plača, ki bi jo delavec dobil, če bi delal poln delovni čas. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da se o tem vprašanju, ki je bistveno za pravilno uporabo materialnega prava in za ustvarjanje enotne sodne prakse, odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1574/2007, Pdp 526/2008, Pdp 527/2008 in Pdp 679/2008 med seboj dejansko razlikujejo. To pomeni neenotnost v sodni praksi sodišča druge stopnje, pri čemer Vrhovno sodišče o podobnem pravnem vprašanju še ni odločalo. S tem je tožena stranka dokazala obstoj razloga iz druge alinee 32. člena ZDSS-1.

14. Ker so podani pogoji za dopustitev revizije, ki je sicer zakon ne dovoljuje, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in v delu, v katerem je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku skupaj z akcesornimi deli odločbe, revizijo dopustilo.

15. Rok za vložitev revizije teče v skladu s četrtim odstavkom 32. člena ZDSS-1 od vročitve tega sklepa.


Zveza:

ZDSS-1 člen 32, 32/3.ZDR člen 109.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzU0Ng==