<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 7/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.374.2011

Evidenčna številka:VDS0007460
Datum odločbe:14.07.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpravnina - osnova za odmero - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - krajši delovni čas

Jedro

Ena od pravic iz delovnega razmerja, ki pripada delavcu s polnim delovnim časom in zato tudi delavcu, ki dela krajši delovni čas, je pravica do odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Enaka obravnava obeh delavcev tudi zahteva, da se pri delavcu, ki dela krajši delovni čas (kot tožnica) kot osnova za odmero odpravnine upošteva plača, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih dela po dejanski delovni obveznosti (in ne dvojni znesek plače, za kar se zavzema tožnica).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja prednostna terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz naslova glavnice v višini 646,69 EUR, navadnih terjatev iz naslova kapitaliziranih obresti do začetka stečaja v znesku 203,92 EUR in pravdnih stroškov v znesku 134,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja, to je od 12. 10. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek v presežku, to je, da se ugotovi, da obstaja prednostna terjatev iz naslova glavnice v višini 2.926,18 EUR navadnih terjatev iz naslova kapitaliziranih obresti do začetka stečaja v znesku 1.039,71 EUR in pravdnih stroškov v znesku 608,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja, to je od 12. 10. 2009 dalje do plačila (1. odstavek II. točke izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 265,68 EUR, v roku osem dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. odstavek II. točke izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje pravočasno vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo razlike v odpravnini ter s tem povezane kapitalizirane zamudne obresti in priglašene stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo sodišča v zavrnilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena vse od 9. 8. 1971 do 30. 12. 2006, ko ji je prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Med trajanjem delovnega razmerja je bila s pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije spoznana za delovnega invalida III. kategorije in zaradi tega tudi sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, na podlagi katere je kot invalid III. kategorije ohranila pravico in dolžnost opravljati dela kot po prejšnji pogodbi, vendar v skrajšanem delovnem času, to je štiri ure na dan. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ji pripada odpravnino glede na višino dejansko prejete plače, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V razlogih, s katerim je utemeljevalo zavrnitev pravice do izplačila razlike v odpravnini, je pravno pravilno zavzelo stališče, da je temelj za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo s skrajšanim delovnim časom podan v 64. členu ZDR, vendar je prezrlo bistveno okoliščino, da tožnica ni imela druge možnost kot invalid III. kategorije in glede na preostalo zdravstveno zmožnost. Tožnica zatrjuje, da upoštevaje razloge za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo s krajšim delovnim časom od polnega in 66. člen ZDR, gramatikalna razlaga zakona in s tem pravnih posledic ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za krajši čas od polnega, kot izhaja iz napadenega dela sodbe, ni pravno pravilna. ZDR v 64. členu namreč določa primere, ko se delavec in delodajalec, po njuni volji in potrebah lahko dogovorita o opravljanju dela, ki traja krajši delovni čas od polnega in ena od možnih pravnih posledic takega dogovora so lahko tudi omejene pravice iz delovnega razmerja. Zapisano pa ne velja za tiste primere, ko se nova pogodba o zaposlitvi za delo s krajšim delovnim časom od polnega sklepa z invalidom II. ali III. kategorije, skladno z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. V tem primeru ni mogoče govoriti o prosti volji delavca po delu s skrajšanim delovnim časom, temveč je potrebno upoštevati dejstvo, da delavec nalog, za katere je sklenil pogodbo o zaposlitvi, iz objektivnih razlogov ne more več opravljati v polnem delovnem času, zato je tudi primoran skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Tako je potrebno tudi pravilno uporabiti 66. člen ZDR, ki med ostalim določa, da imajo delavci, ki delajo krajši delovni čas, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas. Med druge pravice nedvomno sodi tudi pravica do odpravnine, ki pripada delavcu po 109. členu ZDR. To pomeni, da je potrebno pri višini odpravnine upoštevati dvojni znesek mesečne plače, ki jo je tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Drugačno razlogovanje bi namreč pripeljalo do situacije, ko bi bili invalidi neupravičeno prikrajšani za odpravnino. Bili bi torej v slabšem položaju, kot pred nastankom invalidnosti. Bistvo posebnih določb, ki se nanašajo na invalide, pa je ravno v tem, da se delavcu zagotovi enak položaj kot ga je imel pred invalidnosti. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka oprlo na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v vsebinsko primerljivih sodbah opr. št. VIII Ips 301/2009 in opr. št. VIII Ips 227/2009, vendar se tožeča stranka s takšnim razlogovanjem sodišča prve stopnje ne strinja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Med strankama je bilo sporno, ali je osnova za obračun odpravnine plača, ki jo je tožeča stranka dejansko prejemala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (to osnovno je upoštevala tožena stranka), ali pa se pri izračunu upošteva dvojni znesek mesečne plače, ki jo je tožeča stranka prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (to osnovno uveljavlja tožeča stranka tudi v pritožbi). Glede tega pravnega vprašanja je v identičnih sporih povsem jasno stališče zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (sodba opr. št. VIII Ips 22/2009 z dne 2. 11. 2009 in opr. št. VIII Ips 301/2009 z dne 3. 11. 2009). Tudi v navedenih zadevah je bila tožeči stranki priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom, na tej podlagi je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za polovični delovni čas in ta pogodba je bila odpovedana iz razloga nesposobnosti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v citiranih zadevah zavzelo stališče, „da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da osnovo za odmero odpravnine predstavlja dvojni znesek mesečne plače tožeče stranke in da se v skladu z zakonodajo v osnovno za odmero odpravnine delavcu invalidu, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega, všteva le plačilo, ki ga je prejel za delo po dejanski delovni obveznosti“.

Zmotno je stališče pritožbe, da je tožbenemu zahtevku tožnice potrebno ugoditi zaradi zagotavljanja enakih pravic delavcu, ki zaradi invalidnosti prejema nižjo plačo, kot bi jo prejemal, če ne bi bil invalid. Določbe 2. odstavka 66. člena ZDR ni možno tolmačiti tako, da delavcu, ki zaradi invalidnosti dela krajši delovni čas, pripada odpravnina ob upoštevanju prejete plače in nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. V skladu z 2. odstavkom 66. člena ZDR ima delavec, ki dela krajši delovni čas, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (za takšen primer gre v tej zadevi), pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter do drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Vendar pa iz te določbe (v skladu s stališčem revizijskega sodišča) izhaja ravno obraten zaključek, kot ga uveljavlja pritožba. Ena od pravic iz delovnega razmerja, ki pripada delavcu s polnim delovnim časom in zato tudi delavcu, ki dela krajši delovni čas, je odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Enaka obravnava tožnice in delavca, ki dela polni delovni čas pomeni, da se obema pri odmeri odpravnine upošteva plača, ki sta jo prejela ali ki bi jo prejela, če bi delala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ob upoštevanju števila let dela pri delodajalcu, ki podaja odpoved. Tožnica je v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo prejemala plačilo za delo po dejanski delovni obveznosti (to je za 4 ure dnevno) in to je potrebno upoštevati pri odmeri odpravnine, ki gre tožeči stranki zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Navedeno pomeni, da je tožena stranka kot osnovo za odmero odpravnine pravilno upoštevala plačo, ki jo je tožeča stranka prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo za delo po dejanski delovni obveznosti.

Vrhovno sodišče RS je v citiranih sodbah zavzelo stališče, da Konvencija o pravicah invalidov (MKPI, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe 10/2008) zagotavlja le pravico do enakega plačila za enakovredno delo, ne zahteva pa, da se materialni položaj delavca (torej tudi višino odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi), zaradi njegove invalidnosti ne sme poslabšati, na čemer je temeljila z revizijo izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stališče, da se v osnovo za odmero odpravnine delavcu invalidu, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega, všteva le plačilo, ki ga je prejel za delo po dejanski delovni obveznosti, je skladno tudi s Konvencijo Mednarodne organizacije dela, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe 4/1984), ki v prvem odstavku 12. člena kot eno od možnih pravic, ki jih ima delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje, določa pravico do odpravnine ali kakšnega drugega podobnega nadomestila, katerega znesek bo med drugim odvisen tudi od delovne dobe in višine plače, izplačuje pa ga neposredno delodajalec, ali pa se izplačuje iz sklada ustanovljenega iz prispevkov delodajalcev. To določbo je ZDR povzel v 109. členu, ki je višino odpravnine določil v odvisnosti od delovne dobe delavca pri delodajalcu in povprečne mesečne plače delavca. Tožeči stranki je bila odpravnina odmerjena v skladu z določbo 109. člena ZDR in ker kakšnega ugodnejšega obravnavanja delavca invalida ne predvideva niti Konvencija MOD niti MKPI, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki odpravnino odmerilo ob upoštevanju prejete plače za dejansko opravljeno delo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 66, 66/2, 109.
Datum zadnje spremembe:
14.10.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU4NTI5