<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Gospodarski oddelek

VSK sklep Cpg 75/2009
ECLI:SI:VSKP:2009:CPG.75.2009

Evidenčna številka:VSK0004347
Datum odločbe:22.10.2009
Senat, sodnik posameznik:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih

Jedro

V primeru, ko tožeča stranka poda nejasne tožbene navedbe, sodišče prve stopnje pa pred odločitvijo o zadevi z njo ne razčisti, na kakšni dejanski podlagi uveljavlja vtoževani znesek, sodba, ki jo izda, ne vsebuje jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 13.441,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2007 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 831,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Trdi, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zahtevek zastaran, saj je obračun dejansko vgrajenih količin, ki ga je napravila tožena stranka, datiran z dnem 22.12.2004 (dohodna štampiljka tožeče stranke na obračunu, ki ga je podpisal g. B.V. in je priloga v spisu), predmetna tožba pa je vložena 21.12.2007, torej še pred potekom 3 letnega zastaralnega roka, slednje je razvidno iz kopije oddajne knjige, ki je priloga tej pritožbi. Tako ni točna ugotovitev sodišča, da je tožba vložena 24.12.2007. Pri svoji ugotovitvi, da obogatitveni zahtevek na more biti podlaga za tožbeni zahtevek, če gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, je prvostopenjsko sodišče prezrlo, da je tožeča stranka zatrjevala obstoj ustnega dogovora, po katerem se je tožena stranka zavezala neporabljeno blago prevzeti, tožeči stranki pa plačati njeno vrednost in je obstoj tega dogovora podlaga za predmetni zahtevek. Sicer pa sodišče ni vezano na pravno naziranje strank, ampak na tožbena zatrjevanja in ponujene dokaze. Sodišče tako ni zaslišalo prič V.B., R.D. ter B.O., ki bi vedeli povedati o obstoju takega dogovora. Sodišče je s tem, ko navedenih prič ni zaslišalo, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

V primeru, ko tožeča stranka poda nejasne tožbene navedbe, sodišče prve stopnje pa pred odločitvijo o zadevi z njo ne razčisti, na kakšni dejanski podlagi uveljavlja vtoževani znesek, sodba, ki jo izda, ne vsebuje jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP); to pa je kršitev, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). In prav za takšno situacijo gre v obravnavanem primeru: po eni strani tožeča stranka trdi, da je s toženo stranko sklenila dogovor, da se je neporabljen gradbeni material, ki ga je pred tem kupila od tožene stranke, slednja zavezala vzeti nazaj, tožeči stranki pa vrniti preveč plačane zneske (trditve o obstoju takšnega dogovora ponavlja tudi v pritožbi), pri čemer sama v nadaljevanju navaja, da ni po zaključenih gradbenih delih na gradbišču ostal nikakršen odvečen material; po drugi strani pa tožeča stranka trdi, da ji tožena stranka (po prodajni pogodbi) ni dobavila celotne količine materiala, zaračunanega (in plačanega) po računih, ki jih citira v tožbi, ampak le toliko gradbenega materiala, kot je bil dejansko vgrajen (delne napake izročene stvari, 472. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). In nadalje je ob sicer nepravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena 24.12.2007 (iz dohodnega žiga je razvidno, da je bila dejansko vložena že 21.12.2007) nejasno, katera terjatev je po mnenju navedenega sodišča zastarala.

Iz zgoraj navedenih razlogov je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri katerem bo moralo, predno bo ponovno odločilo v zadevi, tožečo stranko pozvati, da konkretno navede, na kakšni dejanski podlagi uveljavlja znesek, ki je predmet tožbe (1. odst. 354. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2
Datum zadnje spremembe:
27.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQzMDk2