<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba in sklep VIII Ips 452/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:VIII.IPS.452.2009

Evidenčna številka:VS3004437
Datum odločbe:07.09.2010
Opravilna številka II.stopnje:VDSS X Pdp 533/2009
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:kolektivni delovni spor - razvrstitev delovnih mest v tarifne razrede - sprememba delovnega mesta - akt o sistematizaciji - presoja skladnosti akta - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih

Jedro

Poseg sodišča v splošni akt že zgolj zaradi ugotovitve neskladnosti medsebojnih določil tega akta, v ZDSS-1 ni predviden in zato ni dopusten. V obravnavani zadevi zato sodišče kljub ugotovitvi, da je splošni akt sam s seboj v neskladju, vanj ni smelo poseči in ugoditi predlogu za razveljavitev Akta. Ob upoštevanju 6. in 53. člena ZDSS-1 bi to lahko storilo le, če bi ocenilo, da ugotovljeno neskladje določil splošnega akta obenem predstavlja neskladje s konkretnim določilom zakona ali kolektivne pogodbe.

Izpodbijana določila Akta o sistemizaciji predstavljajo prepis določil panožne KP, zato ne morejo biti v nasprotju s kolektivno pogodbo.

Nasprotni udeleženec je delovna mesta kot tudi vsako spremembo pogojev za opravljanje dela v zvezi z že oblikovanimi delovnimi mesti dolžan določiti s splošnim aktom, v postopku sprejemanja (sprememb, dopolnitev) tega splošnega akta pa zagotoviti sodelovanje sindikata in si predhodno pridobiti njegovo mnenje.

Akt o sistemizaciji predstavlja podlago za razvrstitev delovnih mest v tarifne razrede, sama razvrstitev delovnih mest v tarifne razrede pa ni (nujen) sestavni del tega akta.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za razveljavitev 29. in 30. člena Akta o sistemizaciji udeleženca z dne 10. 9. 2008, vključno z odločitvijo o stroških postopka, in se zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo drugi odstavek 22. člena Akta o sistemizaciji dela nasprotnega udeleženca z dne 10. 9. 2008 (v nadaljevanju: Akt), predlog za razveljavitev celotnega Akta pa zavrnilo. Prav tako je zavrnilo podrejen tožbeni zahtevek za razveljavitev 17. - 21., prvega odstavka 22., 23. - 25., 29. in 30. člena Akta, ter zahtevek za dopolnitev opisov nalog iz kataloga nalog s podatki, ki so določeni v 4. do 15. točki 6. člena Akta in določitev zahtevnosti posamezne naloge skladno z metodologijo za ugotavljanje zahtevnosti nalog po analitični točkovni metodi tako, da bo zahtevnost posamezne naloge izražena tudi s končnim seštevkom točk in prireditev vrednosti delovnega mesta tako ugotovljeni vrednosti posameznih nalog. Odločilo je, da je predlagatelj dolžan povrniti nasprotnemu udeležencu stroške postopka v višini 1.870,00 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da mu jih je priznalo v znesku 3.740,00 EUR. Pritožbo predlagatelja je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so določbe 17. - 21. člena Akta nezakonite, ker delavcu nalagajo obveznosti, ki jih s splošnim aktom ni mogoče določiti. Določili 23. in 24. člena Akta nista zgolj organizacijsko navodilo, temveč gre za nedopusten postopek spremembe delovnega mesta, ne da bi se pri tem akt o sistemizaciji spremenil in ne da bi bil izveden postopek spremembe, ki je predpisan za sprejem akta. Pritožbeno sodišče bi moralo zavzeti stališče do tega, ali sprememba delovnega mesta, kot je bila prikazana na primeru čistilke (ki namesto čiščenja zunanjih površin dobi nalogo obračunsko administrativnih del), predstavlja spremembo akta o sistemizaciji ali ne, in v tem smislu tudi presoditi 23. in 24. člen Akta. Glede tega izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Podana je kršitev iz 15. točke citiranega določila ZPP, ker obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v izpodbijani sodbi (da naj bi se sprememba Akta izvedla tako, kot se ta Akt sprejema) in trditvami nasprotnega udeleženca v VII/2. točki pripravljalne vloge ter izpovedjo priče G. Napačna je ugotovitev, da je izpodbijani Akt usklajen z določbo petega odstavka 5. člena panožne Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo (Ur. l. RS, št. 38/2007; v nadaljevanju: KP). Stališče, da sodišče ne odloča o skladnosti določb splošnega akta s samim seboj, predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava (6. in 53. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) oziroma bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na odločitev. Ob ugotovitvi, da je Akt sam s seboj v nasprotju, bi ga sodišče moralo razveljaviti ali naložiti odpravo pomanjkljivosti. V zvezi s pritožbo glede 29. in 30. člena Akta izpodbijana sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da predlogu v celoti ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Predlagatelj je med drugim zahteval tudi razveljavitev 29. in 30. člena Akta. Sodišče prve stopnje je predlog v tem delu zavrnilo, sodišče druge stopnje pa takšno odločitev potrdilo, ne da bi za to navedlo razloge oziroma se ni opredelilo niti do pritožbenih navedb predlagatelja, s katerimi je ta izpodbijal pravilnost prvostopenjske zavrnitve tega dela predloga. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za zavrnitev tega dela predloga, je v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato revizija utemeljeno očita, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za razveljavitev 29. in 30. člena Akta, in zadevo v tem delu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Le-to bo moralo v ponovljenem postopku v zvezi s presojo citiranih dveh določil Akta navesti razloge za (ne)utemeljenost tega dela predloga.

7. Revizija zmotno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče druge stopnje v okviru presoje 23. in 24. člena Akta ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, ali sprememba delovnega mesta, kot je bila prikazana v primeru čistilke, ki namesto čiščenja zunanjih površin dobi nalogo obračunsko administrativnih del, predstavlja spremembo akta o sistemizaciji ali ne. Navedeno vprašanje, konkretizirano na primeru čistilke, ne predstavlja odločilnega razloga za presojo 23. in 24. člena Akta, zato se pritožbeno sodišče do njega ni bilo dolžno opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zavrnitev predloga za razveljavitev citiranih določil Akta je obrazložilo z ustreznimi razlogi, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da določili predstavljata organizacijsko navodilo „prvim predpostavljenim“ o tem, kako ravnati v primeru predloga za spremembo delovnega mesta, in ocenilo, da takšno navodilo ne nasprotuje hierarhično višjim predpisom ali kolektivni pogodbi. Ali je takšna presoja tudi pravilna, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

8. Neutemeljen je revizijski očitek o obstoju kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano očitno nasprotje med navedbo izpodbijane sodbe o tem „da naj bi se sprememba akta o sistemizaciji izvedla tako, kot se sprejema akt o sistemizaciji“, in trditvami nasprotnega udeleženca v VII/2. točki pripravljalne vloge ter izpovedjo priče G.. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ta sploh ne vsebuje citirane revizijske navedbe v zvezi s postopkom za spremembo akta, zato tudi očitana kršitev o obstoju nasprotja med odločilnimi dejstvi ni podana.

9. Revizija očita relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 6. in 53. členom ZDSS-1), ker naj bi bilo napačno stališče izpodbijane sodbe o tem, da sodišče ne odloča o skladnosti določb splošnega akta s samim seboj. Očitek ni utemeljen. Na podlagi c). točke 6. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno odločiti v kolektivnem delovnem sporu, ki se nanaša na skladnost splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. To pomeni, da bo sodišče v skladu s 53. členom ZDSS-1 lahko poseglo v splošni akt delodajalca in ga odpravilo, razveljavilo, naložilo sprejem novega akta ali ga samo nadomestilo le v primeru, če bo poprej ugotovilo neskladnost splošnega akta z zakonom ali kolektivno pogodbo. Poseg sodišča v splošni akt že zgolj zaradi ugotovitve neskladnosti medsebojnih določil tega akta, v ZDSS-1 ni predviden in zato ni dopusten. V obravnavani zadevi zato sodišče kljub ugotovitvi, da je splošni akt sam s seboj v neskladju, vanj ni smelo poseči in ugoditi predlogu za razveljavitev Akta. Ob upoštevanju citiranih določil ZDSS-1 bi to lahko storilo le, če bi ocenilo, da ugotovljeno neskladje določil splošnega akta obenem predstavlja neskladje s konkretnim določilom zakona ali kolektivne pogodbe, vendar takšna dokazna ocena iz izpodbijane sodbe ne izhaja.

10. Glede odločitve v delu izpodbijane sodbe, ki ni obsežen z razveljavitvenim sklepom Vrhovnega sodišča, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Kot izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, predstavljajo določila od 17. do vključno 21. člena Akta prepis določil KP (29. člena), zato ne morejo biti v nasprotju s kolektivno pogodbo. Poleg tega je določilo 29. člena KP v celoti veljavno, saj KP v tem delu ni bila odpovedana, niti ni bil v zvezi s tem določilom sprožen kolektivni delovni spor, v katerem bi bila ugotovljena neskladnost 29. člena KP z zakonom. Predlog za razveljavitev citiranih določil Akta je zato z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen.

12. V 23. členu Akta je določeno, da pisno utemeljen predlog za spremembo delovnega mesta poda prvi predpostavljeni direktorju profitnega centra ali vodji enotes, tako da določi in opiše nove naloge, določi delež teh nalog v strukturi delovnega mesta, ali določi drugačno strukturo obstoječih nalog. Če se direktor profitnega centra ali vodja enotes s spremembo strinjata, jo predlagata direktorju družbe v podpis oziroma sprejem; pred odobritvijo predloga lahko direktor družbe s svojimi strokovnimi službami preveri utemeljenost potrebe po spremembi delovnega mesta, še zlasti, če bi ta sprememba lahko povzročila neutemeljeno povišanje osnovne plače (24. člen Akta). Revizija zmotno navaja, da citirani določili vsebinsko pomenita postopek spremembe delovnega mesta, in sicer na takšen način, da se nasprotni udeleženec izogne za to potrebni spremembi akta o sistemizaciji. Sistemizacija je enostranski akt delodajalca, v katerem ta določi pogoje, ki jih morajo delavci izpolnjevati, da lahko opravljajo dela po pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec je namreč v skladu z drugim odstavkom 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007) s splošnim aktom dolžan določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela, pri čemer mora splošni akt pred sprejemom na podlagi prvega odstavka 8. člena ZDR (pa tudi tretjega odstavka 7. člena KP) poslati v mnenje sindikatu (1). Vrhovno sodišče soglaša z drugostopenjsko oceno o tem, da 23. in 24. člen Akta predstavljata le „organizacijsko navodilo“ odgovornim osebam pri nasprotnem udeležencu o tem, kako naj postopajo v primeru ugotovljene potrebe po spremembi delovnega mesta. Takšno organizacijsko navodilo je stvar ureditve nasprotnega udeleženca in v obravnavani zadevi ne nasprotuje nobeni od določb hierarhično višjih aktov. Niti iz določil 23. in 24. člena niti iz 25. člena Akta (po katerem se novo oblikovane naloge v skladu s tem Aktom vključi v sistemizacijo in se zanje določi zahtevnost po veljavni metodologiji za ugotavljanje zahtevnosti nalog) pa ne izhaja in jih tudi ni mogoče razlagati tako, da bi bilo na njihovi podlagi nasprotnemu udeležencu omogočeno oblikovati nova delovna mesta ali sprejeti spremembe že obstoječih delovnih mest (npr. dodati nove delovne naloge k že obstoječim delovnim mestom itd.), ne da bi nasprotni udeleženec pri tem upošteval določilo prvega odstavka 8. člena ZDR. To pomeni, da je nasprotni udeleženec delovna mesta kot tudi vsako spremembo pogojev za opravljanje dela v zvezi z že oblikovanimi delovnimi mesti dolžan določiti s splošnim aktom, v postopku sprejemanja (sprememb, dopolnitev) tega splošnega akta pa zagotoviti sodelovanje sindikata in si predhodno pridobiti njegovo mnenje. Kogentni obveznosti iz prvega odstavka 8. člena ZDR se nasprotni udeleženec ne more izogniti, je pa pravilno njegovo zatrjevanje, da mnenje sindikata ni potrebno pri sklenitvi konkretne pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju zakonskih prepovedi ima namreč delodajalec pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (22. člen ZDR).

13. Revizija neutemeljeno izpodbija drugostopenjsko ugotovitev o tem, da je izpodbijani Akt s katalogom delovnih mest v povezavi s katalogom delovnih nalog usklajen z določbo petega odstavka 5. člena KP. V skladu s citiranim določilom KP je akt o sistemizaciji delovnih mest splošni akt delodajalca, ki določa delovna mesta, pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu in opis del in nalog posameznega delovnega mesta. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je nasprotni udeleženec v Aktu (v povezavi s pripadajočima katalogoma delovnih mest in delovnih nalog) za posamezno delovno mesto predpisal naloge, ki sestavljajo njegov delež (naloge so tudi podrobneje opisane), predvideno stopnjo izobrazbe, potrebne delovne izkušnje, funkcionalna znanja in psihofizične in druge lastnosti. S takšno vsebino splošnega akta je v celoti zadostil zahtevam iz petega odstavka 5. člena KP in tudi iz drugega odstavka 20. člena ZDR.

14. V skladu z drugim odstavkom 7. člena KP razvrstitev delovnih mest v tarifne razrede opravi delodajalec v skladu z aktom o sistemizaciji, pri tem pa je na podlagi 14. odstavka 79. člena KP dolžan upoštevati metodologijo za vrednotesnje delovnih mest. Ob upoštevanju citiranih določil je sodišče pravilno presodilo, da akt o sistemizaciji predstavlja podlago za razvrstitev delovnih mest v tarifne razrede, sama razvrstitev delovnih mest v tarifne razrede pa ni (nujen) sestavni del tega akta. V določilih KP tudi ni podlage za to, da bi bil nasprotni udeleženec po metodologiji dolžan vrednotiti delovne naloge, temveč je to dolžan le glede sistemiziranih delovnih mest. Ob upoštevanju drugega odstavka 20. člena in 3. alinee prvega odstavka 29. člena ZDR je sicer omogočeno sistemiziranje in sklepanje pogodbe o zaposlitvi tudi za vrsto dela, in torej ne nujno le za delovno mesto. V tem primeru mora delodajalec vrednotiti vrste dela na enak način, kot bi bil sicer to dolžan storiti v primeru sklepanja pogodbe za delovno mesto, vendar pa iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da je nasprotni udeleženec sistemiziral vrste del, temveč je sistemiziral le delovna mesta.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za razveljavitev izpodbijanega Akta oziroma posameznih njegovih določil (razen 29. in 30. člena) in zahtevek za dopolnitev opisov delovnih nalog. Razen v delu, ki se nanaša na odločitev o razveljavitvi 29. in 30. člena Akta, je zato Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): V skladu s petim odstavkom 8. člena ZDR se za sindikat pri delodajalcu v postopkih po tem zakonu šteje reprezentativni sindikat, ki imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika po 208. členu ZDR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 6, 53
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 8, 20, 29
Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (2007) - člen 5, 7
Datum zadnje spremembe:
29.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3NzY2