<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1148/2010
ECLI:SI:VSLJ:2010:II.CP.1148.2010

Evidenčna številka:VSL0059651
Datum odločbe:26.05.2010
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:priposestvovanje - dobra vera - zunajknjižno priposestvovanje - opravičljiva zmota priposestvovalca

Jedro

Zmota o tem, da nepremičnina ni last priposestvovalca, je bila kljub temu, da ni preveril zemljiškoknjižnega stanja in da v odločbi, s katero je kot odškodnino v arondacijskem postopku prejel sosednjo nepremičnino, sporna parcela ni navedena, opravičljiva, in sicer zato, ker ga je v zmoto spravil predstavnik (singularnega) pravnega prednika toženke s tem, ko je v naravi napačno pokazal, da je zemljišče, dano kot del odškodnine za druga odvzeta zemljišča, tudi področje sporne parcele.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik parc. št. 291/2 in 291/4, vpisanih v vl. št. 153, k.o. B. Toženki je naložilo, da mu v 15 dneh povrne njegove pravdne stroške v višini 390,96 EUR, z ustreznimi obrestmi v primeru zamude.

(2) Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in napačne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku, UL RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvemu sodišču. Meni, da je tožnik uspel dokazati le posest, kar pa za priposestvovanje ne zadošča. Dobre vere ni izkazal. Najkasneje ob dedovanju po očetu, kar je bilo v letu 1984, bi moral vedeti, katere nepremičnine je dedoval, med njimi pa ni bilo spornih dveh parcel. Pa tudi njegov pravdni prednik ni mogel biti dobroveren, češ da mu je predstavnik zadruge na terenu pokazal, kaj dobi v zameno, saj je bilo v arondacijski odločbi natančno navedeno, kaj je dobil kot odškodnino. Človeku z običajno razsodnostjo in skrbnostjo bi moralo biti povsem razumljivo, da ne dobiš v last nepremičnin, ki ti jih nekdo pokaže, če jih v odločbi ni. Če bi zadoščal odkaz v naravi, odločba ne bi bila potrebna, sklene pritožnica in priglasi svoje pritožbene stroške.

(3) Na pritožbo tožnik ni odgovoril.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je relevantno dejansko stanje v celoti pravilno ugotovilo in materialno pravo pravilno uporabilo (relevantne določbe Občega državljanskega zakonika, Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Stvarnopravnega zakonika), tudi v oceni glede dobre vere tožnika in njegovega pravnega prednika.

(6) Dobra vera se domneva, toženki pa ni uspelo dokazati nasprotnega. Tožnik in njegov pravni prednik (oče) sta bila sicer v zmoti glede tega, da sta sporni parceli njuni, saj nista bili zajeti v odločbi o odškodnini za zemljišča, odvzeta zaradi arondacije. Njuna zmota pa je bila kljub temu, da nista preverjala zemljiškoknjižnega stanja in da v odločbi ti dve parceli nista navedeni, opravičljiva, in sicer zato, ker ju je v zmoto spravil predstavnik (singularnega) pravnega prednika toženke s tem, ko je v naravi napačno pokazal, da je zemljišče, dano kot del odškodnine za druga odvzeta zemljišča, tudi področje teh dveh parcel. Tožniku je to uspelo dokazati, saj toženka tega sploh ni prerekala. Toženka sploh ni trdila nič konkretnega, s čimer bi nasprotovala zatrjevani dobri veri tožnika in njegovega pravnega prednika. Zadeva zato ni primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo VS RS pod II Ips 608/2005, na katero se je sklicevala toženka, čeprav drži splošni kriterij, na katerega je opozorjeno v tej odločbi, da mora namreč priposestvovalec ravnati vestno in biti po tem, ko z neko povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah, prepričan, da je stvar njegova. Katere so te okoliščine v konkretni zadevi, pa tožena stranka torej sploh ni navedla.

(7) Trditev, da bi moral tožnik vsaj ob dedovanju po očetu v letu 1984 vedeti, da ni dedoval tudi spornih nepremičnin, toženka tekom postopka na prvi stopnji ni podala, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj ni navedla, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti (337. čl. ZPP).

(8) Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni, kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je bilo treba pritožbo zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa potrditi (353. čl. ZPP).

(9) Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 154. čl. ZPP). Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tudi tožnik sam krije stroške, ki so mu nastali v zvezi z njim (155. čl. ZPP).


Zveza:

SPZ člen 28.
ZTLR člen 72.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ2NzQ1