<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 434/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:I.IPS.434.2008

Evidenčna številka:VS2005040
Datum odločbe:16.12.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSK Kp 226/2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - izločitev sodnika - nepristranskost - sestava sodišča - nadomestni sodnik porotnik - tajnost glasovanja - pregled zapisnika o posvetovanju in glasovanju - navzočnost na glavni obravnavi - sklep o sojenju v nenavzočnosti - nedovoljeni dokazi - dokazi, pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov - načelo akuzatornosti - sprememba obtožbe - identiteta obtožbe in sodbe - nerazumljiv izrek - pravice obrambe - izločitev postopka - dokazni predlog - pravica do razbremenilnega dokaza - čas za pripravo obrambe - zagovornik - načelo ekonomičnosti - zloraba procesnih pravic - branje prejšnje izpovedbe - kršitev kazenskega zakona - goljufija - zastaranje - nadaljevano kaznivo dejanje - premoženjskopravni zahtevek - odločba o stroških kazenskega postopka

Jedro

Zgolj vest o kaznivem dejanju ne pomeni pridobitve dokazov o tem dejanju oziroma z ničimer ne izkazuje vzročne zveze med pridobitvijo izvornega, domnevno nedovoljenega, in na njegovi podlagi pridobljenega dokaza (t.i. sadež zastrupljenega drevesa).

Vsi elementi kaznivega dejanja zastarajo takrat, ko zastara pregon kaznivega dejanja kot celote, ne glede na to, ali katero od izvršitvenih ravnanj sicer pomeni samostojno kaznivo dejanje.

Obrazložitev

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni Z.F. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (KZ) in v zvezi s 25. členom KZ. Izrečena mu je bila kazen tri leta zapora, v katero je bil vštet pripor od 4.3.1996 od 7.53 ure dalje do 30.12.1996 do 15.00 ure. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer je povprečnino odmerilo na 500.000 SIT. Sodišče je poleg tega odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovani B.d.d. plačati znesek 48.000.000 SIT ter pogodbene obresti in zakonske zamudne obresti.

2. Zahtevi za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP vlagata obsojeni Z.F. in njegova zagovornica. Obsojenec je zahtevo za varstvo zakonitosti dopolnil z vlogo z dne 29.8.2008. Vložnika Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjen senat.

3. V odgovoru na zahtevi obsojenca in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vrhovni državni tožilec meni, da nista utemeljeni. Na odgovor sta obsojenec in njegova zagovornica odgovorila z vlogama z dne 17.11.2008 oziroma 25.11.2008.

B-I.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

5. Zoper obsojenega Z.F. (in obtoženega M.Š.) je bila 2.7.1996 vložena obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici št. KT 127/96, s katero se je obsojencu očitala storitev večjega števila kaznivih dejanj. Okrožno sodišče v Novi Gorici je vodilo enoten postopek pod opr. št. K 51/96, nato pa je bilo odločanje o obravnavanem kaznivem dejanju goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, storjenem na škodo družbe B.d.d. s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici Ks 11/2003 z dne 8.1.2003, izločeno in se je obravnavalo pod opr. št. K 3/2003. V zadevi K 51/96 je bilo odločeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 51/96 z dne 10.1.2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 481/2005 z dne 25.10.2006 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Kp 4/2007 z dne 26.6.2007. Zoper navedeno sodbo sta bili vloženi zahtevi obsojenca in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti, o katerih je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo I Ips 422/2007 z dne 7.7.2008. Ker so očitki zahtev za varstvo zakonitosti v tem postopku na več mestih povezani z navedeno zadevo, je Vrhovno sodišče pribavilo tudi kazenski spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 51/96. V skladu s tretjim odstavkom 423. člena ZKP je pribavilo tudi spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici opr. št. Pg 210/2006.

B-II.

6. V zahtevah obsojenega Z.F. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti so uveljavljane naslednje bistvene kršitve določb kazenskega postopka:

iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje odločalo v nepravilni sestavi;

iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen;

iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je obvezna oziroma ker je sodišče prve stopnje nezakonito sodilo v obtoženčevi nenavzočnosti;

iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijana sodba opira na nedovoljene dokaze;

iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je bila z izpodbijano sodbo prekoračena obtožba;

iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter

iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Ad B-II-1; očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

7. Obsojeni Z.F. in njegova zagovornica v zahtevah za varstvo zakonitosti (obsojeni pa tudi v dopolnitvi zahteve) navajata, da so senat sodišča prve stopnje sestavljali štirje člani. Obsojeni se v utemeljitev navedenega očitka sklicuje na zapisnik o razglasitvi sodbe z dne 30.10.2006, iz katerega izhaja, da so bili pri tem navzoči predsednik senata G.K. ter sodniki porotniki D.V., B.Č. in P.B. kot nadomestni porotnik. Štirje člani senata so zapisani tudi v uvodu izpodbijane sodbe. Poleg tega navaja, da iz zapisnikov o glavni obravnavi, prepisov zvočnih zapisov in obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je nadomestni sodnik porotnik sodeloval tudi pri posvetovanjih senata, ko je ta med glavno obravnavo odločal o procesnih vprašanjih. Nadomestni porotnik v teh situacijah ni skupaj s strankami postopka in javnostjo zapustil sodne dvorane, ko je bil v njej senat „umaknjen“ na posvetovanje, kar pomeni, da je nezakonito sodeloval pri odločanju. V skladu s 1. točko prvega odstavka 25. člena ZKP bi moralo na prvi stopnji soditi okrožno sodišče v senatu, ki ga sestavlja en sodnik in dva sodnika porotnika. Ker je v obravnavani zadevi pri odločanju sodeloval tudi nadomestni sodnik porotnik P.B., je po vsebinsko enakih trditvah obeh zahtev podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Zahtevi za varstvo zakonitosti iz zapisnikov o glavni obravnavni in iz zapisnika o razglasitvi sodbe z dne 30.10.2006 pravilno povzemata, da je bil nadomestni sodnik porotnik P.B. prisoten tako na narokih za glavno obravnavo kot pri razglasitvi sodbe. Kot je na vsebinsko enake očitke pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje (3. stran sodbe) pa vložnika navzočnost nadomestnega sodnika porotnika (določenega po 290. členu ZKP) neutemeljeno enačita z njegovim sodelovanjem pri sojenju. Zgolj na podlagi okoliščine, da je bil nadomestni sodnik porotnik navzoč pri razglasitvi sodbe, zato ni mogoče utemeljeno trditi, da je bila sodba izrečena v nepravilni sestavi oziroma da je nadomestni sodnik porotnik predstavljal „nezakoniti četrti glas“ pri odločanju senata. Poleg tega je sodišče druge stopnje na pritožbeni seji pregledalo zapisnik o posvetovanju in glasovanju ter ugotovilo, da je bila sodba izrečena v (zakonitem) senatu predsednika in dveh sodnikov porotnikov.

9. Podobno velja glede sodelovanja nadomestnega sodnika porotnika pri odločanju o procesnih vprašanjih, za katera je senat pristojen med glavno obravnavo. Okoliščina, da je bil P.B. med posvetovanjem v istem prostoru kot sodeči senat, sama po sebi ne pomeni, da je sodeloval pri odločanju. Nikakršne podlage pa v obravnavni zadevi ni za zaključek, da je (navzoči) nadomestni sodnik porotnik kakorkoli sodeloval ali posredno vplival na odločanje senata. V zvezi s tem je predsednik senata sodišča prve stopnje na pisni ugovor obsojenca že na glavni obravnavi 8.5.2006 pojasnil, da so mu določbe o vlogi nadomestnega sodnika porotnika znane. Poleg tega je v prvostopenjski sodbi obrazloženo (14. stran), da je bil nadomestni sodnik porotnik P.B. v skladu z 290. členom ZKP ves čas navzoč na glavni obravnavi, ni pa sodeloval pri odločitvah senata, pri glasovanju in pri postavljanju vprašanj. Zapisniki o glavni obravnavi in o razglasitvi sodbe ne dajejo podlage za drugačen zaključek, saj iz njih ni razvidno, da bi bil nadometni sodnik porotnik v postopku kakorkoli aktiven. Nenazadnje pa je vloga P.B. (kot nadomestnega sodnika porotnika) na teh zapisnikih izrecno označena. Drugačne presoje zato ne utemeljujejo niti sklepanja obsojenca v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s tem, kar naj bi P.B. izjavil detektivu J.T. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni utemeljen.

10. Pravilne pa so navedbe zahtev za varstvo zakonitosti, da navzočnost nadomestnega sodnika porotnika pri posvetovanju in glasovanju senata predstavlja kršitev prvega odstavka 115. člena ZKP, to je tajnosti glasovanja. V skladu s to določb smejo biti v prostoru, v katerem je posvetovanje in glasovanje, le člani senata in zapisnikar, zato se mora nadomestni sodnik porotnik po končani glavni obravnavi (na kateri mora biti navzoč) odstraniti iz dvorane, kjer se senat posvetuje in glasuje. Če postane kateri izmed članov senata (razen predsednika senata) zadržan, se glasovanje in posvetovanje znova začne, tokrat z nadomestnim sodnikom oziroma sodnikom porotnikom. Vendar pa kršitev prvega odstavka 115. člena ZKP v obravnavni zadevi (glede na obrazložitev zgoraj) ni vplivala na zakonitost sodne odločbe. Vzročne zveze med ugotovljeno kršitvijo in (ne)zakonitostjo sodbe vložnika v zahtevah tudi sicer nista obrazložila, kar bi bila pri uveljavljanju kršitve iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP dolžna storiti. Enako stališče je Vrhovno sodišče ob vsebinsko enakih trditvah zahteve zavzelo že v sodbi I Ips 422/2007 z dne 7.7.2008.

11. Neutemeljen je tudi očitek zahteve obsojenega Z.F., da je pritožbeno sodišče „kršilo načelo kontradiktornosti“, ker obrambi ni dalo možnosti, da se izjavi o vsebini zapisnika o posvetovanju in glasovanju z dne 30.10.2006, čeprav ga je sodišče druge stopnje pregledalo in nanj oprlo sodbo. Posvetovanje in glasovanje je po prvem odstavku 115. člena ZKP tajno. O poteku glasovanja (113. in 114. člen ZKP) se sestavi zapisnik. V skladu s četrtim odstavkom 86. člena ZKP se ta zapisnik zapre v posebno kuverto in ga sme pregledati le višje sodišče, ko odloča o pravnem sredstvu. Ker je glasovanje tajno, je tajna tudi vsebina zapisnika o poteku glasovanja, zato se stranke in osebe, ki imajo sicer pravico vpogledati v spis, s to vsebino ne morejo seznaniti. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče v primerih, ko postopa po četrtem odstavku 86. člena ZKP, o pregledu zapisnika ne obvesti strank, saj bi sicer ravnalo v nasprotju z določbo 115. člena ZKP, torej v nasprotju z načelom tajnosti glasovanja. Strankam bi namreč v tem primeru omogočilo ne le vpogled v to, kdo je glasoval, temveč tudi o tem, kako je glasoval.

Ad B-II-2; očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

12. Obsojeni Z.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je 24.10.2006 vložil zahtevo za izločitev predsednika senata in predsednice Okrožnega sodišča v Novi Gorici iz razlogov po 1., 4.a in 6. točki 39. člena ZKP.

13. Glede izločitvenega razloga po 1. točki 39. člena ZKP Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti predsednik senata sodišča prve stopnje niti predsednica Okrožnega sodišča v Novi Gorici z obravnavanim kaznivim dejanjem nista bila oškodovana. Neutemeljene so tudi navedbe v zvezi z razlogom po 6. točki 39. člena ZKP. Obsojenčeva vložitev kazenske ovadbe, nadzorstvene pritožbe in prijava komisiji za preprečevanje korupcije, same po sebi ne predstavljajo okoliščine, ki bi vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika, razlogov za navedene vloge pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasni, zato očitka podrobneje ni mogoče preizkusiti. Iz podobnih razlogov je neutemeljen tudi očitek obsojenca, ki ga povezuje z izločitvenim razlogom po 4.a točki 39. člena ZKP. Navedbe zahteve se v tem delu nanašajo na odločanje predsednika Vrhovnega sodišča (sklep z dne 13.7.2006) o zahtevah obsojenca in njegove zagovornice za izločitev predsednice in sodnikov Višjega sodišča v Kopru v pritožbeni zadevi Kp 481/2005, torej glede odločanja o pritožbah zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 51/96 z dne 10.1.2005. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne pojasni, v čem naj bi bilo takratno odločanje predsednika Vrhovnega sodišča povezano z obravnavano zadevo (ki je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici Ks 11/2003 z dne 8.1.2003 izločena), zato očitka v tem delu ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

14. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je 6.3.2006 iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP vložil zahtevo za izločitev predsednika senata sodišča prve stopnje, podpredsednika Okrožnega sodišča v Novi Gorici in predsednice Višjega sodišča v Kopru. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec očitek utemeljuje z navedbami, da je o njegovi zahtevi za izločitev predsednice Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 8.11.2004 v kazenskem postopku K 51/96 odločala podpredsednica Višjega sodišča v Kopru, ki naj za to ne bi bila pristojna. Obsojenec v zahtevi ne pojasni, kako naj bi zatrjevana kršitev v drugi kazenski zadevi vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Višja sodnica J.V. v obravnavani zadevi poleg tega niti ni bila članica pritožbenega senata. Enaki razlogi veljajo tudi glede podpredsednika Okrožnega sodišča v Novi Gorici. Očitku bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP zato v tem delu ni mogoče pritrditi, v ostalem pa ni konkretiziran, zato ga ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Dvoma v nepristranskost predsednika senata sodišča prve stopnje pa očitno tudi ne more vzbujati odločitev o načinu vročanja listin po pošti in/ali po pooblaščenem vročevalcu ter odločitev o tem, ali naj se glavna obravnava snema (tretji odstavek 314. člena ZKP). Očitek obsojenca zato tudi v tem delu ni utemeljen, kar je Vrhovno sodišče (podobno velja glede ostalih očitkov) zapisalo že v sodbi I Ips 422/2007 z dne 7.7.2008.

15. Obsojeni v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je 8.5.2006 iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP vložil zahtevo za izločitev predsednika senata sodišča prve stopnje in predsednice Okrožnega sodišča v Novi Gorici. Ta zahteva je bila na glavni obravnavi 8.5.2006 na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavržena, očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa obsojenec v tem delu utemeljuje z navedbami, da sta se navedena sodnika že v kazenskem postopku opr. št. K 51/96 seznanila s „prepovedanimi dokazi“, zato bi morala biti izločena tudi v tej zadevi.

16. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti našteva „prepovedane“ dokaze tako, da jih označi z list. št. spisa K 51/96. Vrhovno sodišče je pri presoji obravnavanega očitka ugotovilo, da se obsojenčevi očitki v tem delu ne razlikujejo od tistih, ki jih je uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 51/96 z dne 10.1.2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 481/2005 z dne 25.10.2006, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo I Ips 422/2007 z dne 7.7.2008. Na te trditve je Vrhovno sodišče odgovorilo na 6. strani navedene sodbe in obrazložilo, da pri naštetih listinah ne gre za dokaze, ki se morajo izločiti (kar je podrobneje utemeljilo na 10. do 12. strani sodbe) in da zato seznanitev z njimi ne predstavlja izločitvenega razloga po 4.a točki 39. člena ZKP. Enako je zaključilo tudi glede listin na list. št. 240 in 445 (ki se na to kaznivo dejanje kot večina drugih sploh ne nanašata) in za to posebej navedlo razloge. Vrhovno sodišče zato tudi v tej zadevi ugotavlja, da pri listinah, ki jih navaja obsojenec, ne gre za dokaze, ki bi morali biti izločeni iz kazenskega spisa (večine v tem spisu sploh ni), kar je podrobneje obrazloženo v delu sodbe, ki se nanaša na obsojenčev očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (22. točka sodbe). Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Ad B-II-3; očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

17. Obsojeni Z.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je predvsem na naroku 2.12.2004 v zadevi K 51/96 sojenje nezakonito potekalo v njegovi nenavzočnosti. Sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za preložitev glavne obravnave, ker je ostal brez prevoza iz Portoroža v Novo Gorico, čeprav med navedenima krajema praktično ni javnih prometnih povezav. To pomeni, da se od obsojenca zahteva vozniški izpit in lastno vozilo ali vozilo na uporabo, zlasti ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi predlog za povrnitev potnih stroškov za taksi. Obsojeni se zato narokov ni mogel udeleževati, njegova odsotnost pa predstavlja tudi zadnji možni protest proti „inkvizicijskemu vodenju kazenskega postopka z doslednim onemogočanjem temeljnih pravic obrambe“. Posebej pomembna je po navedbah zahteve tudi kršitev ustavne pravice do sodelovanja v postopku v zvezi z glavno obravnavo 8.5.2006 (v postopku K 3/2003), ko je okrožna državna tožilka ponovno modificirala obtožnico. Sodišče poleg tega ni izdalo pisnega sklepa z obrazložitvijo o sojenju v nenavzočnosti, zoper katerega bi se lahko pritožil, s čimer mu je bila kršena pravica do pravnega sredstva.

18. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je glavna obravnava v tej kazenski zadevi (K 3/2003) začela 25.1.2006, po tem ko je bil postopek zoper Z.F. in M.Š. zaradi obravnavanega kaznivega dejanja s sklepom Ks 11/2003 z dne 8.1.2003 izločen iz prej enotne zadeve K 51/96. Očitek kršitve, ki naj bi jo sodišče zagrešilo 2.12.2004 v zadevi K 51/96 (torej po izločitvi zadeve K 3/2003), zato za obravnavano zadevo ni relevanten. Glede enakega očitka obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 51/96 z dne 10.1.2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 481/2005 z dne 25.10.2006 je Vrhovno sodišče tudi sicer presodilo, da ni utemeljen (sodba I Ips 422/2007 z dne 7.7.2008).

19. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z narokom 8.5.2006 v tej kazenski zadevi. Iz zapisnika o glavni obravnavi namreč izhaja, da je bil obsojeni na tem naroku prisoten in da mu je okrožna državna tožilka podrobno obrazložila očitek v obtožnici, po tem ko je najprej izjavil, da obtožbe ne razume. Enako je obsojencu odgovorilo že sodišče druge stopnje (5. stran sodbe).

20. Pravilne so navedbe zahteve, da sodišče prve stopnje razen sklepa o sojenju v nenavzočnosti na zapisnik o glavni obravnavi ni izdelalo še pisnega izvoda tega sklepa (zoper katerega je dopustna posebna pritožba) kar zahteva četrti odstavek 307. člena ZKP. Vendar pa pritožba zoper sklep o sojenju v nenavzočnosti nima suspenzivnega učinka, zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je v skladu s to določbo in v skladu z dolžnostjo voditi postopek hitro (15. člen ZKP), glavno obravnavo nadaljevalo. Presojo pogojev za sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti je sodišče prve stopnje obrazložilo v sodbi (17. in 18. stran). Obtožencu je bila tako dana možnost vložitve pravnega sredstva glede obravnavanega vprašanja, njegovo pritožbo pa je sodišče druge stopnje (tudi) v tem delu z jasnimi in razumnimi razlogi zavrnilo kot neutemeljeno (5. in 6. stran sodbe). Postopku pred sodiščem prve stopnje (ne pa izpodbijani sodbi) je torej mogoče očitati le, da je od odločitve o sojenju v nenavzočnosti do razsodbe o glavni stvari (in s tem možnosti obdolženca, da se pritoži), preteklo več časa, kot če bi sodišče v skladu s četrtim odstavkom 307. člena ZKP izdelalo poseben pisni sklep o sojenju v nenavzočnosti med postopkom. Navedeno obdolženca ni postavilo v slabši položaj, saj bi sodišče druge stopnje (če pogoji za sojenje v nenavzočnosti ne bi bili podani) moralo razveljaviti sodbo v celoti in ne le sklep. Kršitev navedene določbe zato ni vplivala na zakonitost sodbe, kar je Vrhovno sodišče ob vsebinsko enakih očitkih presodilo že v sodbi I Ips 422/2007 z dne 7.7.2008.

Ad B-II-4; očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

21. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

22. Obsojeni Z.F. v utemeljitev očitka (skorajda dobesedno) povzema zahtevo za izločitev zapisnikov in drugih dokazov z dne 8.5.2006, ki je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 3/2003 z dne 10.5.2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru Kp 262/2006 z dne 26.5.2006 zavrnjena kot neutemeljena. Sodišče je v navedenem sklepu glede več listin, ki bi po trditvah obsojenca morale biti izločene, ugotovilo, da jih v tem kazenskem spisu sploh ni (v zahtevi so listine označene z list. št. spisa K 51/96), glede ostalih pa je jasno in razumno obrazloženo, zakaj razlogi za njihovo izločitev niso podani. Glede listin (in predmetov) na list. št. 235 (sedaj 2698), 266-268 in 638-651 (2715), 236 (2700), 241 (2708), 311 (2720), 450 (36), 1550 (391), 1777 (561), 177... (gre za listino na list. št. 1778 oz. 562 spisa K 3/2003) je ugotovljeno, da so bile izročene prostovoljno oziroma da hišna preiskava ni bila opravljena; glede listin 237 in 238 (2702 in 2704) je ugotovljeno, da so bili spisi zaseženi na domačem naslovu in ne v odvetniški pisarni; glede listin 239 in 243 (2706 in 2711) pa je ugotovljeno, da je bil predstavnik odvetniške zbornice prisoten. Povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, so pravilne. Tako je na (skorajda dobesedno) enake trditve obsojenca, da bi moral biti v skladu z 8. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv) navzoč predstavnik odvetniške zbornice tudi pri hišnih preiskavah, ki se niso opravile v obsojenčevi odvetniški pisarni, ampak v prostorih družb A.d.o.o. in T.d.o.o. ter na domačem naslovu obsojenca; da ob hišnih preiskavah, ki so bile opravljene v odvetniški pisarni, ni bil navzoč predstavnik Odvetniške zbornice in da naj bi bili nezakoniti dokazi, pridobljeni na podlagi hišnih preiskav, o katerih obsojenec ni bil obveščen, Vrhovno sodišče odgovorilo že v sodbi I Ips 422/2007 z dne 7.7.2008 (10. do 12. stran). Presodilo je, da se zakonska zahteva iz drugega odstavka 8. člena ZOdv ne razteza na hišne preiskave, ki se opravijo zunaj prostorov odvetniške pisarne; ter pritrdilo ugotovitvam (enakim kot v tej zadevi), da je bil predstavnik odvetniške zbornice 4.3.1996 in 9.10.1995 navzoč in da v zgoraj navedenih primerih listine niso bile zasežene v okviru hišne preiskave. Ti zaključki v enaki meri veljajo v tej zadevi. Enako velja glede navedbe, da bi moral biti kot nezakonit dokaz iz spisa izločen zapisnik o zaslišanju obsojenca, ko je bil 4.3.1996 prvič zaslišan pred preiskovalnim sodnikom brez zagovornika. Po določbah takrat veljavnega ZKP je bila obvezna obramba z zagovornikom predpisana od trenutka odreditve pripora (5.3.1996) ne pa od odvzema prostosti (4.3.1996) dalje, sicer pa navedenega zapisnika ni v spisu K 3/2003. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podan. Kolikor pa obsojenec zgoraj povzete ugotovitve sodišča izpodbija po dejanski plati, s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Iz enakih razlogov, zlasti ker predstavljajo nestrinjanje z dejanskimi in ne pravnimi zaključki sodišča, so glede teh vprašanj neutemeljene tudi navedbe zahteve obsojenčeve zagovornice (14. in 15. stran zahteve).

23. Zagovornica obsojenega Z.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da se sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenih dokazov (t.i. sadeži zastrupljenega drevesa). V zvezi s presojo navedenega očitka Vrhovno sodišče znova poudarja, da se v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se konkretizirano sklicuje vložnik v zahtevi. To pomeni, da je vložnik dolžan navesti vsa relevantna dejstva, s katerimi utemeljuje kršitev, sicer je ni mogoče preizkusiti. Navedeno velja tem bolj, ker obravnavani očitek pred pravnomočnostjo sodbe ni bil uveljavljan in ker bi obramba v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena ZKP morala do začetka glavne obravnave 25.1.2006 (z enako utemeljitvijo) zahtevati izločitev dokazov, za katere sedaj trdi, da so nedovoljeni. Glede na navedeno mora konkretizacija obravnavanega očitka ob upoštevanju omejitve iz drugega odstavka 420. člena ZKP obsegati določno navedbo dejstev, iz katerih izhaja:

(i) da je bil določen dokaz nedovoljen, to je pridobljen ali s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali takšen, da se sodba nanj ne sme opirati po določbah ZKP;

(ii) da je bil drug dokaz pridobljen na podlagi tega izvornega dokaza (vzročna zveza) in

(iii) da se izpodbijana sodba opira na ta (drugi) dokaz oziroma da je bilo določeno dejstvo v sodbi ugotovljeno na tej podlagi.

24. Izvorni nedovoljeni dokaz po trditvah zahteve predstavljajo rezultati ukrepov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 150. člena ZKP-94 (v zahtevi se problematizira predvsem nadzor komunikacij), ki jih je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru v zvezi z nasilno smrtjo M.M. odredil zoper več oseb, med drugim tudi zoper obsojenega Z.F. Ti ukrepi so bili po večkrat ponovljenih navedbah zahteve v nasprotju z zakonom in Ustavo, ker:

(i) je odrejene posebne preiskovalne ukrepe v nasprotju z drugim odstavkom 150. člena ZKP-94 in v nasprotju z odredbami preiskovalnega sodnika izvajala SOVA in ne organi za notranje zadeve oziroma policija, kar predstavlja kršitev obsojenčeve pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravice do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena Ustave (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-412/2003 z dne 8.12.2005);

(ii) se razlogi za sum storitve kaznivega dejanja umora v odredbah preiskovalnega sodnika Pp 16/95 z dne 29.6.1995, 28.7.1995, 28.8.1995, 28.9.1995 in 27.10.1995 in v predlogih državnega tožilca pojavljajo le kot posplošena trditev, ki ne temelji na konkretnih podatkih;

(iii) odredba z dne 29.6.1995 ne vsebuje razlogov glede subsidiarnosti takšnega zbiranja dokazov;

(iv) ker so se zoper obsojenca na podlagi odredb, izdanih pod opr št. Pp 16/95 in Pp 3/97, izvajali skupaj sedem mesecev, kar predstavlja prekoračitev maksimalnega trajanja po zakonu.

25. Ne da bi posebej presojalo utemeljenost povzetih navedb, Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izkazano, da so bili dokazi, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe, pridobljeni na podlagi izsledkov nadzora telekomunikacij zaradi preiskovanja smrti M.M. Niti obseg gradiva, pridobljenega z izvajanjem teh ukrepov (2401 avdio kaset itd.), niti navedba, da se je gradivo od 14.12.1995 do 10.2.1999 nahajalo na državnem tožilstvu, sama po sebi ne povesta ničesar o tem, kateri drugi dokazi so bili pridobljeni na tej podlagi. Navedeno velja zlasti ob upoštevanju, da je bilo kaznivo dejanje, ki je predmet tega postopka, storjeno 14.11.1994 (pred izdajo prve odredbe Pp 16/95 z dne 29.6.1995) v prostorih oškodovane banke v s predložitvijo v izreku sodbe naštetih (lažnih) listin. Podobno velja glede (sicer pravilnih) navedb, da je v eni od rubrik obrazca kazenske ovadbe (oz. dopolnitve) z dne 13.3.1996 zapisano, da se je (tudi) za obravnavano kaznivo dejanje izvedelo „pri raziskovanju drugega kaznivega dejanja“ in da je državno tožilstvo 17.12.1996 z vlogo KT 127/96 predlagalo, da se v dokaznem postopku poslušajo določno navedeni posnetki telefonskih pogovorov. Iz navedenega dokaznega predloga, podanega v enotnem postopku K 51/96, ni razvidno, ali se sploh nanaša na obravnavano kaznivo dejanje, s pisno vlogo z dne 22.1.1997 pa je bil ta dokazni predlog umaknjen. Zgolj vest o kaznivem dejanju (notitia criminis) ne pomeni pridobitve dokazov o tem dejanju oziroma z ničimer ne izkazuje vzročne zveze med pridobitvijo izvornega in na njegovi podlagi pridobljenega dokaza. Zahteva ob tem tudi ne konkretizira kateri od izvedenih dokazov (23. stran prvostopenjske sodbe) naj bi bili zato nedovoljeni. Posplošenega sklepanja (oz. ugibanja), da so bili enostavno vsi dokazi pridobljeni na podlagi rezultatov nadzora telekomunikacij, pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

26. Zahteva za varstvo zakonitosti se v utemeljitev očitka (vzročna zveza) sklicuje tudi na predlog za izdajo odredb za hišne preiskave UNZ Koper z dne 8.3.1996. Vendar pa predlog in na tej podlagi izdane odredbe niti z besedo ne omenjajo izsledkov nadzora komunikacij v zvezi s smrtjo M.M. Med njimi je tudi odredba o zasegu dokumentacije pri B.d.d., Kpd 70/96 z dne 8.3.1996, zato so pri presoji obravnavanega očitka nepomembne navedbe zahteve v zvezi z zasegom pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 10/94 z dne 14.11.1994 in drugih listin N.M.

27. Vzročne zveze med nadzorom komunikacij in v tem postopku uporabljenimi dokazi prav tako ne utemeljuje predlog UNZ Koper z dne 1.3.1996 (list. 180 do 182 spisa K 51/96) za izdajo odredb za preiskave prostorov in vozil Z.F., N.M. in B.P. V predlogu je res tudi besedilo v zvezi z najdbo trupla M.M., ki je deloma povzeto v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vendar pa iz vsebine predloga ne izhaja, da se ta kakorkoli sploh opira na izsledke nadzora komunikacij, temveč se opira na rezultate zbiranja obvestil. Sicer pa je zahteva tudi v tem delu povsem nekonkretizirana glede tega, kateri dokazi (na katere se opira izpodbijana sodba) so bili pridobljeni na podlagi predlaganih hišnih preiskav. Predlog pa se ne nanaša neposredno na obravnavano kaznivo dejanje na škodo B. d.d.

28. Pri presoji utemeljenosti obravnavanega očitka poleg tega ni mogoče mimo tega, da zahteva povsem spregleda ravnanje oškodovane banke (kot vira dokazov – listin in prič) in s tem povezane ugotovitve sodišča prve stopnje (zlasti stran 92, 93 in 103 sodbe), kako je „resnica pričela prihajati na dan“. Ko B.d.d. ni več prejemala niti obresti niti glavnice kredita, je terjala (tudi) pogodbenega poroka družbo A.d.o.o., na ta način pa je ugotovila, da direktor te družbe B.O. ni podpisal niti kreditne pogodbe kot porok niti pooblastila za izpolnitev akceptnega naloga, menične izjave, štirih bianco akceptnih nalogov in menic. Kazensko ovadbo zaradi obravnavanega kaznivega dejanja je 13.3.1996 podala oškodovana banka. Kakšna naj bi bila povezava (t.j. aktivno izkoriščanje izvorne nezakonitosti) med tem dejanjem oškodovanca in nadzorom komunikacij v zvezi s smrtjo M.M. je povsem nejasno, sicer pa sodišče izrecno ugotavlja, da je bila ovadba vložena neodvisno in samostojno. Ta ugotovitev je dejanske narave in je zato v tej fazi postopka ni dopustno izpodbijati. Zgolj za nekonkretizirano ugibanje gre tudi pri trditvi zahteve, da je državna tožilka „številnim pričam“ postavljala vprašanja glede na njej znano vsebino telefonskih pogovorov.

29. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da „so v celotni verigi dokazov tudi takšni, ki jih je policija pridobila na zakonit način, vendar jih ne bi odkrili, če ne bi prišli do prvega nezakonito pridobljenega dokaza, to je kaset posnetih telefonskih pogovorov“. Ker očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP iz teh razlogov ni utemeljen, Vrhovno sodišče ni posebej preizkušalo navedb zahteve o nezakoniti odreditvi in izvajanju ukrepov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 150. člena ZKP-94 v zvezi s smrtjo M.M. Tudi sicer pa odredbe Okrožnega sodišča v Kopru Pp 16/95 z dne 29.6.1995, 28.7.1995, 28.8.1995, 28.9.1995 in 27.10.1995 v povezavi z vsebino predlogov za njihovo izdajo niso neobrazložene, odredba Pp 3/97 z dne 10.1.1997 pa je bila izdana po vložitvi obtožnice v tej zadevi dne 2.7.1996. Vrhovno sodišče prav tako ni posebej presojalo očitkov v zvezi z listinami, na katere se sodba sploh ne opira (zapisnik o zasegu predmetov z dne 6.3.1995 – list. št. 629 in druge). Ker izsledki nadzora komunikacij v zvezi s smrtjo M.M. niso bili izvajani kot dokaz v tem postopku, so nepomembne tudi navedbe zahteve o tem, ali kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ spada med t.i. kataloška kazniva dejanja (glede na predpisano kazen od enega do osmih let so te navedbe tudi očitno napačne).

30. V povezavi z zgoraj presojanimi trditvami o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica obsojenega Z.F. očita tudi kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obsojenca, s katerim bi bilo mogoče ugotoviti, ali sta bila odreditev in izvajanje ukrepov nadzora komunikacij v zvezi s smrtjo M.M. nezakonita ali ne.

31. Pravica do izvedbe dokaza v korist obrambe (3. alineja 29. člena Ustave) se v postopku izvršuje z dokaznim predlogom. Ker je glede na načelo proste presoje dokazov (18. člen ZKP) sodišče tisto, ki presoja, katere dokaze bo izvedlo, mora dokazni predlog obsegati jasno zahtevo, naj se določen dokaz izvede, in navedbo dejstev, ki naj se z izvedbo dokaza ugotovijo. Na ta način sodišče lahko presodi, ali je predlagani dokaz pravno relevanten in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP navesti vsa relevantna dejstva, s katerimi utemeljuje kršitev, sicer je ni mogoče preizkusiti. Pri uveljavljanju očitka kršitve pravice do razbremenilnega dokaza (drugi odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave) mora zato navesti, da (in kdaj) je bil določen dokaz predlagan in kako je bil dokazni predlog obrazložen.

32. Utemeljitev obravnavanega očitka je v zahtevi zagovornice nejasna, nepopolna in nasprotujoča. Ob obširnem povzemanju prakse Ustavnega sodišča najprej navaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog „v zvezi s spisom Pp 16/95“, nato pa da se je sodišče s tem spisom seznanilo. Zahteva se nato sklicuje na „dogajanje na narokih“ 20.1.1997 oziroma na obrambna spisa, obravnavana na narokih 6.7.1999 in 27.6.2000, vendar pri tem ne pove določno niti kateri dokaz je bil predlagan (branje listin v spisu Pp 16/95 in/ali poslušanje telefonskih pogovorov) niti s kakšno utemeljitvijo. Pravno jamstvo iz 3. alineje 29. člena Ustave, se sicer razteza tudi na dokazne predloge, ki bi lahko potrdili navedbe obrambe o tem, da so bili določeni dokazi pridobljeni nezakonito. Vendar pa tako (ne)konkretiziranega očitka glede na zgoraj navedeno v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.

33. Zaradi dokazovanja vzročne zveze med izsledki nadzora komunikacij, ki ga je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru odredil v zvezi z nasilno smrtjo M.M., in dokazi, ki so bili uporabljeni v tem postopku (na narokih, na katere se sklicuje zahteva), ta dokaz tudi sicer ni bil predlagan, neposredno na prve dokaze pa se izpodbijana sodba ne opira. Obsojeni Z.F. je na glavni obravnavi 20.1.1997 (v izjavi glede kasneje umaknjenega dokaznega predloga državnega tožilstva za poslušanje določenih pogovorov z dne 17.12.1996) predlagal, naj se dokaz s poslušanjem pogovorov izvede v celoti oziroma pribavi prepise celotnega obdobja, ki je pokrito s posebnimi ukrepi po 150. členu ZKP, obsojenčev zagovornik pa je soglasje s predlaganim (kasneje pa umaknjenim) poslušanjem posnetkov pogojeval z odgovorom na vprašanje, ali je bilo prisluškovano na zakoniti podlagi. Na glavni obravnavni 6.7.1999 je sodišče ugodilo predlogu, da se od Okrožnega sodišča v Kopru zahteva spis Pp 16/95 s spremljajočim gradivom in obrambi dalo možnost, da gradivo pregleda do 12.7.1999 nato pa predloži obrazložene dokazne predloge do 31.8.1999. Predlog obrambe za poslušanje telefonskih pogovorov je sodišče zavrnilo na glavni obravnavi 23.3.2000 z obrazložitvijo, da dokazni predlog ni bil preciziran, čeprav je bil material s posnetki telefonskih pogovorov na razpolago za vpogled in poslušanje. Ob upoštevanju, da rezultati nadzora komunikacij obsegajo 2401 avdio kaset in drugo obsežno gradivo, opisano postopanje sodišča predstavlja pravo mero med zagotavljanjem pravice iz 3. alineje 29. člena Ustave na eni in zahtevo po sojenju brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) na drugi strani. Očitek kršitve pravice do obrambe zato tudi v tem pogledu ni utemeljen. Pri presoji utemeljenosti očitka poleg tega ne gre spregledati, da se nanaša na dokazne predloge iz časa devet let pred začetkom glavne obravnave v tej zadevi, ki nato pred drugim senatom niso bili ponovljeni in ki se niti z besedo ne dotikajo kaznivega dejanja, ki je predmet izpodbijane sodbe.

Ad B-II-5; očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

34. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica obsojenega Z.F. utemeljuje z navedbami, da prvotna obtožnica z dne 2.7.1996 glede kaznivega dejanja goljufije, storjene na škodo B.d.d., ne obsega predloga, da naj se kot dokaz na glavni obravnavi izvede poslušanje kaset s posnetimi telefonskimi pogovori, kar je okrožna državna tožilka predlagala šele z dopisom z dne 17.12.1996 (list št. 2987 in 2988). Ker okrožna državna tožilka tega ni predlagala že v vloženi obtožnici, v tej smeri ni bil mogoč zagovor niti obramba v fazi kontrole obtožbe. Glede na navedeno obtožnica ni bila sestavljena v skladu s 5. in 6. točko prvega odstavka 269. člena ZKP. Kolikor bi bila obramba že v začetku (torej ob vložitvi obtožnice) seznanjena s tem dokaznim predlogom, bi lahko že tedaj predlagala izločitev dokaza.

35. V skladu s prvim odstavkom 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Za kršitev načela akuzatornosti (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) gre tedaj, ko sodišče izreče sodbo osebi, ki sploh ni bila obtožena, ali ko obtoženca obsodi, oprosti ali zoper njega zavrne obtožbo za dejanje, za katerega ni bil obtožen.

36. Okrožna državna tožilka je 17.12.1996 pisno predlagala, naj sodišče posluša določene pogovore, pridobljene z nadzorom komunikacij po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP na podlagi odredb preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru v zvezi z nasilno smrtjo M.M. Ta dokazni predlog je bil z dopisom z dne 22.1.1997 umaknjen z obrazložitvijo, da bi njegova izvedba preveč zavlekla postopek, ob tem da je dovolj listinskih dokazov, ki dokazujejo obstoj in storitev očitanih kaznivih dejanj (list. št. 3013 spisa). Sodišče tega dokaza niti v tem niti v postopku K 51/96 ni izvedlo. Glede na navedeno je očitno, da dokazni predlog okrožne državne tožilke za izvedbo dokaza s poslušanjem pogovorov ne predstavlja uveljavljane kršitve. Prav tako ne gre za kršitev pravice do obrambe, saj lahko državni tožilec predlaga izvedbo dokazov (enako tudi obdolženec) vse do konca glavne obravnave, ob določenih pogojih pa tudi v pritožbi ali celo v izrednem pravnem sredstvu – obnovi postopka. Stranki mora biti ob tem dana možnost izjave in sodelovanja pri izvedbi dokaza, kar glede na umik dokaznega predloga v tej zadevi ni relevantno.

37. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi obsojenec. Navaja, da se je postopek v tej kazenski zadevi začel na podlagi modificirane obtožnice, ne pa na podlagi obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici KT 127/96 z dne 2.7.1996, ki je edina postala pravnomočna. Trdi, da je nedopustno, da je sodišče upoštevalo modifikacijo obtožnice v drugem kazenskem postopku (dne 18.10.2001 v zadevi K 51/96), ker se je postopek začel znova in pred popolnoma spremenjenim senatom.

38. Po določbi tretjega odstavka 311. člena ZKP mora sodišče znova začeti glavno obravnavo, če je preložena za več kot tri mesece, ali če se opravlja pred drugim predsednikom senata. Vendar pa to ne pomeni, da prejšnji procesni sklepi in akti procesnih udeležencev izgubijo veljavo, temveč mora sodišče zaradi zagotovitve načela neposrednosti znova izvesti dokaze. Obtožnica je bila modificirana pred izdajo sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici Ks 11/2003 z dne 8.1.2003, s katerim je bilo odločanje o obravnavanem kaznivem dejanju izločeno iz prej enotnega postopka K 51/96, torej (v tem pogledu) ne v popolnoma drugem kazenskem postopku, kot trdi obsojenec. Očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni utemeljen. Enako velja glede trditev, da je navedena kršitev podana zato, ker modifikacija obtožbe ne vsebuje obrazložitve. Državni tožilec namreč v primeru, ko modificira obtožbo na glavni obravnavi (prvi odstavek 344. člena ZKP), ni dolžan izdelati posebnega pisnega akta, ki bi bil vročen obtožencu, temveč zadošča ustno spremenjena obtožnica na zapisnik o glavni obravnavi. V tej fazi postopka se od državnega tožilca torej ne zahteva, da bi takšni spremenjeni obtožnici dodal obrazložitev oziroma da bi sestavil novo obrazložitev, prilagojeno spremembi opisa dejanja in/ali pravni kvalifikaciji. Sodišče pa se o modifikaciji tudi ni dolžno opredeljevati med postopkom, temveč to stori z izrekom oprostilne ali obsodilne sodbe. Nadaljnje navedbe obsojenca v zahtevi, da bi njegovo ravnanje lahko kvečjemu opredelili kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja pa ne predstavljajo obrazložitve očitane kršitve določb ZKP, temveč nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dovoljeno.

39. Neutemeljen je tudi očitek obsojenca, da je okrožna državna tožilka vnesla v obtožbo elemente zastaranih kaznivih dejanj – ponarejanja listin, zaradi česar bi moralo sodišče oceniti takšne spremembe kot nedopustne. Že vložena obtožnica je pri kaznivem dejanju goljufije, ki je predmet izpodbijane sodbe, vsebovala v opisu tudi uporabo ponarejenih listin. Res je, da je bila glede očitkov kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem in prvem odstavku 256. člena KZ ter kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ kasneje umaknjena, medtem ko se opis obravnavanega kaznivega dejanja goljufije glede navedenega do konca glavne obravnave ni bistveno spremenil. Opis kaznivega dejanja goljufije v obtožnici in v izpodbijani sodbi torej vsebuje očitek uporabe ponarejene dokumentacije, čeprav bi pregon za to kaznivo dejanje absolutno zastaral. S tem pa nista ne državni tožilec ne sodišče kršila zakona, saj pomeni uporaba te dokumentacije realizacijo (izpolnjevanje znakov) kaznivega dejanja goljufije. Pri tem je jasno, da vsi elementi tega kaznivega dejanja zastarajo naenkrat, to je takrat, ko zastara pregon kaznivega dejanja kot celote, ne glede na to, ali katero od izvršitvenih ravnanj sicer pomeni samostojno kaznivo dejanje (s predpisanim krajšim zastaralnim rokom kot kaznivo dejanje goljufije). Res pa je, da kolikor kaznivega dejanja goljufije ne bi bilo mogoče dokazati, v obravnavanem primeru obtoženca zaradi zastaranja ne bi bilo mogoče več preganjati zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin. Na identične navedbe obsojenca je Vrhovno sodišče odgovorilo že v sodbi I Ips 422/2007 z dne 7.7.2008. V zvezi s tem obsojenec tudi napačno navaja, da uporaba ponarejenih listin predstavlja kvalifikatorno okoliščino kaznivega dejanja goljufije, saj po drugem odstavku 217. člena ZKP takšno okoliščino predstavlja velika premoženjska škoda.

Ad B-II-6; očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

40. Obsojeni Z.F. očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko opozarja na pomanjkljivosti v uvodu sodbe (navedba nadomestnega sodnika, v uvodu ni imena kaznivega dejanja, ni navedeno, kdo ga zagovarja, pa čeprav gre za primer obvezne obrambe, 25.1.2006, 6.3.2006 in 30.10.2006 sploh ni bilo glavnih obravnav (zadnji dan je bila razglasitev sodbe, 25.1.2006 pa zaradi obsojenčevih procesnih zahtevkov obravnavne ni bilo), ime njegove matere je navedeno napačno, prav tako njegova izobrazba). Poleg tega navaja, da je izrek sodbe nesklepčen, neprimeren in nedorečen, glede na opis kaznivega dejanja pa se bi mu kvečjemu lahko očitala pomoč ne pa storitev obravnavanega kaznivega dejanja ipd.

41. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so te razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebin listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Gre torej za nasprotja med odločilnimi dejstvi, to je dejstvi, ki so zajeta v pojem dejanskega stanja. Obsojenčevo opozarjanje na pomanjkljivosti v uvodu sodbe, na nasprotja med določnimi podatki o času opravljenih narokov glavne obravnave in pripombe glede podatkov o obsojencu v t.i. generalijah, zato po vsebini ne predstavljajo te kršitve.

42. Očitek, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in da bi šlo glede na opis dejanja kvečjemu za pomoč, ker je vloga soobtoženega Š. mnogo večja kot njegova, ne pomeni očitka kršitve procesnega zakona, temveč materialnega kazenskega zakona. Vendar pa te kršitve obsojenec kasneje ne obrazloži, saj z lastnim videnjem vloge soobtoženega M.Š. problematizira le ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na navedbe obsojenca, da sodišče pri presoji zaradi zastaranja ne bi smelo upoštevati lažnih listin, je Vrhovno sodišče že odgovorilo. Nadaljnje navedbe, da listine, naštete v izreku sodbe, niso bile podlaga za odreditev kredita s strani oškodovane banke, temveč zgolj nekakšna preslepitev pri zavarovanju že odobrenega kredita, pa prav tako pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Ad B-II-7; očitki bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP

43. Zagovornica obsojenega Z.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče zagovornici po uradni dolžnosti dalo le 22 dni za pripravo obrambe, čeprav gre za obširno in zahtevno kazensko zadevo.

44. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je obsojenca po pooblastilu zagovarjal odvetnik B.G. Glavna obravnava je bila prvič razpisana 25.1.2006 in je potekala na več narokih do 30.10.2006. Na naroku 5.7.2006 je predsednik senata po tem, ko se je pri zagovorniku pozanimal o odsotnosti zaradi letnega dopusta, naslednji narok glavne obravnave razpisal za dne 4.9.2006. Kljub temu je predsednik senata 31.8.2006 prejel faks, s katerim ga je zagovornik seznanil, da je po predhodnem in pisnem obvestilu obtoženemu Z.F. odpovedal pooblastilo ter da se glavne obravnave 4.9.2006 ne bo udeležil. Isto je sodišču sporočil tudi obtoženec. Ker gre za zadevo, kjer je obramba obvezna, je bila obtožencu 5.9.2006 postavljena zagovornica po uradni dolžnosti, odvetnica K.G. Sklep o postavitvi je bil med drugim vročen tudi obtožencu, ki na postavitev zagovornice ni imel nikakršnih pripomb. Zagovornica je podala predlog, da se ji dovoli pregled spisa izven delovnega časa, čemur je bilo ugodeno, prav tako pa je tudi na naroku dne 13.9.2006 sodišče predlogu obtoženca za preklic nadaljnjih narokov, predvidenih do 27.9.2006, ugodilo in naslednji narok za glavno obravnavo razpisalo za ta datum, saj je menilo, da gre za ustrezen čas za pripravo obrambe. Takšni oceni sodišča ni nihče oporekal. Kot nadalje izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče pri določitvi narokov za glavno obravnavo upoštevalo predvsem dejstvo, da je prišlo do preklica pooblastila tudi s strani obtoženca (listovna številka 3687 spisa) ter da bi potek trimesečnega roka pomenil začetek glavne obravnave. Obtoženec bi tako lahko z odpovedovanjem pooblastila krojil potek samega postopka, kar bi lahko v končni konsekvenci pripeljalo do absolutnega zastaranja pregona.

45. Opisana presoja sodišča je po stališču Vrhovnega sodišča razumna, saj je zagovornica imela možnost pregledovati spis tudi zunaj delovnega časa, na preložitev obravnave na 27.9.2006 nihče izmed udeležencev ni imel pripomb, po tem datumu je bilo še veliko število narokov, na katere se je zagovornica lahko sproti pripravljala, noben podatek v spisu pa ne daje podlage za sklepanje, da zagovornica na narok ne bi bila pripravljena. Hkrati je sodišče dolžno v skladu s 15. členom ZKP postopek izvesti brez zavlačevanja, pri čemer si mora prizadevati, da onemogoči kakršnekoli zlorabe pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku (zlorabo pravic v cilju zavlačevanja postopka je sodišče ugotovilo tako v ravnanju zagovornika G., ki ga je zaradi navedenega kaznovalo in v ravnanju obsojenca). Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče zoper obsojenca ni vodilo nepoštenega postopka.

46. Obsojenčeva zagovornica K.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je zagovornica K.G., ki je bila obsojenemu Z.F. postavljena kot zagovornica po uradni dolžnosti, hkrati pooblaščenka oškodovane družbe B.d.d., kar dokazuje odločba Ustavnega sodišča Up-3055/07 z dne 20.5.2008. To predstavlja kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ali vsaj nepošten postopek zaradi konflikta interesov. Takšna obramba je po navedbah zahteve vplivala na odločitev, saj je postopek v pretežni meri potekal v odsotnosti obsojenca, ni pa bilo poskrbljeno, da bi se dosledno izvedli dokazi v njegovo korist.

47. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem očitkom vpogledalo v citirano odločbo Ustavnega sodišča in v spis Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 210/2006. Iz sklepa Ustavnega sodišča Up-3055/07 z dne 20.5.2008 izhaja, da ustavne pritožbe, ki jo je vložila družba U.d.d. (pravni naslednik oškodovanca), ki jo zastopa Odvetniška družba ..., zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cpg 14/2007 z dne 21.6.2007 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Pg 210/2006 z dne 26.10.2006 ni sprejelo v obravnavo. Iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Novi Gorici pa je razvidno, da je pred Okrajnim sodiščem v Ajdovščini odvetnica K.G. kot pooblaščenka B.d.d. vložila izvršilni predlog in sicer zoper A.d.o.o. in A. d.d. Iz predloženega pooblastila, ki ga je B. dala K.G., izhaja, da je poleg navedb, ki jih ima banka očitno na obrazcu „da daje pravno pomoč po predpisih o odvetništvu in pravni pomoči, da nas zastopa v vseh mojih pravnih zadevah tako v civilnih kot v gospodarskih, pravdnih, nepravdnih, kazenskih, upravnih in delovno upravnih ter da v mojem – našem imenu sklepa poravnave, pogodbe, me – nas pravno veljavno zavezuje ter potrjuje zadostitev mojih – naših zahtevkov, sprejema denar in druge vrednote ter za to izdaja pobotnice“ izdaja splošno pooblastilo po veljavnih pravnih predpisih o pravdnem in nepravdnem upravnem postopku, pooblastilo za zagovor in zastopanje po predpisih o kazenskem postopku, za sprejemanje tožb, obtožnic, sodb in sklepov ter drugih odločb“ posebej dodano, da jo pooblaščajo za zastopanje v gospodarskem sporu zoper podjetje A. in A.d.d. Na okrožno sodišče je bil spis odstopljen dne 25.1.2006, sodba je bila izdana dne 26.10.2006, zoper njo pa se je pritožila B. po pooblaščenki K.G. Višje sodišče je s sodbo z dne 21.6.2007 pritožbo pooblaščenke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

48. Prvi odstavek 69. člena ZKP določa, da zagovornik ne sme biti oškodovanec, zakonec oškodovanca ali tožilca oziroma oseba, s katero oškodovanec ali tožilec živi v zunajzakonski skupnosti in ne njihovi krvni sorodniki v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do četrtega kolena ali sorodnik po svaštvu do drugega kolena. Kot izhaja iz komentarjev dr. Živka Zobca in mag. Štefana Horvata, pomeni nastopanje takega zagovornika na obravnavi absolutno bistveno kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se šteje, da kolikor ima nekdo za zagovornika osebo, ki po zakonu ne more biti zagovornik, zagovornika (kakršnega določa zakon) sploh ni bilo. Enako tudi komentar Zakona o kazenskem postopku dr. Berislava Pavišiča. Zakon torej kot zagovornika izključuje oškodovance in osebe, ki so z njim v sorodstveni povezavi, medtem ko pooblaščenca oškodovanca ni med taksativno naštetimi osebami, ki ne smejo biti zagovorniki. Pri razlagi, ali gre v konkretnem primeru za kolizijo interesov, je potrebno izhajati iz namena te določbe, ki je v tem, da prepreči kakršenkoli vpliv drugih interesov, ki bi ovirali zagovornika pri obrambi svojega klienta. Podobno tudi 68. člen ZKP izključuje možnost, da bi več obdolžencev branil en zagovornik, ker bi tudi med njimi lahko prišlo do kolizije interesov. Pooblaščenec oškodovanca sicer osebno ni zainteresiran za izid postopka, kot je sam oškodovanec ali njegovi sorodniki, je pa vsekakor zainteresiran v poklicnem pogledu, saj opravlja procesna dejanja za svojega pooblastitelja, to je oškodovanca. Pooblaščenec lahko opravlja vsa procesna dejanja za pooblastitelja, lahko pa samo nekatera – odvisno od pooblastila, ki določi obseg procesnih dejanj, ki jih pooblaščenec lahko opravi (generalno pooblastilo je namenjeno za celoten postopek in za vsa procesna dejanja ali pa specialno pooblastilo, kjer je krog procesnih dejanj ožji), lahko pa je določen odvetnik v stalnem pooblastilnem razmerju z določeno pravno osebo. (Tako je v tej kazenski zadevi odvetnik S.Č., ki je bil prvotno postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti s sklepom Su 180501/2006 z dne 4.9.2006, sodišču sporočil, da bi glede na to, da je v stalnem pooblastilnem razmerju z B.d.d. lahko prišlo do kolizije interesov, zaradi česar je bila kasneje postavljena kot zagovornica po uradni dolžnosti odvetnica K.G.). V konkretnem primeru je bila odvetnica K.G. postavljena za zagovornico po uradni dolžnosti s sklepom Su 180501/2006 dne 5.9.2006. To svojo dolžnost je opravljala do pravnomočnosti sodbe, to je do tedaj, ko je bila sodba Višjega sodišča v Kopru Kp 226/2007 z dne 16.1.2008 odpravljena. V gospodarski pravdni zadevi Pg 210/2006 je v približno istem časovnem obdobju, opravljala procesna opravila za B., kjer je bila pooblaščena predvsem za zastopanje v zadevi zoper prvega dolžnika A.d.o.o. ter drugega dolžnika A.d.d. Gre torej za postopek v zvezi z izterjavo dolgov, ki z obsojencem ali s tem postopkom nimajo nikakršne povezave. Golo dejstvo, da je odvetnica delala po pooblastilu pravnega naslednika B.d.d. (oškodovanca), ne more imeti vpliva na obrambo obsojenca v tej zadevi. Sicer pa so osebe, ki ne morejo biti zagovorniki, taksativno naštete v zakonu. Širjenje tega kroga na osebe, ki niso ne oškodovanci ne njihovi sorodniki, temveč so v pogodbeni povezavi z oškodovancem v popolnoma drugih zadevah, bi bilo ne le contra legem, temveč tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca, ki je v preprečevanju kolizije interesov (kolizije pa v konkretni kazenski zadevi kot je bilo že pojasnjeno ni bilo). Zato po presoji Vrhovnega sodišča očitana kršitev (3. točka prvega odstavka 371. člena ali kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP) ni podana.

49. Obsojeni Z.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče v nasprotju z določbo 117. člena ZKP vročalo sodna pisanja preko vročevalca (zasebnega detektiva). Navedeno je povzročilo tudi enormne stroške, ki jih je predsednik senata prevalil nanj, in hkrati predstavlja negativno stigmatizacijo obsojenca. Takšno vročanje bi prišlo v poštev le, če bi se obsojenec izogibal zakonitim vročitvam, o čemer pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Navaja, da je že tekom postopka K 51/96 protestiral proti načinu vročanja preko vročevalca, vendar je predsednik senata enak način vročanja neutemeljeno uporabil tudi v tem postopku (K 3/2003).

50. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da sodišče z odločitvijo o vročanju vabil po pooblaščenem vročevalcu, tako obtožencu kot pričam, ni kršilo navedene določbe ZKP. Zakon v vsakem konkretnem primeru glede na ekonomičnost ali potrebe hitrosti in zanesljivost vročitve prepušča sodišču izbiro, za katerega od več možnih načinov vročitve se bo odločilo. Gre za vabljenje po pošti, po sodni osebi ali neposredno, po noveli ZKP-D pa tudi po pooblaščenih vročevalcih, to je pravnih in fizičnih osebah, ki opravljajo vročanje kot registrirano dejavnost in imajo za to posebno dovoljenje ministra za pravosodje.

51. Sodišče ni kršilo prvega odstavka 325. člena ZKP, s tem ko je prebralo obsojenčeve izjave dane v postopku. Ko je obtoženec na glavni obravnavi izjavil, da njegov zagovor sestavljajo vse njegove izjave dane v preiskavi in teku vseh glavnih obravnav, je nedvomno pooblastil predsednika senata za branje njegovih zagovorov in to mnogo bolj določno, kot če bi izjavil, da se ne bo zagovarjal (kar je po mnenju obsojenca edina zakonita podlaga za branje zagovorov).

52. Obsojeni Z.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče kršilo pravico do obrambe, ker ni neposredno zaslišalo M.Š., kar je bilo predlagano. Zaradi tega je tudi branje Š. zagovora pravno zelo vprašljivo, saj obsojencu ni bila dana možnost zastavljati mu določena vprašanja. Iz izvedenskega mnenja izhaja le, da Š. ni bil sposoben sodelovati na glavni obravnavi 3.5.2006, kasneje pa bi morda bil. Mnenje je glede tega nepopolno, zaradi česar je sodišče postopek zoper Š. izločilo nezakonito.

53. Kot izhaja iz podatkov v spisu in razlogov izpodbijane prvostopenjske sodbe je zagovornica drugoobtoženega M.Š. na naroku za glavno obravnavo opravljenem 3.4.2006 podala predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi glede na njegove težave in napotnico specialista splošne medicine lahko presodil, ali je obtoženec duševno zbolel in (če je) ali je zaradi duševne motnje sposoben sodelovati v postopku. Sodišče je angažiralo komisijo za fakultetna izvedenska mnenja medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (odredba z dne 3.4.2006 se nahaja na listovni številki 3378 spisa). Iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prejelo dne 25.4.2006, izhaja, da obtoženi M.Š. zaradi organskih motenj duševnih funkcij, zlasti motenj kognitivnih sposobnosti ter težav pri obvladovanju afektivnih in čustvenih stanj ni sposoben smiselnega sodelovanja v sodnem postopku. V izvedenskem mnenju ni bilo mogoče vnaprej napovedati kdaj in v kolikšni meri bo sposoben za sodelovanje v sodnem postopku. Sodišče je na predlog okrožne državne tožilke postopek zoper M.Š. 3.5.2006 v skladu s 33. členom ZKP izločilo. Zaključilo je, da prognoza, kdaj naj bi bil M.Š. sposoben sodelovati v postopku, ostaja bodoče nedoločljivo dejstvo, saj je najprej potrebno pričeti z zdravljenjem njegove odvisnosti od analgetikov, šele uspeh zdravljenja pa bo omogočil jasnejšo diagnostično razmejitev posledic poškodb glave od škodljivih vplivov analgetikov in napoved, kdaj se bo obtoženec sposoben braniti.

54. Po prvem odstavku 33. člena ZKP sme sodišče do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi razlogov smotrnosti odločiti, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej, ali pa pa da se odstopi drugemu pristojnemu sodišču. Sodišče je kot tehten razlog upoštevalo predvideno dlje časa trajajočo odsotnost obtoženega M.Š. zaradi bolezni ter povsem negotovo diagnostično napoved, kdaj bo sposoben sodelovati na obravnavi. Ob navedenih dejstvih je presoja sodišča zakonita in razumna.

55. S tem ko je sodišče na glavi obravnavi brez soglasja strank prebralo zagovor soobtoženega M.Š. ni kršilo določb ZKP oziroma s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog po ponovnem zaslišanju ni kršilo načela kontradiktornosti. Za branje njegovih zagovorov, podanih v postopku je sodišče imelo podlago v 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP, kar je v sodbi tudi obširno obrazložilo. Zaradi kratkega poteka časa in predvsem vsebine izvedenskega mnenja ter že omenjene prognostične diagnoze je sodišče povsem utemeljeno zavrnilo tudi predlog za ponovno zaslišanje M.Š. S tem, ko je tak predlog zavrnilo ter njegove izpovedbe v skladu z navedeno določbo ZKP prebralo, pa obsojenec ni bil prikrajšan pri svoji obrambi, saj je postopek dlje časa tekel zoper oba obtoženca (veliko število narokov je bilo opravljenih oktobra, novembra in decembra leta 1996 in januarja 1997, ko sta podajala zagovore samo obtoženca in se soočila, ko je imel Z.F. možnost postavljanja vprašanj soobtožencu in to možnost izkoristil, in ko je podal pripombe ter odgovarjal na navedbe soobtoženca. Tudi v tej zadevi (K 3/2003) je postopek do sklepa o izločitvi tekel zoper oba obtoženca. Obsojeni Z.F. je torej možnost postavljati vprašanja soobtožencu imel in jo izkoristil, zato je sodišče določbo o branju zagovora soobtoženca brez soglasja strank pravilno razlagalo in utemeljeno zavrnilo dokazni predlog po ponovnem zaslišanju soobtoženca. Nenazadnje tudi ob upoštevanju dejstva, da ta razen gole trditve obsojenega Z.F., da želi soobtožencu postavljati vprašanja, ni vseboval ničesar (torej ni bil obrazložen). O tem je razloge navedlo tudi sodišče druge stopnje (12. stran sodbe).

56. Kršitev petega odstavka 32. člena ZKP (v zvezi z drugim odstavkom 371. člena tega zakona) ter kršitev materialnega kazenskega zakona obsojenec utemeljuje z navedbami, da je sodišče s sklepom Ks 11/2003 z dne 8.1.2003 nedopustno oziroma arbitrarno izločilo postopek zaradi obravnavanega kaznivega dejanja zoper njega in soobtoženega M.Š. Trdi, da razlog ekonomičnosti ne spada med strokovne razloge in da gre za zlorabo instituta neprave obnove.

57. Identične navedbe je obsojenec uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 51/96 z dne 10.1.2005 in v zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi zoper to sodbo v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 481/2005 z dne 25.10.2006 in v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Kp 4/2007 z dne 26.6.2007. Pojasnjeno mu je bilo, da je eden od razlogov za izločitev postopka po prvem odstavku 33. člena tudi razlog smotrnosti, ki ga je sodišče utemeljilo z obsežnostjo kazenske zadeve, ki se vodi samo zoper njega, in pa s stroški, ki bi nastali z neposredno navzočnostjo zagovornika ter soobtoženega Š. na glavni obravnavi, ko bi se obravnavala številna kazniva dejanja očitana samo obtoženemu Z.F. Tako s ponovitvijo navedb, s katerimi izraža nestrinjanje s takšno presojo, ki jo je kot pravilno ocenilo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 422/2007 z dne 7.7.2008, obsojenec tudi v tem kazenskem postopku ne more biti uspešen.

58. Z izločitvijo postopka zoper obsojenega Z.F. in tedaj soobtoženega M.Š. glede obravnavanega kaznivega dejanja pa sodišče tudi ni kršilo materialnega kazenskega zakona. V času storitve obravnavanega kaznivega dejanja in času sojenja veljavni KZ ni posebej definiral, kaj pomeni pojem nadaljevanega kaznivega dejanja, temveč je to prepustil razlagi v vsakem konkretnem primeru posebej. Za nadaljevano kaznivo dejanje je tako praviloma šlo v primerih, ko je storilec s svojim ravnanjem izpolnil konstantne (časovna kontinuiteta in enoten psihičen odnos do dejanj) ter vsaj en variabilni element (isti kraj storitve, isti oškodovanec, izkoriščanje iste priložnosti, isti nagibi, skupen načrt sostorilcev ipd.). Gre torej za celo vrsto dejanskih okoliščin, na podlagi katerih sodišče odloči, ali bo dejanje opredelilo za nadaljevano kaznivo dejanje ali ne. V konkretni kazenski zadevi je Okrožno sodišče v Novi Gorici ocenilo, da dejanja, ki so bila obsežena v vloženi obtožnici niso tako povezana, da bi jih lahko opredelili kot nadaljevano kaznivo dejanje, zaradi česar je obsojenca že s sodbo K 51/96 z dne 10.1.2005 spoznalo za krivega storitve več kaznivih dejanj goljufije. Ob ugotovitvi, da so podani pogoji iz prvega odstavka 33. člena ZKP pa je tudi izločilo ta del postopka. Nestrinjanje obsojenca s takšno presojo ter poudarjanje okoliščin, za katere ocenjuje, da so podane (intenzivna povezanost tega dejanja z ostalimi), vendar niso del ugotovljenega dejanskega stanja, pa ne pomeni očitka kršitve materialnega kazenskega zakona, temveč gre za izpodbijanje dejanskih zaključkov sodišča, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

59. Sodišče ni kršilo pravice obsojenca do obrambe, s tem ko mu je zagovornico po uradni dolžnosti H.D. postavilo 1.7.2005, njegov dotedanji zagovornik odvetnik S.G. pa se je upokojil s pretekom 30.6.2005. Njegov očitek bi lahko bil podan le, če bi v nekaj urah, ki so pretekle od upokojitve prejšnjega do postavitve nove zagovornice, bilo opravljeno kakšno procesno dejanje, pomembno za presojo. Takšno procesno dejanje ni bilo opravljeno ne v zadevi K 51/96 in ne v konkretnem postopku K 3/2003. Tako tudi okoliščina, da se sklep o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti opr. št. Su 180501/2005-468 z dne 1.7.2005 nanaša na zadevo K 51/96 ne pomeni, da je obsojenec bil brez zagovornika v tej kazenski zadevi, saj je v času, ko so se opravljala procesna dejanja, to je glavna obravnava, imel najprej zagovornico po pooblastilu odvetnico K.M., kateri je dne 24.1.2006 preklical pooblastilo, za tem pa najel zagovornika odvetnika B.G., ki ga je zagovarjal ponovno do preklica pooblastila pa do postavitve zagovornice po uradni dolžnosti odvetnice K.G., ki ga je zagovarjala do pravnomočnosti sodbe. Samo dejstvo, da obsojenec ni imel zagovornika od izločitve obravnavanega dejanja do 23.9.2005, ko je vložila v spis pooblastilo odvetnica K.M., nima nikakršnega vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, saj v tem času v tej kazenski zadevi ni bilo opravljeno nobeno dejanje. Ob tem obsojenec ne zatrjuje, da bi bilo zamujeno kakršnokoli procesno dejanje pomembno za razsojo.

Očitki, ki se nanašajo na kršitev procesnih določb s strani sodišča druge stopnje

60. Obsojeni Z.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodba pritožbenega sodišča nezanesljiva, ker se sklicuje izključno na zapisnike o glavnih obravnavah, ne pa na posnetke teh obravnav.

61. V obravnavani zadevi se je pisal zapisnik o glavni obravnavi, ves čas pa so se naroki glavnih obravnav tudi snemali. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec predvsem očita nezanesljivost zapisnika (torej da ne vsebuje vseh podatkov o tem, kaj se je na glavni obravnavi dogajalo), ker iz zapisnika ne izhaja podatek, ali je nadomestni sodnik med posvetovanjem zapustil razpravno dvorano ali ne. To naj bi bilo razvidno iz prepisov zvočnih snemanj, česar pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj bi sicer prišlo do zaključka, da je nadomestni sodnik sodeloval pri posvetovanju in glasovanju.

62. Sojenja pred sodiščem prve stopnje si ni mogoče predstavljati brez zapisnika, še manj uspešnega postopka z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Načelo ustnosti brez zapisnika bi bilo v nasprotju s pravico do pritožbe, saj vseh pomembnih procesnih dejanj, ki so bila opravljena na ustnih narokih ne bi bilo mogoče kontrolirati v zvezi s pritožbo. Zato mora biti zapisnik dokazno zanesljiv, popoln in razumljiv. Zapisnik je javna listina in dokazuje resničnost tistega kar je zapisano. V obratni smeri navedeno pomeni, da se na narokih ni opravilo nič kar ni zapisano. Stranka pa ima seveda možnost uveljavljati ugovor, da določena dejstva niso bila zapisana ali da niso bila zapisana pravilno. Prvi pogoj za uspeh očitka zato je, da je stranka ugovarjala pisanju zapisnika.

63. Zgoraj povzete navedbe zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene, saj se je snemal le potek glavne obravnave, ne pa tudi posvetovanje in glasovanje, ki je tajno. Sodišče druge stopnje je dopustilo možnost, da je bil nadomestni sodnik navzoč v prostoru, kjer se je se senat posvetoval in glasoval, vendar je ocenilo, da navedeno ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kakor tudi ne navzočnost nadomestnega sodnika ob razglasitvi sodbe (34. stran sodbe). Procesno dejstvo, ali je nadomestni sodnik tudi glasoval, iz prepisa zvočnega posnetka ne more biti razvidno, ker se ta faza postopka ne snema. Sodišče druge stopnje je v zvezi z podobnimi pritožbenimi navedbami obsojenca (tedaj obtoženca) pri odločanju o pritožbi pregledalo zapisnik o posvetovanju in glasovanju in na tej podlagi ugotovilo, da je sodbo izrekel senat v pravilni sestavi (v zvezi s tem primerjaj obrazložitev sodbe pod B-II-1).

64. Trditve obsojenca, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe in da je opravilo le sebi všečno selekcijo, je preskopo obrazložena, da bi jo Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom lahko preizkusilo (prvi odstavek 424. člena ZKP). Obsojenec ni konkretiziral, na katere pritožbene navedbe naj ne bi bilo odgovorjeno.

Kršitev drugega odstavka 371. člena v zvezi s tretjim odstavkom 374. člena ZKP

65. Obsojeni Z.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni odločilo o višini plačila vseh stroškov (razen povprečnine), temveč je navedlo, da bo višino stroškov odmerilo s posebnim sklepom. Po trditvah zahteve je bila s tem kršena pravica do instančnega sojenja. Če bodo stroški odmerjeni s posebnim sklepom predsednika senata, bo o pritožbi odločal zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici in Višje sodišče v Kopru. Poleg tega sodišče ni z ničimer argumentiralo višine odmerjene povprečnine.

66. Kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče odločilo, da je po prvem odstavku 95. člena ZKP obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer se upoštevajoč tretji odstavek 92. člena ZKP povprečnina odmeri na 500.000 SIT, o višini stroškov postopka pa bo odločeno s posebnim sklepom. Odločitev o stroških je sodišče obrazložilo s tem, da je pri višini povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca. V zvezi s tem iz osebnih podatkov obsojenca izhaja, da prejema približno 200.000 SIT neto osebnega dohodka in da je lastnik stanovanja.

67. Na identične pritožbene navedbe obsojenca je odgovorilo že pritožbeno sodišče ter navedlo, da je bilo s sodbo prvostopenjskega sodišča pravilno odločeno, kdo je dolžan plačati stroške, o višini pa bo sodišče odločilo naknadno v skladu z drugim odstavkom 93. člena ZKP. Glede na to, da je imel obsojenec v času sojenja nekoliko višjo plačo, kot je znašala povprečna mesečna plača v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo, je odmerjena povprečnina glede na trajanje in zapletenost postopka primerna, saj predstavlja 2,6-kratni znesek povprečne plače, ki je tedaj znašala 186.295,00 SIT.

68. Pravilno je pravno stališče višjega sodišča, da je odločitev sodišča, da bo o višini stroškov, glede katerih je po temelju odločilo, izdan poseben sklep, v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZKP. To pomeni, da bo o višini stroškov odločilo tedaj, ko bodo vsi stroški priglašeni oziroma ko bodo znani. S tem obsojenca ni prikrajšalo pri pravici do pritožbe, saj pritožbo ima. Pravna ureditev, da o pritožbi zoper ta sklep (ki se po svoji vsebini lahko nanaša le na dejansko stanje) odloča zunajobravnavni senat okrožnega sodišča, pa ne more pomeniti njegovega slabšega procesnega položaja. Glede na to, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi navedeno, katera dejstva in okoliščine je sodišče pri odmeri višine povprečnine upoštevalo (pri čemer je tudi jasno, s katerimi podatki o obsojenčevem premoženjskem stanju je razpolagalo), je izpodbijana odločba tudi v tem delu ustrezno obrazložena in omogoča izpodbijanje s pritožbo. Navedeno je obsojenec tudi storil, pritožbeno sodišče pa mu je razumno pojasnilo, da je odločitev o stroških zakonita in da je odmerjena povprečnina primerna vsem okoliščinam, ki jih je sodišče pri tem dolžno upoštevati.

B-III.

Očitki kršitev materialnega kazenskega zakona

69. Obsojeni Z.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh elementov oziroma vsebuje ravnanja, glede katerih je pregon zastaral, ter da njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot storitev kaznivega dejanja goljufije temveč le kot pomoč k temu kaznivemu dejanju.

70. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je na identične pritožbene očitke odgovorilo že sodišče druge stopnje (17. stran sodbe) in natančno pojasnilo, da je bil obsojenec spoznan za krivega, da je skupaj z M.Š. po predhodnem dogovoru s predložitvijo dokumentacije družbe E.d.o.o., z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist spravil drugega z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil in mu je skupaj z M.Š. šlo za to, da pridobi veliko premoženjsko korist, pri čemer je skupaj z njim povzročil tudi veliko premoženjsko škodo. Temu sledi opis njegovega izvršitvenega dejanja, v okvir katerega so uvrščene vse aktivnosti in ravnanja s katerimi je prepričal odgovorne delavce banke B.d.d., da so sklenili pogodbo o dolgoročnem kreditu. Presoja ali gre za sostorilstvo ali kakšno drugo obliko udeležbe, je bila v obravnavanem primeru pravilna. Te razloge Vrhovno sodišče sprejema.

71. Višje sodišče v Kopru je odgovorilo tudi na očitke glede zastaranja kazenskega pregona (16. stran sodbe) in pravilno pojasnilo, kateri zakon je bil uporabljen in zakaj ter katera procesna dejanja so pretrgala potek relativnega zastaranja (zahteve za preiskavo, sklepa o preiskavi, vložitev obtožnega akta, priprava za glavno obravnavo, naroki za glavno obravnavo ipd.). Absolutno zastaranje bi nastopilo 14.11.2014.

72. Sodišče prav tako ni kršilo kazenskega zakona s tem, ko je kot čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja upoštevalo časovni razpon. Očitek storitve kaznivega dejanja je dovolj določen in omogoča učinkovito obrambo, hkrati pa tudi preprečuje, da bi bil za isto stvar še enkrat sojen. Nestrinjanje z datumom storitve kaznivega dejanja, pa ne pomeni očitka kršitve kazenskega zakona ali očitka kršitve procesnih določb zakona, temveč le očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Na posamezne očitke kršitve kazenskega zakona je Vrhovno sodišče sicer odgovorilo pri presoji povezanih očitkov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

B-IV.

Očitki kršitev v zvezi s prisojenim premoženjskopravnim zahtevkom

73. Zagovornica obsojenega Z.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti (24. stran) navaja, da je izrek sodbe v tem delu v nasprotju z obrazložitvijo, ker B.d.d. ne obstaja več že od leta 1998, kar je razvidno tudi iz obrazložitve sodbe na strani 111. Izrek izpodbijane sodbe se glasi na B.d.d., v obrazložitvi pa je zapisano, da je oškodovanec B.C.d.d. Vendar pa opisana pomanjkljivost ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot trdi zahteva, saj ne gre za nasprotje v odločilnih dejstvih. Kot je bilo že pojasnjeno B.C.d.d. predstavlja pravnega naslednika oškodovane B.d.d.

74. Neutemeljene so navedbe zahteve zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče o prisojenem premoženjskopravnem zahtevku ni zaslišalo obtoženega F. (kršitev prvega odstavka 104. člena ZKP) in da je odločilo o zahtevku ne da bi ga banka zoper njega sploh postavila. Predstavnik B.C.d.d. je bil zaslišan na glavni obravnavi 5.7.2006. Navedel je, da uveljavlja premoženjskopravni zahtevek zoper oba obtoženca tako Z.F. kot M.Š. Specifikacijo premoženjskopravnega zahtevka je banka predložila v letu 1997 z datumom 19.6.1997 v zadevi K 51/96. En izvod tega zahtevka je ponovno izročil sodišču. Iz navedenega dokumenta (torej kopije specifikacije premoženjskopravnega zahtevka z dne 19.6.1997) je razvidno, da je premoženjskopravni zahtevek naslovljen kot zadeva: opr. št. K 51//96 zoper obtoženega Z.F. in obtoženega M.Š., v obrazložitvi pa je navedeno, da je obtoženi M.Š. kot sopodpisnik porok in plačnik dolžan plačati po pogodbi o dolgoročnem kreditu glavnico z zamudnimi obrestmi in pogodbenimi obrestmi. Navedeni dokument bi sicer lahko pomenil, da uveljavljajo premoženjskopravni zahtevek le zoper M.Š., vendar pa je priča B. jasno navedel, da premoženjskopravni zahtevek uveljavljajo zoper oba obtoženca.

75. Glede na to, da je bil premoženjskopravni zahtevek jasno uveljavljan zoper oba obtoženca šele na tej glavni obravnavni, zagovornica trdi, da bi sodišče moralo zagotoviti navzočnost obtoženca tudi s prisilnimi sredstvi, saj bi mu moralo omogočiti, da se izjavi o premoženjskopravnem zahtevku. V skladu s prvim odstavkom 104. člena ZKP mora sodišče, pred katerim teče postopek, zaslišati obdolženca o dejstvih navedenih v predlogu in razčistiti okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjskopravnega zahtevka. Sodišče je na glavni obravnavi 5.7.2006 sodilo v nenavzočnosti obdolženca po ugotovitvi, da je bil v redu povabljen na glavno obravnavo, da svojega izostanka ni opravičil, da je bil že zaslišan in da njegova navzočnost ni nujna za razjasnitev te kazenske zadeve. Obdolženec je bil tudi seznanjen s tem, katere priče bodo na glavni obravnavi zaslišane.

76. V konkretni kazenski zadevi je bilo zaslišanih več predstavnikov banke, ki so natančno navedli višino povzročene škode banki, prav tako pa je bil o višini povzročene škode s tem kaznivim dejanjem banki zaslišan tudi obtoženec. Seznanjen je bil tudi z vloženim premoženjskopravnim zahtevkom. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku pomeni pritegnitev pravde h kazenskemu postopku, zato se v tem delu uporabljajo predpisi civilnega materialnega prava, vse obravnavanje in dokazovanje zahtevka pa poteka po pravilih kazenskega postopka.

77. Z.F. je bil spoznan za krivega, da si je skupaj z M.Š. z goljufijo pridobil za 48,000.000,00 SIT protipravne premoženjske koristi oziroma povzročil za tak znesek premoženjsko škodo B.d.d. O navedenem je bil zaslišan, prav tako pa je bil navzoč pri izvajanju dokazov v zvezi s temeljem in višino tega zneska. Sodišče ga je vabilo tudi na narok opravljen dne 5.7.2006, ko je bil zaslišan predstavnik banke, vendar se obsojenec na vabilo ni odzval, oziroma je bil on tisti, ki se je odločil za popolno procesno neaktivnost. Glede na to, da so bili naroki razpisani za tem še velikokrat in je imel obsojenec ves čas možnost udeležbe, kateri pa se je zavestno in hote odrekel, sodišču ni mogoče očitati, da je vodilo nepošten postopek. Prav tako sodišče ni kršilo določbe prvega odstavka 104. člena ZKP, saj opis kaznivega dejanja v izreku vsebuje natančne navedbe oziroma prikaz protipravno pridobljene premoženjskopravne koristi, o čemer je bil obsojenec zaslišan in ga torej v adhezijskem postopku o višini in temelju zahtevka ni bilo potrebno še posebej zasliševati. Obresti pa pomenijo le objektivno posledico zamude, ki jo določa zakon.

78. Presoja sodišča, da navzočnost obtoženca ni neizogibno potrebna, pa ni nepravilna tudi ob upoštevanju dejstva, da je predstavnik banke na tem naroku (5.7.2006) izrecno uveljavljal premoženjskopravni zahtevek tudi zoper obtoženega Z.F. Obsojenec (tedaj obtoženec) bi slednje glede na to, da je postopek po izločitvi postopka zoper soobtoženega Š. tekel le zoper njega, lahko pričakoval (dejansko stanje v zvezi z višino povzročene škode predstavlja del dejanskega stanu obravnavanega kaznivega dejanja, ugotavljal in ugotovil se je povzročitelj škode), kolikor pa predstavnik tega ne bi storil, bi bilo sodišče dolžno odločati o odvzemu premoženjske koristi (člen 95 KZ), torej o ukrepu, ki bi obsojenca prav tako finančno prizadel.

79. Res je sicer, da je specifikacijo premoženjskopravnega zahtevka vložil predstavnik oškodovane banke že dne 19.6.1997, torej v času, ko je zoper obsojenca tekel enoten postopek, vendar pa jo je predstavnik banke na naroku dne 5.7.2006 ponovno vložil v spis in uveljavil premoženjskopravni zahtevek zoper oba obtoženca. Glede na to, da je sodišče spoznalo za krivega le obsojenega F. (medtem ko je bil postopek za M.Š. izločen), je lahko s plačilom premoženjskopravnega zahtevka obremenilo le njega (drugi odstavek 105. člena ZKP).

80. Neutemeljen pa je tudi očitek zagovornice, da sodišče ne bi smelo odločiti o premoženjskopravnem zahtevku, ker je B.d.d. sprožila za isti znesek že izvršilni postopek pod opr. št. I Ig 70/96 pred Okrajnim sodiščem v Kopru zoper dolžnika E. Navedeno dejstvo je sicer potrjeno z izvedenimi dokazi, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2.10.2006 izhaja, da je sodišče vpogledalo v izvršilno zadevo Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I Ig 70/96 upnika B.d.d. zoper E.d.o.o. zaradi plačila 55,771.627,00 SIT ter predlog za izvršbo. Vendar pa je identiteta toženca (dolžnika) torej druga (E.d.o.o., katerega direktor je bil M.Š. in ne obsojenec. Poleg tega pa je kot priča zaslišan B.B. (predstavnik banke) povedal, da zoper obtoženega Z.F. s strani banke ni sprožen nikakršen pravdni postopek, saj se je vedelo, da ne opravlja več poklica odvetnika. O obsojenčevi obveznosti do oškodovanca v pravdnem postopku še ni bilo pravnomočno odločeno, prav tako postopek zoper obsojenca ni bil začet, zato v obravnavani kazenski zadevi ni bilo pravnih ali dejanskih ovir za meritorno odločitev.

81. Nadaljnje navedbe zagovornice in obsojenca, da je bilo o obrestih odločeno v nasprotju s temeljnimi civilnimi določbami ZOR-a in odločbami Ustavnega sodišča o tem vprašanju, so ne le presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, temveč uveljavljajo kršitve s področja civilnega materialnega prava, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (1. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s členom 372. ZKP).

B-V.

82. Uveljavljane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, poleg tega pa sta zahtevi vloženi tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Gre zlasti za navedbe obsojenca, ki se nanašajo na verodostojnost soobtoženega M.Š., ter da pri njem ni bil podan goljufiv namen ne ob sklenitvi kreditne pogodbe ne kasneje, pri čemer je okoliščina o dejanski nezmožnosti plačila nerelevantna, da tudi predstavnik banke ni zatrjeval goljufivega namena obtoženca, da ni jasno, ali je oškodovani banki obsojenec sploh zatrjeval kaj neresničnega ipd. (ostale navedbe, ki sodijo v ta okvir, je Vrhovno sodišče, presodilo ob posameznih očitkih). Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenega Z.F. in njegove zagovornice za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni. Obsojeni je zato na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.


Zveza:

ZKP člen 32, 33, 39, 39-6, 69, 83, 86, 86/4, 115, 117, 290, 307,
307/4, 311, 340, 354, 354/1, 371, 371/1-1, 371/1-2, 371/1-3,
371/1-8, 371/1-11, 371/2, 424, 424/1.
Datum zadnje spremembe:
19.05.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQyMzIz
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*