<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 776/2006
ECLI:SI:VSRS:2007:II.IPS.776.2006

Evidenčna številka:VS0010260
Datum odločbe:22.11.2007
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 493/2006
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:povrnitev škode - prometna nesreča - voznica in pešakinja - objektivna odgovornost - deljena odgovornost - prispevek oškodovanke - nepričakovanost in neizogibnost dogodka - kršitev cestno-prometnih predpisov - dovoljenost revizije - kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije

Jedro

Pravilna je odločitev o 50 % prispevku pešakinje k nastanku njene škode. Ob objektivni odgovornosti voznice avtomobila ni pogojev za oprostitev odgovornosti, saj sta obe udeleženki nesreče kršili prometne predpise, pojav pešakinje na vozišču pa tudi ni bil nepričakovan.

Izrek

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine proti prvi in tretji toženki, delno pa je ugodilo tožbenemu zahtevku proti drugi toženki in ji naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1.005.000 SIT (sedaj 4.193,79 EUR) in odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 9.475 SIT (sedaj 39,54 EUR), v ostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je objektivno odgovornost druge toženke kot voznice in prispevek tožnice kot pešakinje k nastanku škode v razmerji 50:50.

Sodišče druge stopnje je pritožbi druge toženke ugodilo le glede odločitve o pravdnih stroških in jo spremenilo, zavrnilo pa je pritožbo proti odločitvi o glavni stvari in v tem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je druga toženka vložila revizijo in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in podrejeno razveljavitev obeh sodb nižjih sodišč. V reviziji navaja, da sta sodišči napačno uporabilo določbe 173. in drugega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89). Škoda je nastala izključno zaradi dejanja oškodovanke, ki je povzročila kritično situacijo, zato druga toženka ni imela realnih možnosti preprečiti nesrečo. Razlogi obeh sodb so neprepričljivi, nejasni in med seboj ter v primerjavi z dokazi nasprotujoči. Neobrazložena in nedokazana je tudi odškodnina za materialno škodo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki. Ta je na revizijo odgovorila s trditvijo, da revizija ni utemeljena, njene navedbe pa pavšalne in zmotne.

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena.

Revidentka izrecno izpodbija drugostopenjsko sodbo tudi v delu, ki se tiče prisojene odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 9.475 SIT. Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša 9.475 SIT, s čimer ni presežena za dovoljenost revizije predpisana meja. Tožničina revizija je torej v tem delu nedovoljena, zato jo je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP zavrglo.

Revizija proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo ni utemeljena.

V pravdnem postopku ugotavlja dejansko stanje prvostopenjsko sodišče, drugostopenjsko sodišče pa praviloma le preizkuša izpodbijane dejanske ugotovitve prvega sodišča. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki jim stranka v reviziji ne more več nasprotovati. Druga toženka pa na tretji in četrti strani svoje revizije s sklicevanjem na izpovedi tožnice in prve toženke, na izvedensko mnenje sodnega izvedenca cestnoprometne stroke in ugotovitve Temeljnega javnega tožilstva v Ljubljani, nedovoljeno posega na področje dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče teh trditev ne sme upoštevati. Pripominja le, da končni izid kazenskega postopka, to je ustavitev preiskave zoper drugo toženko, ni pravno odločilen, ker je pravdno sodišče vezano samo na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo (14. člen ZPP).

Z izpodbijano sodbo je ugotovljena objektivna odgovornost druge toženke kot voznice osebnega avtomobila (173. člen ZOR) in prispevek k nastanku škode tožnice kot pešakinje (tretji odstavek 177. člena ZOR). Podlaga za to odločitev so dejanske ugotovitve, da je do prometne nesreče prišlo 9.1.1982 v križišču Zaloške in Kajuhove ceste v Ljubljani. Toženka je vozila po Zaloški cesti naravnost skozi križišče proti Polju, tožnica pa je prečkala Zaloško cesto po prehodu za pešce na drugi strani križišča z desne proti levi, gledano v smeri vožnje toženke. Ta je od črte ustavljanja pred semaforjem do mesta trčenja prevozila 44 metrov, za kar je potrebovala približno šest sekund. Tožnica je pred prehodom čakala in nato z zmerno hojo bila na vozišču približno dve sekundi ter prehodila približno dva metra od roba pločnika, ko jo je z avtom zadela druga toženka, ki se je ustavila en meter za prehodom. V trenutku tožničinega sestopa na vozišče je bila toženka oddaljena 13 metrov, vozila je s hitrostjo 30 km/h in hitrost nato zmanjševala, tako da je trčila s hitrostjo 15 km/h. Druga toženka je zapeljala v križišče, ko je zanjo na semaforju že gorela rumena luč, tožnica pa je stopila na cestišče še pri rdeči luči za pešce, dve sekundi prej, preden se je prižgala zanjo zelena luč.

Druga toženka v reviziji kritizira odločitev o soodgovornosti, češ da je šlo izključno za napačno ravnanje oškodovanke in da toženka ni mogla preprečiti nesreče, zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti. Revizijsko sodišče sodi, da navedene revizijske trditve neutemeljene in da sta nižji sodišči glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili določbe 173. in 177. člena ZOR. Slednji omogoča oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga imetnik nevarne stvari ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti. V izpodbijani sodbi je pritožbeno sodišče navedeno določbo tolmačilo pravilno v skladu z ustaljeno sodno prakso (primerjaj Pravno mnenje v poročilu I/87, stran 21) in v skladu z relevantnimi dejanskimi ugotovitvami. Ugotovljeno je, da sta obe udeleženki nesreče kršili prometne predpise, saj je toženka zapeljala v križišče, ko je zanjo na semaforju že gorela rumena luč, tožnica pa je stopila na cestišče še pri rdeči luči za pešce, dve sekundi pred tem, ko se je zanjo prižgala zelena luč. Po v času nesreče veljavnem Zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ št. 63/80) je bil v 52. členu na križišču pri rumeni luči prepovedan prehod za vozila, po 51. in 105. členu pa se je moral voznik približevati križišču z večjo previdnostjo, z napravami za dajanje svetlobnih prometnih znakov, opremljenemu prehodu za pešce pa z zadosti zmerno hitrostjo, da ni spravil v nevarnost pešcev, ki so že stopili na prehod ali ki so nanj stopali. Za pešce pa je navedeni zakon v 103. členu določal ravnanje po svetlobnih prometnih znakih za pešce in pa pri prehodu vozišča obveznost prepričati se, ali to lahko to varno storijo. Glede na navedeno je pravilen materialnopravni zaključek v izpodbijani sodbi, da škoda ni nastala izključno zaradi tožničinega ravnanja, temveč zaradi obojestranske kršitve prometnih predpisov. Druga toženka v reviziji poudarja, da ni imela realnih možnosti preprečiti nesrečo, kar pa samo po sebi ne more imetnika nevarne stvari oprostiti odgovornosti. V izpodbijani sodbi je pravilno pojasnjeno, da so za oprostitev odgovornosti objektivno odgovornega voznika motornega vozila kumulativno potrebni trije elementi, to je, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, da je bilo ravnanje oškodovanca nepričakovano in da se škodi ni bilo mogoče izogniti. V obravnavanem primeru pa škoda ni nastala izključno zaradi ravnanja tožnice in njeno ravnanje tudi ni bilo nepričakovano, kot je pravilno utemeljeno v izpodbijani sodbi. Tožnica je pred prečkanjem ceste stala pred prehodom za pešce, druga toženka jo je imela možnost videti in v skladu z zapovedano previdnostjo približevanja prehodu za pešce dolžna pričakovati njeno prečkanje ceste. Revizijsko sodišče torej zaključuje, da je pravilna presoja o drugotoženkini delni oprostitvi odgovornosti in o tožničinem delnem prispevku za nastalo škodo v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR. V skladu z objektivno odgovornostjo druge toženke in stopnjo ter težo kršitve prometnih predpisov oziroma napačnim ravnanjem tožnice in pa tudi druge toženke revizijsko sodišče zaključuje, da je materialnopravno pravilna porazdelitev odgovornosti za škodo med tožnico in drugo toženko v razmerju 50:50, kot sta presodili nižji sodišči. Odločitev o podlagi zahtevka je zato v skladu z materialnim pravom in revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče na vztrajanje druge tožene stranke, da sta druga toženka in tretje tožena zavarovalnica nujna enotna sospornika, odgovarja, da je to stališče zmotno. V skladu z ustaljeno sodno prakso sta imetnik motornega vozila in zavarovalnica, pri kateri je vozilo zavarovano pred odgovornostjo, solidarno odgovorna, nista pa ne nujna in ne enotna sospornika, saj ne zakon in ne narava pravnega razmerja ne terjata rešitve spora zoper njiju na enak način. Razlogi izpodbijane sodbe o tem so povsem pravilni. Prav tako so nerelevantne revizijske trditve o morebitni stranski intervenciji tretjega toženca na strani druge tožene stranke. Tudi če bi imela stranska intervencija zavarovalnice za drugo toženko kakšen pomen, je vendar odločilno, da je druga toženka stransko intervencijo konkretne zavarovalnice predlagala šele 26.1.1990, ko je bil tožničin tožbeni zahtevek do te zavarovalnice že zastaran.

Druga toženka zatrjuje tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Uveljavljanje teh kršitev pa je splošno in nekonkretno zgolj z navedbami, da so razlogi obeh sodb neprepričljivi, nejasni in med seboj ter z dokazi v nasprotju. Takšno uveljavljanje kršitev postopka ni upoštevano, saj revizijsko sodišče nobene kršitve postopka ne upošteva po uradni dolžnosti in mora biti kršitev zato natančno opisana in obrazložena. Tudi uveljavljanje kršitev postopka na način, češ da obe sodbi v "nakazanem smislu" in "v nakazani smeri" nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ne omogoča revizijskemu sodišču preizkusa morebitnih postopkovnih kršitev, saj lahko revizijsko sodišče preizkuša izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (371. člen ZPP). Zato brez konkretne opredelitve ne more ugibati, na katero kršitev revizijski očitek meri. Na katero odločilno dejstvo naj bi se nanašala pisna dopolnitev izvedenskega mnenja, revizija ne pojasni, glede zaslišanja izvedenca pa je treba ugotoviti, da ni bilo predlagano. Očitek nasprotja med izpovedjo tožnice in podatki ogleda kraja prometne nesreče pa tudi ne ustreza opredelitvi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč gre za nedovoljeno in s tem neupoštevno izpodbijanje dejanskega stanja.

V skladu z vsem navedenim revizijsko sodišče zaključuje, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, zaradi česar je revizijsko sodišče drugotoženkino revizijo proti odločitvi o nepremoženjski škodi, katere višino druga toženka v reviziji ne izpodbija, zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Druga toženka z revizijo ni uspela, tožnica pa z odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča, zato njenih stroškov za to vlogo ni mogoče upoštevati kot potrebnih. Revizijsko sodišče je v skladu s tem odločilo, da obe stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.


Zveza:

ZOR člen 154, 154/2, 173, 177, 177/1, 177/2, 177/3, 200. ZTVCP člen 51, 52, 103, 105.ZPP člen 41, 41/2, 367, 367/2, 377.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMjg4Nw==
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*