<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 220/95
ECLI:SI:VSRS:1997:II.IPS.220.95

Evidenčna številka:VS03040
Datum odločbe:28.05.1997
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 681/94
Področje:STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - dobroverna posest - zakonita posest

Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354.člena ZPP, na katero bi moralo sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP). O pravnoodločilnih dejstvih namreč sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, nekateri razlogi pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. V sicer obširni obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo, kaj so v ponovljenem postopku izpovedale nekatere priče, nato pa je naredilo zaključke, vendar pa brez navedbe dejstev, ki jih je štelo za dokazana in ki naj bi bila podlaga narejenim zaključkom. Kot utemeljeno opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, je posest zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice. Za zakonitost posesti je zato potrebno ugotoviti obstoj veljavnega pravnega naslova. Zato ne zadošča za zaključek, da je bila posest zakonita, le prepričanje tožnika, da naj bi njegov oče sporne nepremičnine kupil. Zaradi začetka teka priposestvovalne dobe je potrebno pri zatrjevani zakoniti posesti pridobitev veljavnega pravnega naslova, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in nastop posesti na podlagi takega pravnega naslova, tudi časovno opredeliti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 1494, 1548 in 1329 vse k.o. T. in tožencema naložilo, da mu morata izstaviti listino, ki bo primerna za vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo. Glede stroškov postopka je odločilo, da sta jih toženca dolžna povrniti tožeči stranki v znesku 67.804,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbama sodišč druge in prve stopnje je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej uveljavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zlasti glede opredelitve kvalificirane posesti (zakonite in dobroverne ali le dobroverne), ki je materialnopravna podlaga tožnikovemu tožbenemu zahtevku o njegovi pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja po drugem in četrtem odstavku 28. člena ZTLR. Zaradi pomanjkanja odločilnih dejstev tudi zaključka o poteku 20 - letne priposestvovalne dobe ni mogoče preizkusiti, saj v razlogih ni navedeno, kdaj je začela teči in kdaj je potekla priposestvovalna doba. V razlogih tudi ni navedeno, na podlagi katerih dokazov šteje sodišče posamezna pravno relevantna dejstva za dokazana, posameznih dokazov pa sploh ni ocenilo. V delu razlogov se sodišče prve stopnje sklicuje kar na razloge razveljavljene sodbe. V ponovljenem postopku tudi vseh dokazov ni neposredno izvedlo. Vse navedene pomanjkljivosti predstavljajo bistveno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče štelo priposestvovalno dobo od leta 1955, ko so v spornih gozdovih toženci nabirali butare, kar je sodišče očitno štelo kot njihova zadnja relevantna posestna dejanja. Zaradi opustitve uporabe drugega odstavka 70. člena ZTLR pa ni upoštevalo odločilnega dejstva, da je v za odločitev relevantnem času (vsaj od leta 1963 dalje, ko so se po izjavi priče N. S. sklepale z lastniki gozdov na spornem območju zakupne pogodbe z Gozdnim gospodarstvom ), posestna dejanja še vedno izvrševal zemljiškoknjižni lastnik - prednik današnjih tožencev, ki je podpisal zakupno pogodbo. Ob ugotovitvi, da je tožnikov oče vedel, da sporni gozdovi niso knjiženi nanj in je bil na to okoliščino tudi opozorjen najmanj ob sklepanju zakupnih pogodb, je materialnopravno zmoten zaključek o njegovi dobroverni posesti, saj najmanj od tega trenutka dalje ni mogoče več zaključevati, da tožnikov oče ni mogel vedeti, da sporni gozdovi, na katerih sicer ves čas zatrjuje posest, niso njegovi. Ob navedenem se lahko pokaže kot pomembna tudi ugotovitev o dejanskem trajanju soposesti obeh pravdnih strank na spornih nepremičninah, ki naj bi trajala sicer le nepomemben čas pred motilnim dejanjem in za katero naj bi pravdni stranki tudi ne vedeli, dokler ni prišlo do spornega poseka tožencev v letu 1988. Čim je vprašljiva dobrovernost tožnikovega očeta, pa je potrebno ugotavljati tudi upoštevane okoliščine iz petega odstavka 28. člena ZTLR, ker se tožnik sklicuje tudi na priposestvovalno dobo očeta kot svojega priposestvovalnega prednika. Končno pa tudi za zaključek o tožnikovi zakoniti posesti, kot podlagi za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ni dovolj le njegovo prepričanje, da je oče sporne gozdne parcele kupil, pač pa obstoj veljavnega pravnega naslova, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Zaradi nepravilne uporabe navedene določbe sodišče prve stopnje obstoja veljavnega pravnega naslova, kot odločilnega dejstva, sploh ni ugotavljalo. Vse navedene kršitve procesne in materialnopravne narave v sodbi sodišča prve stopnje bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati po uradni dolžnosti. Ker jih ni, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka na drugi stopnji. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili (390. člen v zvezi s 408. členom zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354.člena ZPP, na katero bi moralo sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP). O pravnoodločilnih dejstvih namreč sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, nekateri razlogi pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. V sicer obširni obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo, kaj so v ponovljenem postopku izpovedale nekatere priče, nato pa je naredilo zaključke, vendar pa brez navedbe dejstev, ki jih je štelo za dokazana in ki naj bi bila podlaga narejenim zaključkom. Kot utemeljeno opozarja zahteva za varstvo zakonitosti, je posest zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice. Za zakonitost posesti je zato potrebno ugotoviti obstoj veljavnega pravnega naslova. Zato ne zadošča za zaključek, da je bila posest zakonita, le prepričanje tožnika, da naj bi njegov oče sporne nepremičnine kupil. Zaradi začetka teka priposestvovalne dobe je potrebno pri zatrjevani zakoniti posesti pridobitev veljavnega pravnega naslova, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in nastop posesti na podlagi takega pravnega naslova, tudi časovno opredeliti. Ob dejstvu, da tožeča stranka zatrjuje obstoj zakonite in dobroverne posesti, ki naj bi trajala pred in po uveljavitvi zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, velja posebej opozoriti, da je znašala priposestvovalna doba za nepremičnine pred uveljavitvijo ZTLR 20 let, ZTLR pa je tolikšno priposestvovalno dobo ohranil le za primere dobrovernih posestnikov, dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima kdo drug lastninsko pravico, pa pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem že po preteku desetih let. Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče pritrdilo zahtevi za varstvo zakonitosti, da je podana uveljavljena bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Ker je vrhovno sodišče ugotovilo obstoj v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP, je v skladu z določbo 1. odstavka 394. člena ZPP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Čeprav pri razveljavitvi izpodbijanih sodb zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, pa vrhovno sodišče vendarle ugotavlja, da bi bilo v ponovljenem postopku potrebno upoštevati tudi obrazložena in strokovno utemeljena stališča, ki so v zahtevi za varstvo zakonitosti zavzeta glede razlage zakonskih določb, ki se nanašajo na posredno posest, vštevanje priposestvovalne dobe prednika, dobrovernost zatrjevane posesti itd.


Zveza:

ZPP (1977) člen 354, 354/2, 354/2-13. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 70, 70/2, 72, 72/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy00MTky