<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 2305/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CP.2305.2015

Evidenčna številka:VSL0082069
Datum odločbe:14.10.2015
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), mag. Metoda Orehar Ivanc (poroč.), Tanja Kumer
Področje:STVARNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE
Institut:lastninska pravica na stanovanju - pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - zakonita posest - pravni naslov za prenos lastninske pravice - veriga pravih poslov - dobroverna posest - nemotena posest - družbena lastnina - pravica uporabe - prenos pravice uporabe - preoblikovanje pravice uporabe - lastninjenje - razpravno načelo - trditveno breme - pritožbena novota

Jedro

Po stališču novejše sodne prakse je nedobroveren le tisti posestnik, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti, dobre vere (opravičljive zmote in ustrezne skrbnosti posestnika glede prepričanja o lastništvu) pa ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na zemljiškoknjižne podatke. Dejstvo, da tožnica ni imela prve kupoprodajne pogodbe, samo po sebi tako ne more ovreči dobrovernosti njene posesti, kakor tudi ne dejstvo, da ne pozna okoliščin prenosa ustreznih upravičenj s toženkine pravne prednice na investitorja stavbe. Ni bilo namreč podlage za razumen dvom o tem, da je investitor imel ustrezna upravičenja za prodajo stanovanj v večstanovanjskih stavbah, ki jih je zgradil. Še manj podlago za zaključek o nedobroverni posesti predstavlja dejstvo, da tožnica ni bila vknjižena kot lastnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka 1.267,82 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je tožnica do celote lastnica nepremičnine – garsonjere v št. 93 v 8. nadstropju v izmeri 26,80 m2 s shrambo z isto številko v drugi kleti v izmeri 1,6 m2 na naslovu J., ki stoji na parceli 123 (prej št. 193, 195, 198 in 196) k. o. X, posameznega dela št. 93 v stavbi št. 345 k. o. X z ID znakom 000 do celote (I. točka izreka), zavrnilo pa zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice na ime tožnice (II. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper I. in IV. točko izreka sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z ugotovitvijo, da je tožnica postala lastnica na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), je sodišče prekoračilo trditveno podlago. Tožnica je svoj zahtevek ves čas utemeljevala s priposestvovanjem. Ni zatrjevala, kako je prešla iz družbene lastnine v zasebno lastnino. To, ali je bila nepremičnina že leta 1975 in odtlej v družbeni lastnini ali v zasebni lastnini, ne predstavlja le pravne kvalifikacije, ki jo v nasprotju s trditvami lahko sodišče opravi samo, temveč gre za pravnorelevantna dejstva, ki jih mora zatrjevati tožnik. Razpravno načelo je bilo kršeno tudi z ugotovitvijo, da je stanovanje, ki stoji na današnji parc. št. 123 k. o. X, isto stanovanje, na katerega se nanašajo predložene kupoprodajne pogodbe, čeprav je v njih navedeno, da se nahaja v stavbi S 02, ki stoji na parc. št. 193, 195, 198 in 196 k. o. X. Navedenih dejstev, na katerih temelji ta zaključek, tožnica ni zatrjevala. Zatrjevala je celo, da se pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja nanaša na nepremičnine, na katerih stojijo druge stavbe in ne stavba na naslovu J. Sodišče bi smelo upoštevati dokaze le za dokazovanje dejstev, glede katerih so bili predlagani. Nič nenavadnega tudi ne bi bilo, da bi se v več stavbah v istem nadstropju nahajalo stanovanje z isto številko in podobno kvadraturo. Trdi, da tožnica ni dokazala niti tega, da je stanovanje, ki je predmet zahtevka, isto, kot je navedeno v pogodbah. Napačen je zaključek o nespornosti dejstva, da je bilo stanovanje vpisano kot družbena lastnina, kot imetnik pravice uporabe pa Občina. Toženka je ves čas ugovarjala, da bi morala tožnica vsaj trditi, da se je družbena lastnina lastninila tako, da je toženka (in ne kdo tretji) postala lastnik stanovanja. V sodbi ni upoštevan toženkin ugovor, da tožnica ni predložila cele verige pravnih poslov od zemljiškoknjižnega lastnika do njenega prodajalca. Iz navedbe v pogodbi ni mogoče zanesljivo sklepati, da je bil tak prenos res izvršen. V pogodbo se lahko napiše marsikaj, a to še ne pomeni, da to drži. Napačen je zaključek, da plačevanje akontacij dohodnine, stroškov investicijskega vzdrževanja skupnih prostorov, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in stroškov urejanja vpisa etažne lastnine dokazuje, da je bila tožnica obravnavana kot lastnica oziroma imetnica pravice uporabe. Napačen je zaključek, da toženka ni zatrjevala, da bi tožničina pravica uporabe prenehala. Ker je zatrjevala, da je sploh ni imela, je logično, da ni zatrjevala, da je prenehala. Napačen je tudi zaključek, da za lastninjenje spornega stanovanja ne velja Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ). Glede na to, da je njen prednik vknjižen kot imetnik pravice uporabe, ni pravilen zaključek sodbe, da obravnavano stanovanje ni bilo stanovanje, na katerem bi občina ali drug subjekt iz 111. člena SZ imel pravico uporabe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnica lastnica stanovanja z ID znakom 000, temelji na naslednjih ugotovitvah in argumentih:

- stanovanje z ID znakom 000, ki je predmet zahtevka in ki stoji na današnji parc. št. 123 k. o. X, je stanovanje, na katerega se nanašajo kupoprodajne pogodbe tožnice in njenih prednikov,

- stanovanje je v zemljiški knjigi vpisano na Občino, ki je pravna prednica toženke,

- tožnica je sklenila kupoprodajno pogodbo glede stanovanja 14. 11. 1988, prvi kupec pa ga je kupil od A. dne 6. 1. 1976,

- v vseh kupoprodajnih pogodbah je navedeno, da je bil vsakokratni prodajalec lastnik stanovanja,

- ker je bil investitor in prvi "lastnik" stolpnic oziroma stanovanj v njih pravni prednik družbe A. d.d. imetnik pravice uporabe, je le tako pravico – in ne lastninsko pravico – lahko prenesel na kupce,

- ker vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven, se je pravica uporabe prenašala s sklenitvijo pogodb,

- tožnica je s sklenitvijo pogodbe prevzela posest stanovanja in ga vse odtlej ohranjala v neposredni ali posredni posesti ter ga imela v posesti tudi ob uveljavitvi ZLNDL.

6. Pravilno je stališče sodbe, da je pravica uporabe zgolj pravna kvalifikacija pravice, ki je izhajala iz tožbenih trditev o dejstvih. Tožnica je zatrjevala, da je lastninska pravica glede stanovanja, ki je predmet zahtevka, v zemljiški knjigi vpisana v korist toženkine pravne prednice, da ga je sama nemoteno uporabljala od sklenitve kupoprodajne pogodbe 14. 11. 1988 (tožba je bila vložena 12. 3. 2014), in da je pred tem stanovanje zaporedoma prešlo od prvotnega prodajalca (sedaj) A. d.d. do osebe, ki je stanovanje prodala njej. Tožnica je resda zatrjevala, da kupoprodajna pogodba predstavlja podlago posesti z lastnostmi, ki so potrebne za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, vendar te trditve predstavljajo pravno opredelitev podlage za pridobitev lastninske pravice. Enako velja za zaključek izpodbijane sodbe, da iz trditev o nemoteni posesti, temelječi na kupoprodajni pogodbi, ter verigi pravnih poslov, ki segajo do osebe, ki je bila prva upravičena razpolagati, izhaja, da je bila tožnica ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe, ki se je na podlagi prvega odstavka 2. člena tega zakona preoblikovala v lastninsko pravico.

7. Neutemeljen je očitek o kršitvi razpravnega načela, ki naj bi bila storjena z upoštevanjem dejstva, da je stanovanje, ki stoji na današnji parc. št. 123 k. o. X,, stanovanje, na katerega se nanašajo kupoprodajne pogodbe, predložene s strani tožnice. Tožnica je zatrjevala, da se stanovanje nahaja v stavbi, ki stoji na parc. št. 123 k. o. X, toženka pa ni trdila, da navedeno ne drži, ampak je v okviru ugovornih navedb, s katerimi je oporekala obstoju zatrjevane tožničine pravice zaradi neobstoja dokazov o prehodu upravičenj od njene pravne prednice prek vmesnih oseb do tožnice, le opozorila na nedokazanost te trditve. Pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, sklenjene med toženko in A. d.d., je tožnica resda predložila v zvezi z navedbami, s katerimi je oporekala toženkinim navedbam, ki jih je poimenovala kot ugovor pasivne legitimacije. Drži tudi, da je trdila, da se nanaša na stavbe na naslovih J. 8, 5 in 2, vendar pa je predlagala, naj sodišče opravi poizvedbe še o istovrstni pogodbi, ki bi se nanašala na stavbo na naslovu J. 39. Z ugotovitvijo, da se že predložena pogodba nanaša na navedeno stavbo, je sodišče le dokazno ocenilo že predloženo listino, upoštevana pa je bila za dokazovanje trditev o prehodu pravic s toženkine pravne prednice prek A. d.d. (oziroma njegovega pravnega prednika) in kupcev stanovanja, izkazanih s pogodbami, na tožnico, kar je tožnica le napačno poimenovala s (preozkim) izrazom toženkina pasivna legitimacija.

8. Ostale okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom o istovetnosti stanovanja, navedenega v pogodbah, s stanovanjem, ki je predmet tožbenega zahtevka, so prvič navedene v pritožbi in zato v izpodbijani sodbi niso mogle biti ocenjene. So preveč splošne, da bi mogle privesti do drugačnega zaključka, poleg tega pa pritožnica ni navedla upravičenih razlogov za navajanje v pritožbi, kar bi šele dalo podlago za njihovo upoštevnost pri izidu pritožbenega sojenja (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Neutemeljen je očitek o zmotnosti zaključka, da je vpis pravice uporabe na ime toženkine pravne prednice nesporen. Razlogi, s katerimi pritožba nasprotuje temu zaključku, se nanašajo na pravno opredelitev tega dejstva, ne pa na sam njegov obstoj.

10. Neutemeljen je pritožbeni dvom o obstoju verige pravnih poslov od zemljiškoknjižnega lastnika (pravilno: imetnika pravice uporabe) do osebe, ki je tožnici prodala stanovanje. Tožnica je predložila kupoprodajne in darilne pogodbe v zvezi s stanovanjem razen pogodbe, sklenjene med prvima kupcema in pravnim prednikom A. d.d., na obstoj te pogodbe pa je sodišče sklepalo iz navedbe v pogodbi, sklenjene med prvo kupovalko in naslednjim kupcem. Zgolj možnost, da je v pogodbi navedeno dejstvo, ki ni resnično, na kar opozarja pritožba, ne zadostuje za dvom o pravilnosti ugotovitve, da je izkazana veriga pravnih poslov od pravnega prednika A. d.d. do tožnice.

11. Na ugotovitvah, da je tožnica plačevala javne dajatve in stroške v zvezi s spornim stanovanjem, sodba temelji zaključek, da je tožnica imela stanovanje v nemoteni posesti in ne, kot trdi pritožba, da je bila obravnavana kot lastnica ali imetnica pravice uporabe. Na pritožbene navedbe o nepovezanosti navedenih dejstev z zaključkom o obstoju lastninskih upravičenj zato ni potreben poseben odgovor.

12. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je bilo sporno stanovanje v družbeni lastnini in da se je s kupoprodajnimi pogodbami kljub navedbi v njih, da gre za prenos lastninske pravice, prenašala le pravica uporabe. Zaključek temelji na ugotovitvi, da je bil pravni prednik A. d.d. kot investitor stolpnice, v kateri je sporno stanovanje, le imetnik pravice uporabe in zato na kupce stanovanj ni mogel prenesti lastninske pravice. Ob predpostavki, da se je s pogodbami prenašala pravica uporabe, je ob nadaljnjih ugotovljenih dejstvih, povzetih v gornji obrazložitvi, pravilen zaključek sodbe, da se je ta pravica uporabe ob uveljavitvi ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico. Pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da stanovanje ni bilo predmet lastninjenja po SZ, ni utemeljen. Glede na to, da je tožnica zatrjevala, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu in da je bil prvi prodajalec – A. d.d., in da iz ugotovitev sodbe izhaja dokazanost tožbenih trditev, da je bila pravica uporabe (ki se je pravno učinkovito prenašala tudi izvenknjižno) prenesena na prvega prodajalca stanovanja, je pravilen zaključek sodbe, da stanovanje ni bilo predmet lastninjenja po SZ.

13. Pritožbeno sodišče sicer sodi, da je zaključek izpodbijane sodbe, da je investitor večstanovanjske stavbe, v kateri je sporno stanovanje, lahko na kupce prenesel le pravico uporabe, zmoten. Posamezni deli stavb, za katerih zgraditev so sredstva dale družbene pravne osebe, so bili družbena lastnina v upravljanju te družbene pravne osebe (drugi odstavek 2. člena v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Zakona o lastnini na delih stavb(1)). Podlaga za prenehanje družbenolastninskih upravičenj na stvari je bila v času zgraditve večstanovanjske stavbe, v kateri je sporno stanovanje, lahko tudi pogodba (227. člen Zakona o združenem delu – ZZD). Stanovanja so smela biti predmet lastninske pravice fizičnih oseb,(2) dovoljen pa je bil tudi promet z njimi.(3) Upoštevaje navedene zakonske določbe in dejstvo, da so se odsvojitelji v pogodbah, ki jih je predložila tožnica, zavezali prenesti lastninsko pravico in da tudi iz druge pogodbe izhaja, da se je investitor stavbe zavezal nanju prenesti lastninsko pravico, ni podlage za sklep, da je graditelj stavbe mogel na kupce prenesti le pravico uporabe in ne lastninske pravice.

14. Kljub drugačnemu zaključku izpodbijane sodbe je odločitev o utemeljenosti ugotovitvenega zahtevka pravilna tudi ob predpostavki, da so bili kupoprodajna pogodba, sklenjena med investitorjem večstanovanjske stavbe in prvima kupcema stanovanja, ter nato vsi naslednji pravni posli, vključno s pogodbo, s katero je stanovanje kupila tožnica, pravni naslovi za prenos lastninske pravice. Na podlagi drugega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožničina posest temelji na kupoprodajni pogodbi in da jo nemoteno izvršuje od njene sklenitve v letu 1988. Toženkin ugovor, da posest ni bila dobroverna, ker ni nikoli razpolagala z verigo pravnih poslov in ni izpolnjevala pogojev za vpis v zemljiško knjigo, oziroma ker nikoli ni imela podlage za prepričanje, da je že lastnica, ker je pogoj za tako prepričanje vknjižba, ni utemeljen.(4) Tudi novejša sodna praksa ne postavlja tako strogih zahtev v zvezi z dobroverno posestjo. Po teh stališčih je nedobroveren le tisti posestnik, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi moral to vedeti, dobre vere (opravičljive zmote in ustrezne skrbnosti posestnika glede prepričanja o lastništvu) pa ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na zemljiškoknjižne podatke.(5) Dejstvo, da tožnica ni imela prve kupoprodajne pogodbe, samo po sebi tako ne more ovreči dobrovernosti njene posesti. Dejstvo, da ne pozna okoliščin prenosa ustreznih upravičenj s toženkine pravne prednice na investitorja stavbe, prav tako ne omaje njene dobrovernosti. Ni bilo namreč podlage za razumen dvom o tem, da je investitor imel ustrezna upravičenja za prodajo stanovanj v večstanovanjskih stavbah, ki jih je zgradil. Še manj podlago za zaključek o nedobroverni posesti predstavlja dejstvo, da tožnica ni bila vknjižena kot lastnica. Ker je namen določb o priposestvovanju ravno v izvenknjižni pridobitvi lastninske pravice, dobre vere (opravičljive zmote in ustrezne skrbnosti posestnika glede prepričanja o lastništvu) ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na zemljiškoknjižne podatke.(6) Neutemeljenost toženkinega ugovora še utrjuje izostanek njenih trditev, da je bilo v obravnavanem primeru stanje drugačno od običajnega v obdobju družbenolastninskega sistema, ko je pravni promet ne glede na povsem neurejeno zemljiškoknjižno stanje potekal brez zadržkov in pogosto ni bil izveden niti vpis investitorjeve pravice uporabe v zemljiško knjigo, sploh pa ni bila zemljiškoknjižno izvedena etažna lastnina v novozgrajenih večstanovanjskih stavbah,(7) pri čemer veljavna zakonodaja ne daje nobene podlage za zaključek, da tako izvršen pravni promet zgolj zaradi tega, ker je potekal izvenknjižno, ni imel pravnih učinkov.

15. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika kršitev materialnega in procesnega prava, katerih obstoj je pritožbeno sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka. (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (1.177,60 EUR po tar. št. 3210) ter materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002) in znašajo skupaj 1.267,82 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------

Op. št. (1): Uradni list FLRJ, št. 16/59 in nasl.

Op. št. (2): Drugi odstavek 31. člena Ustave SRS: Občani imajo lahko lastninsko pravico na ... stanovanjih za zadovoljevanje osebnih in družinskih potreb ... v skladu s pravico, ki jim je zajamčena z zvezno ustavo, ter ob pogojih, ki jih določa zakon.

Op. št. (3): Prim. 13. člen Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 26/54 in nasl.) v zvezi z 2. členom Zakona o lastnini na delih stavb.

Op. št. (4): Izpodbijana sodba se o tem ni izrekla. Ker so vsa odločilna dejstva v sodbi ugotovljena in odločitev o toženkinem ugovoru zaradi nesklepčnosti ne zahteva (dopolnitve) dokazne ocene, je smelo pritožbeno sodišče o tem odločiti na seji senata (peta alineja 358. člena v zvezi s tretjim odstavkom 347. člena ZPP).

Op. št. (5): Prim. sklep VS RS II Ips 176/2013 z dne 21. 5. 2015 in II Ips 154/2013 z dne 28. 5. 2015.

Op. št. (6): Prim. v prejšnji opombi navedeno sodbo VS RS II Ips 154/2013.

Op. št. (7): Prim. npr. sklep VS RS II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009.


Zveza:

SZ člen 111. ZPP člen 7, 337, 337/1. ZZD člen 227. ZTLR člen 28, 28/2. Zakon o lastnini na delih stavb člen 2, 2/3, 3, 3/1. ZLNDL člen 2, 2/1.
Datum zadnje spremembe:
18.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg4NTgy