<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2596/2012
ECLI:SI:VSLJ:2013:II.CP.2596.2012

Evidenčna številka:VSL0073982
Datum odločbe:08.05.2013
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), Polona Marjetič Zemljič (poroč.), mag. Matej Čujovič
Področje:STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - zakonita posest - dobroverna posest - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - materialno procesno vodstvo - sklepčnost tožbe - formalna pomanjkljivost tožbe

Jedro

Dokazno breme neobstoja dobre vere tožeče stranke je na toženi stranki, ki pa razen sklicevanja na drugačno zemljiško stanje ni podala konkretiziranih trditev, ki bi dobro vero tožeče stranke lahko izpodbile. Nobenega razumnega razloga ni, da bi se toženec lahko skliceval na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj mu je bilo znano, da se zemljiškoknjižno stanje ne sklada z resničnim stvarnopravnim stanjem.

Materialno procesno vodstvo sodišča ni bilo prekoračeno, ko se je sodišče pred izdajo sodbe opredelilo do vprašanja, v kakšnem obsegu je mogoče pričakovati, da je tožbeni zahtevek utemeljen, saj je moral geodet za potrebe tega pravdnega postopka izdelati parcelacijo v obsegu utemeljenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se v stroškovnem delu (III. točka izreka) ugodi in se odločitev v III. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. V ostalem (zoper II. točko izreka) se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi odločitev v II. točki izreka.

III. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi (točka I.) je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožeči stranki solastnika vsak do ½ zemljišča, ki v naravi predstavlja garažo in stopnišče ter zemljišče pod tem delom stavbe in v del dvorišča, ki leži na delu parcele št. 115 k.o. X. v površini 412 m2 in ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev (točka II.) da sta tožnika A. R. in J. R. solastnika vsak do ½ novonastale rezervirane parc. št. 115/2 k.o. X. v izmeri 33 m2. Toženi stranki je naložilo (točka III.) da je dolžna tožeči povrniti stroške postopka v znesku 1.154,41 EUR s pripadki.

2. Odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu izpodbija tožeča stranka in vztraja, da je bilo tudi dvorišče predmet darilne pogodbe, ki sta jo sklenila tožnika skupaj s pokojno materjo in tožencem, čeprav to določilo ni bilo izrecno zapisano v pogodbi kot posledica malomarnega ravnanja odvetnika, ki je pogodbo pripravil. Tožnika sta bila ves čas prepričana, da je bilo z darilno pogodbo tudi dvorišče prenešeno nanju leta 1980. Takšen je bil dogovor med podpisniki te pogodbe. Šele po zapuščinski obravnavi po pokojni materi so vsi ugotovili, da je parc. št. 115 k.o. X., na kateri stojijo garaže, stopnišče in dvorišče, v celoti vpisana na toženca. Do takrat so roki za priposestvovanje že davno potekli. Če pa pritožbeno sodišče meni, da tožnika nista priposestvovala celotnega dvorišča, potem bi moralo sodišče garažam in stopnišču odmeriti vsaj nujno pripadajoče zemljišče za vzdrževanje stavbe in tolikšen odmik od zadnje stopnice, da iz stopnic tožnika stopita na svojo zemljo.

3. Ugodilnemu delu sodbe (II. in III. točka) se s pritožbo upira tožena stranka, ki v obrazložitvi navaja, da je sodišče na naroku 16.11.2011 pozvalo tožečo stranko k popravi tožbenega zahtevka in s tem prekoračilo okvire materialno procesnega vodstva v smislu določila 285. člena ZPP. Kljub temu, da je bilo sodišče na to opozorjeno, se v pismenem odpravku sodbe do tega vprašanja ni opredelilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je stvar tožnika in ne sodišča. Opozarja, da je toženi pridobil lastninsko pravico na parc. št. 115 k.o. X. na podlagi pravno veljavnega naslova, pogodbe o dosmrtnem preživljanju s pokojno materjo in bil v dobri veri, da obe garaži skupno s stopniščem stojita na parc. št. 112 k.o. X. in ne na parc. št. 115 k.o. X., ki je bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Prepričan je bil torej, da se je v zemljiško knjigo vknjižil kot lastnik nepremičnine, proste vseh bremen. Ker stopnišče ni objekt, tožeča stranka tudi ni mogla priposestvovati zemljišča pod stopniščem.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je v stroškovnem delu utemeljena.

5. V času vložitve tožbe (28.10.2010) je priposestvovanje že urejal Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki je stopil v veljavo 1.1.2003 in omogoča pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. člen SPZ). Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev, da je postala lastnik garaž s stopniščem in vzhodnega dela dvorišča s priposestvovanjem. SPZ v okviru predhodnih in končnih določb v prvem odstavku 265. člena določa, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, ki jo določa ta zakon. Citirani zakon nato v prvem odstavku 269. člena še določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakonika, upoštevajo določila SPZ. Ker tožeča stranka trdi, da je posest nastopila že v letu 1980, je moralo upoštevati tudi Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je veljal v tem času in v drugem odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremičnine, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej po poteku 10 let.

6. Tudi pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da sta tožnika ob upoštevanju določil ZTLR dobroverna in zakonita posestnika obeh garaž s stopniščem. ZTLR je kot zakonito posest štel posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki ni bila pridobljena na nepristen način, to je s silo, zvijačo in zlorabo zaupanja. Ta pravni naslov je moral biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica. Posest tožeče stranke na obeh garažah s stopniščem je torej temeljila na darilni pogodbi iz leta 1980, ki sta jo sklenila tožnika skupaj s toženim in pokojno materjo in je bila v obsegu kot sledi iz vsebine darilne pogodbe tudi realizirana. Prav tako je bila posest tožeče stranke v zgoraj navedenem obsegu zakonita in dobroverna. To je bilo nedvomno ves čas jasno tudi toženi stranki, ki je bila sopodpisnik darilne pogodbe. Dokazno breme neobstoja dobre vere tožeče stranke je na toženi stranki, ki pa razen sklicevanja na drugačno zemljiško stanje ni podala konkretiziranih trditev, ki bi dobro vero tožeče stranke izpodbile. Nobenega razumnega razloga ni, da bi se toženi lahko skliceval na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Toženi je s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki jo je v letu 1996 sklenil s pokojno materjo, pridobil le tisto, kar je ta v trenutku sklepanja pogodbe imela. Vknjižena lastninska pravica na nepremičnini, ki se ne sklada z resničnim stvarnopravnim stanjem, kar je bilo tožencu nedvomno znano, zato ne more zasejati resnega dvoma v pristnost prepričanja tožeče stranke, da je lastnik garaž s stopniščem. Ker potek priposestvovalne dobe (43. člen SPZ v zvezi z 69. členom SPZ) v pritožbenem postopku ni sporen, sodišče pa je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno zaključilo, da je dobra vera obeh tožečih strank podana, je pritožba tožene stranke zoper 2. točko izreka v celoti neutemeljena.

7. Pritožba tožene stranke tudi neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo takoimenovano razjasnjevalno obveznost sodišča v okviru materialno procesnega vodstva, zato pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu trditveno breme tožnika. Formalno trditveno breme je v tem, da tožnik navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek, to je tudi pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe. Če tožeča stranka dejstev ne navede, je tožba formalno pomanjkljiva, zato je potrebno z njo ravnati kot z nepopolno vlogo. Če pa tožeča stranka v tožbi navede dejstva, iz katerih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je takšna tožba nesklepčna in se takšen tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je z lastnimi sredstvi zgradila garaži s stopniščem in da je v letu 1980 s pokojno materjo in tožencem z darilno pogodbo uredila medsebojna razmerja tako, da lastninska pravica na obeh garažah s stopniščem pripade tožeči stranki, od dvorišča pa tolikšna površina, kolikor jo predstavlja dovoz k hiši in garažam. Kot pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini je bilo v tožbi navedeno priposestvovanje, hkrati pa je tožeča stranka že v 3. delu tožbe napovedala in predlagala, da sodišče postavi sodnega izvedenca geodetske stroke, ki bo odmeril površino priposestvovanega zemljišča na parc. št. 115 k.o. X. in izdelal parcelacijo. Po pridobljeni parc. št. je tožeča stranka napovedala ustrezno specifikacijo tožbenega zahtevka. Materialno procesno vodstvo sodišča ni bilo prekoračeno, ko se je sodišče pred izdajo sodbe opredelilo do vprašanja, v kakšnem obsegu je mogoče pričakovati, da je tožbeni zahtevek utemeljen, saj je moral geodet za potrebe tega pravdnega postopka izdelati parcelacijo v obsegu utemeljenega zahtevka.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da zemljišče pod stopniščem ni predmet priposestvovanja, ker stopnišče ni objekt, ampak je sestavni del garaž. Slednjemu sicer gre pritrditi, stopnišče je res sestavni del objekta z garažami, celotna tlorisna površina priposestvovanega zemljišča pa obsega površno garaž s pripadajočim stopniščem, zato je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

9. Pritožba tožene stranke pa utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče je o stroških postopka odločalo na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP. Pri tem pa prezrlo, da zakon predvideva dve alternativni možnosti odločitve o stroških postopka v primeru, ko stranka deloma zmaga v pravdi. Tako se sodišče lahko odloči glede na dosežen uspeh v pravdi vsaka stranka krije svoje stroške ali pa izbere drugo možnost tako, da ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki naj povrne drugi ustrezen del stroškov. Ker je sodišče o stroških postopka odločalo v eni od alternativno predvidenih podlag, tako kot to določa drugi odstavek 154. člena ZPP, je to imelo za posledico, da odločitve sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ni mogoče preveriti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zato je potrebno v tem delu pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo v III. točki izreka razveljaviti in v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločitev (354. člen ZPP).

10. Odgovor na vprašanje, ali sta pokojna mati in toženi tožnikoma podarila vzhodni del dvorišča, je ključen ne samo za presojo zakonitosti, ampak posledično tudi dobrovernosti njune posesti (ki sta jo utemeljevala prav z darilno pogodbo), zato negativen odgovor na to vprašanje logično vodi v zaključek, da posest v delu, ki se nanaša na vzhodno stran dvorišča, ne more biti ne zakonita, ne dobroverna. Dobra vera se sicer domneva, vendar pa lahko tako kot v konkretnem primeru sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov upravičeno zaključi, da posest tožnikov na vzhodni strani dvorišča ni ne zakonita in ne dobroverna. Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem v točki 19. in 20. obrazložitve je sistematična, natančna in prepričljiva, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanjo. Sodišče prve stopnje je logično in razumno utemeljilo, zakaj tožeči stranki ne verjame, da ji je mati podarila vzhodni del dvorišča, solastnik dvorišča je bil namreč tudi toženi in nato nikakor ne pristal. Da sta tožeči stranki uporabljali sporno dvorišče za dostop do svoje nepremičnine, med pravdnimi strankami sploh ni sporno, ker pa način uporabe nepremičnine v konkretnem primeru ni odločilen za presojo, ali je bila tožeča stranka dobroverna posestnica ob dejstvu, da je v darilni pogodbi taksativno navedeno, kaj pokojna mati in toženi podarjata tožeči stranki, in dvorišče niti z eno samo besedo ni omenjeno. Da je bilo tožnikoma jasno, da nista lastnika vzhodnega dela dvorišča, potrjuje tudi sodna poravnava v zadevi pod opr. št. P 209/2010, na podlagi katere sta tožnika pridobila služnost dostopa do garaž in hiše. Tožnika je na naroku za sklenitev sodne poravnave zastopal odvetnik, zato se pritožnik sedaj povsem neutemeljeno sklicuje, da ni mogel razumeti, kaj sploh služnost pomeni. Po določilih materialnega prava prav tako ni podlage, da bi sodišče tožniku odmerilo nujno pripadajoče zemljišče za vzdrževanje stavbe in tolikšen odmik od zadnje stopnice, da bi tožnika stopila na svojo zemljo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je glede okoliščin, ki so bistvene za odločitev v tej zadevi sistematična, natančna in prepričljiva in jo je tudi mogoče preveriti.

11. Pritožba tožeče stranke (353. člen ZPP) ni utemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti in potrditi odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka.

12. Izrek o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).


Zveza:

SPZ člen 39, 43, 69, 265, 265/1.
ZTLR člen 28, 28/2.
ZPP člen 108, 285.
Datum zadnje spremembe:
12.08.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU1ODk2